Njegovi spisi:
Titus Flavius Clemens ali Klemen Aleksandrijski (to ime je dobil, da ga ne bi zamenjevali s Klemenom Rimskim), je bil grški filozof in teolog, ki je živel v drugi polovici 2. stoletja (natančneje od l. 150 do l. 211/6). Rodil se je v Atenah in umrl v Aleksandriji. Ravno tu je bil ravnatelj katehetske šole, v krščanstvo pa je prešel iz poganstva. Že pred spreobrnjenjem je bil filozof in je po svojem spreobrnjenju potoval po svetu ter obiskal velike učitelje krščanstva in si tako nabral veliko znanja ter postal znan kot eden začetnikov krščanske teologije. Znan je tudi kot eden prvih, ki je združil grško filozofijo s krščansko teologijo. Kot krščanski pisatelj je znan že za čas svojega življenja, iz njegovih del pa lahko razberemo, da je poznal vse veje grške literature in vse obstoječe filozofske sisteme, ter ravno tako Staro in Novo zavezo. Med njegove najbolj znane učence spadajo Aleksander Jeruzalemski, Hipolit in Origen, zaradi katerega Klemen tudi nikoli ni bil razglašen za svetnika, saj naj bi Origen učil herezijo. Njegova najbolj znan dela so Protreptik, Pedagog, Stromata in pa razprava Kateri bogataš je odrešen?. Prva tri dela so neke vrste ˝trilogija˝, prvo je namenjeno poganom in njihovemu navduševanju nad krščanstvom, drugo je namenjeno poučevanju tistega, ki se odloči za krščanstvo, tretje pa odpira različne teme in je namenjeno vsem izobraženim. Obstajajo pa tudi fragmenti nekaterih ostalih njegovih del. Kljub velikemu obsegu njegovega dela, pa na žalost še nobeno ni bilo prevedeno v slovenščino.
Vir
Titus Flavius Clemens je po raziskovanju in iskanju našel pot do krščanstva. Potoval je po Grčiji, južni Italiji, Palestini in Egiptu, da bi se pri odličnih učiteljih učil krščanske vere. Tako je okoli leta 175 prišel tudi v Aleksandrijo in postal učitelj na tamkajšnji slavni katehetski šoli, okoli leta 200 pa njen vodja. Po njegovem mnenju je bil Egipt takrat gnezdišče skoraj vseh v drugem stoletju znanih krščanskih skupin, ki so se odklanjale od vere, omenil je kar enajst takih sekt. Prvo glavno delo Klemna je zato trilogija: προτρεπτικὸς πρὸς Ἕλληνας, Opozorilo Grkom, ovržba poganstva, apologija krščanstva in poziv k sprejemanju krščanstva.
Clemens je napisal tudi Paidagogós, prvo krščansko etiko, in Stomateis, razprave o pomembnih vprašanjih verske filozofije in dogmatike. Ohranjena je tudi homilija o Evangeliju po Marku 10, 17–31 z naslovom Kateri bogataš bo rešen?, katere glavna misel je, da dostop do nebes ne preprečuje bogastvo samo po sebi, ampak njegova zloraba. Klemens je v svojih delih poskušal ustvariti sintezo med grško filozofijo in krščanskim razodetjem in si prizadeval premagati heretično gnozo z zaprtim sistemom lastne, cerkvene gnoze.
Leta 202 ali 203, med preganjanjem pod cesarjem Septimijem Severom, je Klemens pobegnil iz Aleksandrije. Leta 211 je v Antiohijo – današnjo Antakijo – prinesel pismo škofa Aleksandra iz Kapadokije. Njegov učenec in naslednik na šoli v Aleksandriji je bil Origen, ki je katehetsko šolo popeljal na vrhunec njenega razvoja.
Kanonizacija: Klemens je veljal za svetnika. Pri reviziji rimskega martirologija pod papežem Klemensom VIII. (1592–1605) je bil na nasvet kardinala Cäsarja Baroniusa izbrisan; papež Benedikt XIV. je to potrdil leta 1748, ker je o Klemensovem življenju malo znanega in njegova učenja vzbujajo dvome.
DE
Views: 1