Imena: Remigij, Resmigij, Resnigij, Remigija, …
Bil je škof, imenujemo ga apostola Frankov, sin plemiča Emilija in sv. Cilinije, brat škofa sv. Principija. Rodil se je okoli leta 440. Za dojiljo je imel pobožno Balzamino, mater sv. Selzina; rastel je torej med svetniki. Komaj dvaindvajset let starega so ga izvolili za škofa v Reimsu. Izgovarjal se je, da je še mlad in da še mašnik ni. A se ni mogel ubraniti.
Tedaj je bilo v deželi še mnogo poganov. Tudi kralj Klodvik je bil še pogan. Imel pa je za ženo svetnico, Klotildo. Ta je veliko molila za spreobrnjenje svojega moža in je bila uslišana. Klodvik se je sicer izgovarjal, da ne sme zapustiti bogov svojega naroda. Pa se je zapletel v vojno z Alemani, predniki današnjih Švicarjev. Preden je odšel v boj, mu je žena priporočila, naj se v stiski obrne za pomoč na krščanskega Boga. Vnela se je huda bitka, Klodvikove čete so se že umikale. Tedaj se je kralj spomnil ženinega naročila. S prisrčno prošnjo in obljubo, da se bo dal krstiti, se je obrnil do Kristusa – in vojna sreča se je obrnila. Klodvik je zmagal.
Na sveti večer leta 496 je škof Remigij dolgo molil v stolnici, kralju še enkrat govoril o Kristusu in odrešenju. Nato je krstil kralja in 3000 frankovskih veljakov. Po tem zgledu je tudi ljudstvo čedalje bolj sprejemalo krščanstvo.
Remigij pa je moral marsikaj pretrpeti. Celo Klodvik ni mogel kar gladko sleči pogana in mu je večkrat povzročal težave, čeprav je podpiral krščanstvo. Remigij pa je nosil težave mirno, včasih celo šegavo. Nekoč so mu v mrzli noči zažgali žitnice, v katerih je hranil žito za reveže. Škof je brž pohitel k požaru, ki je že dogoreval, pa se ni dalo nič več rešiti. Tedaj je stegnil svetnik roke proti ognju, si jih pomencal in rekel: »Ima pa takle ogenjček tudi nekaj dobrega, da se pri njem lahko ogreje star mož.« Umrl je star nad devetdeset let.
Njegovo geslo je bilo: »Zdrži se vsega, kar te vodi v greh! Nosi velikodušno vse križe, ki ti jih pošilja Bog! Poprimi se vsega, kadar gre za božjo čast in za zveličanje duš.«
Goduje 13. januarja, pri anglikancih in pravoslavnih pa 1. oktobra.
***
V nemirnem času preseljevanja narodov, ko se je Francija še trdno oklepala svojih poganskih korenin, se je v pobožni krščanski družini rodil sin, ki mu je neki puščavnik že pred rojstvom napovedal, da bo s svetlobo svojih kreposti razsvetljeval frankovsko ljudstvo. Prerokba se je kmalu tudi izpolnila, saj je sveti Remigij v marsičem odločilno pripomogel, da je, ne samo Francijo, pač pa tudi vso Evropo, počasi, a zanesljivo prekvasil duh krščanstva. Že kot mladenič je slovel po svojem pobožnem življenju, tako da so ga, komaj dvaindvajsetletnega, že izvolili za škofa v Reimsu. S tem se je začela njegova več kot sedemdesetletna požrtvovalna in vse prej kot lahka škofovska služba. Čas in razmere niso bile lahke, od njega so terjale veliko bojev, junaštva in trpljenja. Z vsemi svojimi močmi in z vso svojo močno vero se je boril proti poganstvu in kasneje arianizmu, ki je tajil Jezusovo božjo naravo. Njegov najsrečnejši dan in krona vseh prizadevanj je bil krst kralja Klodvika I., ki je pomenil velik preobrat v vsej evropski zgodovini. To je bilo okrog božiča leta 496; izročila in legende dajejo dogodku še poseben čar in sijaj. Klodvik, ki mu krščanstvo tudi dotlej ni bilo tuje, saj je bila njegova žena Klotilda Burgundska kristjanka, se je v hudi stiski v bitki proti veliko močnejšemu nasprotniku zaobljubil, da se bo dal poučiti v krščanski veri, krstiti in birmati, če bo zmagal. Po zmagi je svojo obljubo tudi izpolnil in škof Remigij ga je nadvse slovesno in z vso lepoto, ki jo premore krščanski obred, krstil, birmal in mazilil za krščanskega kralja. Pri obredu je izrekel pomenljive besede: »Skloni glavo, ponosni vladar! Sežgi, kar si molil, in moli, kar si zažigal!« Kraljevemu zgledu je kasneje sledila večina plemstva, to pa je močno vplivalo na širjenje krščanstva tudi med ljudstvom. Remigij je poskrbel tudi za zunanjo organiziranost in trdnost frankovske cerkve. Ustanovil je več škofij in vodil sinodo leta 514, ki je potrdila cerkveno organizacijo med Franki. Ob smrti je zapustil trdno, živo Cerkev, ki ji verske zmote niso mogle več škodovati.
