blažena Irene Stefani – redovnica in misijonarka

blažena Irene Stefani - redovnica in misijonarkaMisijonarka, ki so jo vsi, ki so občudovali njeno nežnost do bolnikov, klicali »usmiljena mati« ali »nyaatha«. To je bila sestra Irene Stefani, ki je bila danes v Keniji prišteta med blažene. Beatifikacijo je vodil kardinal Polycarp Pengo, nadškof tanzanijskega mesta Dar es Salaam.

Irene Stefani je živela v prvi polovici 20. stoletja. Rodila se je leta 1891 v Italiji. Pri dvajsetih letih se je pridružila misijonarkam Marije Tolažnice. Umrla je v Keniji, pri komaj 39 letih, medtem ko je skrbela za nekega bolnika, okuženega s kugo.

Čudež na priprošnjo Irene Stefani
Na njeno priprošnjo se je leta 1989 zgodil izjemen čudež. Bilo je 10. januarja navsezgodaj zjutraj, ko so se v mozambiški vasi Nipepe vaščani začeli zbirati pri sveti maši. Toda miren začetek dneva je nenadoma prekinil hrup streljanja in vpitja. Vas so napadli pripadniki skupine Renamo, ki so se med državljansko vojno v Mozambiku znašali nad civilnim prebivalstvom. Začel se je pokol in okoli 230 oseb, med katerimi je bila polovica otrok, se je v smrtni grozi zaprlo v oblegano cerkev. Imeli niso ničesar. Popoldne je župnik Giuseppe Frizzi predlagal, da bi molili na priprošnjo Irene Stefani, ki je bila misijonarka istega inštituta kot on. Njihova prošnja je bila dejansko nemogoča: da bi se rešili vsi. Molili so dva dni, dokler ni bilo 140 oseb prisiljenih zapustiti cerkev. Natovorjeni kot živali so morali oditi na več deset kilometrov dolgo pot v gozd. Ostalih osemdeset ujetnikov je ostalo v cerkvi še en dan. Zatem so uporniki nepričakovano odšli iz vasi. Teden dni kasneje se je vseh 140 vaščanov vrnilo. Povedali so neverjetno zgodbo, kako so se rešili usmrtitve: krogle, ki so šle za las mimo njih, minska polja, ki so jih morali prečkati, ne da bi eden izmed njih stopil na mino. Nemogoča prošnja je bila uslišana: preživeli so prav vsi. To je čudež, ki je Irene Stefani pripeljal do beatifikacije.

Milina, velika ljubeznivost, mnogo, mnogo potrpežljivosti
Nova blažena je v Keniji za seboj pustila spomin neizmernega poguma in ljubezni. Kot misijonarka je bila obenem »duhovna mati« in »mati, ki je hranila telo«. Nikoli ni razlikovala med osebami in nikogar ni zavrnila, zato je osvojila zaupanje ljudi. Ko je na začetku svojega misijonarskega poslanstva skrbela za ranjence prve svetovne vojne, jo je vodilo geslo: »Milina, velika ljubeznivost, mnogo, mnogo potrpežljivosti.« Kadar je bil kdo hudo ranjen, mu je vlivala upanje in vztrajala v njegovi bližini. Večkrat se je zgodilo, da je rešila in pomagala ponovno začeti živeti osebam, ki so jih drugi smatrali za mrtve.

Želja, da življenje daruje za misijone
Nekaj časa se je sestra Irene v misijonih posvečala tudi poučevanju. Takrat je z nasmehom in rožnim vencem v roki vabila otroke v šolo. Septembra 1930 se je udeležila duhovnih vaj v mestu Nyeri, kjer je bila danes tudi razglašena za blaženo. V tistem trenutku je v njej dozorela »želja, da svoje življenje daruje za misijone«. Predstojnica ji je po njenem vztrajanju odobrila, da odide na področje, kjer je divjala kuga. Irene Stefani je začela pomagati bolnikom. Ravno mož, od katerega se je kasneje nalezla bolezni, jo je na vse načine želel odvrniti od njenega dela. A ona se ni ustavila. Stregla mu je tudi v najtežjih trenutkih.

