Zavetnik Rima, Tolentina, Benetk, svobode, vernih duš v vicah in Lime.
Atributi: Lilija, knjiga, hudič, kelih, križ, bič in dve pečeni ptici, ki naj bi po legendi, ko je bil bolan odleteli s krožnika, ko jih je zavrnil.
Imena: Nikolaj, Niko, Nikec, Miklavž, Miko, Nika, Nikolina, …
Bolj poznamo sv. Nikolaja iz Mire – našega Miklavža kakor pa tega svetnika. Med njima pa je večja zveza kakor samo skupno ime. Sv. Miklavž je bil pokopan v italijanskem mestu Bariju. Kakor beremo v njegovem življenjepisu (6. decembra), se je rodil staršem v letih, ko po naravnih zakonih ni bilo več pričakovati rodovitnosti v zakonu. Tudi starši našega današnjega svetnika so si ga izprosili v pozni starosti na grobu sv. Miklavža v Bariju in mu dali njegovo ime.
Rodil se je v San Angelu južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju pa teh ni bilo veliko, zato so ga starši poslali v mesto Tolentino. Tu je med misijonom poslušal pridigo o minljivosti tega sveta, ki ga je tako prevzela, da se je odločil postati redovnik. Z osemnajstimi leti je že napravil redovne zaobljube. Kot menih se je odlikoval v poslušnosti, ponižnosti, spokornosti, postu ter v gorečnosti za molitev in premišljevanje. Po mašniškem posvečenju je kot redovnik živel trideset let v Tolentinu. Bil je avguštinec in je po zgledu vzornika tega reda, sv. Avguština, skoraj vsak dan pridigal. Ljudje so ga pogosto videli tudi v spovednici. V njegovih pridigah sta zveneli samo dobrota in krotkost; oznanjal je božjo ljubezen in usmiljenje do spokorjenih grešnikov. Večkrat je doživel čudovita spreobrnjenja.
Kadar je zapuščal samostan, je obiskoval bolnike ali pa šel namesto redovnega brata nabirat miloščino. Meščani so ga zelo spoštovali in imeli radi. Do sebe je bil zelo strog. Veliko se je postil, malo spal, in še to na golih tleh. Mučile so ga hude skušnjave. Ko pa jih je srečno prestal, ga je Bog nagradil s pogostnimi zamaknjenji.
Še kot mlad fant je Nikolaj prejel tonzuro in talar in bil sprejet med kanonike kolegiatne cerkve sv. Odrešenika v Sant’Angelu. Ob pridigi nekega avguštinskega meniha, ki jo je poslušal, pa se je odločil in zaprosil za sprejem v njihov samostan. Že z osemnajstimi leti je naredil prve zaobljube, v San Ginesiu doštudiral bogoslovje in bil okoli leta 1270 posvečen v duhovnika. Dve desetletji je deloval predvsem kot goreč pridigar in spovednik v številnih krajih, nato pa preživel trideset let v Tolentinu. Tu je že na začetku svojega delovanja s pridigami in kot spovednik osvojil srca meščanov, ki so ga kasneje, ko so njegovo delovanje spremljali še očitni čudeži, častili kot svetnika. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, vernike je spominjal na božjo ljubezen in usmiljenje, ki ga ima Bog do še tako velikega grešnika. Doživljal je čudovita spreobrnjenja. Kadar je zapustil samostan, je obiskoval bolnike ali pa je šel nabirat miloščino namesto redovnega brata. Do sebe je bil strog, hranil se je le s kruhom in nezabeljeno zelenjavo. Na golih tleh je spal le po nekaj ur dnevno, moral pa je tudi skozi pekel skušnjav. Proti koncu svojega življenja je zbolel in po enem letu spokojno zaspal.
Ime: Izhaja iz grščine in je zloženo iz grških besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«.
Rodil se je okoli leta 1245 v kraju Sant’Angelo in Pontano v Italiji, južno od Ancone, umrl pa 10. septembra 1305 v Tolentinu v Italiji.
Družina: Njegovi starši so bili brez otrok in so ga izprosili v pozni starosti na romanju k sv. Nikolaju v Bari.
