V Yorku na Angleškem, blaženi Edvard Osbaldeston, lenkesterski duhovnik in mučenec, gojenec angleškega remenskega kolegija, ki je bil obsojen pod kraljico Elizabeto I. na smrt, ker je prišel v Anglijo kot duhovnik, in bil izročen mučenju z obešenjem.
Vir
Views: 10
V Capui [kápuji] (v Kampániji), sveta mučenca: Avguštin in Felicita, ki sta trpela pod cesarjem Décijem.
Vir
Views: 12
Pater Rafael od sv. Jožefa (Jožef Kalinowski), bosonogi karmeličan, prenovitelj karmelskega reda na Poljskem, ki umre na začetku dvajsetega stoletja, je prvi duhovni sin sv. Janeza od Križa, ki ga Cerkev razglasi za svetnika
– rodi se v Vilni (Litva) 1. septembra 1835; to je čas, ko njegove domovine ni več na zemljevidu Evrope, ko se vrstijo vstaje proti okupatorju in ko vsaki zadušitvi uporov sledijo boleče deportacije v Sibirijo
– Jožef komaj dva meseca star izgubi svojo mater, druga mati mu umre pri devetih letih, oče, ki se še tretjič poroči, tokrat najde ženo z izjemnimi darovi duha in srca; Jožef tako prejme dobro vzgojo v družini in potem v Plemiškem zavodu, kjer se utrjuje njegova ljubezen do domovine
– v Litvi in na Poljskem ni dovoljen višješolski študij, zato gre na vojaško gradbeno akademijo v Petrograd in preživi tedaj najbolj žalostno obdobje v življenju, zaznamovano s krizo vere in iskanjem smisla življenja, opuščanjem verskih navad; v pismu zapiše: »Nagibam se k nečimrnostim tega sveta in v njih iščem zdravila zase; vendar pa na ta način ne najdem notranjega miru.«
– leta 1875 gre v Kursk, da bi izdelal načrt železniške proge; samota nanj blagodejno deluje; zapiše: »V popolni samoti, v kateri živim, mi je uspelo v sebi ustvariti notranji mir. Iskreno priznam, da je to nenehno delo s samim seboj in na sebi, daleč od drugih ljudi, v meni povzročilo veliko spremembo na boljše.«
– sledi nova postaja: Brest Litovsk, kjer spozna žalostno usodo katoličanov, ki jih cesarska oblast preganja; v njem vse bolj gori želja po edinosti Cerkve; prepričan je, da je preko pobožnosti do Marije mogoče doseči zedinjenje med katoliško in pravoslavno Cerkvijo; zavzema se za mladino, ustanovi malo nedeljsko šolo, v kateri sam poučuje in vzgaja
– v “januarski vstaji” leta 1863 se 28-letni Kalinowski pridruži upornikom kot častnik višjega reda carjeve vojske, kar stori kot zrel mož, čeprav ne pričakuje ugodnega izida; ljubezen do domovine je tako močna, da je zaradi nje pripravljen izpostaviti se smrti; v tem času se dokončno vrne k veri, pogosto pristopa k zakramentom, kar umirja in prenavlja njegovo dušo
– leta 1864 ga aretirajo in obsodijo na smrt, ga kmalu pomilostijo in pošljejo na 10-letno prisilno delo v Sibirijo, saj se bojijo, da bi ga ljudstvo imelo za mučenca, če bi ga ubili, ker so ga vsi cenili kot svetnika; na pot v Sibirijo nese s seboj Evangelij, Hojo za Kristusom in križ, junaško prenaša trpljenje ter nesebično deli z drugimi vse, kar ima; gojiti začne globoko notranje življenje; osebna molitev je edina opora njegove duše: »Ostaja mi samo molitev in trpljenje. Vendar še nikoli nisem imel večjih zakladov in drugega si sploh ne želim.«
– prav v Sibiriji dozori njegov poklic za redovno življenje; ko pride 2. februarja 1874 na svobodo, postane v Parizu domači učitelj princu Avgustu Czartoryskemu, kasnejšemu salezijancu (že prištet k blaženim); tu dokončno dozori njegov karmelski poklic; Red blažene device Marije s Karmelske gore najgloblje ustreza Jožefovi notranji naravnanosti: čuti, »da more prav ta red vzhodne ločene brate spet pripeljati v rimsko Cerkev«
– v red bosonogih karmeličanov v Gradcu vstopi leta 1877, dobi ob preobleki ime br. Rafael od sv. Jožefa in se kot dvainštiridesetletni novinec zelo dobro uvaja v novi poklic
– po prvih svetih zaobljubah odide v samostan Györ na Madžarskem in tam 27. novembra 1881 položi slovesne večne zaobljube v roke patra generala; kmalu je poslan v Czerno, v edini poljski karmeličanski samostan, ki še ostane, kjer prejme zakrament mašniškega posvečenja in takoj začne z delom za obnovo terezijanskega karmela na Poljskem
