blaženi Janez Prassek – duhovnik in mučenec

Janez PrassekNjegova mama Maria Hartmann je iz Mecklenburga z mlajšo hčerjo leta 1901 prišla služit v neko gostilno pri kolodvoru v Hamburgu. Službo je večkrat zamenjala, v času nosečnosti pa je gospodinjila pri starejšem judovskem gospodarju. Tam je 13. avgusta rodila Johannesa, ki so ga 23. februarja 1912 krstili v protestantski cerkvi. Mati se je nato poročila z otrokovim očetom, zidarjem Johannesom Prassekom, in se preselila v Hamburg-Barmbek. Potem ko sta se oče in mati katoliško poročila (mati je za božič 1913 uradno postala katoličanka), so malega Johannesa 13. septembra 1912 pogojno še katoliško krstili. Prvo obhajilo je prejel leta 1921, po ljudski šoli je obiskoval katoliško progimnazijo v Hamburgu, birmal pa ga je škof Berning leta 1923. Maturiral je februarja 1931 in že takrat navedel teologijo kot prihodnji študij. Aprila mu je škof dovolil, da se je vpisal na filozofsko-teološki študij univerze St. Georgen v Frankfurtu/Main. Oče se za verske stvari ni zanimal, mati mu oktobra 1931 ni mogla več plačevati študija, zato je prosil škofa, naj mu dovoli prekiniti študij, da bo sam kaj zaslužil, vendar je mami uspelo najti dobrotnike, ki so posodili potrebni denar (pozneje je v oporoki skrbno zapisal, komu ga je treba vrniti). Maja 1933 je nadaljeval študij v Münstru, kjer je bil takrat tudi Hermann Lange. Med drugimi je še lahko poslušal profesorja dogmatike in zgodovine Josefa Schmidlina, ki se je uprl obveznemu pozdravljanju z nemškim pozdravom (iztegnjena desnica in Heil Hitler), aprila 1934 so ga že upokojili. Višek nasprotovanja škofa uradnemu nauku je bilo, ko je von Galen 1934 dovolil, da je v škofijskem listu izšla daljša študija proti Rosenbergovemu »Mitu XX. stoletja«, v katerem je med drugim zapisano, da je bil Jezus arijskega rodu. Prassek je poleti 1935 končal študij v Münstru in se preselil v semenišče v Osnabrücku. Mama je umrla 1937 pred sinovo novo mašo. Mašniško posvečenje je bilo tam 13. marca 1937, nova maša v cerkvi Kristusa Kralja v mestu Haste (del Osnabrücka), v domačem Hamburgu pa ponovitev 4. aprila 1937. Škof ga je 23. marca poslal v diasporo v mecklenburško mestu Wittenburg. Pomagal je ostarelemu župniku, ki je za župnišče pridobil zasebno hišo, maševali pa so v gostilni. Veliko je bilo previdevanja, ko se je s kolesom vozil k bolnikom. Rad je katehiziral otroke in se z njimi prijateljsko pogovarjal.
Seveda sta bila oba duhovnika proti nacizmu in zato pod gestapovskim nadzorom. Prassek v tej diaspori ni bil zadovoljen z neokusnimi plakati, ki so vabili na božjo pot v Aachen, kjer da so ohranjene Jezusove plenice – seveda so se nasprotni plakati in časopisi vneto norčevali iz takih relikvij. Prassek je tedaj močno zbolel, da je bil več mesecev v bolnišnici v Hamburgu, župnik pa je nujno prosil škofa, naj mu pošlje novega duhovnika, vendar takega, ki se bo znal pogovarjati s sezonskimi tujimi delavci (precej Čehov je takrat prišlo na prisilno delo).
Prassek je aprila 1939 nastopil novo kaplansko službo v Lübecku. Katoliške otroke je učil verouk v mestnih gimnazijah, skrbel za spovedovanje kot ženski dušni pastir in za pogovorne večere z mladimi možmi in vojaki. Zmogel je pridigati tudi brez prejšnje priprave in napisanega besedila; ni se ustrašil govoriti proti krivicam, ki so jih bile tudi v Lübecku deležne poljske in ruske mlade prisilne delavke. Teh je bilo takrat tam ok. 15.000, zanje je zbiral karte za hrano in obleko, kljub prepovedi je skrivaj spovedoval Poljakinje in celo krščeval otroke, ki so jih rodile v barakah (menda okrog 360, a so večinoma pomrli). Ob bombardiranjih marca 1942 je ohranjal mirno kri in pomagal pri reševanju. Z mladino je rad prepeval, zaradi svoje velikosti (1,94 m) je bil rojen voditelj; hodili so k bližnjemu morju na kopanje. V času študija ga je namesto staršev podpiralo več duhovnikov in sestre redovnice Srca Jezusovega.
Vedno bolj so se širile tudi vesti o tajnih navodilih, da je narodno-socialistični nazor v popolnem nasprotju s krščanskim (Bormann poleti 1941). Ukinjeni so bili vsi cerkveni časopisi, evtanazijski posegi so bili vedno bolj znani. V tem napetem času se je Stellbrink prvič srečal s katoliškim kaplanom Prassekom, in sicer ob nekem pogrebu: v trenutku sta začutila sorodnost duš, začela izmenjavati novice, tiskovine in pastirska pisma. Pastor se je celo udeležil pobožnosti Kristusu v čast na praznik sv. Rešnjega telesa, ko je bila katoliška cerkev polna kljub temu, da je bil ta dan uradno delavnik; v njegovi Lutrovi cerkvi je bilo pa vedno manj vernikov pri bogoslužju. Pastorjevi otroci so postali prijatelji katoliških sošolcev, obojim vernikom pa ni ostalo skrito, da njihova duhovnika nista sovražna drug drugemu. Katoliški kaplani so skrivaj razmnoževali pridige münstrskega škofa von Galena, ki so jih prebirali tudi protestanti. V obeh župniščih pa je gestapo našel može, ki so bili voljni poročati, kaj so duhovniki obeh Cerkva na srečanjih razpravljali. V sodnijskih arhivih so take izjave ohranjene. Zelo zanimivo je poročilo, kako so v pokopališki kapeli, v kateri je bil središče velik Križani, med pogrebi članov NSDAP ta križ zakrili, da jih ne bi motil, (Spomin ob tem, kaj se je podobnega dogajalo v kapelah na Plečnikovih Žalah, oziroma se dogaja še zdaj.) Lübeck je 28./29. maja 1942 doživel strahovito bombardiranje, Stellbrink je menda takrat izjavil: »Zdaj pa Bog govori z mogočnim glasom«. Katoliškim prijateljem svojih otrok je Stellbrink nato napovedal, da računa z aretacijo, kar se je res zgodilo 7. aprila 1942.
Katoliške kaplane so še nekaj časa opazovali in zbirali dokazno gradivo. Prassek ni nehal v pridigah govoriti, da tudi poljski prisilni delavci zaslužijo enake človečanske pravice kot drugi delavci. Müller je med debatnimi večeri imel pri rokah projektor s filmom o starem Rimu, da bi ob morebitnem prihodu gestapa lahko dokazal, da ne govorijo o nevarnih zadevah. Omenjali so tudi odlok bavarskega šolskega ministrstva, ki je 28. avgusta 1941 odločilo, da je treba iz šolskih prostorov odstraniti razpela. (Spomin nam tudi glede tega poroča o podobnih razmerah pri nas.)

