Imena: Veronika, Nika, Roni, Ronja, Ronka, Vera, Verona, Veroslava, Veruška, Verica, …
Njeni starši so bili pobožni, a ubožni. Ubožni tako, da hčerke še v šolo niso mogli pošiljati. Ni znala ne brati ne pisati. Njena ljubezen do samote pa jo je silila v samostan. Toda kako naj gre, ko še brati ne zna? Ker je podnevi ubogljivo pomagala staršem, se je začela učiti branja ponoči. Pa kako brez učitelja? Veliko se je trudila, toda malo naučila. Tedaj je prosila Boga in Marijo, naj ji pomagata. Pa še ni šlo.
Legenda pripoveduje, da se ji je nekoč prikazala sama Devica Marija in jo potolažila:
»Nič se ne boj, hčerka moja! Nič se nikar preveč ne trudi, da bi se naučila brati. Dovolj je, da poznaš tri črke.:
Prva je bela in pomeni čistost srca: da ljubimo Boga nad vse, stvari pa le zaradi Boga.
Druga je črna in pomeni potrpežljivost: da nikdar ne godrnjamo in se ne spotikamo nad napakami bližnjega, marveč z njim potrpimo in molimo zanj.
Tretja je rdeča in pomeni trpljenje mojega Sina: vsak dan ga nekoliko premišljuj! Če se drugih črk naučiš, prav; teh treh pa nikdar in nikoli ne pozabi!«
Slednjič so jo le sprejeli v samostan avguštink pri sveti Marti v Milanu, kjer je lepo združevala dvojno življenje: življenje Marte in Marije, življenje dela in molitve, kakor ga predpisujejo redovna pravila.
Bila je bolehna, zato so jo prosili, naj bolj gleda na svoje zdravje. Kakor je bila doma pokorna staršem, tako je bila v samostanu poslušna redovnim pravilom in je odgovarjala: »Moramo delati, dokler je čas.« Umrla je leta 1497, stara enainpetdeset let.
Goduje 13. januarja.
»Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete ‘malim’, Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravičnosti in miru vplival na potekanje zgodovine, a prav tako pomembno je, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer.« (KKC, str. 657)
Vir
V Milanu (v Lombardíji), blažena Veronika Negroni de Binásco, devica, ki je vstopila v samostan svete Marte pod Pravilom svetega Avguština in se posvetila visoki kontemplaciji.
Vir
Ne zna ne brati ne pisati, kar samo po sebi ne bi bilo težava, saj je velika večina njenih sodobnikov nepismenih, tako kot ona. Za Nino pa je to velika ovira, saj si želi postati redovnica, in da bi vstopila v samostan, mora vsaj znati brati psalme skupaj z drugimi sestrami.
Giovanna Negroni, ki jo vsi domače kličejo Nina, se je rodila leta 1445 v Binascu v milanski pokrajini, v skromni kmečki družini. Pri 18 letih potrka na vrata milanskega samostana, a ji jih, nepojasnjeno, zaprejo pred nosom. Ne izgubi poguma in poskusi v avguštinskem samostanu Santa Marta, kjer jo sprejmejo z veliko prijaznostjo, a ji tudi jasno povedo, da ne morejo sprejeti dekleta, ki nima »niti kančka kulture«. Res jo pošljejo domov in jo povabijo, naj moli, neguje svojo poklicanost in predvsem se nauči brati. Nina se vrne v svoje vsakdanje življenje: čez dan gara na poljih, zvečer pa se trudi naučiti vsaj nekaj, čeprav je brez učitelja naloga težka in dekle ne napreduje.
Reši jo Devica Marija: ne tako, da bi jo naučila brati, temveč tako, da ji v treh točkah razkrije pot do Boga: čistost srca; potrpežljivost do bližnjega, nad čigar napakami se ne smemo zgražati, temveč jih razumeti in opravičiti; in vsakodnevno premišljevanje o Jezusovem trpljenju. Tri leta kasneje jo v samostanu sprejmejo, čeprav je še vedno nepismena kot prej, ji dajo novo ime Veronika in ji zaupajo najskromnejša opravila.