– p. Rafaela predstojniki in sobratje zelo spoštujejo, zaupajo mu predstojniške službe in druge odgovorne naloge; živi kontemplacijo v akciji, spozna, da se največji in najtežji problemi razrešijo na kolenih, vzgaja ne le karmeličanske novince ampak vse kristjane kot osebe, naravnane k nenehni molitvi, ki ji sledi velikodušna dejavnost; je predhodnik apostolata laikov
– na teologijo redovnega življenja ima svojstven pogled: zanj je redovnik kristjan, ki je bližje Kristusu, redovne zaobljube poveže s krstnimi obljubami in pokaže, da redovne zaobljube poglobijo in jasneje izrazijo krstno posvetitev, kar kasneje potrdi II. vatikanski cerkveni zbor
– hkrati se odlikuje kot apostol edinosti Cerkve: v karmel vstopi zato, da bi služil Kristusu in delal za edinost njegove Cerkve; vztrajno širi pobožnost karmelskega škapulirja, časti sv. Jozafata, mučenca edinosti, se izkaže kot izjemen spovednik in duhovni voditelj; zakrament sprave je zanj »krst neskončnega Božjega usmiljenja« in sobratje ga imenujejo “mučenec spovednice”; duše vodi po evangeljski poti preprostosti, jih usmerja k zdravi pobožnosti do Marije ter jih vzgaja za pristno čutenje s Cerkvijo
– 15. novembra 1907 sklene svoje razgibano življenje v karmeličanskem samostanu v Wadowicah, nedaleč od rojstne hiše papeža bl. Janeza Pavla II., ki kot otrok pogosto moli na njegovem grobu in kot krakovski nadškof poroma kardinal Wojtyla tja tudi v letu 1978, nekaj dni pred odhodom na konklave v Vatikan; v prav posebno veselje mu je zato, ko sme pet let zatem, 22. junija 1983, p. Rafaela v Krakovu razglasiti za blaženega, 17. novembra 1991 pa v Rimu za svetnika
– njegov god obhajamo 15. novembra (v redu pa 19. novembra).
Vir
Po poklicu je bil gradbeni inženir. Nekaj let je bil vojak in zaradi narodne zavednosti obsojen na smrt. Kazen so mu spremenili v 10-letno izgnanstvo v Sibirijo na prisilno delo, ker so se bali, da bi ga zaradi zglednega življenja imeli za mučenca.
Po vrnitvi je bil domači učitelj princu Avgustu Čartoriskemu, ki je postal salezijanec in je že prištet k blaženim.
Kot karmeličan je začel obnovo terezijanskega karmela na Poljskem. Veliko si je prizadeval za edinost kristjanov in imenujejo ga ‘mučenec spovednice’. Umrl je v samostanu v Wadovicah, ki je blizu rojstne hiše papeža Janeza Pavla II.
»Če hočeš postati popoln in svet, zvesto izpolnjuj svoje naloge in dolžnosti.«
»Majhna stvar je majhna stvar. Toda če si zvest v malem, je to največja stvar.«
»Tvoj zaklad so napori, ki jih prevzameš nase za tiste, ki jih ljubiš.«
»Dobri ljudje so podobni čistemu zraku, ki ga vdihavamo, čeprav ga ne vidimo.«
»Kako težko se je osvoboditi samega sebe, ta čudež lahko pričakujemo le od Boga.«
Vir
Pri Wadowicah (na Poljskem), sveti Rafael od svetega Jožefa (Jožef) Kalinowski, duhovnik, ki je bil med vojno, ob uporu ljudstva proti napadalcu, od sovražnikov ujet in odpeljan v Sibirijo, kjer je pretrpel mnoge težave in slednjič, vrnjen na svobodo, vstopil v Red bosonogih karmeličanov, katerega je zelo pospeševal.
Vir
Views: 24
Pri Rouenu [ruánu] (v Névstriji, danes v Franciji), sveti Sidónij, opat, doma iz Irske. Živel je kot menih najprej v Jumiegesu [žumiéžu], potem na otoku Noir-Moutier [nuá mutijé] pod režimom svetega Filiberta, potem v samostanu, ki ga je sam ustanovil.
Vir
Views: 12
V Sanremu (v Ligúriji), blažena Marija od trpljenja (Helena) de Chappotin de Neuville [d’šapotén d’névilj], devica, ki je, prevzeta na dnu srca od ponižnosti in preprostosti svetega Frančiška, ustanovila Frančiškanske sestre misijonarke Marije, in na misijonskih krajih vedno skrbela za ženske. († 15. november 1904)
Vir
Views: 4
Imena: Leopold, Leo, Poldi, Polde, Poldek, Leopoldina, Poldika, …
Leopold je bil avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je tesno povezana z usodo slovenske zemlje v srednjem veku. Legenda pripoveduje, da se je 8. maja 1106 pogovarjal s svojo ženo Nežo, kje bi postavila cerkev in samostan. Kar je potegnil veter in grofici odnesel z glave poročni pajčolan. Zastonj so ga iskali. Čez nekaj dni je šel grof na lov in kakor po naključju je našel pajčolan na cvetočem bezgovem grmu. »Tu bo stala cerkev in samostan. To mi je kakor znamenje iz nebes,« je vzkliknil knez. Tako je nastal slavni samostan Klosterneuburg. Pozidal pa je še veliko drugih samostanov in cerkva.
