Rodil se je 4. junija leta 1655; umrl pa 11. januarja leta 1729 v kraju Civitella (Italija).
Bil je frančiškan in je deloval kot navdušen pridigar.
Leta 1785 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa ga je razglasil papež Janez Pavel II. 21. novembra leta 1999.
Vir
V vasi Bellegra (v Láciju, v Italiji), sveti Tomaž de Cori [kori] (Frančišek Anton) Placid, duhovnik iz Reda manjših bratov, preslaven zaradi strogosti življenja in pridiganja, ter preslaven ustanovitelj zavetišč.
Vir
Tomaž (Tommaso) Placidi se je rodil 4. junija 1655 v Coriju (Latina). Njegovo otroštvo je zaznamovala prezgodnja izguba matere in nato očeta, zaradi česar je pri štirinajstih letih sam skrbel za mlajši sestri. Postal je pastir in se naučil modrosti najpreprostejših stvari. Po poroki svojih sester je mladenič lahko svobodno sledil navdihu, ki ga je nekaj let hranil v tišini svojega srca: popolnoma pripadati Bogu v frančiškanskem redovnem življenju. Male brate je lahko spoznal v svoji domovini v samostanu sv. Frančiška.
Potem ko je z obe sestri pošteno poročil in se osvobodil vseh skrbi, je bil sprejet v red in poslan v Orvieto (PG), da bi tam opravil noviciat.
Ko je zaobljubil Frančiškovo pravilo in končal teološki študij, je leta 1683 postal duhovnik. V samostanu Presvete Trojice v Orvietu je bil takoj imenovan za namestnika vodje novincev, saj so predstojniki takoj prepoznali njegovo nadarjenost.
Čez nekaj časa je Fra Tomaž izvedel za rekolekcije, ki so začele cveteti v redu, in za namero predstojnikov rimske province, da bi eno ustanovili v samostanu Civitella (danes Bellegra). Njegova prošnja je bila odobrena, zato je mladi menih leta 1684 potrkal na vrata revnega samostana in dejal: „Jaz sem Fra Tomaž iz Corija in sem prišel sem, da bi postal svetnik! „. V jeziku, ki je morda daleč od našega, je izrazil svojo željo, da bi radikalno živel evangelij v duhu svetega Frančiška.
Fra Tomaž je od takrat do svoje smrti živel v Bellegri, razen šestih let (1703-1709), ko je bil gvardijan v samostanu Palombara, kjer je po vzoru samostana v Bellegri ustanovil zavetišče. Napisal je pravila za en in drugi samostan, ki jih je prvi dosledno upošteval ter z besedo in zgledom utrdil novo ustanovo obeh rekolekcij.
Dolga leta, ki jih je preživel pri svetem Frančišku iz Bellegre, lahko povzamemo v treh točkah:
Molitev
S. Tomaž iz Corija zagotovo ni bil – kot je bilo rečeno za svetega Frančiška – toliko človek, ki je molil, kot tisti, ki je molitve ustvarjal.
Ta razsežnost je oživljala celotno življenje ustanovitelja rekolekcij. Najočitnejši vidik njegovega duhovnega življenja je bila nedvomno osrednja vloga evharistije, o kateri je Tomaž pričal z intenzivnim in sodelujočim obhajanjem evharistije ter s tiho molitvijo adoracije v dolgih nočeh umika po bogoslužju, ki ga je obhajal ob polnoči. Njegovo molitveno življenje je zaznamovala vztrajna izsušenost duha. Popolna odsotnost občutljive tolažbe v molitvi in v življenju zedinjenja z Bogom naj bi trajala dobrih štirideset let in ga našla vedno mirnega in vseobsegajočega v doživljanju Božjega prvenstva. Resnično je bila njegova molitev zastavljena kot memoria Dei, ki konkretno omogoča enotnost življenja kljub številnim dejavnostim.
Evangelizacija
S. Tomaž se ni zaprl v samoto in pozabil na dobro svojih bratov ter na srce frančiškanskega poklica, ki je apostolski. Upravičeno so ga imenovali apostol Sublacensis, saj je potoval po njegovih okrožjih in mestih z neutrudnim oznanjevanjem evangelija, podeljevanjem zakramentov in razcvetom čudežev, kar je bilo znamenje prisotnosti in bližine Božjega kraljestva. Njegova pridiga je bila jasna in preprosta, prepričljiva in močna. Ni se povzpel na najznamenitejše prižnice tistega časa: njegova osebnost je bila sposobna dati najboljše od sebe v omejenem območju dežele Lacij, živeti svojo frančiškansko poklicanost k majhnosti in konkretni izbiri za najrevnejše.
