sveti Alfred Ildefonz Schuster iz Milana – opat in škof

V Venegonu (pri Varesiu, v Italiji), smrt svetega Alfreda Ildefonsa Schustera [šustra], škofa, ki je bil povišan od opata Svetega Pavla iz Rima na milanski sedež. Izpolnil je službo pastirja s čudovitim naukom modrosti v dobro svojega ljudstva.
Vir

Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Ime: Njegovo krstno ime je bilo Alfred Alojz. Ime Alfred je sestavljeno iz besed alf »nočni duh, škrat« in rad »nasvet«. Alojz pa je zloženka iz besed al »vse« in wisi »pameten, razumen«. Kasneje si je privzel še redovno ime Ildefonz.
Rodil se je 18. januarja 1880 v Rimu v Italiji, umrl pa 30. avgusta 1954 v bogoslovnem semenišču v kraju Venegono blizu Milana v Italiji.
Družina: Njegova družina je bila bavarsko-tirolskega izvora. Oče Janez je bil krojač in dvakratni vdovec, mati pa Marija Ana Tutzer. Njegova sestra Julija je postala redovnica, imel pa je še tri polbrate in polsestre.
Skupnost: Leta 1896 je vstopil k benediktincem pri svetem Pavlu zunaj mestnega obzidja v Rimu in bil 19. marca 1904 posvečen v duhovnika. Benediktinci so najstarejši meniški red v zahodni Evropi, saj ga je sv. Benedikt ustanovil že leta 529. Njihov matični samostan je na Monte Cassinu, pravilo reda pa je »moli in delaj«.
Službe: Znotraj reda in tudi pozneje kot nadškof in kardinal je prevzemal različne odgovorne službe, od voditelja novincev, opata in profesorja do papeškega legata.
Škofija: 26. junija 1929 je postal nadškof in kardinal v Milanu. Milanska nadškofija je največja v Evropi, ustanovljena je bila okoli leta 200, čeprav izročilo navaja, da je tu oznanjal evangelij že apostol Barnaba. Na ozemlju nadškofije živi danes dobrih 5 mil. ljudi, od tega je 95 % katoličanov v 1104 župnijah. Od leta 2011 jo vodi kardinal Angelo Scola.
Prednik: Eugenio Tosi (1922–1929)
Naslednik: Giovanni Battista Montini (1954–1963), poznejši papež Pavel VI.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Tudi kot škof in kardinal je ostal zvest meniškim navadam, imel je velik čut za uboge, veliko se je ukvarjal z laiki, zlasti še s Katoliško akcijo in mladimi poročenimi pari. Po II. svetovni vojni si je predvsem prizadeval za moralno prenovo svoje nadškofije.
Dela: Njegovo najobsežnejše delo je devet zvezkov razlage liturgije Liber sacramentorum (1919–1928).
Nasploh se je največ ukvarjal z liturgijo pa tudi cerkveno glasbo, arheologijo in umetnostjo.
Upodobitve: Fotografije ga prikazujejo v različnih življenjskih obdobjih, od mladega škofa do kardinala v zrelih letih, a še vedno mladostnega videza z značilnim izstopajočim nosom.
Grob: Pokopali so ga v milanski katedrali. Ko so leta 1985 odprli njegov grob, je bilo truplo nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 12. maja 1996 razglasil papež Janez Pavel II.
Goduje: 30. avgusta.
Misel: »Želite si nekaj, kar bi vas spominjalo name. Vse, kar vam lahko zapustim, je povabilo k svetosti.« (Bogoslovcem nekaj dni pred smrtjo)
Vir

Views: 6

blažena Dídak Ventaja Milán in Emanuel Medina Olmos – škofa in mučenca

blaženi Dídak Ventaja Milán - škof in mučenecblaženi Emanuel Medina Olmos - škof in mučenecV Almeríji (na Španskem), trpljenje blaženih mučencev: Dídaka (Jakob) Ventaja Milán, almerijskega škofa, in Emanuela Medina Olmos, kádizkega škofa, ki so ju pripeljali v ječo zaradi sovraštva do krščanskega imena. Prenašala sta potrpežljivo krivice in zmerjanje, dokler nista bila ponoči ustreljena.
Vir

Views: 2

sveti Pamahij – plemič in senator

sveti Pamahij - plemič Pamahij je bil rimski plemič in član senata. Za bistvena poročila o njegovem življenju in delu izvemo iz spisov njegovega nekdanjega šolskega tovariša sv. Hieronima. Pamahijeva soproga je bila Pavlina, ena izmed žena rimske aristokracije, ki so pod Hieronimovim vodstvom vneto gojile pobožnost in askezo. Po ženini smrti se jim je pridružil Pamahij in začel asketsko živeti. Nič več se ni kazal v javnosti v sijajni škrlatni senatorski obleki, temveč v preprosti tuniki navadnega človeka. Svoje veliko premoženje je dal na voljo za dobre namene, zlasti revežem.
Pamahij se je zapisal tudi med graditelje rimskih cerkva. Na Celijskem griču je dal zgraditi baziliko, ki se je po njem imenovala »titulus Pammachii«, a je od srednjega veka znana kot cerkev sv. Janeza in Pavla, zaradi njunih relikvij, ki tam počivajo.
Pamahij je posegal tudi v boj za čistost krščanskega nauka in se v njem vedno potegoval za pravovernost. Ko je menih Jovinijan z izjavo proti asketskemu gibanju v Rimu izpodbijal višjo zaslužnost devištva proti zakonu, je Pamahij prosil Hieronima, ki je bil tedaj v Bedehemu, naj ovrže njegove zmote.
Nekateri zgodovinarji so mislili, da je bil Pamahij duhovnik. Vendar to ni dokazano. V njem časti Cerkev svetega spoznavalca, ki je razpolagal z duhovnimi vrednotami in snovnimi dobrinami tega sveta na najplemenitejši način.
Pamahij je umrl v času napadov vzhodnih Gotov pod kraljem Alarikom na Rim v letih 409-410.
Goduje 30. avgusta.
Vir

