“Pismo Pamahiju” – 14
“Pesem za rojstni dan sv. Feliksa” – 5
Rodil se je v Bordeauxu v senatorski družini, ki je bila neznansko bogata, toda krščanska. Pavlin je bil učenec Avzonija, ki mu je priskrbel častne službe na dvoru. Tako je postal prokonzul v Noli v Kampaniji, kjer je bil zelo češčen sveti Feliks. Kmalu se je naveličal javnega življenja, vrnil se je v Akvitanijo in se tam poročil z zelo pobožno hispanko Terazijo. Vpliv žene in zgodnja izguba edinega sina sta zakonca nagnila k temu, da sta spremenila življenje in se odpovedala svetu in svojemu ogromnemu bogastvu. Pavlin je sprejel krst, razdelil svoje imetje revežem in se umaknil v bližino groba svetega Feliksa v Nolo, kjer je živel v uboštvu in popolni zdržnosti. Postal je tamkajšnji škof, čeprav se je temu na vso moč upiral, a je še naprej živel kot menih blizu preprostega ljudstva.
Ohranilo se nam je okrog petdeset pisem in petintrideset pesmi izbranega izraza in izjemne virtuoznosti o različnih temah; štirinajst je posvečenih svetemu Feliksu. Naj bo njihova poetična kakovost takšna ali drugačna, človek, ki je živel blagre, velja več kot njegova umetnost.
Vir
Sveti Pavlín, škof, ki je prejel krst v Bordeaux-u [bordóju] in potem zapustil javno službo. Iz zelo plemenitega in zelo bogatega je postal reven in ponižen. Šel je v Nolo v italijansko Kampánijo h grobu svetega Feliksa, duhovnika, da bi v bližini sledil njegovemu življenju. Živel je asketsko življenje z ženo in tovariši. Ko pa je postal škof, slaven zaradi učenosti in svetosti, je pomagal romarjem in marljivo podpiral revne.
Vir
Pavlin je bil eden največjih bogatašev svojega časa, saj naj bi imel poleg številnih in obsežnih posesti toliko denarja, da bi lahko kupil celo kraljestvo. Bil pa je tudi eden tistih, ki je dobesedno izpolnil Jezusovo naročilo: »Pojdi in prodaj, kar imaš, in daj ubogim.« Potem ko se je spreobrnil in dal krstiti (čeprav je bil že prej kristjan), sta z ženo s svojim bogastvom lajšala bedo, kjer in kolikor sta mogla. Želja po življenju v samoti in uboštvu ju je pripeljala v Nolo, h grobu sv. Feliksa. Tu je Pavlin kot asket s somišljeniki živel v strogo asketski duhovniški družbi, tudi potem, ko je bil izbran za škofa.
Ime: Ob rojstvu je prejel ime Pontius Meropius Anicius Paulinus. Ime Pavlin, ki ga je uporabljal, izhaja iz latinskega pridevnika paulus, ki pomeni »majhen (po postavi)«.
Rodil se je leta 353 (ali 354) blizu sedanjega mesta Bordeaux v Franciji, umrl pa 22. junija 431 v Noli v Italiji.
Družina: Rodil se je v bogati aristokratski senatorski družini, bil je sin visokega rimskega uradnika. Imel je še brata, s katerim je podedoval ogromna posestva v Galiji, Španiji in Italiji. Poročil se je s Španko Terazijo, imel z njo sina edinca, Celza, ki pa je kmalu po rojstvu umrl.
Sodobniki: svetniki: Avguštin, Hieronim, sv. Martin, Ambrož; cesar Valentinijan, Gratian, Valens.
Mladost: Pavlin je želel biti dejaven predvsem na kulturnem področju kot krščanski pesnik, zato se je tudi izpopolnjeval pri slavnem retorju Avzoniju. Še mlad je postal senator in cesarski namestnik v italijanski provinci Kampanija, a je politično kariero kmalu opustil.
Krst: Pavlina je skupaj z bratom leta 389 krstil škof Delfin v Bordeauxu, o božiču leta 394 pa se je v Barceloni dal posvetiti v duhovnika.