Med vratarnico, zelenjavnim vrtom in kurnikom se Veronika odlično znajde, a vsi opazijo tudi njeno postopno »specializiranje« v Božjih rečeh, zahvaljujoč nenehnemu urjenju v molitvah, postih, spokornosti in predvsem z v srcu globoko vtisnjenim programom, ki ji ga je razodela Devica Marija. Ko ji pozneje zaupajo nabiranje miloščine in začne hoditi po milanskih ulicah ter od hiše do hiše prositi dobrosrčne za pomoč samostanu, se začne njen pravi apostolat: evangelizacija, svetovanje, opominjanje.
Vsi jo imenujejo »sveta redovnica«, saj opazijo, da je v nenehnem pogovoru z Bogom, in njeno življenje, čeprav trdno zasidrano tukaj spodaj, je polno angelov in svetnikov. Nepismena redovnica, ki bere v srcih in preiskuje vesti, ima pogum milanskemu vojvodi Ludoviku Maria Sforza očitati njegova hudodelstva in se celo sestane s papežem Aleksandrom VI., da bi opomnila na njegovo ne ravno zgledno vedenje. Kljub temu tega Borgia, željnega moči in bogastva, spoštuje kot Petrovega naslednika. Po življenju v samostanu, kjer je »ljubila le Presveto Marijo, njenega Sina Jezusa in ljudi v Bogu«, Veronika umre 13. januarja 1497, stara malo čez petdeset let.
Pravijo, da je papež Borgia po znameniti avdienci, ob kateri je pobledel, ko je Veronika zapuščala dvorano, ukazal svojemu dvoru, naj vstane, in rekel: »Izkažite čast tej ženi, kajti sveta je.« To je bilo le napoved tega, kar je storil papež Leon X., ki je že deset let po njeni smrti dovolil zasebno čaščenje in ji podelil naslov blažene – skromni in nepismeni sestri Veroniki iz Binasca.
IT
.jpg "blažena Veronika Negroni iz Milana - devica in redovnica")
Družina Veronike je bila prisiljena s težavo iztrgati zemlji sredstva za preživetje v kraju Binasco, majhnem mestecu blizu Milana. Kot pravijo, je bila Veronika, trdna v veri, ki so ji jo privzgojili starši, in kljub revščini, ki jo je prisilila, da je odrasla nepismena, odločena, da postane redovnica. Zato se je morala sama naučiti brati in pisati. Po treh letih trdega učenja so jo sprejeli v samostan Svete Marte v Milanu. Kot se je nekaj let prej zgodilo Margariti Kempe v Angliji, je Veronika občutila svojo grešnost in Kristusovo trpljenje s takšno intenzivnostjo, da se je vsakič, ko je premišljevala o Kristusovem življenju in njegovih bolečinah, vdala obilnemu joku; ob tem je imela tudi izjemne vizije. Pravijo, da je napovedala uro svoje smrti. Njen kult je leta 1517 potrdil papež Leon X., in kar je precej nenavadno za blažene njene dobe, ki niso bili formalno kanonizirani, se njeno ime pojavlja tudi v Rimskem martirologiju.
IT
Veronika Negroni je bila hči revnih, pobožnih staršev; poslušnost ji je bila tako močno privzgojena, da so nekateri rekli, da ni imela lastne volje. Najraje je bila sama pri delu na polju, da je lahko nemoteno molila. Tako je v njej zrasla želja, da bi se pridružila avguštinkam, vendar ni znala niti brati niti pisati. Z velikim trudom se je skušala učiti, pri tem pa so jo spodbujale vizije Marije; nazadnje je bila leta 1467 sprejeta v takratni samostan Santa Marta v Milanu, kjer je delala v gospodinjstvu in kot zbiralec miloščine; delo je jemala zelo resno in ni upoštevala opozoril, naj se zaradi svojega načetega zdravja bolj varuje.
Veronika se je vse bolj pogrezala v premišljevanje o življenju, trpljenju in smrti Jezusa Kristusa, Božje matere in drugih svetnikov ter prejemala vizije o svojih življenjskih okoliščinah; zraven so prihajale zamaknjenosti, v katerih je gledala Jezusovo življenje in druge skrivnosti. Ena takšnih vizij jo je spodbudila k potovanju v Rim k papežu Aleksandru VI. Do drugih je večinoma ohranjala molk, njen govor in poslušanje sta bila namenjena Bogu, pogosto ob solzah. Po šestih mesecih bolezni je umrla ob uri, ki jo je sama napovedala.
