Priprošnjik za očesne bolezni in težave, proti krivemu pričevanju in krivi prisegi, lažem; zavetnik domačih živali, oči.
Atributi: diakonska oblačila, pajek, angel, palma
Imena: Feliks, Felko, Srečko, Srečo, Felix; Feliksa
Feliks, po naše Srečko, je tretje najbolj pogostno ime med svetniki. Kljub temu med številnimi, ki ga nosijo, ni kakšne »vidnejše« osebnosti. Feliks iz Nole je prav gotovo eden bolj znanih, saj so ga v starem veku zelo častili. Njegov grob in nad njim postavljena cerkev sta že v 5. stoletju postala pravi romarski kraj. V obliki pesnitve nam je njegovo življenje ohranil sv. Pavlin iz Nole, ki ga je visoko cenil, priča njegovega češčenja pa je tudi papež Damaz (305-384). Feliks je bil že zgodaj posvečen v duhovnika in postal zaupni prijatelj domačega škofa Maksima. V času krutega Decijevega preganjanja je škof Maksim, ki je bil že v letih, pobegnil v gore, Feliks pa je pogumno skrbel za vernike, ki so bili brez vodstva. Zaprli so ga in mučili, a ga je angel na čudežen način, kakor apostola Petra, osvobodil okovov in rešil iz ječe, Feliks pa je poiskal ostarelega škofa in ga negoval. S sokom gozdnih jagod ga je okrepčal, da se je za kratek čas lahko vrnil na svoj škofovski sedež. Preganjanja niso ponehala, Feliks pa je ves čas nesebično skrbel za vernike, jih poučeval in opogumljal, zlasti s svojim zgledom. Še enkrat je bil na čudežen način rešen pred zasledovalci: skrit v sodu je čakal šest mesecev, da je preganjanje minilo, nato pa se je vrnil v mesto. Škof Maksim je medtem umrl, zato so na njegovo mesto izbrali Feliksa. Ta je škofovsko čast odklonil in se kot preprost duhovnik še naprej posvečal pastoralnemu delu. Zadnja leta življenja je preživel v askezi, kot kmet obdeloval njivico za svoje preživetje in se razdajal za druge. Čeprav je umrl naravne smrti, ga zaradi številnih preganjanj in mučenj, ki jih je prestal, že od vsega začetka častimo kot mučenca.
Ime: orig. lat. Felix: »srečen, blažen«, tudi »ploden, rodoviten, uspešen«.
Rodil se je v začetku 3. stoletja v Noli, mestu vzhodno od Neaplja v Italiji, umrl pa okrog leta 260 ali 255 (?), prav tako v Noli.
Družina: bil je bogatega rodu, oče se je priselil iz Sirije; imel je brata Ermija, ki je izbral vojaško kariero.
Zavetnik: proti očesnim boleznim in težavam, proti krivemu pričevanju in krivi prisegi, lažem, zavetnik domačih živali, oči.
Upodobitve: na mnogih slikah ga upodabljajo, kako ga pajčevina skriva pred pogledi preganjalcev; kot diakona v ječi; kot mladega duhovnika, ki na svojih ramenih prenaša starčka (škofa Maksima); vklenjenega v ječi z lončenim vrčem in s črepinjami ob sebi; s šopom gozdnih jagod (kar simbolizira njegovo skrb za ostarelega Maksima); s pajkom ali angelom ob sebi, ki mu odstranjuje okove.
Goduje: 14. januarja, ponekod 15. novembra.»
“Ko je moj bog videl, da si se vrnil, je pobegnil, ker ni imel moči nad tvojimi krepostmi. Če se te torej že moj bog tako boji, koliko bolj bi se te moral jaz!” (Tako je po »Zlati legendi« izjavil poganski duhovnik, preden se je dal Feliksu krstiti.)
Vir
-V Noli (v Kampániji), sveti Feliks, duhovnik, ki je bil vržen v ječo, ko je divjalo preganjanje, in je prenesel najhujša mučenja. Slednjič, ko je prišlo do miru, se je vrnil med svoje. Živel je do starosti v revščini, kot nepremagljiv spoznavalec
vere, tako poroča sveti Pavlín.
-V Noli (v Kampániji), sveti Feliks, katerega pastoralno skrb in dostojanstvo se slavi v tem mestu. Od petnajstega leta starosti je slovel po slavnih čudežih in prestal mučeništvo pod oblastjo Marcijana z drugimi tridesetimi.
Vir
Šest kilometrov od Nole, v Cimitileju, se nahaja eden najpomembnejših zgodnjekrščanskih kompleksov na jugu Italije; do 2. stoletja našega štetja je tam obstajala poganska nekropola, blizu katere so prvi kristjani iz okolice pokopavali svoje mrtve v »cæmeteriumu«, izrazu, iz katerega izhaja krajevno ime Cimitile. Kasneje so Nolani tja prenesli posmrtne ostanke duhovnika sv. Feliksa; slava čudežev, ki so se dogajali na svetnikovem grobu, je kraj spremenila v romarsko središče. Že v 4. stoletju so bile znotraj območja zgrajene različne bazilike, ki so se pozneje razširile na šest; te so med seboj povezane, nekatere celo prekrivajoče, in sicer so to: sv. Feliks in Pincis, sv. Štefan, sv. Janez, sv. Pavlin, sveti mučenci in San Gaulonio. K njim se pridružuje še župnijska cerkev iz leta 1789, ki stoji visoko na arheološkem najdišču in je prav tako posvečena San Feliceju in Pincisu.