Aretacije
Prassek je bil aretiran 28. maja 1942, Lange 15. junija, Müller pa 22. junija. Zaprli so tudi nekaj laikov, ki so se udeleževali razgovorov v župnišču, a večinoma so bili izpuščeni po krajših zapornih kaznih. Vso to dejavnost gestapa je v Lübecku vodil kriminalistični svetnik John, ki je leta 1936 izstopil iz evangeličanske Cerkve, za božič 1942 pa je bil posebej odlikovan. Duhovniki so bili sprva po dva in dva zaprti v dveh zaporih v Leipzigu. Potem ko so jih obsodili na smrt, so jih premestili v zapore v Hamburgu, kjer so bili usmrčeni (z modernizirano giljotino obglavljeni) 10. novembra 1943. Poleti 1943 so Hamburg bombardirali, velik del mesta je pogorel, druge zapornike so premeščali, le na smrt obsojeni so morali z vklenjenimi rokami ostati v celicah. Lange je 25. julija pisal staršem, kako je napad doživljal kot predigro »vesoljne sodbe«. V zaporu so smeli moliti brevir, župnijska gospodinja jim je smela prinašati sveže perilo, knjige, pribor za britje, drugih stikov s svetom pa niso smeli imeti. Napisali so tudi svoje oporoke; ohranjenih je nad 150 njihovih pisem. Med perilom jim je uspelo dobiti tudi hostije in stekleničko vina. Zapor je za Stellbrinka trajal 585 dni, za Prasseka 532, za Langeja 514 in Müllerja 507. Aprila 1943 je kaplane prvič smel obiskati jetniški duhovnik Bernhard Behnen, ki jim je nato skoraj dnevno prinašal obhajilo. Z njimi je smel moliti pred usmrtitvijo, pri njej pa izjemoma zaradi izrecne prepovedi iz Berlina ni smel biti navzoč, čeprav je bila to splošno uzakonjena pravica.