Ime: Izhaja iz latinščine, pomeni pa »veslač«.
Rodil se je leta 437 v Laonu v Franciji, umrl pa 13. januarja leta 533 ali 535 v Reimsu, prav tako v Franciji.
Družina: Rodil se je v verni galsko-rimski plemiški rodbini, njegov oče je bil Emilij, laonski grof, mati pa sveta Celina.
Zavetnik: mesta in škofije Reims; proti kugi, v skušnjavah in obupu ter za milost molitve, priprošnjik proti epidemijam, bolečinam v grlu, vročici; proti kačam, proti verski brezbrižnosti.
Legende: Pripisujejo mu veliko število čudežev, najbolj znana pa je izročilo, ki pripoveduje o krstu kralja Klodvika. Zaradi gneče niso mogli do škofa prinesti posodice s krizmo. Krstni obred se ni mogel začeti in škof je goreče prosil božje pomoči. Tedaj je priletel v cerkev golobček, ki je v kljunčku držal posodico s krizmo. Iz te posodice so potem več kakor tisoč let mazili francoske kralje.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen, kako krščuje Klodvika. Ob sebi ima pogosto tudi posodo z oljem.
Goduje: 13. januarja, pri anglikancih in pravoslavnih pa 1. oktobra.
Vir
V Reimsu [rejmu] ( v belgijski Galiji, danes v Franciji), smrt svetega Remígija, škofa, ki je, po posvetitvi kralja Klodvika s svetim krstom in z zakramenti vere, spreobrnil h Kristusu frankovski narod in umrl znan po svetosti, po več kot šestdesetih letih škofovske službe.
Vir
Remigij se je rodil kot rimski državljan in leta 476 doživel propad Zahodnega cesarstva in izginotje rimske oblasti v svoji Galiji, ki je prešla v roke barbarskih plemen Burgundov, Alamanov in Vizigotov. Proti koncu 5. stoletja so Germanski Franki postopoma zasedli deželo, ki so ji sčasoma dali svoje ime: Francija. Remigij pripada razredu galskih Rimljanov, ki so bili več generacij povezani z latinsko kulturo in iz katerih danes izhajajo številni cerkveni možje. Preden je dopolnil trideset let, je bil razglašen za škofa v Reimsu, njegov brat z imenom Principio pa naj bi postal škof v Soissonu.
Takrat je bila Galija arhipelag katoliških otokov in otočkov v morju, ki so ga oblikovali Burgundci in Vizigoti arijanske vere, medtem ko je bilo podeželje še vedno pogansko, kot so bili na svoj način tudi Franki, ki jih je v Galijo pripeljal kralj Hilderik. Franki so bili manj razviti kot druga ljudstva, vendar so bili odlični bojevniki (niso nosili ne čelade ne oklepa) in so v preteklosti dobro služili Rimu.
Hilderik je umrl leta 482, nasledil pa ga je njegov 15-letni sin Klodvik. Katoliški škof na frankovskem ozemlju Remigij mu je pisal spoštljiva in hkrati avtoritativna pisma. V enem od njih piše: „Pazi, da se Gospod ne bo odvrnil od tebe. Posvetuj se s svojimi škofi. Z mladimi se zabavaj, s starimi pa preudarno. Po eni strani ga opominja, po drugi strani pa mu priznava suverenost: poteza tudi kot politika, ki je za Remigija, „evangelizatorja za vse življenje“ med Franki, neizogibna.
