sveta Natalija iz Nikomedije – vdova in dobrodelnica

Sveta Natalija, žena svetega Adriana, mučenca. († po l. 300)
Vir

Rimski martirologij omenja 4. marca ‘rojstni dan’ za nebesa, to je dan mučeniške smrti, zelo češčenega mučenca sv. Hadrijana iz Nikomedije, glavnega mesta maloazijske province Bitinije. Legenda pripoveduje, da bil Hadrijan častnik cesarske vojske. Živel je s svojo ženo Natalijo, ki je bila kristjana. Ob preganjanju kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303) je opazoval zaporedno smrt 23 mučencev in njihova neustrašenost ga je prepričala o resničnosti krščanske vere. Spreobrnil se je in se dal krstiti. Kmalu nato so tudi njega vrgli v ječo, kjer ga je žena Natalija obiskovala in osrčevala. Po krutem mučenju je tudi Hadrijan dosegel mučeniško krono in Cerkev se ga spominja skupaj z mučenci iz Nikomedije (26. 8.), oziroma 8. 9. (nekdaj 4. 3.), ob obletnici prenosa njihovih svetniških ostankov v Rim in posvetitve cerkve, posvečene sv. Hadrijanu. Spomin njegove žene sv. Natalije pa se na Zahodu zdaj obhaja 1. decembra!

Omenili smo že legendarno poročilo o mučeništvu sv. Hadrijana in tovarišev, v katerem nastopa tudi Natalija, ki je hodila obiskovat moža, ko so ga vrgli v ječo. Po zadnjem mučenju pred njegovo usmrtitvijo ji niso več dovolili iti k njemu, zato si je ostrigla lase in se preoblekla v moškega, da je mogla priti do mučeniškega soproga in ga ohrabriti za zadnji boj. Bila je navzoča, ko so možu na nakovalu odsekali ude in potem njegovo telo vrgli na grmado. Ogenj je pogasila nenadna ploha in tako je neki kristjan, po imenu Evzebij rešil svetniške ostanke in jih z ladijco prepeljal v mestece Argyropolis blizu Carigrada, kjer jih je pokopal na skritem kraju. Sem se je nato preselila pobožna Natalija, ki je veliko molila ob skritem grobu in naročila, naj tudi njo pokopljejo poleg njenega moža, svetega mučenca. Legenda pripoveduje, da se ji je neko noč v snu prikazal Hadrijan in ji napovedal, da bo kmalu prejela plačilo za svojo zvestobo in gorečnost. To se je prav kmalu uresničilo. Po nekem poročilu so njeno truplo položili v grob njenega moža in tovarišev mučencev 1. decembra, zato se je spominjamo na današnji dan. Ko je krščanstvo dobilo v rimski državi svobodo, so njihove svetinje prenesli v Carigrad, kasneje (leto ni sporočeno) pa v Rim. Tam je dal papež Honorij I. (625–638) na Forumu zgraditi lepo cerkev. Leta 1110 so bile relikvije sv. Hadrijana in sv. Natalije prepeljane v samostan Grammont na severu Belgije. Sv. Natalijo upodabljajo s krotkim levom pri nogah, v rokah pa drži odrezano roko svojega moža Hadrijana, Kristusovega mučenca.
Vir

Views: 66

blažena Lidvina Meneguzzi – redovnica in medicinska sestra

blažena Lidvina Meneguzzi - redovnica in medicinska sestraBlažena Liduina Meneguzzi (1901–1941) je bila salezijanska medicinska sestra v etiopski bolnišnici. Vse od dneva, ko je prispela tja, so k njej prihajali ljudje vseh ras in verstev, saj so čutili, da zanje skrbi tako, kot bi skrbela za Jezusa. Ko se je med drugo svetovno vojno začelo bombardiranje, so o njej govorili vsi bolniki. Ko je bilo bombardiranje najhujše in so se vsi drugi razbežali ali pa se poskrili, je ona prenašala ranjence v zaklonišče, krščevala umirajoče otroke in pomagala umirajočim kristjanom, da so se spokorili. Meneguzzijeva je preživela bombardiranje, a je umrla za rakom še pred koncem vojne.
Vir

