V vasi Benaguacil [benaguasíl] (v pokrajini Valenciji na Španskem), blaženi Jožef Llosá Balaguer [ljosá balagér], redovnik in mučenec iz Tretjega reda svetega Frančiška Kapulatorjev od blažene Žalostne Device, ki je v preganjanju vere pretrpel mučeništvo.
Vir
Views: 6
V Grossheimu [groshajmu] (blizu Lúksemburga), spomin opatinje Hajde, katera je proslavila plemenito kri in devištvo z najponižnejšim redovnim življenjem.
Vir
Views: 8
Rodil se je leta 1845 v Trevisu, bil je poročen, oče sedmih otrok, profesor ekonomije. Med drugim je bil tudi pobudnik prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov. V katoliškem svetu je spodbudil zanimanje za socialna vprašanja. Bil je laik, ki je postal svetnik, in ki današnjemu človeku govori, da je svetost dosegljiv cilj. Njegovo prizadevanje – denimo za zaščito pravic delavcev – je danes, v času ekonomske krize, zelo aktualno. Asiški škof Domenico Sorrentino je ob tem dejal, da je recesija zelo primeren trenutek za njegovo beatifikacijo. Toniolo je zgled vsem katoličanom, ki so dejavni v svetu sociale ali politike. Njegova beatifikacija je tako »znamenje upanja« v obdobju tesnobe, saj je bil človek upanja, ki je iz evangelija in kontemplacije vstalega Jezusa znal potegniti moč, da je lahko gledal naprej.
Vir
»V šoli Giuseppeja Toniola« se glasi naslov simpozija, ki v ospredje postavlja lik in delo ustanovitelja socialnih tednov italijanskih katoličanov. Pomemben italijanski ekonomist in sociolog Giuseppe Toniolo bo namreč jutri, v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja razglašen za blaženega. V pričakovanju tega pomembnega dogodka od včeraj v Rimu poteka simpozij, ki poleg pričevanja samega Toniola prav tako osvetljuje »Prizadevanje in prispevek laikov k mednarodni skupnosti za pravičnejši, mirnejši in bolj humani svet«, kot se tudi glasi tema dogodka.
Toniolo je zgled »radikalno živetega krščanstva«, je v pozdravnem pismu udeležencev poudaril vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone in nadaljeval, da je bodoči blaženi »brez zadržka ljubil svojo družino«, njegovi učenci pa so postali skorajda njegova širša družina. Dal je viden prispevek k širjenju družbenega nauka Cerkve ter ga bogatil z mistično ljubeznijo do Boga in z vero, ki je bila močno aktivna v kulturi. Toniolova življenjska pot je bila nedvomno drugačna od življenja takratnega sveta. Danes je razširjena ideja, da se mir gradi z odstranjevanjem razlik. Za Božjega služabnika pa je bila krščanska identiteta tista pot, ki gradi mir. Resnična dejavnika, ki prispevata k razvoju pravičnosti in miru, sta soočenje med raznolikostmi ter odprt in iskren dialog, je poudaril kardinal Bertone v pismu. Primarna naloga kristjana je evangelizacija, torej oznanjevanje Jezusa Kristusa in njegovega sporočila zveličanja vse do skrajnih mej sveta. To poslanstvo ni v nasprotju z medkulturnim in medverskim dialogom, ampak ravno nasprotno: ravno v tem dialogu najde vedno nova in zanimiva področja delovanja. Kardinal Bertone je v pismu spomnil tudi na iniciative, namenjene pospeševanju nove evangelizacije, ter na leto vere. Predvsem za vernike laike so to priložnosti, da z novim zagonom ponovno poživljajo današnjo stvarnost. V vsakem zgodovinskem trenutku so obstajali pionirji, ki so dali nov zagon in moč večnemu sporočilu evangeljskega zveličanja: v prvem tisočletju so to bili menihi, v drugem beraški redove, v tretjem tisočletju pa so to – po prepričanju kardinala Bertoneja – laiki, kot nam kaže pričevanje Giuseppeja Toniola.
Med govorniki na simpoziju je bil tudi škof Mario Toso, tajnik Papeškega sveta za pravičnost in mir. Spregovoril je o aktualnosti pričevanja Giuseppeja Toniola, predvsem njegove zavzetosti, da bi krščanskemu družbenemu redu dal znanstveni in kulturni temelj. Ideal Toniolove civilne ureditve pomeni, da vse družbene, pravne in ekonomske sile v polnosti njihovega hierarhičnega razvoja sorazmerno sodelujejo v doseganju skupnega dobrega, in sicer na temelju svobode, bratstva in pravičnosti ter z namenom, da bi spodbujale družbeni protagonizem vseh, predvsem najrevnejših. Toniolovo krščansko pojmovanje demokracije predstavlja zgodovinski in konkreten ideal civilne družbe, ki je urejena v luči evangeljskih vrednot in civilnih kreposti, je zatrdil Toso. Ta ideal so pozneje sprejeli katoličani in ga smatrali za bistveni del osnove demokracije oziroma takšne politične demokracije, ki je v tesnem odnosu sovisnosti z ekonomsko in socialno demokracijo. Temelj in prioriteta narodovega napredka je po Toniolu družbeni in civilni razvoj.
