V samostanu Cluny [klini] (v Burgúndiji, v Galiji), blaženi Peter Častitljivi, opat, ki je vodil samostan po zapovedih prvotne discipline, sestavil je mnogo traktatov.
Vir
Dragi bratje in sestre!
Osebnost Petra Častitljivega, ki ga želim predstaviti v današnji katehezi, nas popelje v slavno opatijo Cluny. »V Clunyju ni enega samega opata, ki ne bi bil svetnik,« je trdil okrog leta 1080 papež Gregorij VII. Mednje sodi tudi Peter Častitljivi, ki v sebi združuje pomalem vse kreposti svojih predhodnikov. Peter je čudovit primer asketa, strogega s seboj in razumevajočega z drugimi. Rodil se je okrog leta 1094 v francoski pokrajini Auvergne, kot otrok vstopil v samostan Sauxillanges, kjer je postal zaobljubljeni menih in potem prior. Leta 1122 je bil izvoljen za opata v Clunyju in ostal v tej službi do smrti na božični dan leta 1156, kakor si je sam želel. Njegov življenjepisec Rudolf piše: »Ljubitelj miru je dosegel mir v božji slavi na dan miru« (Vita, I,17: PL 189,28).
Tisti, ki so ga poznali, so poveličevali njegovo gosposko blagost, vedro uravnoteženost, samoobvladovanje, načelnost, lojalnost, bistroumnost in posebno nadarjenost za posredovanje. »V sami moji naravi je,« je pisal, »da sem precej nagnjen k prizanašanju; k temu me spodbuja moja navada odpuščanja. Navajen sem prenašati in odpuščati« Bil je čutečega in ljubečega značaja in je znal povezati ljubezen do Gospoda z nežnostjo do sorodnikov, zlasti do matere, in do prijateljev. Gojil je prijateljstvo, še posebej do svojih menihov, ki so mu običajno zaupali z gotovostjo, da jih bo sprejel in razumel.
Lahko bi rekli, da je ta sveti opat zgled tudi za menihe in kristjane našega časa, zaznamovanega s podivjanim ritmom življenja, kjer niso redki prizori nestrpnosti in prekinjene komunikacije, razdori in spori. Njegovo pričevanje nas vabi, naj se naučimo povezovati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjega in naj se ne utrudimo vedno znova navezovati odnose bratstva in sprave. Tako je dejansko deloval Peter Častitljivi, ki se je znašel za krmilom clunyjskega samostana v ne ravno mirnih letih zaradi raznih zunanjih in notranjih razlogov; obenem pa mu je uspelo, da je bil strog in hkrati obdarjen z globoko človeškostjo. Navado je imel reči: »Več je mogoče dobiti od človeka s tem, da ga prenašamo, kot pa s tem, da ga dražimo s pritožbami« (Ep. 172, nav. d., str. 409).
Z živim čutom za cerkev je Peter Častitljivi trdil, da morajo tisti, ki se prištevajo»med ude Kristusovega telesa,« čutiti v»globini srca«, kaj se dogaja s krščanskim ljudstvom (Ep. 164, nav. d., str. 397). In dodaja: »Ne hrani se s Kristusovim duhom, kdor ne čuti ran Kristusovega telesa,« kjerkoli že so zadane (prav tam). Poleg tega je kazal skrb tudi za tiste, ki so bili zunaj Cerkve, zlasti za jude in muslimane: da bi pospeševal poznavanje slednjih, je poskrbel za prevod Korana (ki ga je naredil Herman Koroški; op. prev.). Sodobni zgodovinar opaža s tem v zvezi: »Sredi nepopustljivosti srednjeveških ljudi – tudi največjih med njimi –, občudujemo tu vzvišen zgled uvidevnosti, do katere ga je pripeljala krščanska ljubezen« (J. Leclercq, Pietro il Venerabile, Jaca Book, 1991, str. 189). Še dva vidika krščanskega življenja sta mu bila draga, in sicer ljubezen do evharistije in pobožnost do Device Marije. O presvetem zakramentu nam je zapustil spise, ki predstavljajo »eno mojstrovin evharistične literature vseh časov« (prav tam, str. 267), o božji Materi pa je napisal razsvetljena razmišljanja, ko jo je kontempliral vedno v tesnem odnosu z Jezusom Odrešenikom in z njegovim odrešenjskim delovanjem. Zadošča, če navedemo tole njegovo vzneseno navdihnjeno besedilo: »Pozdravljena, blagoslovljena Devica, ki si pognala v beg prekletstvo. Pozdravljena, mati Najvišjega, nevesta najnežnejšega Jagnjeta. Ti si premagala kačo, ji zdrobila glavo, ko jo je iz tebe rojeni Bog uničil … Bleščeča vzhodna zvezda, ki preganjaš sence zahoda. Zarja, ki prihaja pred soncem, dan, ki ne pozna noči … Prosi Boga, ki je rojen iz tebe, naj razveže naš greh in nam po odpuščanju nakloni še milost in slavo« (Carmina,PL 189, 1018–1019).
Peter Častitljivi je gojil posebno naklonjenost književnemu ustvarjanju in imel tudi talent zanj. Zapisoval si je svoja razmišljanja, saj je bil prepričan v pomembnost uporabe peresa, ki je kot plug za »sejanje semena Besede po papirju« (Ep. 20, str. 38). Čeprav ni bil sistematični teolog, je bil velik raziskovalec božjih skrivnosti. Korenine njegove teologije se iztezajo v molitev, zlasti v bogoslužno; med Kristusovimi skrivnostmi pa mu je bila najbolj pri srcu skrivnost spremenjenja, v katerem je že nakazano vstajenje. Prav on je uvedel ta praznik v Clunyju in zanj sestavil poseben oficij, v katerem odseva tipična teološka pobožnost Petra in clunyjskega reda, ki je vsa usmerjena v zrenje Kristusovega slavnega obličja (gloriosa facies), saj v njej najde razloge za žareče veselje, ki označuje njenega duha in se širi v samostansko bogoslužje.
Dragi bratje in sestre, ta sveti menih je gotovo velik zgled meniške svetosti, ki se hrani pri izvirih benediktinskega izročila. Zanj je meniški ideal v»vztrajni pripadnosti Kristusu« (Ep. 53, nav. d., str. 161), v klavzurnem življenju, zaznamovanem z »meniško ponižnostjo« (prav tam) in delavnostjo (Ep. 77, nav. d., str. 211), kakor tudi z ozračjem tihe kontemplacije in nenehne hvale Bogu. Prva in najpomembnejša menihova zaposlitev je po mnenju Petra Clunyjskega slovesno obhajanje božje službe – »nebeško delo in od vsega najkoristnejše« (Statuta, PL 189, I, 1026) –, ki ga mora spremljati branje, meditacija, osebna molitev in spokornost, izvajana z razsodnostjo (prim. Ep. 20, nav. d., str. 40). Na ta način je vse življenje prepojeno z globoko ljubeznijo do Boga in z ljubeznijo do drugih, z ljubeznijo, ki se izrazi v iskreni odprtosti do bližnjega, v odpuščanju in v iskanju miru.
Za sklep bi lahko rekli tole: Če ta življenjski slog, združen z vsakdanjim delom predstavlja za sv. Benedikta menihov ideal, zadeva tudi vse nas in je lahko v veliki meri življenjski slog kristjana, ki hoče postati pristen Kristusov učenec in ga zaznamuje ravno vztrajna pripadnost Kristusu, ponižnost, delavnost in sposobnost za odpuščanje in mir.
Papež Benedikt XVI. o sv. Petru Častitljivem
Prevedel br. Miran Špelič OFM.
Vir