Sveta Natalija, žena svetega Adriana, mučenca. († po l. 300)
Vir
Rimski martirologij omenja 4. marca ‘rojstni dan’ za nebesa, to je dan mučeniške smrti, zelo češčenega mučenca sv. Hadrijana iz Nikomedije, glavnega mesta maloazijske province Bitinije. Legenda pripoveduje, da bil Hadrijan častnik cesarske vojske. Živel je s svojo ženo Natalijo, ki je bila kristjana. Ob preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303) je opazoval zaporedno smrt 23 mučencev in njihova neustrašenost ga je prepričala o resničnosti krščanske vere. Spreobrnil se je in se dal krstiti. Kmalu nato so tudi njega vrgli v ječo, kjer ga je žena Natalija obiskovala in osrčevala. Po krutem mučenju je tudi Hadrijan dosegel mučeniško krono in Cerkev se ga spominja skupaj z mučenci iz Nikomedije (26. 8.), oziroma 8. 9. (nekdaj 4. 3.), ob obletnici prenosa njihovih svetniških ostankov v Rim in posvetitve cerkve, posvečene sv. Hadrijanu. Spomin njegove žene sv. Natalije pa se na Zahodu zdaj obhaja 1. decembra!
Omenili smo že legendarno poročilo o mučeništvu sv. Hadrijana in tovarišev, v katerem nastopa tudi Natalija, ki je hodila obiskovat moža, ko so ga vrgli v ječo. Po zadnjem mučenju pred njegovo usmrtitvijo ji niso več dovolili iti k njemu, zato si je ostrigla lase in se preoblekla v moškega, da je mogla priti do mučeniškega soproga in ga ohrabriti za zadnji boj. Bila je navzoča, ko so možu na nakovalu odsekali ude in potem njegovo telo vrgli na grmado. Ogenj je pogasila nenadna ploha in tako je neki kristjan, po imenu Evzebij rešil svetniške ostanke in jih z ladijco prepeljal v mestece Argyropolis blizu Carigrada, kjer jih je pokopal na skritem kraju. Sem se je nato preselila pobožna Natalija, ki je veliko molila ob skritem grobu in naročila, naj tudi njo pokopljejo poleg njenega moža, svetega mučenca. Legenda pripoveduje, da se ji je neko noč v snu prikazal Hadrijan in ji napovedal, da bo kmalu prejela plačilo za svojo zvestobo in gorečnost. To se je prav kmalu uresničilo. Po nekem poročilu so njeno truplo položili v grob njenega moža in tovarišev mučencev 1. decembra, zato se je spominjamo na današnji dan. Ko je krščanstvo dobilo v rimski državi svobodo, so njihove svetinje prenesli v Carigrad, kasneje (leto ni sporočeno) pa v Rim. Tam je dal papež Honorij I. (625–638) na Forumu zgraditi lepo cerkev. Leta 1110 so bile relikvije sv. Hadrijana in sv. Natalije prepeljane v samostan Grammont na severu Belgije. Sv. Natalijo upodabljajo s krotkim levom pri nogah, v rokah pa drži odrezano roko svojega moža Hadrijana, Kristusovega mučenca.
Vir
Views: 66
Blažena Liduina Meneguzzi (1901–1941) je bila salezijanska medicinska sestra v etiopski bolnišnici. Vse od dneva, ko je prispela tja, so k njej prihajali ljudje vseh ras in verstev, saj so čutili, da zanje skrbi tako, kot bi skrbela za Jezusa. Ko se je med drugo svetovno vojno začelo bombardiranje, so o njej govorili vsi bolniki. Ko je bilo bombardiranje najhujše in so se vsi drugi razbežali ali pa se poskrili, je ona prenašala ranjence v zaklonišče, krščevala umirajoče otroke in pomagala umirajočim kristjanom, da so se spokorili. Meneguzzijeva je preživela bombardiranje, a je umrla za rakom še pred koncem vojne.