Poreklo teh pomembnih verskih in molitvenih krajev je povezano z »monasteriumom«, ki ga je dal zgraditi nolanski škof sv. Pavlin, rojen v Bordeauxu. Ko se je leta 394 naselil v Cimitileju, je spodbudil njegovo rast; pri »monasteriumu« se je zbralo veliko prijateljev svetega škofa, ki je pozneje postal zavetnik Nole. V njegovo čast 22. junija poteka velika in slavna Festa dei Gigli v Noli. Ti možje, ki so živeli delovno in molitveno življenje, so za stoletje prehiteli pravilo sv. Benedikta.
Sv. Pavlin, ki je leta 409 postal nolanski škof, je zapustil »monasterium«, razširil pokopališče in zgradil Baziliko Novo (400–403), ki je bila v 16. stoletju vključena v Baziliko San Giovanni. Ta je bila povezana s trifornim prehodom z Baziliko San Felice in Pincis. Slednja je nedvomno najpomembnejša izmed sedmih bazilik; zgrajena je bila v 4. stoletju na ostankih nekropole »poganov« iz Nole in hrani grob duhovnika mučenca sv. Feliksa v grobnici, sestavljeni iz majhne celice, kjer so bili shranjeni tudi ostanki dveh drugih škofov. Majhna zgradba je postala »martyrium« z odprtino, skozi katero so verniki v grob vnašali mazila, ki so veljala za čudežna in zaščitna pred boleznimi po stiku s svetnikovim telesom.
Grob je vstavljen v monumentalno edikulo, podprto s stebri in okrašeno z mozaikom iz 5. stoletja, vse skupaj pa je umeščeno v širšo baziliko. Grob-oltar, sprva majhen in preprost, je postal kot izvir prostornih zgradb in zdaj ostaja kot dragulj, vdelan v pet bazilik, katerih strehe od daleč dajejo vtis velikega mesta, kot ga je v pesmi 18 opisal sv. Pavlin.
Vse, kar vemo o sv. Feliksu, nam je posredoval sveti škof Pavlin, ki je bil že pred prihodom v Nolo in Cimitile svetniku predan. Posvetil mu je kar 14 svojih pesmi, imenovanih »natalizi« (carmina natalizia), saj so bile napisane med letoma 395 in 409 ob prazniku »dies natalis« svetnika, 14. januarja. Pavlinovo pesniško pripovedovanje je prvi zgodovinski dokument o življenju sv. Feliksa, torej prva pisna obdelava ustnega izročila, ki ga je spoznal na tem območju.
Feliks se je rodil v Noli v 3. stoletju očetu Sirijcu, ki se je iz Vzhoda preselil v Italijo in bil zelo bogat. Imel je brata Ermijo, ki je izbral vojaško kariero, medtem ko se je Feliks posvetil Kristusu kot duhovnik. Postal je zvest sodelavec nolanskega škofa Maksima, ki je med zadnjim preganjanjem kristjanov zapustil Nolo in se zatekel na osamljen kraj, v mestu pa pustil duhovnika Feliksa, ki ga je želel za svojega naslednika. Vendar je bil Feliks zaprt in mučen, nato pa ga je čudežno osvobodil angel, ki ga je odvedel na osamljen kraj, kjer je bil stari škof Maksim na smrtni postelji, izčrpan od stradanja in trpljenja. Feliks ga je okrepčal s sokom čudežnega grozdja, ga nato vzel na rame in odnesel nazaj v Nolo, kjer ga je izročil v oskrbo starejši kristjanki.
Med prehodnim zatišjem preganjanja je lahko nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, a ko se je preganjanje ponovno okrepilo, so Feliksa znova iskali. Uspelo mu je uiti in se je šest mesecev skrival v izsušeni cisterni, kjer ga je, ne da bi ga poznala, oskrbovala pobožna ženska. Ko se je preganjanje dokončno končalo z mirnim obdobjem Konstantina (313), se je Feliks vrnil v Nolo. Po smrti starega škofa Maksima so ga predlagali za njegovega naslednika, a je to zavrnil v korist duhovnika Kvinta. Odrekel se je tudi premoženju, ki mu je bilo zaplenjeno, in preostanek življenja preživel v revščini in delu.
Leto njegove smrti ni znano; nekateri podatki omenjajo čas pod Valerijanom (258), a kako razložiti, da niti on niti škof Maksim nista bila ubita? Verjetneje je, da sta umrla po miru Konstantina, torej po letu 313. Sv. Feliks je kljub temu veljal za mučenca, čeprav ni bil ubit, saj je veliko trpel in preživel le po čudežu. Njegov grob so imenovali »Ara Veritatis« (Oltar resnice), saj naj bi posebej učinkovito pomagal pri zmagi resnice nad krivoprisežništvom.
Svetemu zavetniku Cimitileja verniki posvečajo kar dve procesiji, ki se začneta 5. januarja in zaključita 14. januarja, na dan njegovega liturgičnega praznika. Prva poteka od starodavnega groba v območju paleokristjanskih bazilik do zadnje po vrsti, župnijske cerkve San Felice in Pincis, druga pa poteka po kraju Cimitile.