»Sporočilo, ki ga današnjemu svetu in Cerkvi prinaša blažena Liduina Meneguzzi, je sporočilo upanja in ljubezni. Upanja, ki človeka osvobaja tako sebičnosti kot tudi raznih oblik nasilja. Ljubezni, ki spodbuja k solidarnosti, delitvi in služenju po vzoru Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, pač pa da bi on stregel in dal svoje življenje za odrešenje nas vseh« (iz dekreta o razglasitvi njenih junaških kreposti).
Ime: Krščena je bila kot Angela Elisa, kasneje pa so jo klicali Angelina. Ime Angela izhaja iz latinske besede angelus »angel, apostol, sel, glasnik, odposlanec«, Elisa pa v hebrejščini pomeni »prisega, Božja popolnost«.
Redovno ime: Marija Liduina.
Rojena: 12. septembra 1901.
Kraj rojstva: Vasica Giarre v bližini Abano Term pri Padovi na severu Italije.
Umrla: 2. decembra 1941.
Kraj smrti: Mesto Dire Dawa v vzhodni Etiopiji.
Družina: Rodila se je v skromni kmečki družini, bila je drugi od osmih otrok. Oče Jožef in mati Antonija, roj. Norbiat, sta bila revna, a poštena ter iskreno verna in v tem duhu sta vzgajala svoje otroke. Liduina je bila še posebej dovzetna za duhovno: kot otrok je vsak dan prehodila dva kilometra, da je bila lahko pri maši, veliko je molila in z veseljem govorila o Bogu.
Mladost: Kot starejša sestra je morala skrbeti za mlajše brate in sestre, obenem pa pomagati družini v boju za preživetje. Zato je že s štirinajstimi leti začela služiti kot dekla pri okoliških bogatih družinah in v hotelih v bližnjih toplicah.
Poklic: Od otroških let je v sebi čutila željo, da se popolnoma posveti Bogu v redovnem življenju, a je odločitev zaradi čuta dolžnosti, da pomaga domači družini, prelagala na čas, ko se bodo razmere uredile.
Redovnica: 5. marca 1926 je naposled le vstopila v skupnost sester sv. Frančiška Saleškega s sedežem v Padovi, kjer je v polnosti lahko uresničila svoj ideal popolne podaritve Bogu in ljudem. V samostanskem internatu je delala kot perica, zakristanka in medicinska sestra. Gojenke so jo imele rade, saj jim je znala prisluhniti in jih z modrimi nasveti pomagati pri reševanju njihovih težav.
Skupnost: Leta 1740 je Dominik Leonati, župnik v Ponte di Brenta blizu Padove, v želji, da bi poskrbel za vedno večjo revščino, pomanjkljivo izobrazbo in zapuščenost deklet, ustanovil skupnost žena, ki naj bi skrbele zanje. Sestre danes delujejo v Italiji, Ekvadorju, Angoli, Argentini, Braziliji, Peruju in na Kubi.
Misijon: Leta 1937 so se Liduini uresničile dolgoletne želje: da bi odšla v misijonske dežele. Predstojniki so jo poslali v Etiopijo, v mesto Dire Dawa, kjer so se mešali ljudje različnih kultur, navad in verstev. Kot medicinska sestra je delala v civilni bolnišnici Parini, po izbruhu vojne pa je kot »dobri angel« skrbela za ranjene vojake. Ko so mesto bombardirali, se je preselila na ulice, prenašala ranjene na varno in krščevala umirajoče otroke.
Ekumenizem: Pri delu z Etiopijci, črnci in belci, kristjani, Kopti, muslimani in nevernimi, je veliko naredila tudi na področju ekumenizma, saj je vse enako sprejemala in poudarjala, da ima Bog vse enako rad in da je v nebesih prostor za vse.
Zavetnica: Mesta Dire Dawa, misijonarjev in bolniških strežnic.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 20. oktobra 2002 razglasil sveti Janez Pavel II.
Goduje: 1. decembra.
Vir

V mestu Dire Dawa (v Etiopiji), blažena Liduína (Helisa Angela) Meneguzzi, devica iz Inštituta svetega Frančiška Saleškega, ki je postala pravi vzor ponižnosti in krščanske ljubezni. Velikodušno je zaradi Boga vršila usmiljenje med ubogimi, bolnimi in ujetniki.
Vir

Views: 23

sveti Agerih (Agerik) iz Verduna – škof

Pri Verdunu [verdénu] (v Avstráziji), sveti Ageríh, škof, ki je gradil cerkve in krstilnice. Ko je svojo cerkev naredil za pribežališče beguncev, je mnogo trpel od kralja Teodoríha.
Vir

Views: 28

sveta Florencija – devica in nuna

V Poitiersu [puatijéju] (v Akvitániji, danes v Franciji), sveta Floréncija, devica, katero je spreobrnil sveti škof Hilarij, izgnan v provinco Azijo, njemu je sledila, ko se je vrnil k svojim.
Vir

Views: 21

blažena Maria Chiara Deteta Jezusa – redovnica

blažena Maria Chiara Deteta Jezusa - redovnicaSestra Maria Chiara je bila rojena leta 1843 v aristokratski portugalski družini. Pri štirinajstih letih je ostala sirota in skrb za njeno izobrazbo so prevzele sestre redovnice. Še zelo mlada je tudi sama vstopila v samostan, vendar je bila zaradi antiklerikalnih zakonov na Portugalskem prisiljena oditi v izgnanstvo. Zatekla se je k frančiškanskim bolniškim sestram v Francijo. Leta 1871 po zaobljubah se je vrnila v domovino, postala predstojnica samostana sv. Patrika v Lizboni, izpeljala reformo in ustanovila portugalske bolniške sestre. Umrla je leta 1899, že znana po svoji svetosti.
Kardinal Amato je izpostavil dve posebnosti njene svetosti: popolno zaupanje v Božjo previdnost in vedrino, s katero je živela svojo poklicanost k ljubezni do Boga in bližnjega. Od tu je zajemala ponižnost za sprejemanje nasprotovanj in nerazumevanja, velikodušnost za odpuščanje in pogum za ustanovitev kongregacije, ki se predaja pomoči in skrbi za bolne. V njenem življenju resnično izstopajo kreposti vere, upanja in ljubezni. Gospod pa je njeno svetost zaznamoval tudi s številnimi znamenji in čudeži.
Vir

Views: 38