častitljivi Božji služabnik Alan Maria Guynot de Boismenu – škof in misijonar

Alain Marie Guynot de Boismenu Junaške kreposti pa je papež Frančišek priznal Božjemu služabniku Alanu Maria Guynotu de Boismenuju, ki se je rodil leta 1870 v Franciji in je umrl leta 1953 kot misijonar v Oceaniji. Bil je član Kongregacije misijonarjev presvetega Jezusovega srca in del svojega služenja v Cerkvi je preživel tudi kot apostolski vikar na Papui.
Vir

Views: 19

Klemen (Tit Flavij) Aleksandrijski – filozof in teolog

Njegovi spisi:
Titus Flavius Clemens ali Klemen Aleksandrijski (to ime je dobil, da ga ne bi zamenjevali s Klemenom Rimskim), je bil grški filozof in teolog, ki je živel v drugi polovici 2. stoletja (natančneje od l. 150 do l. 211/6). Rodil se je v Atenah in umrl v Aleksandriji. Ravno tu je bil ravnatelj katehetske šole, v krščanstvo pa je prešel iz poganstva. Že pred spreobrnjenjem je bil filozof in je po svojem spreobrnjenju potoval po svetu ter obiskal velike učitelje krščanstva in si tako nabral veliko znanja ter postal znan kot eden začetnikov krščanske teologije. Znan je tudi kot eden prvih, ki je združil grško filozofijo s krščansko teologijo. Kot krščanski pisatelj je znan že za čas svojega življenja, iz njegovih del pa lahko razberemo, da je poznal vse veje grške literature in vse obstoječe filozofske sisteme, ter ravno tako Staro in Novo zavezo. Med njegove najbolj znane učence spadajo Aleksander Jeruzalemski, Hipolit in Origen, zaradi katerega Klemen tudi nikoli ni bil razglašen za svetnika, saj naj bi Origen učil herezijo. Njegova najbolj znan dela so Protreptik, Pedagog, Stromata in pa razprava Kateri bogataš je odrešen?. Prva tri dela so neke vrste ˝trilogija˝, prvo je namenjeno poganom in njihovemu navduševanju nad krščanstvom, drugo je namenjeno poučevanju tistega, ki se odloči za krščanstvo, tretje pa odpira različne teme in je namenjeno vsem izobraženim. Obstajajo pa tudi fragmenti nekaterih ostalih njegovih del. Kljub velikemu obsegu njegovega dela, pa na žalost še nobeno ni bilo prevedeno v slovenščino.
Vir

Titus Flavius Clemens je po raziskovanju in iskanju našel pot do krščanstva. Potoval je po Grčiji, južni Italiji, Palestini in Egiptu, da bi se pri odličnih učiteljih učil krščanske vere. Tako je okoli leta 175 prišel tudi v Aleksandrijo in postal učitelj na tamkajšnji slavni katehetski šoli, okoli leta 200 pa njen vodja. Po njegovem mnenju je bil Egipt takrat gnezdišče skoraj vseh v drugem stoletju znanih krščanskih skupin, ki so se odklanjale od vere, omenil je kar enajst takih sekt. Prvo glavno delo Klemna je zato trilogija: προτρεπτικὸς πρὸς Ἕλληνας, Opozorilo Grkom, ovržba poganstva, apologija krščanstva in poziv k sprejemanju krščanstva.
Clemens je napisal tudi Paidagogós, prvo krščansko etiko, in Stomateis, razprave o pomembnih vprašanjih verske filozofije in dogmatike. Ohranjena je tudi homilija o Evangeliju po Marku 10, 17–31 z naslovom Kateri bogataš bo rešen?, katere glavna misel je, da dostop do nebes ne preprečuje bogastvo samo po sebi, ampak njegova zloraba. Klemens je v svojih delih poskušal ustvariti sintezo med grško filozofijo in krščanskim razodetjem in si prizadeval premagati heretično gnozo z zaprtim sistemom lastne, cerkvene gnoze.
Leta 202 ali 203, med preganjanjem pod cesarjem Septimijem Severom, je Klemens pobegnil iz Aleksandrije. Leta 211 je v Antiohijo – današnjo Antakijo – prinesel pismo škofa Aleksandra iz Kapadokije. Njegov učenec in naslednik na šoli v Aleksandriji je bil Origen, ki je katehetsko šolo popeljal na vrhunec njenega razvoja.
Kanonizacija: Klemens je veljal za svetnika. Pri reviziji rimskega martirologija pod papežem Klemensom VIII. (1592–1605) je bil na nasvet kardinala Cäsarja Baroniusa izbrisan; papež Benedikt XIV. je to potrdil leta 1748, ker je o Klemensovem življenju malo znanega in njegova učenja vzbujajo dvome.
DE

