Rodila se je kot Bronislawa Odrowaz v Poljskem mestecu Kamien okoli leta 1200. Bila je sorodnica svetega Hiacinta. Pri šestnajstih je po Božjem navdihu in nasvetu sv. Hiacinta vstopila v samostan Norbertink v mestecu Zwierzyniec pri Krakowu, kjer je kmalu postala vzor krščanskega življenja. Da bi lažje premišljevala Kristusovo trpljenje, se je povzpela na hrib Sikornik blizu samostana. Ta hrib se danes imenuje hrib svete Bronislawe, na njem pa je kapela njej v čast zgrajena leta 1702. V biografiji svetega Hiacinta, ki ga je leta 1352 napisal oče Stanislaus, dominikanec iz Krakowa, je zapisano, da je na dan svetnikove smrti (15. avgust 1257) sveta Bronislawa imela vizijo, v kateri se je pojavil na nebu pod varstvom Božje Matere in angelov. Po več kot štiridesetih letih neutrudnega dela in molitve v samostanu, ki ju je z gorečnostjo opravljala, je 29. avgusta 1259 odšla k Bogu. Njeni posmrtni ostanki so bili položeni v samostansko cerkev in pozabljeni do leta 1612, ko so jih našli ob oltarju sv. Ane, kasneje preimenovanem po sv. Hiacintu.
Zaradi čudežev in milosti pridobljenih na njeno priprošnjo, se je njeno čaščenje začelo hitro širiti med verniki. Zaradi številnih primerov uslišanj je papež Gregor XVI izdal odlok z dne 31. avgust 1839, da lahko Bronislawo javno častijo v škofiji Krakov.
Goduje 29.avgusta.
Vir
Pri Krakovu (na Poljskem), blažena Bronisláva, devica iz Premonstratenskega reda, ki je hotela živeti ponižno in skrito. Ko so Tatari razrušili njen samostan, je ostala sama z Bogom v kolibi.
Vir
Views: 60
Zavetnica bazilike Sv. Sabina, gospodinj, otrok, proti krvavenju in proti dežju
V Valenciji (na Španskem), blaženi Konstantín Fernández Álvarez, duhovnik in mučenec iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je v času preganjanja dopolnil boj za vero.
Eufrasia Eluvathingal Presvetega srca (Rose) je bila po poreklu prav tako iz Indije. Rojena je bila v premožni katoliški družini sirsko malabarskega obreda leta 1877. Pri enajstih letih je postala učenka pri sestrah Karmelske Matere Božje. Devet let je nato preživela pri njih. Njena želja ves ta čas je bila nekega dne vstopiti v karmeličanski samostan. To se ji je izpolnilo leta 1897. Takoj po zaobljubah je bila imenovana za asistentko novink, kasneje je bila devet let tudi učiteljica. Leta 1913 je postala samostanska predstojnica. Pri vseh svojih nalogah je hodila po sledeh velikega Učitelja, Jezusa. Njena globoka duhovnost in svetost sta nam poznani predvsem preko pisem, ki jih je pisala duhovnemu očetu. Močno je bila predana Presvetemu Jezusovemu srcu, Najsvetejšemu, križanemu Odrešeniku in Devici Mariji. Druge sestre so jo zaradi miru in vedrine na njenem obrazu imenovale »gibljivi tabernakelj«. Zadnja leta pred smrtjo je preživela v popolni združenosti z Bogom v molitvi, postu in telesni pokori. Umrla je leta 1952.