Sv. Pavlin ostaja njegov največji opevalec; v »carminih« opisuje številne čudeže, ki jih je Feliks izvedel, čaščenje, ki ga je prejemal, ter podrobno opisuje kraje in zgodnje bazilike. Kljub temu je bil sv. Feliks zaradi svojega imena, ki je pogosto v krščanski hagiografiji, pogosto zamenjan z drugimi istoimenskimi svetniki, kar je privedlo do čaščenja zunaj nolanskega območja, tudi v Rimu (in Pincis). Poleg tega je prisotnost domnevnega prvega nolanskega škofa z imenom sv. Feliks (praznik 15. novembra) zapletla identifikacijo. Vendar ni dvoma, da je sv. Feliks, duhovnik mučenec iz Nole, tisti, ki ga praznujemo 14. januarja.
IT
Sveti Feliks, znan tudi kot in Pincis, duhovnik iz Nole, se je rodil v Noli v drugi polovici 3. stoletja v plemeniti družini. Sovražniki naše svete vere so ga zaprli, vendar ga je angel osvobodil in ga popeljal na goro, kjer je priskočil na pomoč svetemu Maksimu, škofu iz Nole, ki se je tam skrival in ga mučila lakota in mraz. Svoje sodržavljane je spodbujal k potrpežljivosti v hudem preganjanju, ki so ga malikovalci z božjim dovoljenjem sprožili proti vernikom, in jih s svojim zgledom učil, kako si s trpljenjem časnih tegob utirati pot do večnih tolažb.
Ko so ga spet preganjali neverniki, ga je Bog čudežno rešil iz njihovih rok, tako da je šel skozi njihovo sredino in jim govoril, ne da bi ga prepoznali; nakar so mislili, da ga bodo iskali drugje, ko se je, razodevan od nekaterih malikovalcev, rešil med nekaterimi skalami, kjer ga preganjalci niso videli, ker ga je božja previdnost nenadoma prekrila s pajčevino. Ni mu bilo mar, da bi si povrnil dobrine, ki so mu jih vzeli sovražniki vere, in je preziral, kar je prostovoljno zapustil že zaradi Kristusove ljubezni, ampak se je z delom in trudom do smrti preživljal s sadovi svojega vrta, ki ga je obdeloval z lastnimi rokami.
Čeprav svetega Feliksa niso ubili, ga je Cerkev priznala za mučenca zaradi številnih trpljenj, ki jih je pretrpel v svojem življenju. Njegovo telo so pokopali v zgodnjekrščanski baziliki v Cimitilu. Njegov grob so imenovali Ara Veritatis, ker so mu pripisovali posebno učinkovitost proti lažnim pričam.
IT
Sveti Feliks iz Nole, ki je živel med 3. in 4. stoletjem, je bil krščanski duhovnik in pričevalec, znan po svoji globoki veri in kljubovanju preganjanju v svojem času. Po izročilu je bil Feliks med Decijevim preganjanjem zaprt in mučen zaradi svoje vere, vendar mu je čudežno uspelo pobegniti, pri čemer mu je po nekaterih pričevanjih pomagal angel. Po pobegu iz zapora naj bi se skril v jamo, kjer ga je izsledil poganski vojak. Ko pa ga je vojak poskušal ujeti, se je zemlja čudežno odprla in pogoltnila zasledovalca ter Feliksu omogočila ponoven pobeg. Po smrti cesarja Decija se je Feliks vrnil v Nolo, kjer je do svoje smrti z veliko predanostjo služil svoji skupnosti. Njegova osebnost je tesno povezana z osebnostjo svetega Pavlina iz Nole, ki je pisal o njem in spodbujal njegov kult. Svetega Feliksa častijo kot zavetnika vdov in pridelovalcev fižola ter ga praznujejo 14. januarja.
IT
Po izročilu je bil Feliks sin sirskega priseljenca in vojaka Hermija. Postal je duhovnik; ko je njegov škof Maksim med preganjanjem pobegnil, so Feliksa aretirali in mučili; legenda pravi, da ga je pred preganjalci obvarovala pajkova mreža na vhodu v jamo. S pomočjo angela mu je nazadnje uspelo pobegniti. Morda je sčasoma postal škof v Noli; katedrala je takrat stala v kraju Cimitile blizu Nole.
Paulin iz Nole je med letoma 395 in 407 svojemu domnevnemu predhodniku, za katerega so v tistem času v Noli že obstajala svetišča, posvetil letno pesem, napisal delno legendarno življenjsko zgodbo, spodbujal in širil čaščenje ter poleg treh obstoječih cerkva v Noli dal zgraditi še četrto cerkev, posvečeno Feliksu, ki je v 5. stoletju postala romarsko središče in kraj ozdravitev, čudežev z živalmi in eksorcizma. Glede na Feliksov pasijon so relikvije prinesli tudi v Kartagino v Faustovo baziliko – danes ruševine bazilike Damous el Karita.
