Jezusovo rojstvo
Mt 1,18-25 Lk 2,1-21
2
1 Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. 2 To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. 3 In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. 4 Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, 5 da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. 6 Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. 7 In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
Pastirji in angeli
8 V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. 9 Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. 10 Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. 11 Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. 12 To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« 13 In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
14 »Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
15 Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« 16 Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. 17 Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. 18 In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. 19 Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. 20 In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.
21 Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.
Vir
Na božični dan, 25. decembra, se spominjamo Jezusovega rojstva, ki je za veliko nočjo, praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih, največji krščanski praznik. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Na božič se spominjamo, da se je z Jezusovim vstopom v zgodovino Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka. Veselje, ki ga oznanja in prinaša božič, je učlovečenje Božjega Sina, z namenom odrešiti svet. Bog je postal človek in se naselil med nami, da bi mi prišli k njemu.
Natančnega dneva Jezusovega rojstva ne poznamo, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja dalje štejemo človeško zgodovino. Tisti, ki so določali datum Jezusovega rojstva, so izbrali datum v času, ko se dnevi ponovno začnejo daljšati. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Razlog za izbiro datuma je tudi svetopisemsko utemeljen v Kristusu kot »resnični luči, ki razsvetljuje vsakega človeka«. Jn 1, 9
V Cerkvi so zgodaj vpeljali navado, kakršne nima noben drug praznik – trikratno obhajanje evharistije: opolnoči, ob zori in podnevi. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek dan Jezusovemu rojstvu v hlevu in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa , s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.
Srčika praznika ni le v tem, da se je spominjamo Jezusovega rojstva in prihoda na svet, ampak je praznik za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu in tako utrdi in poglobi svojo vero.
Vir
Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta.
V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Janez 3, 17 Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu.
Božični čas je kratek, a zelo bogat. Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete božje matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju, se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti božjega kraljestva.
Vir
Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu.
S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.
V zgodovini človeštva so nekatera rojstva zaznamovala državo ali celo imperij, tako kot npr. rojstvo Cezarja Avgusta, vendar njegovo rojstvo je odmevalo le na človeštvo njegovega časa. Medtem ko je Kristusovo rojstvo zaznamovalo vse ljudi vseh časov in vseh krajev. On je Rešenik sveta.
Katekizem nas opozarja na to dejstvo:
Beseda se je učlovečila, da bi nas odrešila in nas spravila z Bogom. (št. 457);
Beseda se je učlovečila, da bi bila naš vzor svetosti. (št.459);
Beseda se je učlovečila, da bi nas napravila »deležne božje narave«. (št.460).
Ko to prebiramo, se kar zamislimo, ker je naše življenje tako revno, če ga primerjamo s Kristusovim življenjem. Vendar tudi naše življenje ima neko trascendenco, ker nam sam Bog nalaga neko poslanstvo. Zaupal nam je duše, ki jih moramo odrešiti. To so ljudje, ki jih bo Bog odrešil po naši priprošnji, naši molitvi, naši žrtvi, naši apostolski dejavnosti.
Cerkev potrebuje danes, bolj kot kdaj prej, radodarne ljudi, ki so pripravljeni darovati se za Kristusa; potrebuje ljudi, ki so pripravljeni oznanjati resnico; ljudi resnično svete, ki živijo po Kristusovem zgledu, in so navdušeni z mislijo, da bi svet spoznal Kristusa; potrebuje osvajalce, v vsem zveste Cerkvi, ki jasno vedo, kaj je njihovo življenjsko poslanstvo v današnjem svetu.
Vir
Bog z nami
Nova zaveza gleda na Jezusovo rojstvo kot na čudovit dokaz Božje ljubezni do človeštva. Kristjani verujejo, da je Bog Oče poslal svojega Sina na svet, da bi živel kot človek. Matej daje npr. Jezusu ime »Emanuel«, kar pomeni »Bog z nami!« Bog je prišel v Jezusovi osebi, da bi se povezal z nami. Prišel je živet med nas, da bi delil z nami veselje in žalost ter končno trpel in umrl. Ta podoba Boga, ki vstopi v naš svet, se dokaj loči od katere koli druge. Mnogi grški filozofi so imeli za največjo krepost svojih bogov ravnodušnost, apatijo, ki dobesedno pomeni »odsotnost trpljenja«. Ti bogovi niso imeli čustev; za svet in njegovo trpljenje se niso zmenili. V nasprotju s to hladno podobo je Jezus Bog, ki je živel sredi umazanije in bolečin človeškega življenja: prišel je, da bi nas odrešil greha in nesmisla trpljenja in smrti.