Obsodba in obglavljenje
Drugi senat Ljudskega sodišča (kako znano nam zveni ta izraz!) je v Lübecku zasedal od 22. do 24. junija 1942. Obširno obtožnico je že v marcu v Berlinu popravljal Hitler sam, kar je seveda izjema, saj je 1943 takšno sodišče izreklo nad 1600 smrtnih kazni. Toda zdaj je bil prvič obtožen protestantski duhovnik, med obremenilnimi dokazi pa so bile pridige glavnega Hitlerjevega nasprotnika škofa von Galena. Hitler je osebno črtal iz obtožnice vse omembe škofovih pridig. Avtor naše knjige sklepa, da si v času poraza pri Stalingradu Veliki vodja ni želel, da bi se škof von Galen morda ponudil v zamenjavo za izpustitev treh kaplanov. Njihov škof Berning si je prizadeval, da bi zaprtim olajšali zapor, da bi jih lahko obiskoval kaznilniški duhovnik in da bi pripravili obrambo. Smeli so posamič maševati (ne samo skrivaj).
Obtožnica je bila utemeljena s tem, da so poslušali prepovedane radijske postaje in slabili vojaško odporno moč. Obsodba pa je bila očitno določena že prej in je bila obramba brez moči. Ko je odvetnik bral zagovor, ga sodniki niso niti poslušali. Goebbels si je v svoj dnevnik zapisal, da mora biti smrtna obsodba tudi izvršena. Papež Pij XII. je skupaj s sodelavcem Giovannijem Montinijem (poznejšim Pavlom VI.) preko državnega tajnika Maglioneja poslal brzojavko nunciju v Berlinu, naj intervenira v korist obsojenih. Učinka ni bilo. 10. novembra so bili vsi obglavljeni, potem ko so lahko še napisali poslovilna pisma. Trupla so upepelili 15. novembra, žari Langeja in Stellbrinka sta bili pokopani in pozneje prekopani, pepel Prasseka in Müllerja pa so raztrosili po kaznilniškem vrtu. Predmete iz zapuščine so vestno popisane poslali nujnim dedičem. Evangeličanski cerkveni predstojniki niso prosili za pomilostitev Stellbrinka, ker so ga imeli za sovražnika naroda. Prošnjo je vložila samo vdova, seveda brez učinka.
Že omenjene razlike v evangeličanski Cerkvi med izpovedovalci (Bekenner) in drugimi so prišle do izraza še v povojnem času. Stellbrinku so nekateri zamerili sodelovanje s katoliškimi kaplani, pa tudi njegovo razlaganje vojnega opustošenja kot božjo kazen. Le počasi je tudi v protestantski javnosti prevladalo gledanje, da pastor ni bil izdajalec nemškega naroda, ki bi zaslužil smrtno kazen, ampak pričevalec za božjo resnico in torej mučenec. Šele leta 2004 ujim je v mestni hiši v Lübecku uspelo postaviti spominsko ploščo z imeni treh katoliških kaplanov in evangeličanskega pastorja v spomin »lübeških mučencev 10. novembra 1943«. Prej pa je izšlo nekaj spisov o njih.
Katoliška Cerkev je takoj po vojni označevala umorjene kaplane kot mučence za vero in jih vključevala v spominske prireditve, npr. na Katholikentagu avgusta 1952 v Berlinu. Škof v Hamburgu je leta 2003 začel škofijski proces za beatifikacijo, slovesna razglasitev mučencev za blažene pa je bila 26. junija 2011 v Hamburgu.
Vir

