sveti Janez del Castillo – duhovnik, redovnik in mučenec

sveti Janez del Castillo - duhovnik, redovnik in mučenecMučenec v Rio Plate
Janez del Castillo (1596-1628) je eden od treh jezuitov, ki so bili ubiti na misijonu v Paragvaju. Kmalu po posvečenju je pater del Castillo spremljal izkušenega misijonarja Roka Gonzalez-a pri ustanovitvi novega misijona v Iyui, vasi s 400 prebivalci. Gonzales je odgovornost za misijon prepustil Janezu in odšel naprej v Caaro s patrom Rodriguezom, da bi tudi tam ustanovila nov misijon.
Po rodu je bil Janez iz Španije. Pripravljal se je na sodniško kariero, a se je pridružil jezuitom in postal misijonar v južni Ameriki. Teologijo je študiral v Córdobi v Argentini, in bil leta 1625 posvečen v duhovnika. Svoje prvo poslanstvo je dobil na misijonu Itapuá, kjer ga je srečal pater Rok Gonzalez in ga vzel s sabo na pot, kjer naj bi ustanovili nekaj novih postojank. Mlad duhovnik Janez je ostal v Iyuí, da bi skrbel za misijon z imenom Vnebovzete, vse od ustanovitve misijona 15. avgusta 1625. Gonazales in Alfonz Rodriges sta odšla naprej in pustila Janeza samega. Ni se zavedal nevarnosti, ki mu je grozila zaradi sovraštva krajevnih verskih voditeljev. V nekaj dneh sta Gonzales in Rodriguez krstila nekaj otrok, njun uspeh pa ju je očrnil pri Nezú-ju, krajevnem verskem voditelju, ki je postal zavisten misijonarjem za njihov vpliv na ljudi. Odločil se je, da bo umoril misijonarje na svojem območju. Nekaj njegovih privržencev je prišlo v Iyuí, kjer so napadli del Castillo, ga odvlekli v gozd, pretepli do smrti in njegovo truplo zažgali. Pozneje so ostanke pokopali skupaj z obema drugima misijonarjema.
Vir

V Asunciónu [asunsijónu] (v Paraguayu), sveti Janez del Castillo [kastíljo], duhovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je deloval v vasi »reducciones« imenovani, ki je bila ustanovljena isto leto od svetega Roka Gonzáleza in izročena njegovi skrbi. Umorjen je bil na ukaz moža, ki je vršil magijo, s krutimi mučili in obsut s kamenjem.
Vir

Views: 17

sveti Gregor Čudodelnik – škof

sveti Gregor Čudodelnik - škofAtributi: palica
Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica, …
Gregor je izhajal iz odlične družine v Neocezareji v rimski pokrajini Pontus in je bil vzgojen v antični verski miselnosti in kultu bogov. Pri štirinajstih letih mu je umrl oče. Z bratom Atenodorom sta se odpravila na znano pravno šolo v Beritu, v sedanjem Bejrutu, kjer sta študirala retoriko in pravo. Bolj ko študij sta ju privlačila osebnost in nauk velikega krščanskega učenjaka Origena, ki se je po izgonu iz Aleksandrije naselil v Cezareji in kmalu zbral okoli sebe veliko učencev. Po Origenu sta našla pot v krščanstvo in se dala krstiti. Origen je željo svojih učencev po znanju in resnici znal potešiti s sokratsko metodo razlaganja naravoznanstva, jih vodil prek grške filozofije k božjemu razodetju in Svetemu pismu, ki ga je razlagal z neugnanim navdušenjem. Pet let sta bila v njegovi šoli. Origen jima je bil ne le zaupen prijatelj, temveč tudi iskren in prizadeven voditelj v verskem življenju.