Views: 8

častitljivi Placid – opat

V Španiji, spomin častitljivega Plácida, ferrarijskega opata, ki je, medtem ko mu je ob strani stal naš sveti oče Robert, radosten in hvaleč dokončal življenje.
Vir

Views: 10

častitljivi Ernest iz Zwiefaltna – opat in mučenec

Kristjani so zelo radi romali v Palestino, ki so jo imenovali Sveta dežela, ker je bila posvečena z zemeljskim biva–njem Jezusa, božjega Sina. Okoli leta 1000 so bili sveti kraji v Palestini v rokah muslimanov. Papež Urban II. je krščanske viteze spodbujal, naj gredo osvobodit svete kraje izpod rok muslimanskih Arabcev in Turkov. Leta 1096 so res šli zoper nje in ta pohod se imenuje križarska vojna, ker so krščanski vitezi in vojaki imeli na svojih plaščih in zastavah dobro vidno znamenje križa. Čeprav se križarji leta 1099 osvojili Jeruzalem, se prva križarska vojna ni končala s takim uspehom, kot ga je želel doseči papež Urban II. Približno petdeset let kasneje je sledila druga križarska vojna. Kot pridigar zanjo je največ storil sveti Bernard. Gospodo in ljudstvo je v svojih ognjevitih govorih vabil, naj gredo na križarsko vojno kot na romanje: v duhu spokornosti, s ponižnim srcem in s pripravljenostjo zadoščevati za svoje grehe. Ko je Bernard v mestu Speyer pridigal pred nemškim cesarjem Konradom III., je bil ta tako prevzet, da je objel križ in s tem pokazal pripravljenost, da s svojimi četami gre na križarsko vojsko. Za križarski pohod se je odločil tudi francoski kralj Ludvik VIL Žal pa ne enega ne drugega vladarja na Vzhod niso vodili pravi nameni: o romarskem zadržanju križarjev ni bilo ne duha ne sluha, bilo je veliko ropanja in nasilja, zato se je pohod končal z neuspehom.
Med udeleženci druge križarske vojske je bil tudi današnji godovnjak sv. Ernest, opat benediktinskega samostana Zwiefalten blizu mesta Ulm na Württemberškem, deželi na jugozahodu Nemčije. Po starem izročilu je bil plemiškega rodu – in to je zelo verjetno, saj so bili v tistih časih na vodilnih mestih v Cerkvi plemiški sinovi. Mlad je vstopil v benediktinski red in okoli leta 1140 postal opat samostana Zwiefalten, ki sta ga bila ustanovila kneza Kuno in Liutold von Achalm. Leta 1146 pa se je svoji visoki službi odpovedal in se skupaj s freisinškim škofom Otonom pridružil križarski vojski cesarja Konrada III. Njegov življenjepis, ki je nastal v 12. stoletju, ve povedati, da je padel v roke Saracenom, kakor so tedaj pravili muslimanskim Arabcem, in ti so blizu svojega svetega mesta Meka po strašnem mučenju usmrtili. Ko je vest o njegovi smrti prišla do samostana v Zwiefaltenu, so ga tam začeli častiti kot mučenca in njegov spomin so obhajali 7. novembra.
Osebno ime Ernest pri nas sicer ni med najbolj pogostimi, vendar pa je kar dosti udomačeno; Janez Keber v svoji knjigi Leksikon imen piše, da je bilo leta 1971 na Slovenskem 2018 oseb s tem imenom, ženske različice imena Ernest so Ernesta, Ernestina, Erna (slednja je še najbolj pogosta), klicni obliki le–teh pa sta Nesta in Stina. Ime Ernest je nemškega izvora in pomeni ‘resen’, tudi ‘odločen borec’.
Vir

Views: 9