Grof Leopold je prevzel oblast star triindvajset let in si je po Salomonovem zgledu prosil od Boga ne dolgega življenja ali bogastva, marveč modrosti, da bo mogel svoje ljudstvo Bogu všečno vladati. Pismo papeža Inocenca pravi o njem: »Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer v onih časih, ko je bil v Nemčiji vsakdo v največjem strahu zaradi krvavih vojska, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno vladal, na vso moč pravično in krotko.«
Dvakrat pa je le moral prijeti za meč zoper Madžare in jih obakrat premagal. Tako je pokazal, da ne zna samo moliti, ampak tudi sukati meč, če to terja pravica. Rad bi se bil udeležil tudi križarskih vojsk, da bi pomagal vzeti Gospodov grob nevernikom, toda okoliščine mu niso dale, če je hotel doma ohraniti mir. Leopold je imel osemnajst otrok. Med sinovi sta najbolj znana Oton in Konrad, ki sta kot cerkvena kneza v Fresingu in Salzburgu imela duhovno in svetno oblast tudi nad znatnim delom slovenske zemlje.
Smrt je Leopolda presenetila na lovu 15. novembra 1136, v starosti triinšestdeset let. Njegov grob v kripti samostanske cerkve v Klosterneuburgu je še danes cilj številnih romarjev.
Goduje 15. novembra.
Vir
Leopolda III. je cesar Leopold I. Habsburški leta 1683, po zmagi nad Turki pri Dunaju, razglasil za zavetnika Avstrije, saj je v svojem času odločilno prispeval k današnji veličini avstrijskih dežel. Poskrbel je za njihov duhovni in gmotni razcvet, spodbujal razvoj številnih mest ter v deželi vzpostavil red in mir. S podpisom wormskega konkordata je končal spor med papeži in nemškimi cesarji o imenovanju cerkvenih dostojanstvenikov (investiturni boj). Leta 1125 je bil med kandidati za cesarja Svetega rimskega cesarstva, a se je tej časti odpovedal.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Luitpold (Liutbald), zloženega iz starovisokonemških besed liut »ljudstvo, narod« in bald »drzen, pogumen«.
Rodil se je okoli leta 1073 v Garsu v Spodnji Avstriji, umrl pa 15. novembra 1136 v Klosterneuburgu, prav tako v Spodnji Avstriji.
Družina: Izhaja iz rodbine Babenberžanov in je sin kneza Leopolda II. in Ide Formbach-Ratelnberg. Imel je še sestro Ido. Bil je dvakrat poročen, njegova druga žena Agneza je bila sestra nemškega cesarja Henrika V. Imel je osemnajst otrok, preživelo ga je šest sinov in pet hčera. Najbolj znana sta bl. Oton, cistercijan, in sv. Konrad, škof v Passauu in Salzburgu.
Sodobniki: bl. škof Altman Pasavski (njegov vzgojitelj), bl. Hartman, nemški cesar Henrik V., papež Kalist II., sveti Bernard, Oton Bamberški.
Zavetnik: Od leta 1683 je zavetnik Avstrije. Priporočajo se mu tudi številnejše družine, krušni starši; velja za priprošnjika zoper smrt otrok.
Ozemlje: Bil je avstrijski mejni grof, njegova rodbina je bila v srednjem veku tesno povezana tudi z našimi kraji, saj so imeli nekaj časa obsežne posesti na Štajerskem. Zadnji tega rodu, Friderik Bojeviti, se je imenoval celo gospod Kranjske (v posesti je imel med drugim mesta Kranj, Kamnik, Mengeš, Višnjo Goro, Mehovo in Metliko).
Prednik: oče Leopold II.,
Naslednik: sin Leopold IV.
Dela: Ustanovil in bogato obdaroval je številne samostane, zlasti opatijo v Melku, Heiligenkreuz, Klosterneuburg in Mariazell, ter v deželo pripeljal benediktince, cistercijane in kanonike sv. Avguština.
Kreposti: Bil je ves prežet z vero, vdan Bogu in tako dobrotljiv do svojih podložnikov, da mu med drugim pripisujejo vzdevek »oče revežev«. Bil je zvest papežu tudi, ko se je bilo treba postaviti po robu svojemu tastu.
Upodobitve: Povsod ga upodabljajo v knežjem oblačilu s klobukom mejnega grofa ali krono. V roki drži model cerkve, ponekod tudi dve košari s hrano.
Smrt: Umrl je za posledicami nesreče pri lovu. Pokopali so ga v kapiteljski dvorani v samostanu Klosterneuburg pri Dunaju, pozneje pa so tam sezidali mogočno samostansko cerkev.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Inocenc VIII. 6. januarja 1485.
Goduje: 15. novembra.
Vir
V Klosterneuburgu (v Avstriji), smrt svetega Leopolda, mejnega grofa svoje zemlje, ki je bil še v življenju okrašen s priimkom »Pobožni«. Bil je pospeševalec miru, prijatelj ubožcev in duhovnikov.
Vir
Views: 150