Klodviku je v dragoceno pomoč, saj se zavzema za privrženost drugih škofov in galloromanskih skupin. Tako bo kralj po zmagi leta 507 pri Vouilléju nad Vizigoti postal gospodar države in s tem uvedel dinastijo Merovinških. Vendar ne gre le za politiko. V verskem smislu je nanj močno vplivala njegova žena Klotilda, ki je bila že takrat katoličanka; nanj je vplival Remigij, ki ga je osebno poučeval o veri. In številna poznejša dejanja kralja Klodvika razkrivajo pristno osebno religioznost. Tako smo prišli do njegovega krsta, ki ga je opravil škof v Reimsu na božični dan v neugotovljenem letu. Nekateri trdijo, da je bilo to leta 497. Na napisu v Reimsu iz poznega 15. stoletja piše: „L’an de grace cinq cent le roy Clovis – receut a Reims par saint Remy baptesme“. Torej bi bilo to leta 500.
Toda po tem božiču, ne glede na vse, se je nadaljevalo Remijevo dolgo, tedensko delo oznanjevanja evangelija tistim, ki niso ne kralji ne knezi; brez pesnikov in kronistov v ozadju. Po izročilu je delo trajalo skoraj sedemdeset let. Popolna zatopljenost v svojo dolžnost, ki je bila opravljena brez slave in o kateri se je začelo govoriti šele po njegovi smrti, ko je bil Remigij neposredno razglašen za svetnika po glasu ljudstva.
Najnovejša izdaja Rimskega martirologija (2001) spominja svetega Remigija 13. januarja, na dan njegovega rojstva za nebesa, medtem ko se njegov neobvezni liturgični spomin v Franciji praznuje 15. januarja, na dan njegovega pogreba. V koledarju izredne oblike rimskega obreda je njegov spomin postavljen na 1. oktober, obletnico slovesnega prenosa njegovih posmrtnih ostankov v njemu posvečeno baziliko, ki ga je 1. oktobra 1049 odobril papež Leon IX.
IT
Rodil se je v Laonu okoli leta 437 in bil izvoljen za nadškofa v Reimsu pri komaj 22 letih.
Skupaj s svetim Gildardom mu je uspelo spreobrniti frankovskega kralja Klodvika I. v krščansko vero, pri čemer mu je pomagala njegova žena Klotilda. Kralja je 25. decembra 496 v katedrali v Reimsu krstil Remigij, ki je izrekel naslednje besede: „ Skloni glavo, ponosni Sicambro: obožuj, kar si zažgal, in sežgi, kar si oboževal“.
Izročilo pravi, da je Sveti Duh v podobi goloba škofu prinesel sveto ampulo s svetim oljem: katedrala v Reimsu je nato postala kraj posvetitve zaporednih francoskih kraljev.
Remigij je umrl 13. januarja leta 532. Njegove relikvije so v baziliki svetega Remigija v Reimsu, kjer so do njenega uničenja v revolucionarnem obdobju (1793) hranili tudi sveto ampulo.
Pred davnimi časi je liturgični spomin na svetega Remigija padel na 1. oktober, na dan, ko so njegove relikvije prenesli iz Lucce v Fosdinovo. Do sedemdesetih let 20. stoletja je bil prvi oktober datum začetka pouka v vseh šolah v Italiji, prvošolce pa so imenovali „remigini“. Danes je liturgični spomin 13. januar, obletnica njegove smrti.
IT
Remigij je izhajal iz plemiške družine, njegova mati je bila Celinija, starejši brat Principij iz Soissona. Po izročilu je Remigija vzgajala negovalka Balsamija, pri 22 letih pa je postal škof v Reimsu. Posebej se je zavzemal za pokristjanjevanje Frankov in si prizadeval spreobrniti privržence arijanstva. Legende razkrivajo tako njegovo nežnost in skrbno pomoč kot tudi trdno odločnost. Frankovski kralj Klodvik se je na prošnjo svoje krščanske žene Klotilde zaobljubil, da se bo spreobrnil, če mu bo krščanski Bog podelil zmago v bitki proti Alemanom – po drugi različici proti arijanskim Vizigotom.
