blažena Fidelia Oller Angelats – redovnica in mučenka

blažena Fidelia Oller Angelats - redovnica in mučenkaFidelia Oller Angelats rojena leta 1869, je bila pobudnica in predstojnica skupnosti v mestu Gandía, ki se je posvečala bolnikom. Na začetku verskega preganjanja je Gandía postala središče upornikov. Sestra Fidelia je bila ubita skupaj z redovnico Jožefo Monrabal Montaner. Ta je bila rojena leta 1901. Tudi ona se je goreče posvečala bolnikom. Obiskovala jih je na domu v mestu Villareal. Na začetku preganjanja so bile vse sestre iz njenega samostana pregnane, hiša pa je bila uničena. Kapela je bila zažgana skupaj z vsemi podobami in knjigami, ki so bile v njej. Sestra Jožefa se je zatekla k sorodnikom, ki so zatočišče nato ponudili tudi Fideliji, ki se je prav tako znašla v nevarnosti. A ponoči, 28. avgusta 1936, sta bili obe odpeljani v bližino neke vasi, kjer so ju mučili in ubili.

…

Hvaležnost Bogu za pogum njihovega pričevanja
»To so zgodbe treh žensk, ki jih je ponižala in ranila norost rabljev. Človeško bitje, kadar ga ne vodi luč resnice, izgubi razum in zakrivi nizkotna dejanja.« Beatifikacija, kot je pojasnil kardinal Amato, ne spodbuja mržnje ali maščevanja krvnikom, ampak želi izpostaviti hvaležnost Bogu za pogum njihovega pričevanja: »Imele so modrost, da so zemeljsko življenje smatrale za preludij večnega življenja.«

Vsakih pet minut na svetu ubit en kristjan
Kristjani so še v današnjih dneh manjšina, ki je na svetu najbolj preganjana, pa vendar ravno o njih po Amatovih besedah mediji govorijo najmanj. Nekatere statistike navajajo, da je na leto preko sto tisoč kristjanov ubitih posredno ali neposredno zaradi svoje vere. To pomeni, da je vsakih pet minut ubit en kristjan. »To nas spominja, da so kristjani v vsaki dobi poklicani k pričevanju zvestobe in poguma.« Pri tem ne gre za tisto najvišje pričevanje s krvavim darovanjem lastnega življenja – vsaj ne v svobodnih in miroljubnih družbah. Bolj gre za vsakodnevno pričevanje zvestobe Jezusu, občestva z Njim ter poslušanja njegove besede življenja in resnice.

Sporočilo treh mučenk današnjim sestram
Tri mučenke, ki so bile razglašene za blažene, mnoge sestre sv. Jožefa iz Girone, razširjene po celem svetu, danes spominjajo, da morajo ostati zveste človeškim in krščanskim vrednotam karizme svojega inštituta: spoštovanju življenja, celostni pozornosti do bolnika, evangeljskemu pričevanju. »To so močne vrednote, ki zahtevajo vsakdanji napor in nenehno žrtvovanje. Toda so vrednote, ki predstavljajo najboljši protistrup za pogubni virus lenobe, ravnodušnosti, nečloveškosti.«
Vir

Views: 11

blaženi Flavijan Mihael Malke – škof, profesor, misijonar in mučenec

blaženi Flavianus Michael Malke - škof, profesor, misijonar in mučenecBlaženi Flavianus Michael Malke se je rodil leta 1858 v majhni vasi blizu Mardina v današnji Turčiji. Njegova družina je pripadala monofizitski sirsko-pravoslavni Cerkvi. Ko je bil star deset let, je bil poslan v samostan, kjer se je nato izobraževal nadaljnjih deset let. Pri dvajsetih letih je bil posvečen v diakona. Prevzel je vlogo samostanskega knjižničarja. V tistem obdobju je v njem dozorela odločitev, da sprejme katoliško vero. Njegovi sorodniki, pa tudi menihi v samostanu, so temu odločno nasprotovali. Toda sam je bil o klicu prepričan. Tako je odšel v katoliški patriarhat v Libanonu, kjer je zatem nadaljeval pot formacije do duhovništva. Vstopil je v semenišče v Mardinu in se pridružil Bratovščini sv. Efrema. Tam je izpovedal tri zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine ter bratovščini podaril tudi tretjino svojega imetja.