Umrla zaradi ljubezni
Ljudje so zato govorili, da »ni umrla zaradi bolezni, temveč zaradi ljubezni«. Na praznik Kristusa Kralja vesoljstva leta 1930 je obležala. Umrla je pet dni kasneje, srečna, da odhaja v raj. Svojim sosestram je zapustila »neumrljiv zgled«. Misijonarke danes želijo tako kot ona živeti »materinsko nežnost Boga« in ne dopustiti, da bi ugasnil ta »ogenj tolažbe«, ki ga je prižgala, na prihodnost želijo gledati z upanjem in biti »priče veselja, da pripadajo Kristusu«.
Vir

Views: 36

blaženi Dominik Collins – redovni brat in mučenec

Dominik CollinsMučenec na Irskem
Dominik Collins (1566-1602) je zapustil vojaško službo, da bi v miru služil Gospodu, vendar je bil nazadnje usmrčen, ko je kot vojaški kaplan spremljal čete v boju za osvoboditev Irske izpod angleške nadoblasti. Rodil se je v dobro stoječi družini v Youghal v County Cork-u okrog leta 1566, ko je bila Elizabeta I kraljica Anglije in Irske. Šest let pozneje je Irski parlament anglikansko vero razglasil za uradno religijo v deželi. V pokrajini Youghal zakon še ni bil v polnosti izvajan, vendar so imeli mladi katoličani zelo malo možnosti za službo in uspeh v življenju. Dominik se je zato odločil, da zapusti Irsko in poišče srečo v Franciji. Uspelo mu je vstopiti v vojsko vojvode iz Mercoeurja, ki se je boril s Hugenoti v Bretaniji. Več kot devet let je uspešno služil v vojski in se vzpenjal na vedno višje položaje. Njegov največji uspeh je bila osvojitev strateškega gradu in je bil zato imenovan za vojaškega guvernerja v pokrajini.
S časom pa je Dominik postal vse manj navdušen nad vojaščino, čeprav ga je kralj Filip II upokojil in ga dodelil garniziji v La Coruña na Španski obali. V postu leta 1598 se je srečal s sonarodnjakom iz Irske, jezuitom Thomasom White-om, in mu izrazil željo, da bi rad v svojem življenju naredil še kaj več. Odločil se je, da bo vstopil v Družbo Jezusovo, kjer bi rad kot brat služil Bogu. Predstojniki so sprva pomišljali, če naj ga sprejmejo, saj so si težko predstavljali, da bi se od vojske otopel mož lahko navadil redovniškega življenja. Dominik pa ni prenehal prositi in je bil končno sprejet v novicijat v Santiago de Compostela na severu Španije. Če je iskal mir in tišino v redovniškem življenju, ju ni našel.
Komaj je prišel v Santiago, že je v kolegiju izbruhnila kuga. Sedem jezuitov se je okužilo, mnogi drugi so se umaknili iz strahu, da bi se nalezli bolezni. Dominik pa je ostal in dva meseca skrbel za žrtve. Nekateri od njih so ozdraveli, druge je spremljal in tolažil v njihovih zadnjih urah. S tem je dokazal svojo človeško zrelost in zaključil noviciat. V poročilu o njem, ki ga je predstojnik poslal v Rim, je pisalo, da je mož zdrave presoje in velike fizične moči, da je zrel, razumen in družaben, čeprav nagnjen k ognjevitosti in trdovratnosti. Na Irskem je bil tisti čas upor. V Ulstru sta se O’Neill in O’Donnell upirala moči Angleške krone in poskušala pridobiti vso Irsko za upor. Leta 1601 se je španski kralj Filip III odločil, da Irskim upornikom pošlje na pomoč svojo vojsko. Med duhovniki, ki so spremljali vojake je bil tudi Irski jezuit pater James Archer, ki je prosil, naj ga spremlja brat Dominik, čeprav tega sam ni nikoli srečal. Odpotovala sta na različnih ladjah, ki ju je pa vihar ločil med sabo. Dominikova se je moral vrniti v La Coruña, preden je končno prispela na Irsko. 1. decembra 1601 je Dominik prišel v Castlehaven, ki je le 30 milj oddaljen od njegovega rojstnega kraja Kinsale.
Večina Španske vojske se je že zatekla tja in bila obkoljena od čet angleške vojske pod vodstvom veljaka Mountjoya. Irske čete so prihajale proti Kinsaleju od severa in juga pod vodstvom Hugh O’Neilla, medtem ko so iz zahoda prihajali z voditeljem Red Hugh O’Donnell in O’Sullivan Beare-om. Irska vojska je obkolila angleško, medtem ko so bili Španci znotraj mesta. Irci so napadli ob zori na dan pred Božičem, a so iz nikoli povsem pojasnjenega razloga doživeli ponižujoč poraz in ostali tudi brez pomoči Špancev. Irci so se razkropili. O’Neill in O’Donnell sta odpeljala ostanke na sever, O’Sullivan Beare pa domov na svoj polotok, spremljal pa ga je tudi Dominik. Tako se je nekaj mesecev pozneje skupaj z 143 vojaki znašel obkoljen v gradu Dunboy. Kot redovnik se ni boril, je pa skrbel za ranjence. Po hudem obleganju in mnogih žrtvah so se branitelji predali. Skoraj vse so usmrtili, jezuita pa so 17. junija zvezanega odpeljali na zaslišanje. Bil je okrutno mučen, obljubljali pa so mu tudi bogate nagrade, če se odpove svoji katoliški veri. Čeprav so ga obiskali tudi njegovi domači in mu prigovarjali, naj se samo pretvarja, da se je odpovedal svoji veri, da si reši življenje, tega ni storil. 31. oktobra 1602 so ga odpeljali v Youghal na usmrtitev. Preden so ga odpeljali na vislice je v irskem in angleškem jeziku spregovoril množici. Povedal je, da z veseljem umira za svojo vero. Bil je tako vesel, da je eden izmed poveljnikov dejal: “V smrt gre s takšnim veseljem, kot bi šel jaz na pojedino!” Dominik ga je slišal in mu dejal: “Ne samo enkrat, tisočkrat sem pripravljen tako umreti!”
Vir