»Imenoval se bo Emanuel, kar pomeni: Bog z nami!« Mt 1,23
Jezus – človek
Pisec novozaveznega Pisma Hebrejcem pravi, da nas Jezus lahko popolnoma razume, ker je postal človek. Jezus ve, kaj pomeni biti človek. Živel je preprosto življenje, ustvarjal prijateljstva, fizično delal, znal se je smejati in jokati.
Na globlji ravni nam isti pisec pravi, da je Jezus razodetje Boga; pove nam nekaj o tem, kakšen je Bog. In ker je bil Jezus človek, moremo razumevati Boga s človeškimi pojmi, s pojmi, ki so nam blizu. Jezus je za nas ljudi najbolj dovršena podoba Boga. Ta podoba kaže, da nas Bog ljubi in da je pripravljen dokazati svojo ljubezen do nas tudi z dejanji prim. Heb l,1-3
Jezus je bil rojen v določenem kraju in ob določenem času v zgodovini. Njegovo rojstvo v Betlehemu in njegovo življenje v Galileji sta dokaz, da Bog ni oddaljen od naših človeških življenj. Postal je eden izmed nas: izkusil je, kakšno je življenje.
Odrešenik
Lukovo poročilo o Jezusovem rojstvu nam posreduje tudi slavospev, v katerem Marija hvali Boga, potem ko je zvedela, da bo postala mati. Marija govori o Bogu kot svojem odrešeniku, ki bo storil velike reči za svoj narod po otroku, ki ga ona pričakuje:
“Moč je pokazal s svojo roko in razkropil ljudi ošabnega srca. Mogočne je vrgel s prestola in povišal skromne. Lačne je obdaril z dobrotami in bogate odpustil prazne. Zavzel se je za svojega služabnika Izraela in se spomnil svojega usmiljenja – kakor je obljubil našim očetom” Lk 1,51-54
Luka še dopolnjuje misel o Božji zavzetosti za svet. Jezus ni prišel samo, da bi izkusil človeško življenje, temveč da bi s svojim življenjem in smrtjo odrešil Božje ljudstvo vseh oblik suženjstva in ga osvobodil za nov način življenja. Prišel je z odrešilnim poslanstvom za vse ljudi.
Skromen začetek
Mnogi Judje so pričakovali, da bo Mesija nastopil z velikim sijajem in očitno slavo. Tako razumemo, zakaj je bil kralj Herod tako presenečen, kako naj bi se na njegovem ozemlju rodil kralj, ne da bi on za to zvedel prim. Mt 2,1-8
Toda Jezus ni prišel, da bi kot politični vladar zamenjal Heroda. Jezus je bil rojen v hlevu in ne v palači. Kot kaže njegovo skromno rojstvo, Bog ni poslal Jezusa kot kralja, ki so ga ljudje pričakovali. Judovsko ljudstvo je hotelo vojaškega vodjo, ki jih bo navdušil, ponovno zavzel Jeruzalem in izgnal Rimljane. Jezus pa je namesto tega pokazal, da je treba biti Bogu poslušen in zvest ne glede na okoliščine.
Jezus se ni nikoli dosti brigal za velike in močne, temveč za navadne ljudi, o katerih govori tudi Marijin slavospev: za uboge, lačne, zatirane, nepriljubljene. Pomenljivo je bilo, da se je rodil v preprostem okolju in da je bila njegova družina v marsičem podobna ljudem, zaradi katerih je prišel – navadnim ljudem, ki živijo preprosto življenje.
Vir
Rojstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa po mesu. Po preteku neštevilnih stoletij od stvarjenja sveta, ko je Bog v začetku ustvaril nebo in zemljo, in naredil človeka po svoji podobi; in tudi po mnogih stoletjih, ko je Najvišji postavil mavrico na oblakih, znamenje zaveze in miru; od preselitve Abrahama, našega očeta v veri iz Ura Kaldejcev v enaindvajsetem stoletju pred Kristusom; od odhoda Izraelskega ljudstva iz Egipta, pod vodstvom Mojzesa v trinajstem stoletju; od maziljenja Davida za kralja okoli leta tisoč; petinšestdeseti teden po Danielovi prerokbi; ob stoštiriindevetdeseti olimpijadi; leta sedemstodvainpetdesetega od ustanovitve Rima; dvainštiridesetega leta vladanja cesarja Oktaviana Avgusta; ko je bil ves svet v miru, je hotel Jezus Kristus, večni Bog, Sin večnega Očeta, s svojim najmilejšim prihodom posvetiti svet. Spočet od Svetega Duha, po devetih mesecih spočetja se rodi v Betlehemu Judeje, iz Device Marije, in je postal človek.
Vir