Škof, profesor in misijonar
Leta 1883 je postal duhovnik. V nadaljevanju je deloval kot profesor v semenišču in misijonar v sirsko-pravoslavnih ter ruskih vaseh, kjer je pomagal katoliškim družinam. Zatem je bil imenovan za patriarhalnega vikarja in nato še za škofa Jazira (današnji Cizre) v sirski pokrajini ob meji z Irakom in Turčijo. Prizadeval si je za formacijo duhovnikov, obnovo in gradnjo novih cerkva. Predvsem pa se je boril proti zatiranju najbolj slabotnih. Razodeval je trdne evangeljske vrednote in živel v popolni predanosti Bogu.

Mučenec: Nedopustno je, da bi zapustil vernike in rešil sebe
Do njegove mučeniške smrti je prišlo 29. avgusta leta 1915. Bilo je tragično obdobje pogubnega turškega preganjanja in sovraštva do vere, ki je pripeljalo do množičnega poboja Armencev in pokola drugih krščanskih manjšin. Novi blaženi je v teh okoliščinah neutrudno branil pravice svojega ljudstva, brez razlikovanja je pomagal vsem. Nek njegov muslimanski prijatelj, ki mu je bilo ime Osman, mu je ponudil možnost pobega v sosednje mesto, s čimer bi si lahko rešil življenje. Zavrnil ga je z besedami: »Nedopustno je, da bi zapustil naše vernike in rešil samega sebe. To je v nasprotju z mojo vero in mojo dolžnostjo pastirja.«

Skupaj s še nekaj drugimi duhovniki in laiki so ga tako zaprli v ječo. Tudi tam Malke ni prenehal s svojim prizadevanjem, da je spodbujal druge, naj ostanejo trdni v veri. Med zaslišanjem mu je bilo predlagano, da se spreobrne v islam. Le tako bi si lahko rešil življenje. Toda on je ponudbo zavrnil. Tudi ostali duhovniki in drugi verniki so posnemali njegov zgled. Novi blaženi je bil najprej pretepen do onemoglosti, nato pa ustreljen. Njegovo mučeno telo je bilo vrženo v reko.

Po stotih letih
»Danes, tako kot pred sto leti, se je spustila tema na mnoge dežele s starodavno krščansko družbo. Verniki so diskriminirani, preganjani, izgnani, ubiti.« Zanikane so jim vse svoboščine. Znajdejo se pred izbiro, da ali zapustijo svoje domovine, se proti volji spreobrnejo ali pa umrejo. Kardinal Amato je prepričan, da je ravno smrt tisto, kar vlada v razumu in kamnitih srcih preganjalcev, ki ne prenašajo krščanskih vrednot svobode, bratstva, spoštovanja bližnjega, pravičnosti in dejavne ljubezni.

Beatifikacija msgr. Malkeja je dar papeža Frančiška Cerkvi
Kristjani na Bližnjem vzhodu danes potrebujejo solidarnost in molitev. Prav tako pa tudi našo konkretno prisotnost: »S tega vidika je beatifikacija msgr. Malkeja pomembna, saj je prav dar papeža Frančiška Cerkvi na Bližnjem vzhodu, še posebej sirsko-katoliški Cerkvi. Dar, da bi cel svet spoznal človeško in krščansko vrednost tega Kristusovega junaka, ki je blaženi Malke, in da bi vlil pogum in upanje bratom, ki so jih ponižali ter prizadeli današnji zatiralci.«

»Cerkev joče zaradi svojih sinov, ubitih ali prisiljenih, da zanikajo svojo vero, in se veseli zaradi vseh tistih, ki so svojo vero ohranili nedotaknjeno, in ki, pregnanci v svetu, postanejo prinašalci evangelija v družbo, kot je zahodna, ki potrebuje verodostojne pričevalce za Boga.« Zato je ta beatifikacija papeževo sporočilo vsem kristjanom, zlasti preganjanim na Bližnjem vzhodu, naj še naprej upajo v Gospoda, naj imajo trdno vero in naj pojejo hvalnico upanja, ki po temi noči naznanja zoro novega dne. To je psalm 23: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi. Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena. Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni. Tvoja palica in tvoja gorjača sta mi v tolažbo« (Ps 23,1-4).
Vir

Views: 8

Mučeništvo Janeza Krstnika – praznik


Janez Krstnik je svoje mučeništvo pretrpel v trdnjavi Maheront, onstran Jordana. Herod je namreč dal, kakor poročajo evangelisti, vreči Janeza v ječo zaradi Herodiane, žene svojega brata, s katero se je oženil. Janez je namreč Heroda javno ostro grajal zaradi tega dejanja. Ko pa je Herod v svoji palači priredil gostijo, je Herodiadini hčerki obljubil, da ji da kakrkoli ga bo prosila. Ta pa je po nasvetu svoje hudobne matere prosila za glavo Janeza Krstnika. Janez je bil obglavljen v ječi in je tako z mučeniško smrtjo dopolnil svoje pogumno oznanjevanje.
Dogodka se spominjamo 29. avgusta
Vir