Remigij je nato Klodvika krstil na božični dan v letu med 496 in 508 skupaj z njegovo sestro, številnimi otroki in 3 000 drugimi Franki; po legendi je manjkalo krizmeno olje; Remigij je molil in golob mu je prinesel posodo z mazilom, ki je imela še v srednjem veku pomembno vlogo pri kronanju frankovskih kraljev kot sveta čaša.
Po navedbah Gregorja iz Toursa je bil Remigij škof vsaj 70 let. V Franciji je ustanovil več škofij in je znan tudi kot apostol Frankov. Po zgledu Klodvikovega krsta je skoraj vse francoske kralje od 11. stoletja do 19. stoletja maziljenje kraljev opravljal reimsski nadškof. Sveta ampula, steklenička z oljem za maziljenje kralja, je še danes v tamkajšnji cerkveni zakladnici.
Remigij je v oporoki svoje premoženje razdelil med cerkev v Reimsu in svoja nečaka, škofa Lupusa iz Soissonsa in duhovnika Agricola. Verjetno so ga pokopali v kapeli, posvečeni svetemu Krištofu, ki so jo pozneje povečali. Leta 570 so po njem poimenovali baziliko v Reimsu. Njegovi posmrtni ostanki so bili 1. oktobra 1049 preneseni v opatijo St-Remi in pozneje v katedralo v Reimsu.
Atributi: škof krstitelj, bučka z oljem, hudič
Zavetnik mesta in škofije Reims; proti kugi, kačjim ugrizom, vročini, boleznim grla, malodušju, skušnjavam in verski brezbrižnosti
Kmečki rek (za 1. oktober): Dež na Remigija / prinaša nejevoljo ves mesec.
DE
Sveti Remigij iz Reimsa, znan tudi kot sveti Remi, je bil škof in pomembna osebnost zgodnjekrščanske Cerkve v Franciji. Najbolj znan je po svoji vlogi pri spreobrnitvi frankovskega kralja Klodvika v krščanstvo v 5. stoletju. Rodil se je v 4. stoletju v rimski provinci Belgica in bil vzgojen v krščanski veri.
Sveti Remigij je bil posvečen v duhovnika v mestu Reimsu in je pozneje postal škof v Reimsu. Med svojim škofovanjem si je neutrudno prizadeval za spreobrnjenje Frankov, germanskega plemena, ki je obvladovalo velik del današnje Francije. Njegov najbolj znani spreobrnjenec je bil kralj Klodvik, ki se je po izročilu leta 496 spreobrnil v krščanstvo.
Spreobrnitev kralja Klodvika je bila pomembna, ker je pomenila začetek spreobrnitve Frankov v krščanstvo. Pred njegovo spreobrnitvijo so bili Franki predvsem poganski, po Klodvikovi spreobrnitvi pa je frankovsko kraljestvo začelo sprejemati krščanske prakse in verovanja. Sveti Remigij je v tem procesu odigral ključno vlogo, saj je bil kraljev mentor in si je prizadeval za vzpostavitev krščanskih institucij in praks v frankovskem kraljestvu.
Sveti Remigij je bil znan tudi kot gradbenik in učitelj. Med svojim škofovanjem je nadzoroval gradnjo številnih cerkva, samostanov in drugih verskih zgradb v Reimsu. Ustanovil je tudi šole in domnevno napisal veliko pridig in drugih verskih besedil.
Sveti Remigij je skrbel tudi za liturgično in zakramentalno življenje cerkve v svoji škofiji. Znano je, da je uvedel uporabo olja pri krstu, blagoslov svetega olja, „krizme“, na veliki četrtek in uporabo novega misala, vključno z galikansko liturgijo, to je liturgičnim obredom v Galiji.
Sveti Remigij je umrl leta 533 našega štetja. Katoliška cerkev ga je kanonizirala kot svetnika in se ga spominja kot enega največjih škofov svojega časa. Njegov praznik praznujemo 13. januarja.
***
Zapuščina svetega Remigija živi v številnih verskih ustanovah in praksah, ki jih je vzpostavil v frankovskem kraljestvu, ter v številnih cerkvah in katedralah, ki nosijo njegovo ime. Najbolj znana je Notre-Dame de Reims, kjer so bili kronani frankovski kralji.
Sveti Remigij ostaja pomembna osebnost francoske zgodovine in zgodovine krščanske Cerkve, saj se ga spominjamo zaradi njegove vloge pri spreobrnjenju frankovskega kralja Klodvika in njegovega prispevka k rasti in razvoju Cerkve v Franciji.