V Youghallu (na Irskem), blaženi Dominik Collins [kolins], redovnik in mučenec iz Družbe Jezusove, ki je bil dalje časa zaprt, stalno zasliševan, a je mučen z mučili trdno priznaval katoliško vero, zato je obešen na vrv dopolnil mučeništvo.
Vir

Views: 12

sveti Antonin Milanski – škof

V Milanu (v Lombardíji), sveti Antonín, škof, ki si je zelo prizadeval, da je ugasnil arijansko herezijo med Langobardi.
Vir

Views: 12

sveti Volbenk (Wolfgang) – škof

sveti Volbenk (Wolfgang) - škof

Čeprav priljubljen škof in goreč misijonar, je bil sveti Volbenk vse svoje življenje po duši menih. Pot ga je vodila iz domačega kraja najprej v samostan v Reichenauu, v stolno šolo v Würzburgu, nato pa v Trier. Kratek čas je bil menih v benediktinskem samostanu v Einsiedelnu, bil tam posvečen v duhovnika, nato pa postal škof v Regensburgu. Tu si je zlasti prizadeval za širjenje krščanstva med Čehi. Njegova zasluga je ustanovitev škofije v Pragi. Bil je tesen sodelavec obeh cesarjev Otona I. in II. in vzgojitelj njunih otrok. Že kot mladenič je slovel po svoji nadarjenosti in skromnosti, asketskem življenju, kasneje je bil odličen predavatelj in pridigar, dober organizator, uvideven in usmiljen. Značilna zanj je prigoda, ko mu je neki slabo oblečen ubožec ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Čuvaj ga je zalotil in takoj pripeljal predenj. Volbenk je najprej pograjal tiste, ki so slabo opravljali dolžnost čuvaja in tako reveža zapeljali v skušnjavo, nato pa ubožcu odpustil in mu dal kupiti obleko.
Ime: Volbenk (tudi Bolfenk, Volfgang) je beseda, zložena iz starovisokonemških besed wolf »volk« in gangan »iti«.
Rodil se je okoli leta 924 v Pfullingenu v Nemčiji, umrl pa 31. oktobra 994 v Puppingu v Avstriji.
Družina: Rodil se je v ugledni in pobožni, vendar revni družini.
Zavetnik: Bavarske, mesta in škofije Regensburg; pastirjev, tesarjev, rezbarjev, ladjarjev, oglarjev, drvarjev; po nedolžnem zaprtih, proti protinu, ohromelosti, očesnim boleznim, krvavitvam, boleznim nog, kapi, griži, kožnim vnetjem, proti neplodnosti in rojevanju spačkov, za živino.
Upodobitve: Upodabljajo ga v benediktinski obleki ali v škofovskem oblačilu s škofovsko palico in tesarico (sekiro) v roki. Včasih drži v rokah tudi model cerkve ali pa ima ob sebi volka oz. vraga.
Sodobniki: Njegov velik prijatelj je bil Henrik, poznejši škof v Trieru, ki je odločilno vplival na njegovo življenjsko pot; cesarja Oton I. in Oton II., vojvoda Henrik II. Prepirljivec, passauski škof Pilgrim.
Čudeži: Znana je legenda, kako mu je hudobec moral pomagati nositi kamenje za zidavo cerkve; kako je v neko smer vrgel sekiro in tako določil kraj, kjer naj bi stala cerkev; kako je iz tal priklical zdravilni studenec. Mnogi so njegovi čudeži ozdravljenja.
Običaji: V deželah in tam kjer je deloval, imajo razne običaje, povezane z varstvom živine proti boleznim. Njegovo podobo so kmetje včasih pritrjevali kot zaščito na hlevska vrata. Znane so »Volbenkove« sekire, ki so jih nosili na verižici okoli vratu ali na rožnem vencu. Obstajal je tudi kovanec z njegovo podobo.
Pri nas: Na Slovenskem je njemu posvečenih devet cerkva, dve župnijski. Znanih je nekaj upodobitev, med njimi freska v Crngrobu in slika Fortunata Berganta, kako ozdravlja bolnika.
Pregovor: Šentolbanska repa nikoli ne fali. (Notranjska)
Goduje: 31. oktobra.
Vir