Škofija: Leta 409 so Pavlina ob vzklikanju ljudstva (»glas ljudstva«), ki ga je spoštovalo in imelo rado, izvolili za škofa v Noli, škofiji, ki jo ustanovil sv. Feliks konec prvega stoletja. Od leta 1999 jo vodi škof Benjamin Depalma.
Prednik: Pavel (387–409).
Naslednik: sv. Pavlin II. (431–442).
Dela: Pavlin ni pisal teoloških del, so pa njegove pesmi in številna pisma polna življenjske teologije, vere in ljubezni. Veliko pesmi je napisal v čast sv. Feliksu.
Grob: Pokopali so ga v Noli, kasneje pa so njegove relikvije prenesli v cerkev sv. Adalberta (danes sv. Bartolomeja) na otoku Tibere v Rimu. Od tam so jih leta 1909 vrnili v novo katedralo v Noli.
Zavetnik: mlinarjev; mest Nole in Regensburga.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa z mitro. Včasih ima pri sebi raztrgane verige, škropilnico, lopato in košaro. Upodobitve ga prikazujejo tudi, kako deli blagoslov.
Goduje: 22. junija.
Češčenje: Prebivalci Nole se ga vsako leto 26. junija spominjajo z veselo ljudsko procesijo.
Misel: »Brez Kristusa je človek samo prah in senca.«
Vir
Zaradi starodavnosti zgodbe sem moral temu verjeti s tako gotovostjo, kot da bi videl z lastnimi očmi. Ko je bilo v času Vandalov prebivalstvo Italije v kampanjski deželi zdesetkano in so jih veliko prepeljali iz teh v afriške pokrajine, je božji mož Pavlin vse, kar je imel v upravljanju kot škof, razdal ujetnikom v pomanjkanju.
Ko mu ni ostalo nič več, kar bi lahko dal prosilcem, je nekega dne prišla neka vdova, ki mu je povedala, da je zet vandalskega kralja odpeljal njenega sina v ujetništvo. Od božjega moža je prosila za njegovo odkupnino, če bi jo oni gospodar morebiti vzel in fantu pustil, da se vrne domov. Božji mož pa, ki je iskal, kaj bi lahko dal silno proseči ženi, ni pri sebi našel ničesar razen sebe. Ženi, ki ga je prosila, je odgovoril in rekel: »Žena, ničesar nimam, kar bi lahko dal, vzemi pa mene, povej, da sem po pravu tvoj suženj, in da bi dobila sina, me zamenjaj zanj in izroči v suženjstvo.«
Ko je ta to slišala iz ust tako velikega moža, je prej pomislila, da jo zasmehuje, kot pa, da z njo sočustvuje. On pa je ženo hitro prepričal, saj je bil dober govornik in učen tudi v posvetnih vedah. Tako je verjela svojim ušesom in ni več dvomila, da hoče škof sebe izročiti v suženjstvo, da bi rešil njenega sina. Oba sta se tako napotila v Afriko.
Ko sta prišla sta do kraljevega zeta, ki je imel njenega sina, ga je vdova najprej prosila, naj ji da sina nazaj. Ker je barbar, napuhnjen v ošabnosti in prešeren zaradi minljivega uspeha, ni hotel niti poslušati, kaj šele, da bi kaj takega storil, je vdova dodala in rekla: »Glej, tega moža ti dam kot namestnika zanj, samo izkaži mi naklonjenosti in mi vrni edinega sina.«
Ko je zagledal moža prijaznega obraza, ga je vprašal, česa je vešč. Pavlin, Gospodov mož, mu je odgovoril in rekel: »Ničesar nisem ravno vešč, znam pa dobro obdelovati vrt.« To je poganski mož z veseljem vzel na znanje, ko je zvedel, da je vajen skrbi za zelenjavo. Vzel ga je torej za sužnja in vdovi, ki ga je prosila, vrnil sina. Ko ga je ta dobila, sta se vrnila iz afriške dežele domov. Pavlin pa je začel skrbeti za vrt.
