Zavetnik teologov in naravoslovcev; študentov; rudarjev.
Atributi: knjiga, pisalno pero, mitra, škofovska palica.
Imena: Albert, Alberto, Bert, Berto, Alberta, Albertina, Berta, …
Dominikanec Albert je bi eden največjih znanstvenikov ne samo svojega časa, pač pa tudi dober pastir svoje črede ter vnet in goreč krščanski mislec; štejejo ga celo za očeta nemške mistike. Rodil se je na začetku 13. stoletja v premožni nemški rodbini, študiral v Padovi in tam vstopil v dominikanski red. V Parizu je dosegel akademski naziv, se vrnil v Köln in tu ustanovil vseučiteljišče, kjer je nekaj časa predaval; med njegovimi učenci je bil tudi Tomaž Akvinski. Prevzemal je različne službe znotraj reda, vidno pa deloval tudi v vesoljni Cerkvi, zlasti s svojimi razpravami, predavanji in tudi z dušnopastirskim delom. Z namenom, da bi uredil razmere v škofiji in znotraj dežele, je bil imenovan za škofa v Regensburgu. Umrl je 15. novembra 1280 v Kölnu. Albert je na znanstvenem področju zaslovel predvsem kot naravoslovec, odkril je Aristotelove modroslovne spise in s tem obrnil tok filozofske in krščanske misli od simbolizma k stvarnosti, resničnosti čutnih stvari.

»Pot ljubezni, ki je v usmiljenju, je tista, ki Boga približa človeku in človeka Bogu. Tam, kjer je ni, Bog ne more prebivati. Če smo torej usmiljeni, smo v Bogu, kajti Bog je ljubezen.«
»O Gospod, hotel bi, da bi bil človek po tvoji najljubši volji!«
»Pojdi sam k Bogu. To ti bo bolj pomagalo, kakor če pošiljaš k njemu vse svetnike, kar jih je v nebesih.«
»To delajte v moj spomin … Kristus pravi: To delajte. To naročilo je najbolj koristno naročilo. Ni pa mogel naročiti tudi nič prijetnejšega, nič zveličavnejšega, nič ljubeznivejšega, večnemu življenju nič bolj podobnega. Predvsem koristi za odpuščanje grehov, še bolj pa, da prejmemo obilje milosti v življenju. Kristus, oče našega duhovnega življenja, nas poučuje, kaj je koristno za dosego njegovega posvečenja. Ko se žrtvuje za nas, to je, ko se zakramentalno daruje za nas Očetu in se nam daje v hrano, nas posvečuje … Nič prijetnejšega ni kakor uživati ta zakrament, saj nam Bog v njem razodeva vso svojo dobroto. Dajal si jim iz nebes brez truda pripravljen kruh, ki je imel vsakršno slast in se prilegal vsakemu okusu. Ta tvoja jed je pač razodevala tvojo prijaznost do otrok, saj je ustrezala želji tega, ki jo je užival, in se spreminjala v to, kar je kdo hotel.

Ni nam mogel naročiti nič bolj zveličavnega. Ta zakrament je najboljši sad drevesa življenja. Kdor ga pobožno in z živo vero sprejme, vekomaj ne bo okusil smrti. Drevo življenja je onim, ki se ga oprimejo; kdor ga obdrži, je srečen. Tisti, ki uživa mene, bo živel po meni.

Ta zakrament je najljubeznivejše naročilo, saj uresničuje ljubezen in edinost. Samega sebe dati v hrano je znamenje največje ljubezni. Zares, ljudje mojega šotora so govorili: ‘Kdo je, ki ni bil z njegovo jedjo nasičen?’ Kakor bi hotel reči: tako sem jih ljubil in oni mene, da sem si želel bivati v njihovem telesu. Tudi oni so me hoteli uživati zato, da bi se zrasli z menoj in postali moje udje.«
»Nadaljevanje večnega življenja bo namreč v tem, da bodo blaženi v nebesih uživali Boga in njegovo dobroto.«
Sveti Albert Veliki, škof in cerkveni učitelj, goduje 15. novembra
Vir