Sveti Remigij, veliki apostol Francije, je bil eden od svetlih luči Cerkve v Galiji. Zaslovel je s svojo učenostjo, zgovornostjo, svetostjo in čudeži ter pri dvaindvajsetih letih postal škof v Reimsu. Njegovo škofovanje je zajelo obdobje frankovskega kralja Klodvika, ki ga je krstil. S svojim naukom in čudeži je Franke pripeljal do vere v Kristusa Gospoda, s svojimi molitvami je oživil mrtvo dekle, razložil številne knjige Svetega pisma in več kot sedemdeset let hvalevredno vodil reimsko cerkev.
S svojimi gorečimi prizadevanji je spodbujal katoliško vero v Burgundiji ter popolnoma zatrl malikovanje in arijansko herezijo v francoskih deželah. Sveti Remigij je umrl leta 533 v štiriindevetdesetem letu starosti. Svetost življenja in smrti svetega Remigija so dokazovali številni čudeži, ki so se zgodili pozneje. Svetega nadškofa so pokopali v Reimsu. Leta 852 in ponovno leta 1646 so našli svetnikovo telo nestrohnjeno.
EN
Frankovski apostol, nadškof v Reimsu, rojen leta 437 v Cernyju pri Laonu; umrl 13. januarja 533 v Reimsu. Njegov praznik se praznuje 13. januarja. Njegov oče je bil Emil, laonski grof. V Reimsu je študiral književnost in kmalu postal tako znan po učenosti in svetosti, da so ga v dvaindvajsetem letu izvolili za reimskega nadškofa. Od takrat naprej je bil njegov glavni cilj širjenje krščanstva v frankovskem kraljestvu. Zgodba o vrnitvi svetih posod, ki so bile ukradene iz cerkve v Soissonu, priča o prijateljskih odnosih med njim in frankovskim kraljem Klodvikom, ki ga je s pomočjo svetega Vasta (Vedastus, Vaast) in svete Klotilde, Klovisove žene, spreobrnil v krščanstvo. Še preden je sprejel krščanstvo, je Klodvik obdaril z ugodnostmi tako škofa kot katedralo v Reimsu, po bitki pri Tolbiacu pa je od Remigija zahteval, naj ga krsti v Reimsu (24. decembra 496) v navzočnosti več frankovskih in alemanskih škofov ter velikega števila frankovske vojske. Klodvik je Remigiju podelil veliko ozemlja, na katerem je ta ustanovil in obdaril številne cerkve. S papeževim soglasjem je ustanovil škofije v Tournaiju, Cambraiju, Terouannu, kjer je leta 499 posvetil prvega škofa, Arrasu, kamor je postavil svetega Wasta, in Laonu, ki ga je dal svojemu nečaku Gunbandu. Avtorji knjige „Gallia Christiana“ poročajo o številnih in velikodušnih donacijah, ki so jih pripadniki frankovskega plemstva namenili svetemu Remigiju in jih je ta podaril katedrali v Reimsu. Leta 517 je sklical sinodo, na kateri je po burni razpravi spreobrnil škofa arijanskih pogledov. Leta 523 je papežu Hormisdu pisal čestitke ob izvolitvi. Leta 530 je posvetil svetega Medarda, škofa v Noyonu. Čeprav je bil vpliv svetega Remigija na ljudi in prelate izreden, je bilo ob neki priložnosti, katere zgodovina je prišla do nas, njegovo ravnanje napadeno. Njegovo oproščanje prekrškov nekega duhovnika Klavdija je povzročilo očitke njegovih škofovskih bratov, ki so menili, da si Klavdij zasluži degradacijo. Odgovor svetega Remigija, ki se je še ohranil, je prepričljiv (prim. Labbe, „Concilia“, IV). Njegove relikvije so hranili v katedrali v Reimsu, od koder jih je Hincmar v času vdora severnjakov dal prenesti v Epernay, od tam pa leta 1099 na zahtevo Leona IX. v opatijo Saint-Remy. Njegove pridige, ki jih je tako občudoval Sidonij Apollinaris (lib. IX, cap. lxx), niso ohranjene. O njegovih drugih delih imamo štiri pisma, od katerih eno vsebuje njegov zagovor v zadevi Klavdija, dve sta pisani Klodviku, četrto pa škofu iz Tongresa. Po mnenju več biografov je oporoka svetega Remigija apokrifna; Mabillon in Ducange pa zagovarjata njeno pristnost. Pripisovanje drugih del svetemu Remigiju, zlasti komentarja Pavlovih pisem, je povsem neutemeljeno.