Veronikino življenjsko zgodbo je okoli leta 1523 zapisal dominikanec Izidor iz Isolana. Njene posmrtne ostanke so do ukinitve samostana hranili v njenem samostanu v Milanu, nato pa so jih prenesli v njen rojstni kraj.
Kanonizacija: Papež Leon X. je leta 1517 odobril čaščenje Veronike Negroni kot blažene.
DE
Pri Bogu ni pomembna oseba; on izbere svoje izvoljene iz vseh stanov in prav šibke izbere, kot pravi apostol, da osramoti močne, in kot je pela Odrešenikova mati: ponosne vrže s prestola, ponižne pa povzdigne. To vidimo potrjeno v primeru svetnikov, ki jih katoliška cerkev časti na današnji dan.
Veronika je ugledala luč sveta v vasi nedaleč od Milana. Njeni revni starši so živeli od ročnega dela, a so bili bogati s krščanskimi vrlinami. Še posebej je njen oče zelo natančno izpolnjeval poštenost. Vsako vrsto prevare je sovražil; nikoli ni prodal česa, ne da bi kupcem odkrito povedal o kakovosti in pomanjkljivostih blaga. Njegova revščina je bila tako velika, da svoje hčere ni mogel poslati v šolo. Veronika se torej ni naučila brati, vendar je to ni oviralo, da ne bi z vsem srcem služila Bogu. Njeni starši so ji dajali najboljši zgled. Molitev je bila njena najljubša zaposlitev, pozorno pa je poslušala krščanski nauk, ko so poučevali otroke. Že v najnežnejši mladosti ji je Sveti Duh podelil velik vpogled v skrivnosti vere, in prek notranje molitve in premišljevanja so se njeno znanje o Božjih stvareh in njeni napredki v pobožnosti vse bolj povečevali. Z molitvijo in premišljevanjem pa je povezovala tudi največjo delavnost; izogibala se je brezdelju in bila staršem ter nadrejenim poslušna tudi v najmanjših stvareh. S svojimi družicami je živela vedno v miru, jim povsod, kjer je mogla, izkazovala dobroto in se imela za najmanjšo med njimi. Posebej si je prizadevala krotiti lastno voljo in v tem tako napredovala, da so mislili, da sploh nima več volje. Njen življenjski tek je bil v nebesih, njene misli so bile neprestano pri Bogu; tudi sredi dela in med ljudmi ni pozabila na svojega Boga; še posebej je ljubila samoto in se izogibala hrupnemu druženju z ljudmi, a kljub temu je ostajala vedno vedra in vesela, čeprav so bile njene oči pogosto polne solz, ki jih je prelivala v samotni molitvi. Ljubezen do samote jo je pripeljala tudi do odločitve, da gre v samostan. Toda kako naj to izpelje, saj ni znala brati in pisati? Vendar zaradi tega ni izgubila poguma. Ker je morala čez dan delati, je del noči porabila za učenje branja in pisanja, kar ji je uspelo tudi brez učiteljeve pomoči. Pri tem je imela veliko težav in napredovala le malo; toda Sveta Devica Marija, ki jo je vedno otroško častila kot svojo ljubo mater, jo je tolažila. »Pusti,« je nekoč Marija v prikazni rekla, »pusti svojo nemirnost in ne bodi tako potrta; dovolj je, če znaš tri črke. Prva črka je čistost srca, ki je v tem, da ljubiš Boga nad vse in bitja samo v njem in zaradi njega; druga črka je potrpežljivost in krotkost, tako da nikoli ne godrnjaš in ob pogledu na napake bližnjega ne postaneš nepotrpežljiv, temveč jih potrpiš z vdanostjo in zanj moliš; tretja črka pa je v tem, da vsak dan določen čas posvetiš premišljevanju Kristusovega trpljenja.«
Končno je bila Veronika po triletni pripravi sprejeta v samostan avguštink pri Sveti Marti v Milanu. Tu je živela tiho, skrito, sveto življenje; svetu povsem odmrla, je živela le še za Jezusa, kateremu se je popolnoma predala. Brez lastne volje, poslušna kot dobro dete, se je pustila voditi svojim nadrejenim, zadovoljna z vsem, kar je Bog zanjo določil. Tri leta je morala preživeti v nenehni, boleči bolezni, in čeprav so jo prosili, naj pazi na svoje šibko zdravje, je vseeno natančno spoštovala vsa redovna pravila, rekoč v odgovor: »Delati moram, dokler imam čas.« Čeprav je od otroštva živela povsem čisto in nedolžno življenje, se je imela za največjo grešnico; štela se je za najmanjšo med vsemi redovnicami in najraje opravljala najnižja dela. Nenehno je bila v molitvi zedinjena z Bogom, njeno srce je bilo vedno tako skrušeno, da je skoraj neprestano jokala. Njene besede so bile zato tako maziljene, da so ganile celo najbolj zakrknjene grešnike. Nazadnje je bila njena srčna želja, da bi bila za vekomaj združena s svojim božjim Ženinom Jezusom, izpolnjena; njena sveta duša je leta 1497 ob uri, ki jo je sama napovedala, zapustila deviško telo, potem ko je dosegla starost 52 let. Bog je svojo služabnico poveličal z mnogimi čudeži, in papež Benedikt XIV. je dal njeno ime vpisati na seznam svetnikov.