Upodobitve: Upodabljajo ga v temni redovni obleki avguštincev, največkrat je mlad in brez brade. V eni roki običajno drži knjigo, v drugi pa lilijo in križ. Na prsih ima zvezdo, ob njem sta lahko tudi dve pečeni ptici, hudič, kelih, bič.
Čudeži: V postopku razglasitve za svetnika je kongregacija priznala preko tristo čudežev, največ med njimi je bilo ozdravitev. Več mesecev pred smrtjo je poslušal angelske zbore, ki so mu zagotavljali zveličanje, večkrat je imel videnje o tem, kako njegove molitve rešujejo duše iz vic. Nad oltarjem, pri katerem je maševal, se mu je prikazala zvezda, ki je svetila tudi nad njegovim grobom.
Beatifikacija: Papež Evgen IV. ga je 5. junija 1445 razglasil za svetnika.
Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na ta dan goduje.
Vir

 V Tolentinu (v Marche, v Italiji), sveti Nikolaj, duhovnik iz Reda puščavnikov svetega Avguština, ki je bil vdan najstrožji odpovedi in marljiv pri molitvi, strog do sebe, blag pa do drugih, in je pokoro drugih pogosto sebi nalagal.
Vir

Sveti Nikolaj, škof v mestu Bari, bolj znan kot sveti Miklavž, je vzornik dobrodelnosti in velik prijatelj otrok, saj jim v noči pred svojim godom (6. decembra) v nastavljenih posodah pušča darove. Za starše pa so največji dar prav otroci. Današnjega godovnjaka je ‘prinesel Miklavž’ staršem, ki so bili že priletni. Romali so na grob sv. Nikolaja v Bari in iz hvaležnosti, ker jih je svetnik uslišal, so svojemu sinu dali ime Nikolaj. Po mestu Tolentino, kjer je trideset let živel in deloval kot avguštinski redovnik, je dobil vzdevek Tolentinski.
Rodil pa se je leta 1245 v kraju Sant’Angelo južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju ni bilo ne šol ne knjižnice, zato so ga starši poslali v Tolentino. Med misijonom je slišal pridigo avguštinskega meniha o minljivosti posvetnega veselja in pridiga ga je tako prevzela, da je potrkal na samostanska vrata. Kljub mladim letom so ga sprejeli. Bil je kakor rojen za meniha, kar je kazal s pokorščino, ponižnostjo, spokornostjo, postom, z molitveno vnemo in željo po premišljevanju v samoti. Ko mu je bilo osemnajst let, je naredil redovne zaobljube, po končanih bogoslovnih študijih pa je bil posvečen v duhovnika.
Vsa svoja duhovniška leta je posvetil ljudem v mestu Tolentino. Njegova priljubljena kraja sta bili prižnica in spovednica. Ni bil oznanjevalec pokore, ki bi mehčal trda srca poslušalcev z ostrimi besedami, še manj z grožnjami pekla. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, opozarjale so na božjo ljubezen in usmiljenje nebeškega Očeta do največjih grešnikov. Prav zato je spreobrnil veliko ljudi in zlasti v spovednici večkrat doživel čudovita spreobrnjenja. Kadar je šel iz samostana, ga je pot vodila k bolnikom ali pa je šel nabirat miloščino namesto kakšnega redovnega brata. V mestu so ga vsi poznali ter ga ljubili in spoštovali.
Kakor je bil do drugih dober in širokosrčen, je bil do sebe izredno oster. Hranil se je le s kruhom in sočivjem. Spal je le nekaj ur dnevno in še takrat na golih tleh. Zaradi svojega uspešnega dela za duše je bil satanu trn v peti, zato ga je pogosto mučil s svojimi skušnjavami. Ko jih je prestal, mu je Bog poplačal zvestobo z osrečujočimi zamaknjenji. Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na njegovo priprošnjo so se zgodili številni čudeži in papež Evgen IV. ga je 1446 razglasil za svetnika.
Upodabljajo ga v temni redovni obleki, s knjigo v eni ter s križem, ovitim z lilijo, v drugi roki; z zvezdo na prsih, ker se mu je zvezda prikazala pred oltarjem, pri katerem je maševal, in je svetila večkrat nad njegovim grobom.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 223