V Ciziku (v Helespóntu, v današnji Turčiji), sveti Sisínij, škof in mučenec, ki je bil umorjen z mečem po mnogih mučenjih ob Dioklecijanovem preganjanju.
Vir
Views: 9
blaženi Aleksander de Barcelona – duhovnik, redovnik in mučenec
Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Alexandre de Barcelona (Jaume Nájera Gherna).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.
Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.
Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«
V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.
Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.
Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«
Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.
Views: 19
sveti Klemen I. – papež in mučenec
Zavetnik Seville, Aarhusa in Compiegna; Krima; kamnosekov, obdelovalcev marmorja, klobučarjev in mornarjev; proti otroškim boleznim; otrok; proti vodnim nevarnostim; ob viharju in neurju.
Atributi: škofovska oblačila, tiara, pali, jagnje, sidro in/ali vodnjak, knjiga, tonzura
Imena: Klemen, Klemens, Klement, Klementin, Kliment, Klementina
Bil je učenec apostola Petra in njegov tretji naslednik na rimskem škofovskem sedežu. Cerkev je vodil približno od leta 92 do 101. Rodil se je v Rimu judovskim staršem. Spreobrnil naj bi ga apostol Peter. Tudi s Pavlom je bil Klemen v tesnejši zvezi, saj ga je spremljal v Filipe in apostol pravi o njem, da je njegovo ime zapisano v knjigi življenja. Kot papež je razdelil Rim na sedem okrajev in v vsakem so nalašč za to določeni možje popisovali trpljenje svetih mučencev. Najbolj pa je znan po posebnem pismu, ki ga je pisal krščanski občini v Korintu in je eden najstarejših krščanskih spisov. Spreobrnil je tudi mnogo poganov, med njimi sestro cesarja Domicijana, Flavijo Domitilo.
Zaradi tega ga je cesar Trajan izgnal na polotok Krim, kjer je moral z drugimi obsojenci kopati v rudnikih. Posebno trpljenje teh obsojencev je bila neznosna žeja. Legenda pripoveduje, da se je papež nekoč vrgel na tla in prosil Boga, naj pomaga žejnim sotrpinom. Nenadoma je na skali zagledal jagnje, ki ga je z nožico vabilo k sebi. Klemen je odhitel na tisti kraj, udaril s kopačo po skali kakor nekoč Mojzes, in iz nje je začel izvirati bistri studenec.
Na Krimu je papež Klemen umrl mučeniške smrti. Legenda pravi, da so mu privezali težko sidro za vrat in ga potopili v morje, da kristjani ne bi našli njegovega trupla. Pa ga je Bog čudežno odkril. Pokopali so ga potem v bližini Hersona. V naslednjih stoletjih so na grob pozabili. Leta 861 je sv. Ciril na podlagi starih izročil odkopal zasute svetinje sv. Klemena, ki sta jih z bratom Metodom kasneje nesla s seboj na Moravsko in leta 867 v Rim. Zaradi tega so ju Rimljani s papežem Hadrijanom II. na čelu najslovesneje sprejeli.
V Žitjih Konstantina (Cirila) in Metodija beremo, da so dragocene svetinje sv. Klementa prenesli v cerkev njegovega imena. Tam so pokopali tudi sv. Cirila, ki je v Rimu umrl, in nad njegovim grobom naslikali podobo, ki je ohranjena še danes. Pri nas je več cerkva posvečenih sv. Klemenu. Nekateri domnevajo, da te cerkve zaznamujejo pot, po kateri sta sveta brata šla v Rim.
Goduje 23. novembra.
Vir
Delovanje in uspeh slovanskih apostolov svetega Cirila in Metoda pripisujejo tudi priprošnji svetega papeža in mučenca Klemena. Ko sta leta 867 prinesla njegove relikvije v Rim, ju je papež Hadrijan II. sprejel z vso slovesnostjo in naklonjenostjo. Vemo, kako je potrdil slovanske bogoslužne knjige in kako je dal sv. Cirila slovesno pokopati v cerkvi sv. Klemena.