DE
.jpg "blažena Veronika Negroni iz Milana - devica in redovnica (grob)")
Že v zgodnji mladosti je Veronika, katere čaščenje kot blažene je papež Leon X. odobril leta 1517, hči preprostega kmeta iz Binasca, majhnega kraja v Italiji med Milanom in Pavio, vse svoje misli posvetila Bogu in božjim rečem. Ni imela bolj goreče želje, kot da bi v samostanski samoti živela povsem za Boga in za zveličanje svoje duše. Po dolgem in vztrajnem prosjačenju je končno od predstojnice samostana svete Marte v Milanu dobila zagotovilo, da bo nekoč sprejeta. Hkrati pa so ji svetovali, naj se prej nauči brati. Ker čez dan zaradi gospodinjskih opravil in dela na poljih, kamor jo je pošiljal oče, ni imela časa, je ponoči uporabljala čas, da se je učila črk in branja.
Lahko si predstavljamo, kako naporno delo je to bilo in kako majhen napredek je dosegla, saj je bila večinoma prepuščena sama sebi brez navodil. Vendar je Veronika z molitvami oblegala nebesa in prosila Boga ter sveto Božjo Mater, naj ji pomagata pri njenem namenu in blagoslovita njene napore pri učenju črk z želenim uspehom. Tedaj se ji je nekoč prikazala presveta Devica, obdana s sijajem in odeta v nebeško modro obleko. Veronika, ki še ni bila vajena nadnaravnih prikazovanj, ki so se v njenem poznejšem življenju pogosto ponavljala, sprva od strahu ni vedela, kaj bi. Toda ljubezniva nebeška kraljica se je z blagim obrazom približala trepetajoči deklici in jo pomirila z nežnim glasom: »Ne boj se, hči moja, in ne trudi se tako zelo pri učenju črk. Želim, da se naučiš razumeti le tri črke: prva je bele, druga črne, tretja rdeče barve. Poslušaj njihov pomen. Bela črka pomeni čistost srca, po kateri moraš stremeti z vsemi čustvi svoje duše. Varuj se, da nikoli ne bi česa iskala z neurejenimi nagnjenji. Vsa tvoja ljubezen naj bo z vso gorečnostjo usmerjena k mojemu božjemu Sinu in k meni. Črna črka uči, da se nikoli ne smeš pohujšati nad dejanji in vedenjem svojih bližnjih. Čeprav delajo zlo, imej zanje vedno sočutje in vse skušaj razlagati v najboljši luči. Ne nehaj izlivati svojih molitev pred mojim božjim Sinom za tiste, ki tavajo in grešijo. Varuj se godrnjanja in pritoževanja, kadar tebe ali tvojega bližnjega doleti kaj hudega. Kar zadeva rdečo črko, te opominjam, da vsak dan vsaj del zgodbe o trpljenju mojega Sina premišljuješ z vso pozornostjo. Če lahko osvojiš še druge črke, je dobro. Če ne, naj ti te tri nikoli ne uidejo iz misli. Kdor ohranja čistost srca, bo pred mojim Sinom zasijal v čistosti. Kdor pa se prepušča godrnjanju, je njegova duša kakor omadeževana s črnino in Bog v njej ne more najti zadovoljstva. Srce, ki premišljuje o kruti smrti mojega Sina, bo gorelo od božje ljubezni in bo od zgoraj obdarjeno z višjimi milostmi (o katerih hudobni seveda nimajo pojma).« Po teh besedah je božanska Mati izginila.