Sveti Avguštin je še vedno hvalil pričevalca Feliksa, Gregor iz Toursa ga je nato imenoval mučenca; po nekaterih izročilih je skupaj s 30 tovariši umrl nasilne smrti pod poročnikom Marcijanom. Hieronimov martirologij ga imenuje škof in se ga spominja 27. julija. Beda Častitljivi je napisal življenjepis, ki temelji na Paulinovih pesmih. Na Feliksovem grobu v njemu posvečeni katedrali – edini ohranjeni cerkvi v kompleksu zgodnjekrščanskih cerkva v Cimitilu – so se dogajali čudeži, kot so ozdravitve in vračanje izgubljenih živali. Po prekinitvi v 5. do 8. stoletju je bilo njegovo čaščenje ponovno oživljeno v 9. do 14. stoletju.
Še danes Feliksa v Cimitileju počastijo z veliko procesijo na dan njegovega spomina.
Zavetnik mesta Cimitile; proti krivoverstvu, za vračanje izgubljenih živali in stvari.
DE
Feliks je imel redko srečo, da je bil njegov učitelj v znanosti in kreposti sveti škof Maksim, in čast, da je bil avtor njegove življenjske zgodbe sveti škof, slavni Pavlin. Njegov oče Hermij, doma iz Sirije, se je v Noli blizu Neaplja naselil kot star bojevnik, siv od vojaške službe, in je krvavi meč zamenjal za miren plug. Svojima sinovoma, od katerih je starejši sledil cesarjevim orlom, mlajši pa Kristusovemu praporu, je zapustil veliko premoženje. Feliks je svojo dediščino skoraj v celoti razdelil med revne, se posvetil služenju cerkvi v Noli ter zaradi čistosti svoje morale, plemenitosti svojega značaja in radostne ljubezni do Boga postal duhovni sin svetega škofa Maksima, ki ga je posvetil v duhovnika in želel, da bi ga nasledil v službi.
Leta 250 je cesar Decij začel preganjati kristjane s premetenim načrtom, da najprej odstrani škofe, da bi po porazu pastirjev še lažje in popolneje uničil čredo. Feliks je prosil slabotnega Maksima, naj si prihrani življenje, ki je bilo tako dragoceno Cerkvi, in se skrije v bližnjih gorah. Sveti starec se je zelo nerad odrekel kroni mučeništva in popustil nujnim prošnjam. Feliks, ki je bil še v polni mladosti, je medtem prevzel duhovno oskrbo vernikov.
Ko cesarjevi pristaši niso našli škofa, so Feliksa odvlekli na sodišče. Ta je z veseljem priznal Jezusa, nato pa so ga v ječi, katere tla so bila prekrita s steklenimi in glinenimi črepinjami, bičali s palicami in obremenjevali s težkimi verigami. Toda v prvi uri noči se mu je prikazal sijoči angel, razrahljal verige, odprl rešetke ječe, ga mimo stražarjev popeljal na prosto in mu naročil, naj prinese pomoč škofu, ki je hiral v gorah. V naglici je prestrašeni sin brez diha poletel k svojemu ljubljenemu očetu. Dragi starec je nezavesten in blizu smrti ležal na tleh, izčrpan od lakote, izčrpan od skrbi za svojo čredo, brez strehe pred žgočo sončno vročino in občutljivim nočnim hladom. Feliks je storil nekaj, kar lahko iznajde le najnežnejša sinovska ljubezen, da bi zadržal uhajajoče življenje: pokleknil je ob njem, mu poljubil roke in čelo, mu vdihnil toploto v obraz, mu drgnil prsi in bok, dokler ni začutil šibkega utripa. O, če bi bil pri roki le kozarec vode, nekaj kapljic vina, malo osvežitve! Feliks je imel s seboj le svoje vsemogočno zaupanje v Boga. S solzami, ki so mu tekle po licih, je zavzdihnil k nebesom in prosil za usmiljeno pomoč. Nato so njegove oči zagledale popolnoma zrel grozd na naslednjem trnovem grmu – sok, ki ga je hitro kanil vanj, je oživil omedlelega moškega. Toda ali lahko iz trnja izrežemo grozdje in iz bodike fige? Da, z otroškim zaupanjem v Boga lahko.
Ko se je Maksim zbudil in pred seboj zagledal dragega Feliksa, ki je jokal od veselja, je z zahvalo objel rešitelja svojega življenja in ga prosil, naj dokonča delo, ki ga je začel na Božji ukaz, in ga pripelje nazaj k svoji čredi. Feliks je vzel dragoceno breme na svoja ramena, ga pred svitom prenesel v mesto in ga zaupal v oskrbo pobožni matroni.
Ko se je prvi bes preganjanja polegel, se je Feliks – še vedno prezgodaj – odpravil iz skrivališča, da bi vernikom prinesel tolažbo in pomoč. Pogani, polni jeze, ker je pobegnil iz ječe in se spet tako pogumno pokazal, so hrepeneli po njegovi krvi. Vdrli so v njegovo stanovanje, a ga ni bilo tam; iskali so ga na ulicah, kjer je bil res z več kristjani; toda oči preganjalcev so bile zaslepljene, niso ga prepoznali; eden od njih ga je namreč osebno vprašal, ali ni videl duhovnika Feliksa? Z odgovorom: „Nisem ga videl“, se je umaknil. Ko so pristaši pohiteli in vprašali drugega človeka, je ta začudeno dejal: „Kako, vi iščete Feliksa in ste pravkar sami govorili z njim; odšel je tja dol.“ Feliks je že slišal bližajoče se korake svojih zasledovalcev. Hitro je zdrsnil v razpoko porušenega zidu in prav tako hitro sta dva pajka raztegnila svoje mreže čez odprtino. Preganjalci so preiskali vse kotičke, razen te špranje v steni, saj jim je pajkova mreža preprečevala vstop. Sveti Pavel o tem lepo pravi: „Če je Kristus z nami, postane pajkova mreža trden zid; če Kristusa ni z nami, postane trden zid pajkova mreža.“ Feliks se je šest mesecev skrival v cisterni, kamor mu je krščanska žena, ki jo je vodil Božji Duh, prinašala hrano, ki jo je potreboval, vendar njenega obraza ni nikoli videl.