Sveti Albert, s priimkom Veliki, škof in cerkveni učitelj, ki je v Parizu vstopil v Red pridigarjev (dominikancev), in učil filozofske in božje nauke ustno in pisno, bil učitelj svetega Tomaža Akvinskega, ki je čudovito združeval modrost svetnikov s človeško in naravno znanostjo. Nerad je sprejel regensburški sedež. Stalno se je trudil krepiti mir med ljudstvi, toda po enem letu je rajši imel uboštvo Reda kot vse časti in je pobožno umrl v Kölnu, v Lotaríngiji na Nemškem.
Vir

Ob imenu današnjega svetnika, cerkvenega učitelja Alberta Velikega, se pogosto pojavlja latinski vzdevek ‘doctor universalis’, ki po naše pomeni ‘vsestranski učitelj’. Čeprav je bil redovnik in kasneje škof in čeprav je živel v srednjem veku, ki ga mnogi še danes hočejo prikazovati kot zaostalega in mračnjaškega, je bil Albert Veliki najbolj znan in sloveč kot naravoslovec. Ko je iz rodne Nemčije šel na šolanje v Italijo, se je bolj kot v učene knjige poglabljal v čudeže narave. Poglobil se je v vsa področja naravoznanstva: botaniko, zoologijo, medicino, fiziko, kemijo, geografijo, geologijo in astronomijo. S posebno vnemo se je posvečal biologiji – znanosti o živih bitjih in življenjskih pojavih. Poznal je rastline in živali kakor nobeden njegovih sodobnikov. Z natančnostjo pravega raziskovalca je prodiral v skrivnosti narave in prihajal do izsledkov, pred katerimi so strmeli sodobniki in jih še danes občudujemo.
Rodil se je okoli leta 1200 v mestecu Launingen ob Donavi v augsburški škofiji. Ko je šel študirat na znamenito univerzo v Padovi, se je seznanil z redovniki dominikanci in vstopil v njihov red. Po nekaj letih redovnega življenja so ga predstojniki poslali na Nemško, da tam v samostanih tega reda uredi študijsko in znanstveno delo. Čez Alpe je prišel najprej v Köln, tedaj največje nemško mesto, in od tam križaril po Nemčiji. Leta 1245 je odšel v Pariz, da si na tamkajšnji prvi zares evropski univerzi pridobi akademski naslov magistra. Nekaj časa je v Parizu tudi predaval, jeseni leta 1248 pa se je vrnil v Köln, kjer je ustanovil visoko šolo svojega reda, iz katere je kasneje zrasla kölnska univerza. Tukaj je bil med njegovimi učenci Tomaž Akvinski, izredno nadarjen mož, utemeljitelj sholastike, uradne filozofije katoliške Cerkve. Ko je bil leta 1254 imenovan za provinciala dominikanske nemške province, je peš prehodil vso deželo in obiskoval samostane svojega reda.
Papež Aleksander IV. ga je leta 1260 postavil za škofa v Regensburgu, da bi uredil škofijo, ki je v tistih letih, ko so razne rodbine potegovale za cesarsko krono, hudo trpela. Ko so nemški volivni knezi leta 1273 izvolili za nemškega kralja Rudolfa Habsburškega, je šel Albert na cerkveni zbor v Lyon in papežu predstavil novega kralja kot bojevnika za pravično stvar, kot moža reda, in papež Gregor X. je izvolitev priznal. Tako bi mogli reči, da je Albert v uri hude krize rešil politično edinost Evrope. V naslednjih letih je Albert poleg škofovskih dolžnosti opravljal še mnoge druge: kot profesor, kot redovni predstojnik. Zadnja leta je zelo trpel, ker mu je naglo pešal spomin, tako da je moral opustiti vse svoje študije. Umrl je 15. novembra leta 1280. Pokopali so ga v prezbiteriju dominikanske cerkve sv. Andreja v Kölnu. Med blažene je bil prištet leta 1622, za svetnika pa ga je razglasil papež Pij XI. leta 1931, ki mu je dal tudi naslov cerkvenega učitelja. Njegov naslednik Pij XII. pa ga je leta 1941 postavil za zavetnika prirodoslovcev. Leta 1980, ob sedemstoletnici njegove smrti, je papež Janez Pavel II. med obiskom v Nemčiji na njegovem grobu molil za to, da bi znali vedno iskati resnico o Bogu in o svetu.
Albert Veliki je krstni zavetnik tistih, ki nosijo ime Albert, Bert, Berto in Alberta, Berta. Pred dvajsetimi leti je bilo teh na Slovenskem nekaj nad 3.000.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 94