Veronika odtlej ni več polagala posebnega pomena na učenje črk. Po triletni pripravi je bila končno sprejeta v samostan svete Marte. Tu se je odlikovala z vnemo pri vseh svojih vajah in z natančnim spoštovanjem vseh točk svetega reda. Njena vestnost se je raztezala tako na najmanjše kot na najpomembnejše stvari. Volja njenih nadrejenih je bila edino merilo njenega življenja, saj je bila prepričana, da je poslušnost najprijetnejša daritev, ki jo lahko človek daruje Bogu, in ker je želela posnemati Jezusa Kristusa, ki je bil poslušen do smrti, da bi izpolnil voljo svojega Očeta. Svojim sestram je na tisoč prijaznih načinov pomagala, medtem ko se je imela za najmanjšo med njimi. Njena podrejenost jim je bila tako popolna, da bi lahko rekli, da nima lastne volje.
Kmalu po njeni smrti, ki je nastopila leta 1497, je Bog z več čudeži razodel njeno svetost. Sledimo zgledu blažene Veronike in izkoristimo nauke naše božanske Matere, in Marija nas bo nekoč popeljala v nebesa.
DE
Veronikini starši so bili kmetje v vasi blizu Milana. Že od otroštva je trdo delala v hiši in na polju ter z veseljem opravljala vsa dela. Postopoma je v njej rasla želja po popolnosti; postala je gluha za šale in pesmi svojih tovarišic, včasih pa je med žetvijo in okopavanjem skrivala obraz in jokala. Ker ni poznala črk, je začela skrbeti za svoje učenje in je ponoči skrivaj vstajala, da bi se naučila brati. Devica Marija ji je rekla, da so potrebne druge stvari, vendar ne to. Veroniki je pokazala tri skrivnostne črke, ki jo bodo naučile več kot knjige. Prva je pomenila čistost namere, druga odvračanje od mrmranja in kritiziranja, tretja pa vsakodnevno premišljevanje Kristusovega trpljenja. S prvim se je naučila začeti svoje vsakodnevne dolžnosti brez človeških vzgibov, ampak samo zaradi Boga; z drugim je začela uresničevati, kar je začela, tako da se je posvečala svojim zadevam, nikoli ni sodila bližnjega, ampak je molila za tiste, ki so se očitno motili; s tretjim ji je bilo omogočeno, da je pozabila na svoje bolečine in žalost zaradi svojega Gospoda in da je vsako uro, a tiho jokala ob spominu na njegove krivice. Imela je stalne ekstaze in v zaporednih videnjih videla celotno Jezusovo življenje in mnoge druge skrivnosti. Toda po posebni milosti niti njene navdušenje niti solze niso nikoli prekinili njenega dela, ki se je končalo šele s smrtjo. Po treh letih potrpežljivega čakanja so jo sprejeli v samostan svete Marte v Milanu. Skupnost je bila izredno revna in Veronikina dolžnost je bila, da je po mestu prosila za vsakdanjo hrano. Tri leta po sprejetju redovnega oblačila so jo pestile skrivne, a stalne telesne bolečine, vendar nikoli ni privolila, da bi jo razbremenili dela ali da bi izpustila eno od molitev. Z natančno poslušnostjo je postala živa kopija pravila in je z nasmehom ubogala vsak najmanjši namig svoje predstojnice. Do zadnjega si je prizadevala za najtežje in najbolj ponižujoče poklice, pri njihovem opravljanju pa je uživala nekatere od največjih milosti, ki so bile kdajkoli podeljene svetnici. Umrla je leta 1497, na dan, ki ga je napovedala, po šestih mesecih bolezni, stara dvainpetdeset let in v tridesetih letih svojega verskega poklica.