Vir
Giuseppe Toniolo, katerega ime je povezano s katoliško univerzo Presvetega srca Jezusovega v Milanu, je živel med leti 1845 in 1918. Rodil se je v Trevisu, bil je poročen, oče sedmih otrok, profesor ekonomije. Med drugim pa je bil tudi pobudnik prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov. Obred njegove beatifikacije prihodnjo nedeljo bo vodil kardinal Salvatore De Giorgi. V pogovoru za Radio Vatikan pa je o njem spregovoril postulator postopka za beatifikacijo, asiški škof Domenico Sorrentino.
Povedal je, da je v njegovem življenju in torej tudi v njegovem svetništvu mogoče najti vse razsežnosti običajnega življenja. Bil je mož, oče, profesor in dejaven v družbi. V katoliškem svetu je spodbudil zanimanje za socialna vprašanja. Bil je laik, ki je postal svetnik, in ki današnjemu človeku govori, da je svetost cilj, ki je dosegljiv. Njegovo prizadevanje kot na primer zaščita pravic delavcev je danes, v času ekonomske krize, zelo aktualno. Sedaj moramo namreč ponovno odkriti temeljno načelo: »Gradnja velikega sveta ekonomije ni mogoča, ne da bi bila tesno povezana z etiko.« To je bilo načelo, iz katerega je izhajal Toniolo, je dejal msgr. Sorrentino. Ekonomija izhaja iz osebe in je v službi osebe.
Čudež, ki je omogočil Toniolovo beatifikacijo, je ozdravitev mladega Francesca Bortolinija, njegovega rojaka, leta 2006. Po padcu z višine je bilo njegovo stanje kritično. A njegova družina se je obrnila na župnijo, v kateri so hranjene relikvije bodočega blaženega. Začela se je molitvena akcija, med katero je fant ozdravel.
Msgr. Sorrentino je še dejal, da je čas krize primeren trenutek za beatifikacijo. Toniolo je zgled vsem katoličanom, ki so dejavni v svetu sociale ali politike. Njegova beatifikacija je tako »znamenje upanja« v obdobju tesnobe: »Toniolo je bil človek upanja, ki je iz evangelija in kontemplacije vstalega Jezusa znal potegniti moč, da je lahko gledal naprej.«
Vir
Views: 11
Pri Bourgesu [búržu] (v Akvitániji, v današnji Franciji), sveti Avgust, duhovnik in opat, ki je bil na rokah in nogah tako paraliziran, da ni mogel drugače stati, kot na kolenih in na komolcih, a je po posredovanju svetega Martina ozdravel. Nato je združil menihe in se stalno posvečal molitvi.
Vir
Views: 11
V Saintesu [sentéju] (v Akvitániji), sveti Paládij, škof, ki je zgradil nad grobom svetega Evtropija baziliko in povečal češčenje svetnikov v svojem mestu.
Vir
Views: 13
Danes obhajamo praznik rožnovenske Matere Božje. Praznik je bil vpeljan v svetniški koledar Katoliške cerkve sredi 16. stoletja. Takrat je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali močno ladjevje v Sredozemlju. Tedanji papež Pij V. si je zelo prizadeval, da bi krščanski vladarji tedanje Evrope združili svoje sile in se Turkom postavili po robu. Vse verne ljudi pa je pozval naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. Prošnja je bila uslišana! Ko je 7. oktobra 1571 prišlo do pomorske bitke pri Lepantu, je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago so od samega začetka pripisovali molitvi rožnega venca.
Molitev rožnega venca je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. In kot je zapisal papež Janez Pavel II: »Moliti rožni venec ni nič drugega, kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo.« K molitvi nas je tudi sama Marija spodbujala v svojih prikazovanjih. V teh prikazovanjih ima Marija večkrat roke sklenjene k molitvi. Zlasti je poudarjen rožni venec, ki je po sredništvu Device Marije povezan s Kristusom. Marija je k molitvi rožnega venca med drugim spodbujala v Lichenu na Poljskem, v Lurdu na Francoskem, v Valle di Pompei v Italiji, v Fatimi na Portugalskem. Sama se je imenovala Kraljica rožnega venca.
”Molitev lepa za vsak dan, le moli rad jo, o kristjan,” tako nas spodbuja znana Marijina pesem Kraljica venca rožnega. Za molitev rožnega venca velja, da je molitev za vse čase, pa tudi za vse starosti in stanove. Leta 1962 je papež Janez XXIII. v apostolskem pismu za mesec oktober o rožnem vencu takole zapisal: „Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov. To je oblika pobožnega zedinjevanja z Bogom in oblika vedno visokega duhovnega dviganja.”