V Regensburgu (na Bavarskem), sveti Wolfgang, škof, ki je, po službi učitelja šole in po meniški zaobljubi, bil povišan na škofovski sedež. Vzpostavil je disciplino med klerom in ko je obiskal ozemlje Pupping je ponižno umrl.
Vir

Bavarska je največja nemška dežela, ki šteje danes več kot 11 milijonov prebivalcev, od katerih je okoli 70 odstotkov katoličanov. Bavarska je bila pokristjanjena proti koncu 7. stoletja. Njeni glavni apostoli so bili sv. Rupert, sv. Emeran in sv. Korbinijan, ki so osnovali cerkvene pokrajine v Salzburgu, Freisingu in Regensburgu. Med znamenite škofe na Bavarskem spada tudi sv. Volbenk ali Bolfenk, nemško Wolfgang. Ime označuje tistega, “ki hodi kakor volk”.
Volbenk se je rodil okoli leta 924 na Švabskem kot sin srednje premožnih staršev svobodnega rodu. Bil je zelo bister otrok in tako je iz domače družine prišel v tedaj slovečo samostansko šolo Reichenau, kjer si je zaradi nadarjenosti, skromnosti in resnobe pridobil naklonjenost vseh. S te šole je prešel v stolniško šolo v Würzburgu, kjer je tudi bil eden najbolj nadarjenih učencev, vendar je vedno bolj kazal na to, da se umakne v samoto meniškega življenja. Usojena mu je bila drugačna pot. Ko je njegov prijatelj Henrik postal nadškof v Trieru, je Volbenk postal profesor na njegovi stolnični šoli in stolni dekan. Po smrti škofa Henrika je Volbenk šel v samostan v Einsiedeln, kjer pa ni dolgo vzdržal, ker se je v njem zbudila želja, da bi deloval v misijonih. Šel je misijonarit na Češko in na Ogrsko. Tam ga je spoznal Pilgrim, škof v Passauu, ki ga je nagovarjal, naj vendar sprejme vodstvo kakšne škofije. Volbenk se je dolgo časa upiral, nazadnje pa je Pilgrimu le uspelo, da je Volbenk o božiču leta 972 sprejel vodstvo škofije v Regensburgu.
Kot škof je bil skromen, daleč od kakršne koli osebne častiželjnosti, pokazal se je kot dober organizator, pripravljen na žrtve, uvideven in usmiljen, hkrati pa se je znal vživeti v krajevne razmere. Z njegovim imenovanjem se je začela resnična prenova meništva na Bavarskem. Poskrbel je, da so po vseh samostanih njegove škofije dosledno izpolnjevali redovno vodilo sv. Benedikta.
S svojo dejavnostjo in prijaznostjo, s svojim skromnim življenjem se je škof priljubil vsem ljudem. Značilna zanj je zgodba, ki jo je zapisal njegov življenjepisec Otloh. Slabo oblečen revež je ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Eden od čuvajev ga je zalotil in nesrečneža takoj tiral pred škofa, ki pa mu je prestopek odpustil in tožilcem ukazal, naj mu na njegove stroške kupijo obleko.
Blagodejno je deloval tudi na cesarskem dvoru. Pod vplivom škofa Volbenka se je cesar Henrik II. spremenil iz prepirljivca v miroljubnega moža. Njegova hči Gizela, ki je svetnica, se je poročila z madžarskim kraljem Štefanom I., ki je prav tako svetnik.
Škof Volbenk je jeseni leta 994 – na potovanju po Bavarskem sklenil svoje bogato življenje. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga nesejo v cerkev. Po opravljeni spovedi in poslednjem maziljenju je v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom izdihnil svojo dušo. Papež Leon IX. ga je jeseni leta 1052 med svojim obiskom v Regensburgu razglasil za svetnika.
Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji in na Ogrskem. Upodabljajo ga s škofovsko palico in s tesarsko sekiro – po legendi (ohranjena je tudi v narodni pesmi pri nas), da je svetnik določil kraj, kjer naj bi stala cerkev, tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. Za svojega patrona ga časte rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji. V mariborski škofiji sta mu posvečeni dve župnijski cerkvi.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 484