EN
Ena izmed najbolj pristnih italijanskih mistikinj in hči binaske zemlje, blažena Veronika, devica iz reda sv. Avguština, je uživala, če ne vedno, pa vsaj skoraj vsak dan obisk angela. Pojavil se ji je, da bi ji preprečil, da bi se skrila v puščavo, in ji zagotovil, da življenje v samoti zanjo ne ustreza Božji volji. Od tistega dne je blažena Veronika ostala v stalnem stiku z njim. Ko je prosila, da bi vstopila v samostan, jo je predstojnica zavrnila zaradi njene nepismenosti – bila je namreč kmetica, vajena le trdega dela na poljih – in ji kot pogoj za sprejem naložila, da se nauči brati psalme in brevir. Nekega dne, ko se je sklanjala nad prepotenimi listi, se ji je prikazala Devica Marija in ji v videnju razkrila barve edinih treh črk, ki jih je bilo treba poznati: prva bela, simbol čistosti srca, ki spodbuja ljubezen do Boga nad vsem; druga črna, da se ne bi zgražala nad grehi bližnjega in bi molila za tiste, ki jih storijo; tretja rdeča, za vsakodnevno premišljevanje o Kristusovem trpljenju …
Nato je angel posegel vmes in pomagal Veroniki pri opravljanju brevirja po rimskem obredu, saj je bila iz Milana, kjer so za liturgijo sledili ambrozijanskemu obredu; označeval ji je liste z vrvicami, ki so služile kot zaznamki, in pogosto z njo molil brevir. Angel jo je hranil med njenimi posti, ji prinašal majhen bel kruh, ki jo je kljub svoji majhnosti čudovito krepčal; ker je molila za ozdravitev bolne prijateljice, ji je nebeški duh prinašal dvojni kruh. Veronika je en kruh podarila prijateljici, ki ga je pojedla in ozdravela. Nekega dne ji je angel izrekel opomin zaradi trenutka radovednosti, ki si ga je privoščila med sveto mašo; tako jo je prestrašil, da je mislila, da bo umrla, in tri dni ni počela drugega kot jokala. Veronika je angela opisala takole: »Bil je tako bleščeč od svetlobe, da mi je ponoči služil kot bakla, in lahko sem ga gledala ter se nasitila njegovih potez po mili volji. Na čelu je imel majhen rog, z vratu mu je visela štola, na ramenih so bile pritrjene krila, kot jih slikarji običajno pripisujejo angelskim duhovom.« Drugič ji je angel prinesel sveto obhajilo, ker Gospodova služabnica ni mogla do njega. Veronika Negroni iz Binasca, rojena kot Giovanna Negroni, se je rodila leta 1445 na kmetiji Cicognola v Binascu. Njen oče Zanino in mati Giacomina so jo klicali Nina, od Giovannina. Živela je v času Ludovika Moroja in Beatrice d’Este, na enem najrazkošnejših dvorov v Italiji, a posvetno življenje ni bilo zanjo. Kmalu se je odločila postati redovnica: najprej je spoznala frančiškanski samostan sv. Uršule v Milanu, nato pa avguštinski samostan sv. Marije, najpomembnejši samostan avguštinskega reda, kamor je vstopila leta 1466. Tu je preživela vse svoje življenje, ki se je ugasnilo leta 1497. Blažena, ki je bila za življenja temnolasa, je po smrti postala zelo svetla in lepa. Kronike poročajo, da je štiri dni po smrti nepojasnjeno premaknila roko. In še: trinajst dni po smrti je bilo njeno telo nepokvarjeno in videti je bilo še vedno lepo in sveže kot takoj po smrti. Njeno priljubljenost in razglasitev za blaženo je v veliki meri omogočil dominikanski teolog pater Isidoro Isolani, posvečen francoskemu kraljevskemu dvoru, ki je pozitivno vplival na širjenje pobožnosti do blažene avguštinke. Njeno življenje ni bilo lahko. Pri meditaciji Kristusovega trpljenja je našla pomoč pri nenehnem prizadevanju za pridobivanje kreposti in duhovnih delih. Nekaj let je trpela zaradi močnih glavobolov zaradi živčne napetosti; kasneje je trpela za želodčnimi bolečinami in drugimi boleznimi, ki jih je potrpežljivo prenašala. Leta 1485 ji je Gospod podaril prvo od ekstaz, ki so se sčasoma pomnožile. Prikazal se ji je Kristus na križu, obdan z veliko svetlobo, okrvavljen in trpeč, ter ji pustil srce prebodeno z ogromno ljubeznijo in bolečino. Redovnica, ki ni poznala teoloških razprav in obsežnih del, je kmalu dosegla najvišje vrhove mistike in presenetila