EN
Sveti Remi ali Remigij se je rodil sredi petega stoletja plemenitim in pobožnim staršem. Njegova mati, sveta Celina, je pred njim rodila še dva sinova; najstarejši, sveti Principij, je postal dvanajsti škof v Soissonu, drugi pa je bil oče svetega Lupusa, trinajstega škofa istega sedeža. Sveti Remi je bil staršem dan mnogo let pozneje, in sicer čudežno; slepemu puščavniku po imenu Montanus, ki ga je prizadelo stanje vere v galskih cerkvah, je bilo trikrat nadnaravno rečeno, naj njegovim častitim staršem svetuje, da bodo imeli sina, ki bo luč Frankov in bo te nove osvajalce popeljal iz malikovanja, v katerega so se potopili.
Otrok, ki se jima je rodil kot izpolnitev napovedi, je bil pri dvaindvajsetih letih razglašen za reimskega nadškofa, kljub njegovim skromnim dvomom o svoji usposobljenosti. Bil je nenavadno visok, njegovo obličje je kazalo mešanico veličastnosti in mirnosti; njegova drža je bila nežna, ponižna in umirjena. Bil je učen in zgovoren, njegovo usmiljenje in dobrodelnost pa sta bila brezmejna. Pri svojem delu ni poznal utrujenosti. Njegovo telo je bilo zunanji izraz plemenite in svete duše, ki je dihala duha krotkosti in usmiljenja. Nadškof je prejel dar čudežev. Ko je velik požar grozil mestu Rheims s popolnim uničenjem, ga je s svojo navzočnostjo ustavil; soočil se je s križem in naredil znamenje križa, in plameni so se umaknili, ko je napredoval. Oživil je mlado žensko in njegov sloves je še naprej naraščal.
Bog je imel za svojega vnaprej določenega služabnika pripravljeno posebno in veliko delo. Jug Francije je bil v rokah arijancev, v zadnjih letih 5. stoletja pa so poganski Franki od Rimljanov odtrgali sever. Svetega Remigija pa je vzljubil Klodvik, peti merovinški kralj. Sveti Remigij je kralja spreobrnil in krstil leta 496, potem ko je zmagal v znameniti bitki pri Tolbiacu, da bi izpolnil obljubo, da bo sprejel vero svoje krščanske žene, če bo odbil napadalne vojske. Zelo velika vojska napadalcev, ki je v paniko spravila vso Francijo, je ob napadu majhne Klodvikove vojske zmedeno pobegnila, njen vodja pa je bil ubit.
Klodvik se je poročil s plemenito krščansko gospo, ki jo poznamo kot sveto Klotildo, in ti trije so s skupnimi močmi pridobili skoraj celotno državo za krščansko vero. Vojsko so istočasno s Klodvikom krstili sveti Remi in njegovi pomočniki. Svetnik je zrušil oltarje malikov, zgradil cerkve in imenoval škofe. Utišal je arijance in predsedoval katoliškemu prvemu koncilu v Orleansu. Sčasoma je spreobrnil toliko ljudi, da je Francijo zapustil kot katoliško kraljestvo; njen kralj je bil tudi prvi kronani sin Cerkve in v tistem času edini. Vse od svetega Remija se katoliška Francija veseli naslova najstarejše hčere Cerkve.
Po štiriinsedemdesetih letih škofovanja, ki je bilo najdaljše v zgodovini, je sveti Remi umrl leta 533 in Franciji zapustil svojo znamenito oporoko, v kateri je napovedal, da bo Bog temu blagoslovljenemu kraljestvu naklonil milosti, če mu bodo njegovi poglavarji ostali zvesti, v nasprotnem primeru pa jih bo najstrožje kaznoval. Prerokba se je izpolnila že trikrat, kot zatrjujejo katoliški zgodovinarji, in sicer za tri kraljeve dinastije.
