Imena: Leopold, Leo, Poldi, Polde, Poldek, Leopoldina, Poldika, …
Leopold je bil avstrijski mejni grof iz rodbine Babenberžanov, ki je tesno povezana z usodo slovenske zemlje v srednjem veku. Legenda pripoveduje, da se je 8. maja 1106 pogovarjal s svojo ženo Nežo, kje bi postavila cerkev in samostan. Kar je potegnil veter in grofici odnesel z glave poročni pajčolan. Zastonj so ga iskali. Čez nekaj dni je šel grof na lov in kakor po naključju je našel pajčolan na cvetočem bezgovem grmu. »Tu bo stala cerkev in samostan. To mi je kakor znamenje iz nebes,« je vzkliknil knez. Tako je nastal slavni samostan Klosterneuburg. Pozidal pa je še veliko drugih samostanov in cerkva.
Grof Leopold je prevzel oblast star triindvajset let in si je po Salomonovem zgledu prosil od Boga ne dolgega življenja ali bogastva, marveč modrosti, da bo mogel svoje ljudstvo Bogu všečno vladati. Pismo papeža Inocenca pravi o njem: »Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer v onih časih, ko je bil v Nemčiji vsakdo v največjem strahu zaradi krvavih vojska, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno vladal, na vso moč pravično in krotko.«
Dvakrat pa je le moral prijeti za meč zoper Madžare in jih obakrat premagal. Tako je pokazal, da ne zna samo moliti, ampak tudi sukati meč, če to terja pravica. Rad bi se bil udeležil tudi križarskih vojsk, da bi pomagal vzeti Gospodov grob nevernikom, toda okoliščine mu niso dale, če je hotel doma ohraniti mir. Leopold je imel osemnajst otrok. Med sinovi sta najbolj znana Oton in Konrad, ki sta kot cerkvena kneza v Fresingu in Salzburgu imela duhovno in svetno oblast tudi nad znatnim delom slovenske zemlje.
Smrt je Leopolda presenetila na lovu 15. novembra 1136, v starosti triinšestdeset let. Njegov grob v kripti samostanske cerkve v Klosterneuburgu je še danes cilj številnih romarjev.
Goduje 15. novembra.
Vir
Leopolda III. je cesar Leopold I. Habsburški leta 1683, po zmagi nad Turki pri Dunaju, razglasil za zavetnika Avstrije, saj je v svojem času odločilno prispeval k današnji veličini avstrijskih dežel. Poskrbel je za njihov duhovni in gmotni razcvet, spodbujal razvoj številnih mest ter v deželi vzpostavil red in mir. S podpisom wormskega konkordata je končal spor med papeži in nemškimi cesarji o imenovanju cerkvenih dostojanstvenikov (investiturni boj). Leta 1125 je bil med kandidati za cesarja Svetega rimskega cesarstva, a se je tej časti odpovedal.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Luitpold (Liutbald), zloženega iz starovisokonemških besed liut »ljudstvo, narod« in bald »drzen, pogumen«.
Rodil se je okoli leta 1073 v Garsu v Spodnji Avstriji, umrl pa 15. novembra 1136 v Klosterneuburgu, prav tako v Spodnji Avstriji.
Družina: Izhaja iz rodbine Babenberžanov in je sin kneza Leopolda II. in Ide Formbach-Ratelnberg. Imel je še sestro Ido. Bil je dvakrat poročen, njegova druga žena Agneza je bila sestra nemškega cesarja Henrika V. Imel je osemnajst otrok, preživelo ga je šest sinov in pet hčera. Najbolj znana sta bl. Oton, cistercijan, in sv. Konrad, škof v Passauu in Salzburgu.
Sodobniki: bl. škof Altman Pasavski (njegov vzgojitelj), bl. Hartman, nemški cesar Henrik V., papež Kalist II., sveti Bernard, Oton Bamberški.
Zavetnik: Od leta 1683 je zavetnik Avstrije. Priporočajo se mu tudi številnejše družine, krušni starši; velja za priprošnjika zoper smrt otrok.
Ozemlje: Bil je avstrijski mejni grof, njegova rodbina je bila v srednjem veku tesno povezana tudi z našimi kraji, saj so imeli nekaj časa obsežne posesti na Štajerskem. Zadnji tega rodu, Friderik Bojeviti, se je imenoval celo gospod Kranjske (v posesti je imel med drugim mesta Kranj, Kamnik, Mengeš, Višnjo Goro, Mehovo in Metliko).
Prednik: oče Leopold II.,
Naslednik: sin Leopold IV.
Dela: Ustanovil in bogato obdaroval je številne samostane, zlasti opatijo v Melku, Heiligenkreuz, Klosterneuburg in Mariazell, ter v deželo pripeljal benediktince, cistercijane in kanonike sv. Avguština.
Kreposti: Bil je ves prežet z vero, vdan Bogu in tako dobrotljiv do svojih podložnikov, da mu med drugim pripisujejo vzdevek »oče revežev«. Bil je zvest papežu tudi, ko se je bilo treba postaviti po robu svojemu tastu.
Upodobitve: Povsod ga upodabljajo v knežjem oblačilu s klobukom mejnega grofa ali krono. V roki drži model cerkve, ponekod tudi dve košari s hrano.
Smrt: Umrl je za posledicami nesreče pri lovu. Pokopali so ga v kapiteljski dvorani v samostanu Klosterneuburg pri Dunaju, pozneje pa so tam sezidali mogočno samostansko cerkev.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Inocenc VIII. 6. januarja 1485.
Goduje: 15. novembra.
Vir
V Klosterneuburgu (v Avstriji), smrt svetega Leopolda, mejnega grofa svoje zemlje, ki je bil še v življenju okrašen s priimkom »Pobožni«. Bil je pospeševalec miru, prijatelj ubožcev in duhovnikov.
Vir