Views: 8

blaženi Gracija de Catharo iz Murana – voznik čolna in redovnik

blaženi Gracija de Catharo iz Murana - voznik čolna in redovnikV Muranu (na Beneškem), blaženi Grácija de Cátharo [kátaro], redovnik iz Reda svetega Avguština, ki je v veliki potrebi vozil beneško ladjico, da si je zaslužil hrano. Zaradi pridig blaženega Simona iz Camerína je zaprosil za redovno obleko in je zelo pobožno živel.
Vir

Views: 19

blaženi Jurij Napper iz Oxforda – duhovnik in mučenec

blaženi Jurij Napper iz Oxforda - duhovnik in mučenecV Oxfordu [oksfórdu] (na Angleškem), blaženi Jurij Napper [népr], duhovnik in mučenec, ki je čudovito deloval, tako v skrivni službi kot v ječi, da je pridobival duše za Kristusa v Cerkvi in je zaradi duhovništva zaslužil pod kraljem Jakobom I. prejeti venec mučeništva.
Vir

Views: 5

sveta Elizabeta presvete Trojice – karmeličanka

sveta Elizabeta presvete Trojice - karmeličankaRodila se je leta 1880 v osrednji Franciji. Oče stotnik je umrl, ko ji je bilo sedem let. Mati je sama skrbela za Elizabeto in njeno sestro. Bila je po eni strani zelo živahen otrok, po drugi pa jo je že kot mlado deklico prevzemalo vse, kar je bilo v zvezi z doživljanjem Boga. Že s sedmimi leti je čutila željo po redovništvu. Pot do tega cilja pa je bila vse prej kot lahka ali brez ovir. Šele z enaindvajsetimi leti je lahko vstopila v karmel in tu našla svojega »ženina«. Po dobrih štirih letih srečnega življenja za samostanskimi zidovi so se pojavili prvi simptomi bolezni, ki jo je pripeljala do hudega trpljenja. Vse pa je vdano prenašala z mislijo na trpečega Jezusa in se mu darovala. Umrla je leta 1906, papež pa jo je leta 1984 razglasil za blaženo.
»Mislim, da bo moje poslanstvo v nebesih v tem, da bom pritegovala duše v notranjo zbranost. Pomagala jim bom, da bodo izstopile iz samih sebe zato, da bi se oklenile Boga povsem preprosto in ljubeče. Varovala jih bom v tej veliki notranji tišini, ki dopušča Bogu, da se vtisne vanje in jih preoblikuje vase.«
»Nisem lačna, on me je nahranil …« (po prejemu prvega svetega obhajila)
»Vse mine! Na večer življenja ostane samo ljubezen … Vse je treba delati iz ljubezni. Nase je treba vedno pozabljati. Dobri Bog tako rad vidi, da pozabljamo nase … Oh, ko bi bila le vedno to delala!«
»Kako prazno je vse, kar ni narejeno za Boga in z Bogom! Rotim vas, zaznamujte vse s pečatom ljubezni! Samo to ostane. Življenje je nekaj resnega. Vsaka minuta nam je podarjena, da bi nas vedno bolj ‘ukoreninila’ v Bogu …«
Elizabeta presvete Trojice»Če bi vedela, kako srečna sem v samoti svoje male bolniške sobice. Moj učenik je tukaj pri meni in živiva noč in dan v sladkem sožitju, srce ob srcu. Še bolj cenim svojo srečo, da sem karmeličanka, in prosim pri Bogu za ljubo mamo, ki me je Njemu podarila. Od te bolezni naprej sem prišla še bliže nebesom … Ljuba mama, pripravimo se na večnost, živimo z Njim, kajti samo On more biti pri nas in nam pomagati pri tem velikem prehodu.«
»Da, našla sem Ga, Njega, ki ga ljubi moja duša, tega edino potrebnega, ki mi ga nihče ne more vzeti. Kako dober je, kako lep, rada bi bila čisto tiho, zatopljena v molitev …«
»V notranjosti svoje duše si moraš zgraditi majhno celico, moraš si misliti, da je ljubi Bog tam, in moraš iti kdaj pa kdaj tja noter. Kadar čutiš, da si nervozna, kadar si žalostna, pojdi hitro tja in zaupaj vse svojemu Učeniku. Ko ga boš malo bolj spoznala, ti ne bo več dolgočasno moliti. Meni se zdi kakor počitek, sprostitev. Preprosto prideš k Njemu, ki Ga ljubiš, ostaneš pri Njem kakor otrok v naročju svoje matere in mu pustiš govoriti …«
»Nebesa nosimo v sebi, kajti Tisti, ki poveličane nasičuje v luči gledanja, se nam podarja v veri in skrivnosti, kar je isto! Zdi se mi, da sem našla nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog in Bog je v moji duši …«
»Povsod sem odkrivala Boga – tako med pomivanjem kakor tudi med molitvijo.«
Elizabeta presvete Trojice, karmeličanka, goduje 9. novembra, v karmeličanskem redu pa 8. novembra.
Vir