Zgledna dobrodelnost
S. Tomaž iz Corija je bil nežen oče svojim bratom. Ob odporu nekaterih bratov do njegove želje po reformah in radikalnosti v življenju frančiškanskega ideala se je svetnik znal odzvati s potrpežljivostjo in ponižnostjo, celo sam je skrbel za samostan. Razumel je, da se vsaka prava reforma začne pri njem samem.
Izjemen epistolarij, ki je prišel do nas, kaže Tomažovo pozornost do najmanjših pričakovanj in potreb njegovih bratov ter številnih prijateljev, spokornikov in bratov, ki so se nanj obračali po nasvet. V samostanu je pokazal svojega duha ljubezni, ko je bil na voljo za vsako, tudi najbolj skromno potrebo.
Bogat z zaslugami je 11. januarja 1729 pri 74 letih zaspal v Gospodu.
Za njegovo beatifikacijo so 15. julija 1737 pod okriljem škofij Subiaco, Velletri in Sabina uvedli postopek za razglasitev za blaženega.
Tomaža Placidija iz Corija je papež Pij VI. (Giovanni Angelo Braschi, 1755-1799) beatificiral 3. septembra 1786, sveti Janez Pavel II. (Karol Józef Wojtyła, 1978-2005) pa kanoniziral 21. novembra 1999.
Pomen imena Tomaž: „dvojček“ (hebrejščina).
IT
Frančišek Antonij Placidi je postal frančiškan observant z redovnim imenom Tomaž v samostanu v Civitelli, ki je bil zgrajen leta 1683 na samotnem kraju, kamor se je leta 1223 za nekaj časa umaknil sveti Frančišek. Sveti Tomaž je bil navdihujoč pridigar.
Na mestu Tomaževe rojstne hiše v kraju Cori je bila zgrajena cerkev.
Kanonizacija: papež Pij VI. je Tomaža beatificiral 3. septembra 1786, papež Janez Pavel II. pa ga je kanoniziral 21. novembra 1999.
DE
Tomaž se je rodil revnim staršem v Cori, majhnem mestu v Papeški državi. Krščen je bil z imenom Franz Anton. Kot majhnega dečka so ga starši poslali past ovce. Njegova resna narava, daleč od vsega otroškega, in zrel um sta starše prepričala, da so mu dovolili študirati. Toda komaj se je nekaj let učil pri pobožnem kanoniku v Kori, ko se je moral vrniti domov in pasti ovce. Voljno je sledil klicu svojih staršev, dokler ti niso umrli. Zdaj je moral prodati ovce, da bi lahko omogočil poroko svojima dvema sestrama, ki sta se želeli poročiti, in zdaj je bil star 22 let, sam in zapuščen na svetu. Zato se je posvetoval z Bogom, kateri poklic naj si izbere. Z otroškim zaupanjem se je obrnil na Marijo, svojo drugo mater, in porodila se mu je zamisel, da bi se pridružil Frančiškovemu redu. Po kratkem izpitu je bil sprejet. Dovoljeno mu je bilo nadaljevati študij, opravil je svoje zaobljube in bil posvečen v duhovnika. Od takrat se je začelo njegovo blagoslovljeno delo. Še mladega ga je predstojnik imenoval za magistra novincev. Kot tak je bil najboljši zgled novincem, bil pa je tudi ustanovitelj dveh rekolekcijskih hiš, na to mesto ga je imenoval njegov predstojnik. Ko je opravil to delo, je bil dodeljen misijonom. Ko je pridigal, je Sveti Duh govoril iz njega; poslušalci so običajno naredili, kar je zahtevala njegova beseda. –
Zelo je sovražil pustne zabave. Po drugi strani pa je vedno pridigal z vrvjo okoli vratu in lobanjo v roki, in to s čudovitim uspehom. Če ljudje, kjer je pridigal, niso hoteli priti na pridigo, je v cerkvi postavil križ in tekel po ulicah ter glasno kričal: „Grešnik, grešiš in tvoj Odrešenik visi na križu!