Izobražen, mogočen in bogat aristokrat, kakršen je bil Pamahij, je bil zaradi svojega spokornega življenja mnogim Rimljanom iz vrst plemstva »kamen spotike«, po drugi strani pa je imel tudi veliko občudovalcev in posnemovalcev. Sveti Hieronim, nekdanji šolski tovariš, mu je posvetil veliko svojih svetopisemskih komentarjev, bogata pa je bila tudi njuna korespondenca. Poleg tega, da je skoraj vse svoje ogromno premoženje razdal oz. porabil za reveže in potrebe Cerkve, je znan tudi kot velik borec za pravo vero (proti donatistom).

Ime: Izhaja iz grščine, pomeni pa »hraber, pogumen v vseh bitkah«.
Rodil se je leta 340 v Rimu, umrl pa leta 409/410, prav tako v Rimu.
Družina: Bil je plemič iz visokega rodu Furijev, ki so imeli že od nekdaj sedež v senatu. Bil je senator in prokonzul, poročen, ženi je bilo ime Pavlina (bila je hči sv. Pavle). Otrok nista imela.
Sodobniki: sv. Hieronim, sv. Evstohija, sv. Pavlin iz Nole, sv. Avguštin, sv. Fabiola; papeži Damaz, Siricij, Anastazij, Inocenc; cesarji Konstancij II. Valentinijan, Gracijan, Teodozij.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Zmota: Donatizem, proti kateremu se je boril tudi sv. Pamahij, severnoafriško shizmatično gibanje, ki se imenuje po škofu Donatu. Njegovi začetki segajo v dobo preganjanj, ko so nekateri škofje oblastnikom izročili svete knjige (traditores). Po mnenju radikalnih kristjanov ti niso mogli več podeljevati zakramentov. Zelo so poudarjali češčenje mučencev in nasprotovali centralizmu rimskega cesarstva.
Kreposti: Že v senatu naj bi bil voditelj krščanske skupnosti. Po smrti svoje žene leta 395 je začel živeti asketsko, senatorski škrlat je zamenjal za obleko preprostega človeka, svoje premoženje pa dal v dobrodelne namene. Boril se je za čistost krščanskega nauka in pravovernost.
Dela: Bil je velik dobrotnik Cerkve, v Ostiji je dal zgraditi veliko prenočišče, skupaj s sv. Fabiolo je poskrbel za gradnjo bolnišnice za bolne romarje, ob svojem domu na Celijski gori v Rimu pa je zgradil baziliko, ki se je najprej imenovala po njem, kasneje pa je postala znana kot bazilika sv. Janeza in Pavla, zaradi njunih relikvij, ki počivajo v njej.
Upodobitve: Redke upodobitve ga prikazujejo v senatorski obleki oz. v preprosti, navadni tuniki.
Goduje: 30. avgusta.
Misel:»Drugi možje trosijo vijolice in vrtnice, lilije in škrlatno cvetje na grobove svojih soprog in skušajo v izpolnjevanju teh dolžnosti tešiti svojo srčno bolečino; moj prijatelj Pamahij pa škropi sveti pepel in častitljive kosti z balzamom usmiljenja« (sv. Hieronim).
Vir

V Rimu, spomin svetega senatorja Pammáhija, živahnega v veri, odličnega v darežljivosti do ubogih, katerega pobožnost do Boga mu je prinesla poimenovanje Celio.
Vir

Views: 36

blažena Marija Rafols – devica in ustanoviteljica

blažena Marija Rafols - devica in ustanoviteljicaV Zaragozi [saragósi] (na Španskem), blažena Marija Ráfols, devica, ki je pri zdravilišču tega mesta ustanovila Kongregacijo sester od ljubezni svete Ane, in jo odločno vodila ob mnogih težavah.
Vir

Views: 9

sveta Marjeta Ward in tovariši – žena, duhovnik in laiki, mučenci

sveta Marjeta Ward - žena in mučenkaV Londonu (na Angleškem), sveta Marjeta Ward [vórd], mučenka, ki je bila kot žena obsojena na obglavljenje pod cesarico Elizabeto I. ker je pomagala duhovniku. Ravnodušno je sprejela mučeništvo obešenja na vrv v Tiburnu. Ravno tam so dopolnili z njo trpljenje blaženi mučenci: Richard Leigh [léž], duhovnik, in laiki Edvard Shelley [šeli] in Rihard Martin, Angleža, Janez Roche [roš], Irec, in Richard Lloyd [leud], iz Cambridga [kembridža], prvi ker je bil duhovnik, drugi pa, ker so sprejemali duhovnike.
Vir

Views: 10