Če redno in s premislekom molimo rožni venec, rastemo v veri, upanju in ljubezni. Na praznik Rožnovenske Matere Božje smo še na prav poseben način povabljeni, da vrednost in lepoto te molitve odkrijemo tudi sami.
Vir
Pij V. je 17 . marca 1572 odredil, da je 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke, kasneje pa so ga preimenovali v praznik naše ljube Gospe rožnega venca. Leta 1896 je papež Leon XIII. ukazal vsak dan molitev rožnega venca v mesecu oktobru.
Ime: Beseda rožni venec izhaja iz latinskega rosarium »venec rož«. Z molitvijo naj bi tako spletali venec rož, po zgledu vencev iz rož, ki so jih nekdaj ženini polagali na glavo nevestam.
Izvor: Obliko molitve, podobne današnjemu rožnemu vencu, so od začetka imenovali Marijin psalter. Po izročilu naj bi bil njen začetnik sv. Dominik v 13. stoletju in res so si ravno dominikanci najbolj prizadevali širiti to pobožnost.
Razvoj: Že od 12. stoletja dalje se je širila pobožnost, v kateri so radi ponavljali zdravamarijo. Navada ponavljati zdravamarijo trikrat po petdeset, vsega skupaj torej 150, kar ustreza številu psalmov stare zaveze, se je razširila zlasti med cistercijani na Nizozemskem.
Zgradba: Od leta 1242 je običaj , da molimo po »trikrat petdeset« zdravamarij, kmalu pa so jim začeli dodajati premišljevanje Kristusovih in Marijinih skrivnostih. Vero na začetku so začeli moliti v nemških deželah v 16. stoletju, tri zdravamarije pa so dodali v 17. stoletju.
Oblika: Uporaba vrvice in na njej nanizane jagode izvira iz praktične potrebe in je prišla z Vzhoda, kjer so menihi na gori Atos že prej uporabljali podobno vrvico z jagodami. Star slovenski izraz zanjo je molek.
Turki: Veliko zmago kristjanov nad Turki v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 pripisujejo molitvi rožnega venca, s katero je papež Pij V. ukazal spremljati boj. Turki so bili poraženi ravno 7. oktobra, ko je imel papež videnje, v katerem je spoznal, da bodo kristjani zmagali. Vsi so se strinjali, da je imela odločilno vlogo molitev, beneški senat je dal pod sliko, ki predstavlja bitko, napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija«.
Skrivnosti: Molitev rožnega venca je razdeljena na tri »sklope«, tri dele: veseli, žalostni in častitljivi. V njih premišljujemo o odločilnih dogodkih Jezusovega in Marijinega življenja.
Svetli del: Sveti papež Janez Pavel II. je tem uveljavljenim oblikam dodal še četrti, svetli del, v katerem premišljujemo o petih najodločilnejših trenutkih Jezusovega javnega oznanjevanja.
Bratovščine: Že sveti Dominik je ustanovil bratovščino psalterija naše ljube Gospe, kasneje pa so se podobne bratovščine ustanavljale po številnih krajih.
Zavetnica: Rožnovenska Mati božja je zavetnica številnih škofij in dežel, pri nas so ji posvečene tri župnijske cerkvene in pet podružničnih.
Upodobitve: Rožnovensko Mater božjo običajno upodabljajo, kako sedeča na oblakih in z detetom Jezusom v naročju izroča rožni venec sv. Dominiku; pogosto je ob njem upodobljena tudi Katarina Sienska ali drugi svetniki (npr. sv. Frančišek Asiški). Marijo upodabljajo tudi samo z rožnim vencem, okrog nje pa so v medaljonih upodobljene vse skrivnosti rožnega venca.
Vir
Spomin blažene Device Marije od Rožnega Venca. Na dan, ko se po molitvi rožnega venca, ali Marijinega venca, kliče za varstvo Sveto Božjo Porodnico za uresničevanje Kristusovih skrivnosti pod njenim vodstvom, ker je na poseben način pridružena učlovečenju, trpljenju in vstajenju Božjega Sina.
Vir
Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz ‘najlepših jesenskih rož’ – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.
Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere božje.
7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik ‘Marije Zmagovalke’. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v ‘praznik naše ljube Gospe rožnega venca’, papež Klemen XII. pa je praznik raztegnil na vso Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII. (1878–1903), ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca, mesec oktober pa je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še zdaj. Tudi papeži tega stoletja so o rožnem vencu veliko govorili in pisali.
Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 in zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot ‘Kraljica rožnega venca’. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«
Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal ‘leto rožnega venca’ – od oktobra 2002 do oktobra 2003. Ob začetku leta rožnega venca je tudi napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti – skrivnosti svetlobe, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 673