Prvorojenka Elizabeta Catez se rodi v Camp d’Avor pri mestu Bourges v Franciji 18. julija 1880 in pri sedmih letih izgubi očeta, stotnika v francoski vojski; gospa Catez se kot vdova z dvema hčerkama preseli v Dijon
– Elizabeta je od zgodnje mladosti odločena svoje življenje posvetiti Gospodu; je živahna in ognjevita, očarljiva in vsestransko nadarjena, tudi glasbeno; pri 14 letih se nekega jutra med zahvalno molitvijo pri sv. maši začuti nagovorjeno, naj naredi obljubo devištva: »Zdi se mi, da je bila v moji duši izgovorjena beseda: Karmel …«
– Elizabetina prisrčna želja, da bi Jezusu darovala življenje kot karmeličanka, odpor njene matere, ki vedno znova podaljšuje čakanje, in to, da popolnoma prepusti svojo prihodnost (tudi možno odpoved karmelu) Bogu, rodi v duhovni rasti Elizabete bogate sadove: takrat odkrije, da je resnična ljubezen v tem, da se Kristusu darujemo v sedanjem trenutku in v okoliščinah, kakršne so, uči se iskati v potrpežljivosti in izpolnjevati Božjo voljo: »Vzemi mojo voljo, vzemi vse moje bitje! Elizabeta naj izgine, samo Jezus naj ostane … Čez vse ljubim izpolnjevanje tvoje volje.«
– tako se pripravlja na pokorščino v prihodnjem življenju karmeličanke, na sprejemanje razmer v skupnosti in na popolno predanost, ki bo kmalu od nje zahtevala telesno trpljenje in smrt
– medtem ko je navdušena nad lepoto karmeličanskega poklica (že kot majhna ga imenuje »vzvišen poklic«), more prepričljivo spominjati svoje prijatelje, da je “svetost mogoča v katerem koli načinu življenja”
– Bog želi podariti polnost svojih darov vsakemu od svojih otrok: »Živimo z Bogom kakor s prijateljem, naredimo živo našo vero, da bomo mogli biti v pogovoru z Njim po vsem, kar nas more narediti svete. V sebi nosimo svoja nebesa, ker se Tisti, ki ožarja svete z lučjo gledanja, daje tudi nam v veri in v skrivnosti. To je ista stvar! Zdi se mi, da sem našla svoja nebesa na zemlji, ker nebesa so Bog, Bog pa je v naših dušah. Tisti dan, ko sem to razumela, je postal ves svetal v meni in želela bi to skrivnost zaupati vsem tistim, ki jih ljubim … Celo sredi sveta je mogoče v tišini srca slišati Njega, ki mu edinemu želim pripadati.«
Elizabeta presvete Trojice– to poudarjanje bistvenega v življenju vsakega kristjana je razlog, zakaj toliko bratov in sester sredi sveta in aktivnosti odkriva, da jim je Elizabeta sorodna po duši: kontemplativna izkušnja mlade Elizabete je eden od preroških vidikov njenega poslanstva za nas danes, zlasti za mlade
– večino svojega kratkega življenja Elizabeta preživi v svetu
– končno sme 2. avgusta 1901 prestopiti prag klavzure karmeličanskega samostana blizu domače hiše; zaobljube naredi leta 1903; njena kontemplativna in umetniška narava je prevzeta od lepote Božje ljubezni, zlasti od ljubezni med tremi Božjimi osebami v naših dušah; kot prava častilka v duhu in resnici kljub bolezni in notranjim preizkušnjam živi kot “lauda gloriae”, hvalnica slave Presvete Trojice, navzoče v njeni duši – tu odkriva milost in svoje poslanstvo v Cerkvi, kakor zapiše malo pred smrtjo: »Mislim, da bo v nebesih moje poslanstvo v tem, da bom pritegovala duše v notranjo zbranost. Pomagala jim bom, da bodo izstopile iz samih sebe zato, da bi se združile z Bogom, povsem preprosto in ljubeče. Varovala jih bom v tej veliki notranji tišini, ki dopušča Bogu, da se vtisne vanje in jih preoblikuje vase.«
– Elizabeta govori v dneh, ko jo izčrpava addisonova bolezen: »On hoče, da mu Njegova nevesta pomaga tudi v trpljenju« in njene zadnje besede so: »Grem k luči, k ljubezni, k življenju«
– do konca zvesta svojemu krščanskemu in redovniškemu idealu umre 9. novembra 1906 v karmelu sv. Jožefa v Dijonu, stara 26 let, in potem, ko preživi v karmelu samo pet let in tri mesece
– papež bl. Janez Pavel II. jo za blaženo razglasi 25. novembra 1987 v cerkvi sv. Petra v Rimu in pri avdienci naslednjega dne pove: »Z bl. Elizabeto nam je zasvetila nova luč, v njej bomo našli novo zanesljivo in trdno vodstvo.«
– danes predstavlja bl. Elizabeta enega od vrhov sodobne duhovnosti, ki ponovno odkriva pomen Božje besede in utemeljuje kristjanovo življenje na skrivnosti milosti, to je na udeleženosti pri notranjem življenju troedinega Boga
– njen god obhajamo v Karmeličanskem redu 8. novembra
Vir