Spomin trpljenja svetega Janeza Krstnika, katerega je kralj Herod Antipa imel zaprtega v gradu Maheront v ječi. Ob svojem rojstnem dnevu ga je na prošnjo hčere Herodiade, ukazal obglaviti. Tako je predhodnik Gospodov pričeval kot goreča svetilka za resnico, tako v smrti, kot v življenju.
Vir

Evangelista Matej in Luka poročata, kakšno oceno je o današnjem slavljencu izrekel Jezus: »Resnično, povem vam: med rojenimi od žene ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik.« Janez je bil torej večji kot vsi očaki in preroki stare zaveze: prvim so bile dane obljube o Odrešeniku, drugi so Mesija napovedovali. Janez Krstnik pa je bil Mesijev predhodnik, videl ga je s telesnimi očmi, ga predstavil ljudstvu in ga tudi krstil. Razumljivo torej, zakaj Cerkev tega velikega moža proslavlja z dvema praznikoma, ki slavita njegovo dvojno rojstvo: 24. junija obhaja slovesni praznik njegovega rojstva za ta svet in za poslanstvo Jezusovega predhodnika, danes, 29. avgusta, pa se spominja njegovega mučeništva, njegovega rojstva za nebesa.
Glavna prošnja današnje maše pravi, da je bil Janez Krstnik ‘glasnik rojstva in smrti’ božjega Sina. Angleški duhovni pisatelj sv. Beda Častitljivi, ki je umrl leta 735, razlaga: »S svojim rojstvom je napovedal Kristusovo rojstvo, s svojim oznanjevanjem je naznanil Kristusovo oznanjevanje, s krstom je pričal za Kristusa. Končno je tudi s svojim trpljenjem prerokoval Kristusovo trpljenje … Ni dvoma, da je Janez Krstnik pretrpel zapor in spone zaradi pričevanja za Odrešenika … Sicer preganjalec ni zahteval, naj se Kristusu odpove, ampak naj se odpove resnici; vendar je umrl za Kristusa. Kristus namreč zatrjuje: Jaz sem resnica.«
Resnica, za katero je Janez Krstnik dal življenje, je bila moralnega reda. Zgodbo njegovega mučeništva poznamo iz evangeljskih poročil. Herod An tipa, četrtni oblastnik ali tetrarh v Galileji in Pereji, je vzel k sebi Herodiado, ženo svojega polbrata, ki je bila hkrati njegova nečakinja. Vsem, ki so imeli malo čuta za spodobnost, se je gnusilo, da se je Herod oženil z bratovo ženo, ko je ta še živel. Janez Krstnik pa je, zvest svoji preroški službi, neustrašeno stopil pred Heroda in mu v obraz povedal: »Ni ti je dovoljeno imeti!« Evangelist Luka pa piše, da ga je grajal tudi zaradi vseh drugih hudobij. Herod ni imel ne poguma ne moči, da bi se spreobrnil, raje je božjega glasnika utišal: dal ga je vreči v ječo v nepristopni trdnjavi Maherunt ob Mrtvem morju.
Herod je Janeza spoštoval, še bolj pa se ga je bal. Bala se ga je predvsem Herodiada, ker je prerok ogrožal njen položaj. Ko je bil Janez že skoraj leto dni v ječi, je Herod v Maheruntu praznoval svoj rojstni dan. Tam se je zgodilo, kar slišimo v evangeliju današnje maše. Herodiadina hčerka Saloma je plesala pred Herodom in njegovimi gosti. Lepa deklica ga je tako očarala, da ji je – tudi od vina omamljen – obljubil vse, kar bi si želela. Deklica je bila le orodje Herodiadinega zlobnega naklepa: po materinem naročilu je zahtevala glavo Janeza Krstnika. Ta prošnja je Heroda zmedla, vendar se je hotel pokazati kot mož beseda in je dekličino željo izpolnil.
Janez Krstnik nas s svojo osebnostjo, s svojim javnim nastopom in s svojim mučeništvom prevzema zaradi svoje možatosti in poguma. Njegova vest mu je bila edino veljavno vodilo. Da bi ga prisilili k molku, so mu morali odsekati glavo. Staro ime današnjega godu je ‘obglavljenje Janeza Krstnika’, v ljudskem jeziku tudi ‘Janez brez glave’.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 299