Ime: Izhaja iz latinskega pridevnika clemens, v rodilniku clementis, ki pomeni »mil, krotek, pohleven, nežen«.
Rodil se je v prvem stoletju v Rimu, umrl pa leta 97 v Rimu ali na Krimu.
Družina: O njegovem rodu ne vemo ničesar, obstajajo pa različne domneve: po eni naj bi bil ud flavijske cesarske rodovine, po drugi spreobrnjenec iz judovstva, po tretji pa Klemen, ki ga apostol Pavel v pismu Filipljanom omenja kot svojega tovariša. Zanesljivo je le, da je osebno sodeloval z obema prvakoma, Petrom in Pavlom.
Pontifikat: Bil je tretji naslednik apostola Petra v Rimu in je vladal v letih od 90/92 do 101.
Prednik: Anaklet I. (79–90/92)
Naslednik: Evarist (99/101–107?)
Izgnanstvo: Izročilo pravi, da je v času cesarja Trajana moral v izgnanstvo na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu.
Čudež: Delavci so v kamnolomu na vročih skalah trpeli veliko žejo, zato je ob Klemenovi molitvi začel čudežno izvirati studenec pitne vode, da so se lahko odžejali.
Mučeništvo: Razdraženi pogani so Klemenu za vrat privezali težko sidro in ga utopili v Črnem morju.
Dela: Nesporno je pismo, ki ga je napisal Korinčanom. To je najstarejši ohranjeni krščanski spis, ki ni vključen v Novo zavezo. Nastal je v Rimu po smrti cesarja Domicijana, najverjetneje v letih 96–98 po Kristusu.
Zavetnik: Je zavetnik Seville, Aarhusa in Compiegna ter Krima; kamnosekov, obdelovalcev marmorja, klobučarjev in mornarjev; je priprošnjik proti otroškim boleznim in otrok, proti vodnim nevarnostim ter ob viharju in neurju.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto s tiaro in palijem. Njegovi atributi so: jagnje, sidro, vodnjak, včasih knjiga. Večkrat ima tonzuro. Upodobljeni pa so tudi prizori iz njegovega življenja.
Pri nas: Posvečenih mu je pet cerkva; nekateri domnevajo, da cerkve v Mojstrani, na Rodinah in v Bukovščici zaznamujejo pot, po kateri naj bi šla sveta brata Ciril in Metod, ko sta skozi naše dežele potovala v Rim. Poleg teh sta mu posvečeni še podružnici v Suhadolah pri Komendi in v Tupaličah pri Preddvoru.
Grob: Sveta brata Ciril in Metod sta leta 861 na Krimu odkopala njegove zasute relikvije in jih leta 867 prinesla v Rim, v cerkev sv. Klemena, zgrajeno že v prvi polovici 4. stoletja.
Pregovori: »Sv. Klemen sklene, sv. Katarina grušta, sv. Andrej pa (s snegom) pokriva. Sv. Klemen volku gobec zaklene.«
Goduje: 23. novembra.
Misel: »Vsak izmed nas naj v svojem stanu Bogu ugaja z dobro vestjo in poštenostjo, z dostojanstvom in naj ne prestopa določenega pravila svoje službe.«
Beatifikacija: 28. januarja 1934 ga je papež Pij XI. razglasil za blaženega, 16. maja 1988 pa Janez Pavel II. za svetnika.
Goduje: 16. novembra (ponekod tudi 15. ali 17. novembra).
Vir
Sveti papež Klemen I., mučenec, ki je kot tretji po apostolu Petru vladal Cerkev in je napisal preslavno pismo Korinčanom, da bi med njimi utrdil slogo in mir. Na ta dan se praznuje pokop njegovega telesa v Rimu.