Ko je kraljev zet pogosto hodil po vrtu in svojega vrtnarja spraševal razne reči, je videl, da je človek moder; začel je opuščati družbo prijateljev in sorodnikov ter se je pogosto pogovarjal z vrtnarjem; pogovori z njim so mu bili zelo všeč. Pavlin se je navadil, da mu je dan za dnem prinašal začimbe in zelenjavo; in ko je dobil kruh, se je vračal na vrt in skrbel zanj.
To je trajalo kar nekaj časa, potem pa je nekega dne svojemu gospodu na samem rekel: »Glej, kaj delaš, in poskrbi, kako je treba urediti vandalsko kraljestvo, ker bo kralj kmalu in nepričakovano umrl.« Ko je to slišal on, ki ga je imel kralj raje kot kogarkoli drugega, mu tega ni zamolčal, ampak mu je sporočil, kaj je zvedel od svojega vrtnarja, sicer modrega moža.
Ko je kralj slišal za to, je brž odgovoril: »Tega človeka, o katerem govoriš, hočem videti.« Njegov zet, tisti čas gospodar častitljivega Pavlina, mu je odgovoril in rekel: »Navado ima, da mi prinaša zelenjavo za kosilo. Naročil mu bom, naj jo prinese še sem, za to mizo, da boš spoznal, kdo je tisti, ki je z menoj govoril o teh rečeh.«
Zgodilo se je torej, da je prišel Pavlin, ko se je kralj zleknil za kosilo, in prinesel s svojega vrta nekaj zelišč in zelenjave. Brž ko ga je kralj zagledal, se je zdrznil, na skrivaj poklical k sebi gospodarja, s katerim je bil povezan preko hčere, in mu naskrivaj povedal, kar mu je prej skrival: »Res je, kar si slišal. To noč sem v sanjah videl sedeti na sodnem zboru sodnike, ki so bili pred menoj; med njimi je sedel tudi ta. Po njihovi razsodbi mi je bil vzet bič, ki sem ga nekoč prejel. Poizvedi pa, kdo je to. Ne zdi se mi, da bi bil tako zaslužen človek nekdo iz ljudstva, kakor je videti navzven.«
Tedaj je kraljevi zet na skrivnem odpeljal Pavlina in poizvedoval, kdo je. Božji mož mu je odgovoril: »Tvoj suženj sem, ki si me vzel kot namestnika za vdovinega sina.« In ko je ta vztrajno spraševal, naj mu pove ne, kaj da je, ampak kaj je bil v domači deželi, in je to od njega večkrat zahteval, je božji mož pod prisilo velikega zaklinjanja, ko ni mogel več tajiti, kaj je, priznal, da je bil škof.
Ko je to slišal njegov lastnik, se je hudo prestrašil in mu ponižno ponudil z besedami: »Prosi, kar hočeš, da se boš vrnil od mene v svojo deželo z veliko darili.« Božji mož Pavlin mu je rekel: »Eno dobro delo mi pa lahko izkažeš, da namreč izpustiš vse ujetnike iz mojega mesta.« Vse te so takoj poiskali po vsej afriški deželi, jih v zadoščenje častitljivemu Pavlinu osvobodili in skupaj njim na ladjah, do vrha naloženih z žitom, poslali domov.
Po nekaj dneh je vandalski kralj umrl in iz rok izpustil bič, ki ga je bil prejel po Gospodovem sklepu sebi v pogubo in za vzgajanje vernikov. Tako se je zgodilo, da je Pavlin, služabnik vsemogočnega Boga, napovedal resnične dogodke. On, ki se je sam izročil v sužnost, se je z mnogimi vrnil iz sužnosti v svobodo; s tem je dejansko posnemal njega, ki je vzel nase podobo sužnja, da mi ne bi bili sužnji greha. Pavlin je hodil po njegovih stopinjah in prostovoljno začasno sam postal suženj, da bi bil potem svoboden z mnogimi. (Sv. Gregorij Veliki)
Vir