Končno se je vrnil mir in Feliksa je občestvo pozdravilo z nepopisnim veseljem ter ga soglasno razglasilo za naslednika Maksima, ki je medtem umrl; toda on je to izvolitev zavrnil in jo predal starejšemu duhovniku.
Preganjanje ga je oropalo še tistega, kar mu je ostalo od očetove dediščine. S cesarskim dekretom bi lahko dobil nazaj svoje premoženje, vendar je svojim svetovalcem pripomnil: „Ni vse, kar mi je dovoljeno, tudi koristno zame. Ne, zaradi krščanske vere ne bom vzel nazaj, kar sem izgubil; ne, želja po zemeljskih dobrinah, ki sem jih zaradi nebeških dobrin dolgo cenil, naj ne vznemirja več mojega srca. Zakaj ne bi z veseljem sledil ubogemu Jezusu v revščini, da bi mi večne dobrine prišle še bolj v izobilje? S polnim zaupanjem upam, da bo Bog, ki me je osvobodil iz ječe in me ohranil v zavetju, še naprej skrbel zame.“ Da ne bi nikomur povzročal nevšečnosti, je najel majhno njivo, jo obdeloval z lastnimi rokami in tako lahko dajal miloščino. Feliks je umrl leta 256, v visoki starosti in bogat s krepostmi. Njegov grob je postal priljubljen romarski kraj in bil poveličan s številnimi ozdravitvami bolnikov.
DE
Feliks se je rodil v Noli v Kampaniji, kjer se je naselil njegov oče Hermija, ki je izviral iz Sirije, potem ko je dolga leta služil v vojskah cesarja. Imel je brata, ki se je prav tako posvetil vojaški službi, saj v nobenem drugem stanu ni bilo tako zanesljive poti do častnih položajev. Feliks pa tega nikoli ni želel, vendar nikakor ne zaradi svojega prvorojenstva, katerega prednosti so ga zdele zadrževati v svetu, temveč je želel služiti pod drugimi zastavami, pod zastavami Jezusa Kristusa, Kralja kraljev. Ko mu je umrl oče, je takoj razdelil večji del svojega premoženja med uboge. Nekaj časa kasneje je stopil v službo Cerkve in sveti Maksim, ki je takrat vodil cerkev v Noli, ga je posvetil najprej za lektorja, nato za eksorcista in nazadnje za duhovnika. S svojo nedolžnostjo v obnašanju in svojo modrostjo si je vedno bolj pridobival naklonjenost svojega škofa, ki je v njem našel oporo v času preganjanja in ga tudi označil za svojega naslednika po svoji smrti.
Ko je cesar Decij leta 250 po Kristusovem rojstvu ponovno zanetil ogenj preganjanja, se je Maksim, ki je dobro vedel, da bodo pogani najprej napadli in umorili škofe, odločil za beg in se skril v puščavo. Tega ni storil iz strahu pred smrtjo, saj je bila smrt edini predmet njegovih želja, temveč zato, da bi ostal na razpolago potrebam svoje črede, in bil je poleg tega prepričan, da človek skuša Boga, če se sam izpostavi mučeništvu. Preganjalci, razjarjeni, ker ga niso mogli najti, so zgrabili duhovnika Feliksa, ki je vodil cerkev v Noli med odsotnostjo nadpastirja. Sodniki, pred katere so ga privedli, so ga dali bičati z vrvmi, nato pa so ga z zvezanimi rokami in nogami vrgli v temen zapor. Tla tega grozljivega prostora so bila povsem prekrita s steklenimi in glinenimi črepinjami, ki so svetniku, naj je ležal ali stal, zagotovo povzročale hude bolečine. Kmalu pa je z neba v zapor k njemu stopil angel, ki je žarel v ognjenem sijaju, se približal svetemu pričevalcu in mu ukazal, naj pohiti na pomoč svojemu škofu, ki se bori z najhujšo stisko. Nenadoma je zapornik zagledal, kako so se njegove verige raztrgale in vrata zapora odprla. Sledil je angelu, ki ga je vodil do kraja, kjer se je nahajal Maksim. Tam je našel častitljivega starca – brez govora, brez zavesti in skoraj brez življenja. Strah zaradi njegove črede, ki je bila v tako veliki nevarnosti, ter mraz in lakota so ga spravili v to žalostno stanje. Kaj naj zdaj stori Feliks? Zaman je iskal nekaj užitnega. A njegova vera ga ni zapustila. Molitev je njegov sidro upanja. Nenadoma je opazil grozd, ki je visel na trnastem grmu. Sok jagod je nakapal skozi pobledele ustnice svetega škofa in počasi je Maksim spet prišel k sebi, prepoznal svojega rešitelja, ga nežno objel in ga prosil, naj ga odpelje nazaj k njegovi čredi. Feliks ga je vzel na svoje rame in še pred zoro vrnil častitljivo breme v škofovsko hišo ter ga predal v oskrbo stare krepostne žene.