EN
Krščanstvo se je v prvih štirih stoletjih trdno zasidralo v starem rimskem cesarstvu in postalo blagoslov za državo in njene prebivalce. Nato pa je nastopil žalostni čas preseljevanja ljudstev, ko so poganski, divji in surovi Goti, Vandali, Burgundi in Huni s severa in vzhoda prodirali na zahod in jug ter iskali nove naselbine, morili, požigali in rušili vse, kar je bilo zgrajeno s krščanstvom.
V tem času je sveti Remigij pri dvaindvajsetih letih postal škof v Reimsu v današnji severni Franciji in to ostal do svoje smrti pri triindevetdesetih letih. Takrat je mladi škof Remigij videl, kako je svet, ki ga je imenoval svojega, propadel v viharju preseljevanja narodov brez zvoka, požrešnosti in krvi; stari škof Remigij pa je še vedno doživljal zadovoljstvo, da novi svet, germansko-krščanski svet, ni nastal brez njega.
Franki so bili tisti, ki so v času svetega Remigija v petem stoletju vdrli v Francijo iz severne Nemčije prek današnje Belgije. Tako kot v vročih deželah roj kobilic ali mravelj uniči vse na svoji poti, tako da uničenju ne uide niti trava na zemlji ali list na drevesu, so podobno živeli ognjeviti in morilski Franki. Cerkve in samostani so šli v dim. Mesta in vasi so izginili s prizorišča. Dežela se je zadušila v krvi in solzah, najbolj divji med divjaki pa je bil kralj Frankov, po imenu Klodvik.
Reimskemu škofu ni bilo nič mar, da je osvajalca prosil za zaščito svoje dežele in ljudstva. Barbar se mu je smejal. Prav tako ni pomagalo, da je kraljeva sveta žena Klotilda prosila moža, naj prihrani cerkve in menihe, saj je bil pogan preveč jezen na Boga kristjanov, ker so mu njegovi bogovi s smrtjo iztrgali prvorojenca, ker je na Klotildino vztrajanje dovolil, da je bil potomec krščen. Klodvik je bil trd in neodziven na vse prošnje škofa in žene, zato je preostala le še moltev, svetnik in svetnica sta molila, dolgo in goreče, in ko se je to zgodilo, so se lahko zgodili čudeži.
Prišel je dan Zülpicha. Napredujoči Alemani so napadli Franke in leta 496 je pri Zülpichu med Bonnom in Aachnom potekala odločilna bitka, v kateri so po dolgem in počez zmagovali napadalci. Klodvik je nato klical Boga kristjanov in se zaobljubil, da se bo dal krstiti skupaj z ljudmi, če bodo njegovi Franki rešeni uničenja. Usoda bitke se je takoj spremenila, Alemani so pobegnili, njihov kralj je padel, celotno pleme pa se je milostno in sramotno predalo zmagovalcu Klodviku.
To se je zgodilo na dan Zülpicha, Klodvik pa je držal besedo in na božič leta 496 ga je skupaj s tristo plemiči z veliko slovesnostjo krstil sveti Remigij iz Reimsa, in preden je nad njim stekla sveta voda, mu je škof izrekel nepozabne besede:
„Pokloni, ti ponosni Frank, svojo glavo in počasti, kar si doslej požgal, in požgi, kar si doslej častil.“
Klodvik je ravnal v skladu z besedo, in čeprav je še vedno mislil pogansko in pogosto ravnal pogansko, saj se kljub dobri volji človek v starosti ne more zlahka ponovno naučiti, je kljub temu od takrat naprej naklonjen krščanstvu, dal obnoviti požgane cerkve in samostane ter poskrbel za širjenje vere. S tem je postavil temelje, na katerih je pozneje nastalo Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda. Vse to se je zgodilo, ker sta za to goreče molila sveti škof in sveta kraljica. Takšna moč se skriva v molitvi in v Remigiju je tisto, kar je po Svetem pismu postalo resnica:
„Glej, ta je veliki duhovnik, ki je bil v svojem času všeč Bogu in je bil spoznan za pravičnega. V času jeze je vstal kot posrednik sprave … Dal mu je blagoslov za vse narode.“
Remigij je bil tako kot številni svetniki v njegovem času človek svetovnozgodovinskega pomena in še vedno mu deloma dolgujemo ogromne blagoslove krščanstva, zaradi katerih je vredno živeti.
DE