vse, ki so imeli priložnost stopiti z njo v stik. Pripoveduje se, da je, ko je morala kot običajno zapustiti samostan zaradi zbiranja miloščine za preživetje sester v samostanu, bala pojava ekstaz, a jo je Kristus pomiril, da je, ko se bo to zgodilo, ne bodo več pošiljali iz samostana. Tako je prosila od vrat do vrat, od palače do palače v Milanu pod Sforzami, ki je postajal vse manj občutljiv za potrebe ponižnih in revnih. Drug dogodek se je zgodil v Binascu v samostanski hiši njene prijateljice sestre Antonije, frančiškanske tretjerednice; demon ji je razmajal lestev, tako da ni mogla več sestopiti s podstrešja, kamor se je zatekla molit. In spet jo je demon vrgel z mostu v jarek, ko se je vračala v samostan; a po čudežu so jajca, ki jih je nosila v rokah, ostala cela. Pravijo, da je dve leti pred smrtjo, od 28. septembra do 5. oktobra 1495, blažena osem dni bivala v Rimu in bila osmega dne sprejeta pri Aleksandru VI., kar je zelo presenetilo vse, ki so že več dni čakali na sprejem pri papežu. Papež je zanjo imel besede velikega spoštovanja, ona pa je morala bežati pred častmi, zlasti pred priljubljenostjo, ki bi jo prisilila ostati tam. Po tistem skrivnem pogovoru s papežem, morda imenovana za njegovo glasnico, je takoj odpotovala proti Milanu. Ustavila se je v Firencah, da bi srečala pomembne prelate, in se umaknila v samostan, kjer je bivala nekaj dni. Zgodilo se je, da je na poti od Piacenze do Milana ona in cela njena druščina, ko so gledali reko Pad, doživeli nesrečo, a so vsi ostali nepoškodovani: čudež, ki so ga takoj pripisali Božji služabnici. V napoleonskem obdobju, pod valom laicizma, je bil samostan ukinjen, urna blažene Veronike pa zanemarjena. V strahu pred morebitno oskrunjenjem so avguštinske redovnice prenesle njeno truplo v Binasco, njen rojstni kraj, v cerkev sv. Štefana, kjer je bila krščena. To se je zgodilo 13. junija 1812.
IT
Vsi stanovi ponujajo obilna sredstva za doseganje svetosti in krščanske popolnosti, in le zaradi naše lenobe in mlačnosti zanemarjamo njihovo uporabo. Ta svetnica se ni mogla pohvaliti z nobenimi posvetnimi prednostmi, ne po rojstvu ne po premoženju. Njeni starši so preživljali družino s trdim delom v vasi blizu Milana in sta bila oba zelo pobožna; njen oče nikoli ni prodal konja ali česar koli drugega, s čimer je trgoval, ne da bi bolj pazljivo kupca opozoril na vse skrite napake, kot pa hvalil dobre lastnosti. Njegove skromne razmere so preprečile, da bi hčeri omogočil šolanje, zato se nikoli ni naučila brati; vendar sta njegov lastni zgled in zgled njegove pobožne žene ter njuna goreča, čeprav preprosta navodila, napolnila njeno nežno srce že od zibelke z živimi čustvi kreposti. Pobožna deklica se je že od otroštva posvečala neprestani molitvi, zelo pozorno je spremljala navodila iz katekizma; in neprekinjeno razmišljanje o svetih skrivnostih ter pomembnih resnicah vere je popolnoma prevzelo njeno dušo. Kljub temu je bila med vsemi najbolj pridna in neutrudna pri delu; in tako poslušna staršem in gospodarjem, celo v najmanjših malenkostih, tako ponižna in vdana svojim enakovrednim, da se je zdelo, kot da nima lastne volje. Njena hrana je bila groba in zelo skromna, njena pijača pa enaka tisti, ki so jo uporabljali revnejši ljudje v tisti deželi – voda, razen včasih sirotke ali malo mleka. Med delom je v srcu neprestano govorila z Bogom; tako zelo, da je v družbi delovala gluha za njihove pogovore, veselje in glasbo. Ko je plela, žela ali opravljala katero koli drugo delo na poljih, si je prizadevala delati na distanci od svojih spremljevalcev, da bi se lažje svobodno pogovarjala s svojim nebeškim ženinom. Drugi so občudovali njeno ljubezen do samote in ob prihodu k njej vedno našli njen obraz vesel, a pogosto oblit s solzami, ki so jih včasih opazili, kako tečejo v obilju; čeprav niso vedeli, da je vir teh solz pobožnost: tako skrbno je Veronika skrivala, kaj se je dogajalo v njeni duši med njo in Bogom.