Potem ko je prejel blagoslov od svojega škofa, se je Feliks skrivaj vrnil v svojo hišo, tam nekaj časa ostal skrit in goreče molil za mir Cerkve. Ko se je ogenj preganjanja nekoliko polegel, se je znova pojavil in nadaljeval z poučevanjem krščanskega ljudstva, kot je to počel prej. Malikovalci, ki so z jezo opazovali sadove njegovih govorov in zgledov, so se zbrali skupaj in oboroženi navalili na njegovo bivališče, da bi ga aretirali, vendar ga niso prepoznali, ko so ga srečali na poti. Celo sami so ga vprašali, kje je Feliks, a so bili zaradi njegovega nejasnega odgovora zavedeni in šli naprej. Ko so spoznali svojo zmoto, svetnika ni bilo več videti. Pobegnil je skozi razpoko v razpadajočem zidu, ki se je takoj zatem prekril s pajčevino. Njegovi sovražniki so videli, da je njihov namen propadel, in po tisočerih jalovih iskanjih odšli domov.
Šest mesecev je ostal skrit v napol izsušenem vodnjaku, kjer ga je hranila krščanska žena. Ko se je preganjanje končalo in je bil Cerkvi po smrti njenega sovražnika Decija (251) vrnjen mir, je prišel iz skrivališča, verniki pa so ga sprejeli kot angela z neba.
Po smrti svetega Maksima je vse ljudstvo z enim glasom vzkliknilo, da naj Feliksa povzdignejo na škofovski sedež. Vendar je to čast zavrnil in skušal prepričati ljudstvo, da bi morali raje izbrati Kvinta, ker je ta pred njim prejel duhovniško posvečenje. Novi škof, ki je poznal zasluge našega svetnika, mu je vselej izkazoval globoko spoštovanje, ga imel za svojega očeta in ni storil ničesar pomembnega, ne da bi se prej posvetoval z njim.
Tisto malo, kar si je Feliks še zadržal od očetove dediščine, mu je bilo med preganjanjem odvzeto. Po cesarski odredbi bi to lahko zahteval nazaj in tudi dobil bi, kot so mnogi drugi kristjani, a tega ni želel, čeprav so mu mnogi svetovali drugače. Razlog, ki ga je navedel, je bil, da je revščina najzanesljivejše sredstvo za dosego Jezusa Kristusa. V svoji ljubezni do revščine in nesebičnosti je šel tako daleč, da je celo zavrnil darove, ki so mu jih ponujali bogataši. Najel je njivo, ki jo je obdeloval z lastnimi rokami, da si je zagotovil preživetje in da je lahko še naprej delil miloščino. Njegova ljubezen do ubogih ni poznala meja. Če je imel dve obleki, je ubogim dal boljšo. Pogosto je edino obleko, ki mu je ostala, zamenjal za cunje, ki so revnemu služile za pokrivalo.
Po tako dejanj polnem življenju je sveti Feliks umrl v visoki starosti, 14. januarja 266. Njegovo ime najdemo v mučeniškem seznamu, pripisanem svetemu Hieronimu, in v več drugih najstarejših, ki so se nam ohranili. Na kraju, ali bolje rečeno okoli kraja, kjer je bil pokopan, so zgradili pet cerkva. Zdaj so njegove relikvije v stolni cerkvi v Noli. Nekaj delov pa je tudi v Rimu, Beneventu in drugih cerkvah. Bog je počivališče svetnika poveličal z več čudeži. Papež Damaz, ki je tja prišel zaradi pobožnosti, je tam ozdravel bolezni. Sam to pripoveduje v pesmi, ki jo je iz hvaležnosti sestavil v čast svetniku.
V petem stoletju, šestinštirideset let po smrti svetega papeža Damaza, se je sveti Paulin, rimski senator, ki je iz Španije prišel v Nolo, dal posvetiti za vratarja cerkve svetega Feliksa. Ta nam poroča, da je na praznik svetnika izjemno velika množica ljudi, ki jih je pobožnost privabila iz Rima, celotne Italije in najoddaljenejših dežel, drla k počivališču svetega pričevalca. Vsi romarji so tej cerkvi prinašali darove, vsak po svojih zmožnostih. Jaz pa, dodaja, sem svetniku daroval hvalnico svoje jezikovne spretnosti, celo svoje celotne osebe, čeprav sem nevreden. Po njegovi priprošnji, nadaljuje, sem prejel zelo veliko milosti in upam doseči še večno blaženost. Nič, z eno besedo, ni bolj nežnega kot izrazi, s katerimi sveti Paulin opisuje svojo brezmejno pobožnost do tega svetnika.
Poroča o številnih čudežih, ki so se zgodili pri grobu svetnika in katerih je bil sam priča. Večkrat ponovi, da je sam očitno občutil učinke njegovega varstva. Tudi sveti Avguštin govori o čudežih, ki so se v Noli zgodili po priprošnji svetega Feliksa. Zaradi pobožnosti so želeli biti pokopani v cerkvi, zgrajeni v čast svetniku, ki je stala zunaj obzidja, saj so upali, da bodo tudi po smrti deležni učinkov njegovega varstva. Sveti Paulin je o tem vprašal svetega Avguština za nasvet, ki mu je v svojem spisu o skrbi za mrtve odgovoril, da tisti, o katerih je govoril, uživajo sadove svoje vere v nebesih in da bo svetnik prav tako koristen pokojnim kot priprošnje in dobra dela še živečih vernikov.
