Zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, mladine, učiteljic in vzgojiteljic, za dobro poroko in dober zakon, ter bolnih otrok
Atributi: puščice, zastava s križem, palma, krona, ladja
Imena: Urša, Urška
Nedvomno je, da ima legenda o sv. Uršuli, ki izhaja iz 10. stoletja, zgodovinsko jedro. Gre za skupino deklet, ki so dale svoje življenje za svoje krščansko prepričanje ali devištvo, morda tudi oboje, kar je bilo v zgodnjekrščanskih mučeniških zgodbah pogosto. Morda je v zvezi s svetnico napis na južni strani kora v cerkvi sv. Uršule v Kölnu. Napis (iz 4. ali 5. stoletja) ne omenja ne števila devic ne imena njihove voditeljice, marveč samo ugotavlja njihovo mučeniško smrt in obstoj medtem porušene cerkve v čast mučenkam na kraju njihove smrtne obsodbe. Vendar je tudi to pričevanje dragoceno, saj dokazuje, kako daleč nazaj sega cerkveno in ljudsko češčenje svetih mučenk.
Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine razsvetliti zgodovinsko temo okoli sv. Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste ali hčere vojakov znane tebajske legije, ki jih je dal umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali pa je bliže resnici poročilo, da je bila Uršula prednica nekega samostana blizu Kölna in se je ob preseljevanju narodov zatekla s svojimi redovnicami pred bližajočimi se barbari za mestno obzidje. Ob zavzetju mesta je šla rajši v mučeniško smrt kakor v sramoto.
Sv. Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti v 16. stoletju je sv. Angela Merici ustanovila Družbo »uršulink«, ki naj bi se posebej posvečala vzgoji deklet. Za zaščitnico te družbe si je izbrala sv. Uršulo. Naslednice te družbe so današnje uršulinke, redovnice, ki delajo v šolah in v misijonih. Svetnico upodabljajo s puščico v roki, s palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe.
Goduje 21. oktobra.
Vir

Življenje svete Uršule je, tako kot pri številnih drugih svetnikih iz zgodnjega krščanstva, zavito v legendo, ki je nastala v desetem stoletju. Lahko pa tudi tu sklepamo, da je v ozadju pripovedi vendarle resnično zgodovinsko jedro. Resnica je, da je v Kölnu v času Dioklecijanovega preganjanja pretrpelo mučeniško smrt veliko devic. Na kraju, kjer danes stoji cerkev sv. Uršule, nekdaj pa so ga imenovali »njiva sv. Uršule«, so namreč izkopali ženske lobanje, ki kažejo sledove nasilne smrti. Uršula naj bi že kot mlado dekle zaobljubila večno devištvo, vendar jo je oče kljub temu kot zaročenko obljubil nekemu poganskemu kraljevemu sinu. Postavil pa je, v strahu, da zakon z njim morda le ne bi bil dobra poteza, nemogoče pogoje: kraljevič se mora odpovedati poganstvu in dati nevesti tri leta časa za premislek in pripravo. Medtem pa mora priskrbeti Uršuli za spremstvo deset najlepših domačih deklet, vsaka izmed njih pa mora imeti tisoč služabnic, ter brodovje za vse. Mladenič je vesel privolil in vse pogoje izpolnil. Po treh letih se je ladjevje z Uršulo in tovarišicami odpravilo v ženinovo domovino (današnja Bretanija v Franciji). Vihar, ki jih je med vožnjo zajel, pa jih je odnesel do ustja Rena, od koder so po Renu navzgor prijadrale do Kölna. Tu so jih prijazno sprejeli, Uršuli pa so angeli v sanjah razodeli, da jih bo pot naprej vodila v Rim, nakar se bodo vrnile in v Kölnu pretrpele mučeništvo za Kristusa. Z ladjevjem so prispele res do Basla, od tod pa nadaljevale pot peš, čez planine, v Rim. Ko so se vračale v Köln, so se jim pridružili številni cerkveni dostojanstveniki. Köln so medtem osvojili in zasedli barbarski Huni. Ti so odpravo napadli, ženske surovo trpinčili in pobili. Živa je ostala samo Uršula, saj si jo je hunski kralj zaradi izjemne lepote zaželel zase. Ko ga je odločno zavrnila, pa ji je sam v prsi sprožil smrtonosno puščico. Legenda pravi, da je nato z neba prišlo enajst tisoč angelov, ki so Hune pognali v beg. Device mučenke so meščani pokopali, nad grobom pa sezidali cerkev sv. Uršule.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Ursula, ki ga razlagajo kot manjšalnico iz latinske besede ursa, ki pomeni »medvedka«.
Rodila se je v 3. stoletju v Angliji, umrla pa 21. oktobra 451 v Kölnu v Nemčiji (po legendi).
Družina: Bila naj bi hči angleškega kralja Notusa in matere Darije. Zaročili so jo s poganskim princem Eterijem.
Zavetnica: mesta Kölna, univerz v Parizu in Coimbri; priprošnjica mladine, učiteljic in vzgojiteljic, trgovcev s suknom, bolnih otrok, priporočajo se ji za dobro poroko in dober zakon, prav tako tudi za mirno smrt.
Upodobitve: Upodabljajo jo s puščico v roki, s palmo, z zastavo s križem, s krono na glavi, z ladjo poleg sebe. Pogoste so upodobitve, kjer je prikazana kot zavetnica s plaščem, pod katerim skriva, varuje svoje tovarišice. Zelo znane so tudi upodobitve njenega mučeništva.
Pregovori: Uršula zemljo zaklene, Rupert pa jo spet odklene. Če je na svete Uršule dan lepo, bo lepa jesen in si bo tudi lenuh lahko pripravil dovolj stelje.
Goduje: 21. oktobra.
Vir

