V Padovi (na Beneškem), sveti Prosdócim, ki je bil prvi škof te škofije.
Vir
Views: 23
V Padovi (na Beneškem), sveti Prosdócim, ki je bil prvi škof te škofije.
Vir
Views: 23
V kraju imenovanem pozneje Congresbury [kóngresberi] (na Angleškem), sveti Kungár, opat, po rodu Bretónec, s katerega imenom se slavi več krajev in samostanov.
Vir
Views: 11
Vincenc Grossi, škofijski duhovnik in ustanovitelj Inštituta hčera oratorija. Živel je med letoma 1845 in 1917. Rodil se je v bližini Cremone. Njegovi starši so bili bogati v veri in človeških vrednotah. Že po prejemu prvega obhajila je mladi Vincenc izrazil željo po vstopu v semenišče. A zaradi domačih razmer je bil prisiljen nekoliko počakati. Nadaljnjih nekaj let je pomagal očetu pri delu v mlinu. Istočasno se je posvečal študiju. Vse svoje obveznosti je opravljal z odločnostjo in veseljem ter medtem čakal na »Božjo uro«. Leta 1864 je vstopil v semenišče, pet let kasneje je prejel duhovniško posvečenje.
Po prvih pastoralnih izkušnjah je bil imenovan za župnika v Regoni in kmalu zatem v Vicobellignanu, kjer je ostal 34 let. Tam se je srečal z nevednostjo in revščino, ki sta bili značilni za kraje v Lombardiji na koncu devetnajstega stoletja. Tako si je prizadeval pomagati predvsem mladim. Sprejel jih je na svoj dom, jih izobraževal in vzgajal, da bi se zavedli svojega dostojanstva Božjih otrok. Osebno se je odločil za uboštvo in da bo življenje delil z najbolj ubogimi. Njegovo poslanstvo in duhovnost je zaznamovala povezanost s Kristusom duhovnikom in žrtvijo. Le-ta ga je naredila za moža intenzivnega apostolata in globoke molitve. Med njegovimi značilnostmi izstopata še pravovernost in zvestoba papežu.
Vincenc Grossi je pogosto pridigal tudi v sosednjih krajih, z namenom, da bi zajezil versko neznanje. V svoji župniji pa si je prav tako zavzeto prizadeval na ekumenskem področju, ko je v odnosu do vseh, tudi protestantske skupnosti, vedno kazal spoštovanje, odkritost in ljubezen.
Navsezadnje je novi svetnik osnoval še temelje Inštituta hčera oratorija, k čemur ga je privedlo srečanje z velikim materialnim in moralnim uboštvom med mladimi dekleti, kar ga je močno pretreslo.
Za blaženega je bil Vincenc Grossi razglašen leta 1975.
Vir
Pri Cremoni [kremóni] (v Italiji), sveti Vincéncij Grossi, duhovnik, ki se je posvečeval župnijski službi in ustanovil Inštitut hčera od oratorija.
Vir
Views: 18
V Perugii [perúdžiji] (v Umbriji), sveti Herkulán, škof in mučenec, ki je bil na ukaz Totila, kralja Gotov, obglavljen.
Vir
Views: 11
V Meliténi (v Armeniji), sveti Hierón in mnogi tovariši, mučenci.
Vir
Views: 9
Čeprav zaradi zdravja ni mogel v misijone v Indijo, na Kitajsko ali Japonsko, je Antonio Baldinucci (1665 – 1717) živel goreče misijonarsko življenje kar doma v svoji deželi. Rojen je bil blizu Firenc in je vstopil k jezuitom v noviciat San Andrea leta 1681.
V letih, ko je v Rimu študiral teologijo je nedeljske popoldneve pogosto preživel na mestnih trgih in spodbujal mimoidoče, naj se udeležijo misijonov, ko so potekali po lokalnih župnijah. S temi prizadevanji je nadaljeval vse svoje življenje. V letih od 1697 do 1717 je obiskal 30 škofij in imel povprečno 22 ljudskih misijonov na leto. Njegovi govori so bili preprosti, a polni življenja, včasih dramatični in vedno učinkoviti. Ljudje so v njem prepoznali moža globoke molitve in velikega spokornika.
Leta 1697 je pater Antonio dobil svoje prvo poslanstvo v jezuitski župniji na Frascati-ju, mestu v bližini Rima. Štiri mesece v letu je hodil po bližnjih vaseh in mestih in vodil ljudske misijone. To delo je nadaljeval celih dvajset let, ki jih je preživel na Frascati-ju in v Viterbi, mestu severno od Rima. Na misijone je ne glede na vreme hodil bos. V rokah je imel romarsko palico na hrbtu pa popotno torbo z zapiski in najnujnejšim. Misijoni, ki so trajali od osem do štirinajst dni, so bili osredotočeni na premišljevanja iz duhovnih vaj svetega Ignacija Lojolskega. Redno je imel spokorno procesijo, da bi ljudi vzpodbudil k prejemu zakramenta sprave, misijon pa je zaključil z evharistično daritvijo, kjer je vsak lahko prejel sveto obhajilo. Ko ni bil na prižnici, je sedel v spovednici ali poučeval katekizem. Na koncu misijona je zunaj cerkve zakuril kres; igralne karte, kocke, posvetne knjige in pesmi so ljudje lahko metali v ogenj. Mnogi so mu k nogam polagali bodala in pištole.
Njegov zadnji misijon je bil v Pofi, kamor je slabega zdravlja prispel 18. oktobra 1717. 26 oktobra je tako oslabel, da so ga položili na bolniško posteljo, kjer je ostal do 7. novembra, ko je umrl.
Vir
V vasi Pofi (v Láciju), blaženi Anton Baldinucci, duhovnik iz Družbe Jezusove, ki se je ves izročil pridiganju ljudskih misijonov.
Vir
Views: 13