DE
Rojen : okoli začetka 3. stoletja Nola, Kampanija, Italija
Umrl : okoli leta 250 Nola, Kampanija, Italija
Zavetništvo : proti očesnim boleznim; proti težavam z očmi; proti krivim pričam; proti lažem; proti krivopričevanju; domačih živali; oči.
Preudarni Tillemont je v zvezi z življenjem tega svetnika zapisal, da bi lahko dvomili o njegovih čudovitih okoliščinah, če jih ne bi podpirala avtoriteta škofa Pavlina; vendar bi morali velike čudeže sprejemati z večjim spoštovanjem, če jih potrjujejo nesporna potrdila.
Sveti Feliks je bil doma iz Nole, rimske kolonije v Kampaniji, štirinajst milj od Neaplja, kjer je njegov oče Hermij, ki je bil po rodu Sirijec in je služil v vojski, kupil posestvo in se naselil. Imel je dva sinova, Feliksa in Hermija, ki jima je po smrti zapustil svoje premoženje. Mlajši si je prizadeval pridobiti ugled v svetu med ljubitelji nečimrnosti, tako da se je odločil za poklic vojaka, ki je bil v tistem času najbolj zanesljiva pot do bogastva in časti. Feliks, da bi dejansko postal to, kar njegovo ime v latinščini pomeni, srečen, se je odločil, da ne bo sledil nobenemu drugemu merilu kot merilu Kralja kraljev, Jezusa Kristusa. V ta namen je preziral vse zemeljske stvari, da ne bi ljubezen do njih zapletla njegove duše, je razdelil večji del svojega premoženja med uboge. Škof Maksimus, sveti škof v Noli, ki ga je posvetil v bralca, eksorcista in nazadnje v duhovnika; ga je, očaran nad njegovo svetostjo in preudarnostjo, v tistih težkih časih postavil za svojo glavno oporo in ga določil za svojega naslednika.
Leta 250 je cesar Decij sprožil krvavo preganjanje Cerkve. Maksim je videl, da je glavni tarča preganjanja, zato se je umaknil v puščavo, vendar ne zaradi strahu pred smrtjo, ki si jo je želel, temveč zato, da z iskanjem smrti ne bi skušal Boga in da bi se ohranil za služenje svoji čredi. Ker ga preganjalci niso našli, so se spravili na Feliksa, ki je v njegovi odsotnosti budno opravljal vse svoje pastirske dolžnosti. Upravitelj ga je dal bičati, nato mu je okoli vratu, rok in nog nataknil vijake in verige ter ga vrgel v ječo, v kateri so bila, kot nam poroča sveti Prudencij, tla po vsej površini posejana s koščki lončenih posod in razbitega stekla, tako da ni bilo prostega mesta, na katerem bi svetnik lahko stal ali ležal. Neke noči se je prikazal angel v veliki slavi, napolnil ječo z močno svetlobo in naročil svetemu Feliksu, naj gre in pomaga svojemu škofu, ki je bil v veliki stiski. Ko je pričevalec videl, da so mu padle verige in da so se odprla vrata, je sledil svojemu vodniku in nebo ga je vodilo do kraja, kjer je ležal Maksim, skoraj mrtev od lakote in mraza, brez besed in čutov: zaradi skrbi za svojo čredo in težav v samotnem zavetju je namreč pretrpel več kot mučeništvo. Ker ga Feliks ni mogel spraviti k sebi, se je zatekel k molitvi; ko je na dosegu roke odkril grozdje, mu je nekaj soka stisnil v usta, kar je imelo želeni učinek. Dobri škof je komaj zagledal svojega prijatelja Feliksa, že ga je objel in prosil, naj ga odpelje nazaj v svojo cerkev. Svetnik ga je vzel na ramena in ga še pred nastopom dneva prinesel v svojo škofovsko hišo v mestu, kjer je zanj skrbela pobožna starka.
Feliks se je z blagoslovom svojega pastirja skrivaj odpravil v svoje bivališče in se tam skrival ter neprestano molil za cerkev, dokler ni bil z Decijevo smrtjo leta 251 v njej ponovno vzpostavljen mir. Komaj se je spet pojavil v javnosti, je njegova gorečnost tako razburila pogane, da so prišli oboroženi, da bi ga prijeli; čeprav so ga srečali, ga niso poznali; vprašali so ga celo, kje je Feliks, na kar se mu ni zdelo primerno neposredno odgovoriti! Preganjalci, ki so šli malo naprej, so opazili svojo zmoto in se vrnili; svetnik pa je medtem stopil malo s poti in se prikradel skozi luknjo v razpadajočem starem zidu, ki se je takoj zaprla s pajkovimi mrežami. Njegovi sovražniki, ki si niso predstavljali, da bi se lahko kaj v zadnjem času zgodilo tam, kjer so videli tako tesno pajkovo mrežo, so se po brezplodnem iskanju drugje zvečer vrnili brez svojega plena. Feliks je med ruševinami med dvema hišama našel star vodnjak, ki je bil napol suh, zato se je v njem skrival šest mesecev; v tem času je s pomočjo pobožne kristjanke dobil sredstva za preživetje. Ko je bil s cesarjevo smrtjo v Cerkvi ponovno vzpostavljen mir, je svetnik zapustil svoje zatočišče in bil v mestu sprejet kot angel, poslan iz nebes.