“, nakar so se ljudje pognali proti cerkvi. Tudi njegov javni nastop je bil pridiga. Videli so ga kot živo podobo Kristusa, saj je bil zaradi pokore, ki jo je izvajal, tako izčrpan. Njegova obleka je bila stara, odrgnjena obleka; celo kot gvardijan je pobiral miloščino. V celici je imel bedno leseno mizo, postelja je bila deska, sedež slamnati stol, celico sta krasila slika Ecce Homo in križ, brevir je bil njegova knjižnica, za pisanje mu je služilo nekaj koščkov papirja, črnilo zanj pa si je izposojal. Tako je prakticiral popolno revščino. V samostanu je vedno z veseljem opravljal najbolj nečedna dela, čistil tla z metlo, pomival posodo, pral oblačila in nosil vrečo na pobiranje. Kot kuga se je izogibal časti in hvale. Ko so se mu ljudje po opravljenem poslanstvu želeli zahvaliti, se je skrivaj izmaknil čez porušeno mestno obzidje. –
Če je med delom razbil posodo, je svojo krivdo takoj priznal nadrejenemu tako, da se mu je z črepinjami okoli vratu vrgel k nogam in ga prosil za pokoro. –
V spovednici je bil neutruden; pogosto ga je bilo mogoče najti od zgodnjega jutra do večera, pogosto celo do polnoči. Jokal je z ubogimi grešniki, ki se niso mogli upreti njegovim besedam. Z neomajno potrpežljivostjo je prenašal največje bolečine. Dvajset let je imel odprto nogo, a je kljub temu hodil od vasi do vasi, od mesta do mesta pridigat. Rane si ni nikoli prevezoval s platnom, ampak vedno z volnenim suknom, da bi povečal bolečino. Nekoč, ko je pridigal v Kataranu, je sam pozvonil za sveto mašo. Pri prvi maši mu je na glavo padel velik kamen in mu povzročil globoko rano. Ko so mu ljudje pokazali sočutje, je dejal: „Kamen je padel od zgoraj, dobri Gospod ga je položil name.“ Čeprav je na rani na njegovem stopalu zraslo divje meso, ni oddajalo neprijetnega vonja, ampak je dišalo kot najbolj dišeče rože. Bog je njegovo zvestobo pri služenju njemu nagradil s čudovitimi darovi. Med molitvijo in sveto mašo so ga pogosto videli dvignjenega več pedi visoko v zrak. Skoraj vedno so ga videli in slišali moliti. Nekoč je brat Angelus, ki mu je služil pri sveti maši, videl, kako je po posvetitvi v rokah držal majhnega blaženega otroka, ki je namesto svete hostije k njemu iztegnil svoje male ročice.
Nikoli ni zamudil dneva, da bi obiskal Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in pozdravil njegovo presveto mater. Marije ni nikoli imenoval drugače kot svojo najbolj ljubljeno mater in priprošnjico. V njeno priprošnjo je položil vse svoje zaupanje. Vsak dan je molil rožni venec njenih sedmih radosti. Enako je ravnal tudi na potovanjih. Ko je slišal Marijino ime, je vedno sklonil glavo in želel, da bi tudi drugi storili enako. Če je v zboru opazil brata, ki tega ni storil, je stekel k njemu in ga opomnil. Ob vseh Marijinih praznikih se je postil in jemal malo hrane kleče na tleh ter to navado uvedel za ves samostan v rekolekcijskih hišah. –
Če se je pogovarjal z duhovniki ali posvetnimi ljudmi, ni nikoli pozabil spregovoriti o Božji Materi. V spovednici je z veseljem delal pokoro v čast Materi usmiljenja. Brat Angelus, ki je skrbel zanj v njegovi zadnji bolezni, ga je v noči pred smrtjo videl obrnjenega v zrak proti podobi Matere Božje in vedno klical: „Moja mati! Moja ljubljena!“ Ko je ležal v svojih zadnjih trenutkih, se je pogovarjal samo z Jezusom in Marijo. Slišali ste ga, kako je s križem v roki kričal samo: „Moja ljubljena! Moja ljubezen!“ V tistem trenutku je bila vsa celica polna sijaja, bolnik je lebdel v zraku in slišati ga je bilo, kako je vzkliknil: „Moja mati, malo časa je ostalo!“ Nato je sijaj izginil in ostal je sladek vonj. Z nasmehom je izročil svojega duha v roke ljubljene matere, ki ga je 11. januarja 1729 ob 12. uri ponoči prišla vzeti domov. Papež Pij VI. ga je leta 1786 uvrstil med blažene!
DE