Vir
Sveta brata Ciril in Metod sta šla leta 860 kot oznanjevalca evangelija k mongolskemu plemenu Hazarov med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl proti koncu 1. stoletja. Te svetinje sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, kamor sta kot blagovestnika Slovanov prišla leta 863. Ko sta v drugi polovici leta 867 šla v Rim, da bi papež odobril slovansko bogoslužje in ustanovil samostojno slovansko cerkveno pokrajino, sta relikvije papeža Klemena nesla s seboj, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Nekateri domnevajo, da cerkve, posvečene sv. Klemenu v ljubljanski nadškofiji, zaznamujejo pot, po kateri sta šla sveta brata, ko sta skozi naše kraje potovala v Rim. To je zlasti verjetno za cerkve sv. Klemena v Mojstrani (župnija Dovje), na Rodinah (župnija Breznica) in v Bukovščici (Selška dolina). Sveta brata naj bi prišla ob Dravi čez Podkoren, dalje po dolini Save ter nato zavila proti Italiji.
Klemen(t) Rimski je bil – za sv. Linom in Anakletom – tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Najbrž je on tisti Klemen, ki ga apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom pohvalno omenja kot svojega sodelavca. Gotovo pa je osebno poznal apostola Petra in Pavla, z njima sodeloval in se navzel njunega apostolskega duha, kakor pričata njegovo pismo Korinčanom in njegova mučeniška smrt v izgnanstvu.
Nesporno je njegovo Pismo Korinčanom, napisano med letoma 93 in 97. Ze v 2. stoletju je med kristjani veljalo za poučni spis in so ga brali pri božji službi. Klemen v njem z vrhovno oblastjo rimskega škofa Korinčanom ostro ukazuje, naj bodo pokorni cerkveni oblasti, ter graja njihovo prevzetnost in upornost. Pismo zaključuje dolga molitev, povzeta po bogoslužnem redu rimske Cerkve, in je dragoceno naj starejše pisano pričevanje rimske Cerkve.
V zgodovinski okvir Klemenovega življenja in mučeništva je krščansko izročilo 4. stoletja vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu v okolico mesta Hersoneza na sedanjem otoku Krimu. Bil je obsojen na težaško delo v kamnolomu. Ko je s svojimi sotrpini na vročili skalah ob slanem morju trpel strahovito žejo, je Klemen prosil Boga, naj jim pomaga. In res je po njegovi molitvi začel čudežno izvirati studenec sladke vode, da so si izmučeni obsojenci lahko pogasili žejo. Po tem čudežu se je spreobrnilo veliko nevernikov. Razdraženi pogani niso mogli trpeti, da bi ta sveti mož še v pregnanstvu tako uspešno deloval: privezali so mu na vrat težko sidro in ga utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja. V tej cerkvi so pokopali sv. Cirila, ki je umrl v Rimu 14. februarja 869.
Ime Klemen je zelo lepo: izhaja namreč iz latinskega pridevnika clemens, ki pomeni ‘mil, krotek, pohleven, blag, nežen’. Pri nas je bolj na redko posejano, še bolj redke so Klementine. Iz imena Klemen so nastali številni slovenski priimki, kot: Klemen, Klemenc, Klemenčič, Klemenšek, Klement, Klemše.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 620
blažena Marjeta iz Savoje – grofica, vdova in opatinja
V Albi (v Piemontu), blažena Marjeta iz Savoje, ki se je, ko je postala vdova, izročila Bogu v samostanu nun Reda pridigarjev (dominikancev), katerega je sama ustanovila.
Vir
Views: 0
sveti Kolumban – opat in irski misijonar
.jpg)
Zavetnik Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni
Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved
Imena: Kolumban, Kolumbo, Kolumbana, …
Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.
»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«
»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«
Sveti Kolumban goduje 23. novembra.
Vir
»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov.«
Ime: Izhaja iz latinske besede columba, »golob«, irsko Col(um), Colman. V irščini ima to ime pridevek Cille, Colum Cille, v pomenu »od cerkva«.