Kmalu po smrti svetega Maksima so vsi soglasno izvolili Feliksa za škofa, vendar je prepričal ljudstvo, naj izbere Kvinta, ker je bil starejši od obeh duhovnikov in je bil posvečen sedem dni pred njim. Ko je bil škof, je Kvintus vedno spoštoval svetega Feliksa kot svojega očeta in v vseh pogledih upošteval njegove nasvete. Ker je bil preostanek svetnikovega premoženja med preganjanjem zaplenjen, so mu svetovali, naj ga zahteva, kot so to storili drugi, ki so tako dobili nazaj, kar jim je bilo odvzeto. Njegov odgovor je bil, da bi bil v revščini bolj varen, če bi imel Kristusa. Ni ga bilo mogoče prepričati, da bi sprejel tudi to, kar so mu ponudili bogati. Najel je majhen košček nerodovitne zemlje, ki ni presegal treh akrov in ga je obdeloval z lastnimi rokami tako, da je od tega prejemal hrano in mu je nekaj ostalo za miloščino. Vse, kar mu je bilo podarjeno, je takoj razdelil revnim. Če je imel dva plašča, jim je gotovo dal boljšega, svojega edinega pa je pogosto zamenjal za krpe kakšnega berača. Umrl je v visoki starosti, štirinajstega januarja, na ta dan ga omenjajo Martirologij pod imenom sveti Jerom in vsi drugi poznejši. Na kraju ali v bližini kraja, kjer je bil prvič pokopan in ki je bil zunaj meja mesta Nola, je bilo zgrajenih pet cerkva. Njegovi dragoceni posmrtni ostanki so trenutno shranjeni v katedrali, nekateri deli pa so v Rimu, Beneventu in nekaterih drugih krajih. Papež Damaz je na romanju, ki ga je opravil iz Rima v Nolo k svetišču tega svetnika, v kratki pesmi, ki jo je napisal v zahvalo, izpovedal, da je bil na njegovo priprošnjo čudežno ozdravljen neke bolezni.
Sveti Pavlin, rimski senator v petem veku, šestinštirideset let po smrti svetega Damaza, je prišel iz Španije v Nolo in želel biti vratar v cerkvi svetega Feliksa. Pričuje, da so iz Rima, vseh drugih delov Italije in bolj oddaljenih dežel prihajale množice romarjev, da bi ob njegovem prazniku obiskali njegov grob; dodaja, da so vsi prinesli v njegovo cerkev takšne ali drugačne darove, kot so voščene sveče, da bi gorele na njegovem grobu, dragocena mazila, drage okraske in podobno; on pa mu je s svoje strani izkazal spoštovanje z jezikom in sam, čeprav kot nevredna žrtev. Povsod izraža svojo predanost temu svetniku z najtoplejšimi in najmočnejšimi izrazi ter verjame, da so mu bile vse milosti, ki jih je prejel iz nebes, podeljene na priprošnjo svetega Feliksa. Nanj se je obračal v vseh svojih potrebah; s svojimi molitvami si je izprosil milost v tem življenju in slavo po smrti. Obširno opisuje svete slike celotne zgodovine Stare zaveze, ki so bile obešene v cerkvi svetega Feliksa in ki so razvnemale vse, ki so jih gledali, ter bile kot številne knjige, ki so poučevale nevedne ljudi.
Z veseljem si lahko preberemo pobožne občutke, ki jih je ob pogledu na vsako od njih doživel sveti Pavlin. Pripoveduje o številnih čudežih, ki so se zgodili na njegovem grobu, o osebah, ki so bile ozdravljene različnih bolezni in rešene nevarnosti z njegovo priprošnjo, pri čemer je bil očividec več takih čudežev. Pričuje, da je tudi sam pogosto doživel najbolj občutne učinke njegovega pokroviteljstva in da je hitro ozdravel, ko se je zatekel k njemu. Tudi sveti Auguštin je poročal o številnih čudežih, ki so se zgodili v njegovem svetišču. Včasih ni bilo dovoljeno pokopavati trupel znotraj mestnega obzidja. Cerkev sv. Feliksa je bila zunaj obzidja Nole, zato tam ta prepoved ni veljala in so mnogi pobožni kristjani želeli biti pokopani v njej, da bi jih njihova vera in pobožnost po smrti priporočili za priprošnjo tega svetega pričevalca, o čemer se je sveti Pavlin posvetoval s svetim Avguštinom. Sveti doktor mu je odgovoril s svojo knjigo O skrbi za mrtve, v kateri je pokazal, da bosta vera in pobožnost takih oseb po smrti na voljo njim, kakor so jim koristna voščila in dobra dela živih v korist vernih pokojnikov. Glej pesmi svetega Pavlina o njegovem življenju, ki jih potrjujejo drugi verodostojni stari zapisi, ki jih navajata Tillemont, t. 4, str. 226, in Ruinart, Acta Sincera, str. 256. Muratori, Anecd. Lat.
EN