V Divioni (v Galiji), blažena Elizabeta od Presvete Trojice Catez [katé], devica iz Reda bosonogih Karmeličank, ki se je od otroških let trudila v globini srca preiskovati in premišljevati Trojico. Še kot mladenka je mnogo trpela in prišla, kot je želela, »do ljubezni, do luči, do življenja«.
Vir

Njeno življenje je bilo kratko, a z duhovnega vidika zelo intenzivno. Francozinja, sestra iz reda bosonogih karmeličank, je v samostan v Dijonu vstopila leta 1901, ko je imela 21 let. Nadaljnjih pet let njenega verskega življenja je bilo nenehno vzpenjanje naproti Bogu, ki ji je dopustil prenašati in darovati strašno trpljenje zaradi Addisonove bolezni. Slednja jo je pripeljala tudi do prezgodnje smrti, leta 1906.
Vir

sveta Elizabeta od sv. TrojiceElizabeta od Svete Trojice, karmeličanka, se je rodila 18. julija 1880 v družini Catez, ki je takrat prebivala v vojaškem taborišču v bližini Bourgesa v Franciji. Pri sedmih letih je izgubila očeta. Bog je v njeno življenje že v otroštvu vstopil kot resničnost, ki jo je očarala in zapeljala. Kasneje je povedala, da si zaradi ljubezni do Boga zase ni mogla predstavljati drugačnega življenja kakor v popolni posvetitvi Njemu.

Elizabeta je imela tudi izjemen glasbeni talent. Navkljub nagradi, ki jo je prejela na konservatoriju, je njena odločitev za karmel ostala neomajna. Tudi materino nasprotovanje je bilo zanjo milost, ki je le še utrdila njeno duhovno izkušnjo. Svoj ideal kontemplativnega življenja je živela kot mlada laikinja: potovala je po Franciji, nastopala kot pianistka, zavzemala se je v družbi, dobila je ženitvene ponudbe, bila je pozorna do potreb bližnjega. V dnevnik je zapisala: »Zdi se mi, da sem našla moja nebesa na zemlji, kajti nebesa so Bog in Bog je v moji duši.«

V samostan je vstopila pri enaindvajsetih letih. Bila je globoko srečna. Njene so besede, ki so takoj po njeni smrti zaokrožile po svetu in so shranjene tudi v katekizmu katoliške Cerkve: »O moj Bog, Trojica, ki te molim.« Te besede izražajo njen ideal, katerega je vztrajno živela do konca. Umrla je 9. novembra 1906, po velikem telesnem trpljenju, ki ga je povzročila takrat neozdravljiva Addisonova bolezen.