Pri Kölnu (v Nemčiji), spomin svetih devic, ki so dopolnile življenje z mučeništvom zaradi Kristusa. Tam je bila pozneje zgrajena bazilika mesta, posvečena nedolžni deklici in devici Uršuli, ki so jo imeli skoraj za svojo kneginjo.
Vir

Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.
Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.
Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.
Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo, ki ji je bil namen vzgoja deklet, je za zaščitnico te svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672), od tam so prišle leta 1702 v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so predvojno imele odlično gimnazijo. Delovale so tudi v Škofji Loki in v Mekinjah pri Kamniku. Danes imajo uršulinke svoje postojanke v Ljubljani, v Mekinjah, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki ter v Izoli.
Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.
Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Sveta Uršula je krščanska mučenka, katero življenje je ovito v legende, saj zgodovinski podatki o njej niso povsem zanesljivi. Večina informacij izhaja iz srednjeveških legend, zlasti iz Passio Sanctarum Undecim Milium Virginum (Pasijon enajst tisoč devic), ki opisuje njeno življenje in mučeništvo. Čeprav so nekateri vidiki zgodbe mitski, je sv. Uršula pomembna svetnica, povezana z mestom Köln v Nemčiji, in je zavetnica različnih skupin, vključno z učitelji, učenci in redovnicami.
Po legendi je bila Uršula britanska princesa, ki je živela v 4. ali 5. stoletju. Rodila naj bi se v krščanski družini, morda kot hči kralja Donauta ali Deonota iz Cornwalla. Znana je bila po svoji lepoti, pobožnosti in izobrazbi. Legenda pravi, da je bila Uršula zelo vneta kristjanka, ki je želela svoje življenje posvetiti Bogu in ohraniti svojo deviškost.
Po eni od različic zgodbe je Uršulino roko zaprosil pogan, morda hunski ali germanski princ. Ker ni želela poroke, je Uršula zaprosila za odlog in pogoje, ki naj bi bili skoraj nemogoče izpolniti. Zahtevala je, da ji ženin priskrbi deset spremljevalk, vsaka s tisoč devicami, ter ladje, s katerimi bi lahko odpotovale na romanje. Presenetljivo so bili pogoji izpolnjeni, in tako je Uršula z enajst tisoč devicami (številka je verjetno simbolična) odplula na romanje proti Rimu.
Uršula in njene spremljevalke so se po legendi odpravile na potovanje po Evropi, kjer so obiskale svete kraje, vključno z Rimom. Na poti nazaj so se ustavile v Kölnu, ki so ga takrat oblegali Huni. Huni, ki so bili pogani, so zahtevali, da se Uršula in njene spremljevalke odrečejo svoji veri ali pa se poročijo z njihovimi voditelji. Uršula je odločno zavrnila oboje, kar je razjezilo Hune. Po legendi so Huni pobili vse device, Uršula pa je bila ubita z lokostrelom ali mečem, potem ko je zavrnila poroko s hunskim voditeljem.
Njeno mučeništvo je postalo simbol krščanske zvestobe in deviškosti. V Kölnu so kasneje odkrili množične grobove, ki so jih pripisali Uršuli in njenim spremljevalkam, kar je okrepilo njeno čaščenje. Cerkev sv. Uršule v Kölnu, zgrajena v 12. stoletju, hrani relikvije, povezane s temi mučenkami, vključno z znamenito “zlato sobo”, kjer so shranjene kosti, domnevno povezane z devicami.
Zgodovinarji opozarjajo, da je zgodba o sv. Uršuli večinoma legendarna. Število enajst tisoč devic izhaja iz napačnega branja latinskega napisa, kjer je kratica “XI M V” (11 mučenk devic) morda zmotno razumljena kot “11.000 devic”. Kljub temu arheološka odkritja v Kölnu, kot so grobovi in napisi iz 4. ali 5. stoletja, kažejo na obstoj zgodnjih krščanskih mučencev v tem mestu, kar daje zgodbi vsaj delno zgodovinsko podlago.
Sv. Uršula je postala priljubljena svetnica v srednjem veku, še posebej v Nemčiji, Angliji in Franciji. Njeno čaščenje se je razširilo po Evropi, kar je privedlo do ustanovitve redovnih skupnosti, kot je Družba sv. Uršule (uršulinke), ki jo je v 16. stoletju ustanovila sv. Angela Merici. Uršulinke so se posvetile izobraževanju deklet, kar je okrepilo Uršulino vlogo kot zavetnice učiteljev in učencev.
Sv. Uršula je tudi zavetnica mesta Köln, pa tudi različnih šol, univerz in mladinskih organizacij. Njen god, 21. oktober, je pomemben dan v liturgičnem koledarju, čeprav je bil v nekaterih prenovljenih koledarjih po drugem vatikanskem koncilu njen spomin zmanjšan zaradi pomanjkanja zgodovinskih dokazov.
V umetnosti je sv. Uršula pogosto upodobljena kot mlada ženska z mučeniško palmo, krono ali puščico, ki simbolizira njeno smrt. Včasih je prikazana z ladjo, kar spominja na njeno romanje, ali obkrožena z devicami. Znana umetniška dela, ki upodabljajo Uršulo, so delo slikarjev, kot je Caravaggio, ki je naslikal
Sv. Uršula ostaja simbol poguma, vere in zvestobe svojim prepričanjem. Njen vpliv je viden v delovanju uršulink, ki še danes vodijo šole in izobraževalne ustanove po vsem svetu. Njena zgodba navdihuje vernike, da ostanejo trdni v svoji veri, tudi ob soočenju z velikimi izzivi.
Vir

Views: 579