Ko sta brata potem prišla v Cezarejo, je bil tamkajšnji škof ves vesel, da mu je Bog poslal pomočnika v prizadevanju, da bi spreobračal bogate poganske prebivalce gosto naseljenih mest. Odločil se je, da ju bo posvetil v škofa. Gregor se je bremena te časti zbal in se je umaknil v samoto. Vendar je pozneje prišel do spoznanja, da se za zmerom ne bo mogel odreči pomoči pri širjenju krščanske vere, zato je naposled ponižno sprejel škofovsko posvečenje. Postavljen je bil za škofa v Neocezareji.
To se je zgodilo okoli leta 240. Gregorju je bilo takrat komaj trideset let. Naslednjih trideset let je neutrudno spreobračal svoje rojake. Pridigal jim je, potoval po razsežni škofiji, zidal cerkve, skrbel za uboge in reševal sužnje. Med Decijevim preganjanjem se je umaknil v puščavo, kjer je napisal spis o skrivnosti Presvete Trojice, ki so ga pozneje velikokrat prepisovali in je bil mnogim rodovom najboljša osnova za razumevanje in razlaganje najvažnejših verskih resnic.
Ko je nastopil škofovsko službo, je Neocezareja štela le sedemnajst kristjanov; ko pa je okoli leta 270 umrl, je imelo mesto sedemnajst poganov, ki so se še upirali njegovemu delovanju in molitvi.
Goduje 17. novembra.
***
Kot eden izmed svetnikov, ki jih imenujemo »čudodelniki«, je Gregor iz Neocezareje v Kapadokiji znan po svojih številnih čudežih. Sveta Makrina, babica dveh velikih svetnikov (Bazilija Velikega in Gregorija iz Nise), poroča o čudežnih dogodkih, ki jih je Sveti Duh storil po sv. Gregoriju. Med drugim pravi: »V Kristusovem imenu je spreminjal rečne tokove.« Gregorijeve molitve naj bi celo izsušile jezero, v katerem sta se potapljala dva brata.
Ob svojem daru čudodelnosti se je Gregorij odlikoval v zavzetem študiju in po gorečnosti za duše. Ko je bil študent v Palestinski Cezareji pri velikem učitelju Origenu, se je spreobrnil v krščanstvo. Pri štiridesetih se je vrnil v svoj domači kraj Neocezarejo in tam postal škof. Govori se, da je bilo takrat v mestu samo sedemnajst kristjanov. Gregorij je pridigal in poučeval to svojo malo čredo polnih trideset let. Evangeliziral je tudi z organizacijo letnih praznovanj v čast mučencev, kamor je vabil tako kristjane kot pogane. Ko je Gregorij ob koncu življenja ležal na smrtni postelji, je bilo v Neocezareji samo še sedemnajst poganov.
H Gregoriju se po izročilu zatekajo po pomoč pred potresi in poplavami.
Večni Oče v nebesih, na priprošnjo sv. Gregorija iz Neocezareje vzbudi v meni hvaležnost za tvoj dar, da imamo vodo.
Vir

– V Neocezaréji (v Pontu, v današnji Turčiji), sveti Gregor, škof, ki je sprejel krščansko vero kot mladenič in napredoval tako v božji, kot človeški znanosti. Ko je bil posvečen v škofa, je bil slaven po nauku, krepostih in apostolskem delu in bil zaradi mnogih znamenj, ki jih je izvršil, imenovan Čudodelnik.
– Pri Neocezareji (ob Črnem morju), rojstni dan za nebesa za nebesa blaženega Gregorija, škofa in mučenca, ki so ga slavili zaradi znamenj in čudežev.
Vir

Views: 53

sveti Hugo iz Lincolna – menih in škof

sveti Hugo iz Lincolna - menih in škofV Lincolnu [linkolnu] (na Angleškem), sveti Hugo, škof, ki je bil poklican od kartuzijanskega meniha na ta škofovski sedež, tako za obrambo svobode Cerkve, kakor tudi za rešitev Judov iz rok sovražnikov, in je delo odlično opravil.
Vir

Views: 9

sveti Lazar – menih in slikar

sveti Lazar - menih in slikarAtributi: Navadno ga upodabljajo, kako v kapeli ali ječi slika Marijo; ob strani vojaki segrevajo železo za mučenje, on pa ohranja mir in zamaknjenost v svete misli. Seveda pa je upodobljen tudi kot menih s slikarsko paleto in čopiči v roki.