Rojen: okoli 543/543.
Kraj rojstva: provinca Leinster na Irskem.
Umrl: 23. novembra 615.
Kraj smrti: samostan Bobbio v Italiji.
Družina: Bil je visokega in plemenitega rodu, edinec. Njegov oče naj bi bil eden izmed osmih sinov velikega kralja Nialla, mati pa je izhajala iz domačega kraljevega rodu.
Videnje: Njegova mati je imela pred porodom videnje, kako je iz nje prišla čudovito lepa zvezda, ki je s svojo svetlobo napolnila vse. Razložili so ji, da bo rodila sina, ki bo z lučjo svoje svetosti napolnil svet in mnoge usmeril na pot odrešenja.
Skupnost: Še mladostnik se je odločil za trdo in spokorno, samotarsko življenje irskih menihov. Sprva se je učil in uvajal v meniško življenje pri menihu Sinellu, po duhovniškem posvečenju pa v sloveči samostanski šoli v Bangorju, kjer je preživel trideset let in tam tudi sam poučeval.
Misijonar: Leta 590 je skupaj z dvanajstimi tovariši odšel na misijonsko delo, najprej v Anglijo, nato pa v Bretanjo in Burgundijo. Povsod so naredili velik vtis in mnoge pridobili tudi za meništvo, obenem pa doživljali tudi nasprotovanja. Pozneje jih je pot vodila še k Bodenskemu jezeru in čez Alpe v severno Italijo.
Ustanovitelj: Kamor je prišel, je ustanovil številne samostane, najpomembnejši med njimi je bil Luxeuil, v katerem je bilo 220 menihov. Zanje je napisal strogo meniško vodilo ali pravilo, ki je še dolgo časa po njegovi smrti urejalo samostansko življenje v Evropi.
Dela: Ohranjena so njegova pisma, ki so najpomembnejša pričevanja zahodne cerkvene zgodovine svojega časa, ter pridige, pesmi in Vodilo.
Čudeži: Med številnimi čudeži, ki so se zgodili po njegovem posredovanju, je večkrat na čudežen način poskrbel za bolne in lačnim pomnožil hrano in pijačo za preživetje.
Življenjepis: Prvi je njegovo življenje kmalu po smrti popisal menih Jona.
Zavetnik: mesta Bobbio, motoristov, proti poplavam.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata ali romarja s palico. Večkrat je upodobljen prizor, kako deli blagoslov ali pa je naslikan z medvedom, ker naj bi v nekem medvedjem brlogu priklical na dan studenec.
Grob: Pokopali so ga v kripti glavne cerkve mesteca Bobbio, kjer leži še danes. Grob obdajajo irski napisi in umetnine.
Vir
Sveti Kolumban, opat, po narodnosti Irec, ki je postal za Kristusa romar, da je poučil v Evangeliju ljudstva v Franciji. Ustanovil je samostan Luxeuil [liksej], z mnogimi drugimi, katere je sam vodil pod strogo disciplino. Prisiljen, da se odtod preseli, je prekoračil Alpe in ustanovil samostan Bobbio v Ligúriji, slaven po disciplini in študiju, kjer je v miru umrl, odlično zaslužen za Cerkev, in njegovo telo je bilo na ta dan pokopano.
Vir
Views: 103
blažena Marija Cecilija (Marija Felicita) Cendoya y Araquaistain – devica in mučenka
Pri Madridu (na Španskem), blažena Marija Cecilija (Marija Felicita) Cendoya y Araquaistain [sendója i arakuájstain], devica in mučenka iz Reda Obiskanja svete Marije, ki se je v velikem preganjanju na isto noč, ko so bile ugrabljene njene sestre, radovoljno izročila vojakom in skupaj z njimi z največjo žrtvijo potrdila pričevanje za vero. († 23. november 1936)
Vir
Views: 3