V samostanu je tako preživela le pet let. A iz njenih zapisov je razvidno, kako je bila ta mlada redovnica izjemen odgovor krščanske vere na sekularizem in druge obraze ateizma. Živeti je želela kot slava Trojice, navzoče v duši. V tej skrivnosti je našla nebesa na zemlji, milost in cerkveno poslanstvo. S to svojo izkušnjo je nagovorila tudi rodno sestro, ki je bila srečno poročena in mati devetih otrok. Le-ta je po njenem vzoru v svetu, v vsakdanjem življenju in preprostosti družinskega življenja, uresničila, kar je Elizabeta odkrila in živela v karmelu. Če se živi v Njegovi prisotnosti, pod Njegovim pogledom, ki prodre v globine duše, te »nič ne more odvrniti od Njega, slišiš ga lahko tudi sredi sveta, v tihoti srca, ki ne želi drugega kakor biti njegovo«.
Vir

Ime: Krstno ime Elizabeta izhaja iz hebrejskega imena Elišeba, katerega prvotni pomen je »moj Bog je polnost, moj Bog je moja prisega«.
Rojena: 18. julija 1880.
Kraj rojstva: Vojaško taborišče Avor na območju Farges-en-Septaine (Cher), škofija Bourges v osrednji Franciji.
Umrla: 9. novembra 1906.
Kraj smrti: Karmel v Dijonu v Franciji.
Družina: Bila je prvorojenka očeta Jožefa Cateza, stotnika v francoski vojski, in matere Marije, roj. Rolland. Dobri dve leti kasneje, po preselitvi v Dijon, je dobila še sestro Margerito. Oče ji je umrl za infarktom, ko je imela sedem let.
Otroštvo: Bila je živahna, očarljiva in priljubljena deklica, a tudi zelo trmasta in podvržena napadom besa. Bila je vsestransko nadarjena, od vsega začetka pa tudi globoko in iskreno pobožna. Do vstopa v karmel je živela aktivno življenje mlade laikinje: obiskovala je bolnike, pela v cerkvenem zboru in poučevala verouk.
Pianistka: Od sedmega leta dalje je študirala glasbo na konservatoriju v Dijonu in za svoje znanje klavirja osvojila več nagrad. Neki njen občudovalec je celo zapisal, da nihče ne zna tako dobro kot ona interpretirati velikih mojstrov. Veliko je potovala, veliko koncertirala, imela več ženitnih ponudb, a njeno srce je bilo ves ta čas v karmelu.
Poklic: Že kot sedemletni otrok je domačemu župniku zaupala željo po redovnem življenju, pri štirinajstih letih je naredila notranjo zaobljubo devištva, a je zaradi materinega nasprotovanja v samostan vstopila, ko je dopolnila enaindvajset let.
Karmel: 2. avgusta 1901 je vstopila v karmel v Dijonu, imela 8. decembra preobleko, 11. januarja 1903 pa je naredila večne zaobljube. V skupnosti je sodelovala pri vseh nalogah: pranju, šivanju, postala je vratarica, kasneje pa so ji zaupali tudi uvajanje novih postulantk.
Skupnost: Ženska veja kontemplativnega karmelskega reda danes šteje približno 11.500 redovnic. Pri nas imajo samostana v Sori in Mirni Peči.
Geslo: »O moj Bog, Trojica, ki te molim.«
Dela: Njene številne misli, pisma, zapiski, molitve in pesnitve izražajo neprecenljivo bogastvo njene duše. Med drugim je pred smrtjo napisala duhovno razpravo »Nebesa v veri« in »Poslednje duhovne vaje«.
Bolezen: Dobrih osem mesecev in pol je trpela in umirala na bolniški postelji za takrat neozdravljivo Addisonovo boleznijo kot posledico tuberkuloze.
Zadnje besede: »Grem k Luči, k Ljubezni, k Življenju …«
Zavetnica: Bolnikov, proti bolezni tistih, ki so zgodaj izgubili starše.
Beatifikacija: 25. novembra 1984 jo je sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženo, 16. oktobra 2016 pa papež Frančišek za svetnico.
Goduje 9. novembra, v karmeličanskem redu pa 8. novembra.
Vir

Views: 95