Skozi božji klic k verskemu in samostanskemu življenju je zasnovala veliko željo, da postane nuna v revnem, strogem in zglednem samostanu Svete Marte, reda svetega Avguština v Milanu. Da bi se pripravila na to stanje, je bila cel dan zaposlena z delom, zato je ponoči bedela, da bi se naučila brati in pisati, kar je bilo zanjo zaradi pomanjkanja učitelja zelo naporno. Nekega dne, ko je bila v veliki stiski zaradi svojega učenja, ji je Mati Božja, kateri se je vedno priporočala, v tolažeči viziji rekla, naj odžene to stisko; zadostovalo bi, če bi poznala tri črke: prva, čistost čustev, z usmeritvijo celotnega srca samo k Bogu, ljubeznijo do nobene stvari razen v njem in zanj; druga, nikoli ne godrnjati ali biti nestrpna zaradi grehov ali vedenja drugih, ampak jih prenašati z notranjim mirom in potrpežljivostjo ter ponižno moliti zanje; tretja, si vsak dan vzeti nekaj časa za premišljevanje o Kristusovem trpljenju. Po treh letih priprave je bila sprejeta v redovniško obleko v Sveti Marti. Njeno življenje je bilo povsem enotno, popolno in goreče v vsakem dejanju, nič drugega kot živi odsev njenega pravila, ki je obsegalo prakso evangeljske popolnosti, zreducirane na določene svete vaje. Vsak trenutek svojega življenja je skušala to izpolniti do najmanjše malenkosti in bila prav tako natančna pri izpolnjevanju ukazov ali navodil volje katerega koli nadrejenega. Ko ni mogla dobiti dovoljenja, da bi v cerkvi bdela, kolikor je želela, je z lahkoto privolila in si zaslužila slišati od Kristusa, da je poslušnost žrtev, ki mu je najbolj draga, saj je on, da bi izpolnil voljo svojega Očeta, prišel z nebes in postal poslušen vse do smrti.
Tri leta je trpela zaradi dolgotrajne bolezni, ves ta čas pa ni nikoli želela biti oproščena katere koli hišne dolžnosti ali dela niti izkoristiti najmanjše olajšave, čeprav je imela dovoljenje; njen odgovor je bil vedno: “Delati moram, dokler lahko, dokler imam čas.” Njeno veselje je bilo pomagati in služiti vsakomur. Vedno je z občudovanja vredno ponižnostjo iskala zadnje mesto in najbolj umazana opravila. Želela je živeti le od kruha in vode. Njena tišina je bila znak njenega zbranosti in neprekinjene molitve, v kateri je bil njen dar obilnih in skoraj neprekinjenih solz najbolj čudovit. Hranila jih je z nenehnim premišljevanjem o svojih lastnih bedah, Božji ljubezni, nebeških radostih in svetem Kristusovem trpljenju. Vedno je govorila o svojem grešnem življenju, kot ga je imenovala, čeprav je bilo najbolj nedolžno, z najbolj občutenimi občutki kesanja. Bog jo je obdaril z mnogimi izjemnimi obiski in tolažbami. S pretresljivimi spodbudami k kreposti je omehčala in spreobrnila več trdovratnih grešnikov. Umrla je ob uri, ki jo je napovedala, leta 1497, v svojem dvainpetdesetem letu. Njeno svetost so potrdili čudeži. Papež Leon X. je z bulo leta 1517 dovolil, da jo v njenem samostanu častijo na enak način, kot če bi bila beatificirana po običajni obliki. Bula je vidna v Bollandusu. Njeno ime je vpisano na ta dan v Rimskem martirologiju, ki ga je izdal Benedikt XIV. leta 1749; vendar je 28. tega meseca v martirologiju avguštinskih bratov, ki ga je odobril isti papež.
EN