Ob Lazarju, zavetniku slikarjev, zlasti ikon, moramo najprej nekaj povedati o pisanju, pomenu in češčenju teh svetih podob v vzhodni Cerkvi. Pisanje ikon je bilo pod strogim cerkvenim nadzorom, to delo so zaupali le zares bogoljubnim in strokovnim osebam, najpogosteje so bili to prav menihi. Ikona je morala biti od svojega začetka do konca izraz pristnega verskega navdiha, saj je le tako lahko dvigala misli vernikov k Bogu. Pravi slikar ikon (ikonopisec) še danes ves čas slikanja moli, tako da je ikona pravzaprav »sad« njegove molitve. Cerkev te podobe posebej blagoslavlja in časti. Nepogrešljiv del vsakega pravoslavnega svetišča je t. i. ikonostas, stena z ikonami, ki loči prostor vernikov od presvetega. Dobrih sto let pred Lazarjevim rojstvom je bilo izdelovanje in javno češčenje svetih podob prepovedano (ikonoklazem), ogromna večina ikon je bila takrat uničena. Lazar je že v mladih letih prišel v Carigrad in želel postati menih. Njegova velika želja je bila, da bi se v slikarski šoli izpopolnil v slikarstvu, do katerega je imel že kot otrok veselje. Ko so predstojniki spoznali, da je mirni in vase pogreznjeni mož, ki prisrčno spoštuje Boga in Marijo ter veliko premišljuje, vreden zaupanja, so ustregli njegovi želji. To ga je nadvse osrečevalo. Kljub delu je ohranjal molk in samoto. Pred začetkom slikanja se je za dolgo časa pogreznil v molitev, nato pa počasi in spoštljivo prenašal na les potezo za potezo. Sprva se je zgledoval po starih mojstrih in jih posnemal, a ni imel veliko izbire. Po natančnih navodilih predstojnikov je moral samostojno izbirati in nanašati barve, da je dobila slika želeni izraz. Kmalu pa se je začel v vsej polnosti kazati tudi njegov osebni talent. S svojimi izvirnimi podobami je zaslovel daleč naokoli. Imel je veliko naročil, najraje pa je slikal po lastnem navdihu. Slikanje mu je bilo bogočastno opravilo, na katero se je pripravljal s svetim branjem in molitvijo. Žal pa sovražni duh ikonoklazma še ni bil premagan. Novi cesar Teofil je namreč vnovič ukazal prepoved izdelovanja in češčenja svetih podob, najverjetneje zato, da bi na svojo stran pridobil Arabce, svoje hude vojaške nasprotnike. Najhuje je bilo prav v Carigradu. Cesar je Lazarja, takrat že vodilnega slikarja svetih podob, skušal najprej zlepa odvrniti od njegovega dela, kasneje pa ga je dal najprej vreči v kloako (kanalizacijo), da bi se zadušil, ko pa se je rešil, ga je mučil z izžiganjem mesa na dlaneh, nato pa dal zapreti v ječo. Rešila ga je cesarica Teodora, ki ji je v zahvalo naslikal Janeza Krstnika, sliko, ki je zaslovela kot čudodelna. Po smrti moža je cesarica takoj razglasila konec preganjanj. Lazar pa je kljub slavi, ki ga je spet »iskala«, ostal pobožen in skromen menih. Šele v zrelih letih je sprejel mašniško posvečenje in užival veljavo preizkušenega voditelja duš. Cesar Mihael III. ga je zelo spoštoval, saj ga je poslal celo v Rim k papežu kot svojega poslanca. Papež Benedikt III. ga je bil zelo vesel, saj je v njem videl mučenca zaradi svetih podob.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Eleazar, kar pomeni »Bog je pomagal; Bog je moja pomoč«.
Rodil se je okoli leta 800 na armenskih tleh, umrl pa okrog leta 867 na poti iz Rima.
Zavetnik: slikarjev (poleg evangelista Luka in Katarine Bolonjske)
Upodobitve: Navadno ga upodabljajo, kako v kapeli ali ječi slika Marijo; ob strani vojaki segrevajo železo za mučenje, on pa ohranja mir in zamaknjenost v svete misli. Seveda pa je upodobljen tudi kot menih s slikarsko paleto in čopiči v roki.
Goduje: 17. novembra, ponekod 23. februarja.
Vir

V Carigradu, sveti Lazar, menih, ki je bil rojen v Armeniji, velik umetniški slikar svetih podob. Ker ni hotel uničiti svojih del, je bil zelo kruto mučen po ukazu cesarja Teofila Ikonoklasta. Kmalu pa, ko se je prepir umiril v prid pravemu češčenju podob, je bil od cesarja Mihaela III. poslan v Rim, za potrditev soglasja in edinosti vse Cerkve.
Vir

Views: 66

sveti Anijan – opat in škof

sveti Anijan - opat in škofV Orleánsu [orleánu] (v lyonski Galiji, danes v Franciji), sveti Aniján, škof, ki je samo z zaupanjem v Boga, za katerega pomoč je pogosto prosil z molitvami in solzami, osvobodil svoje mesto zasedeno od Hunov.
Vir

Views: 9