V Santiponce (blizu Seville [sevílje] na Španskem), sveti Gerúncij, škof, ki je umrl v ječi.
Vir
Views: 8
blaženi Mihael (Miguel) Carvalho in tovariši – duhovnik, redovnik in mučenci
Mučenec na Japonskem
Miguel Carvalho (1579-1624) je bil portugalski misijonar. Njegova neučakanost, da bi čimprej začel z misijonskim delom, ga je kmalu po prihodu na Japonsko pripeljala v zapor. Miguel je najprej prišel v Goo v Indiji, kjer je dokončal svoj študij in bil posvečen. Kljub veliki želji po Japonski je pred odhodom tja leta 1619, še deset let ostal v Goi in poučeval teologijo. Nato pa je doživel še brodolom in nekaj časa ni mogel najti prevoza za Japonsko. Odšel je prek Macaa v Manilo in končno leta 1621 pristal v Nagasakiju, preoblečen v Portugalskega vojaka. V tistem času je potekalo veliko preganjanje katoličanov. Misijonarji so morali delovati v tajnosti. Miguel je dve leti preživel na otoku blizu Nagasakija in se učil japonščino.
Iz otoka je bil izgnan, ko je nenadoma stopil pred guvernerja in javno izrazil svojo namero, da bo oznanjal evangelij, da bi tako spreobračal ljudi. Provincial ga je poslal na delo s kristjani v Omuro. Ob povratku v Nagasaki ga je zalotil vohun, ki ga je izdal policiji. Skupaj z dominikancem, dvema frančiškanoma in enim katehistom je bil 13 mesecev v zaporu, ki je bil brez strehe. Živeli so v zelo težkih razmerah. Končno so jih odpeljali, da bi jih ob kolu zažgali. Les so skrbno zložili na tak način, da je gorelo zelo počasi. Miguel je nagovoril gledalce: „Razumeti morate, da smo mi kristjani in da umiramo svobodno in prostovoljno zaradi vere v Kristusa, našega Gospoda.“ Mučeništvo je trajalo skoraj dve uri.
Vir
V Šimabari (na Japonskem), blaženi: Mihael Carvalho [karváljo], iz Družbe Jezusove, Peter Vázquez [váskes], iz Reda pridigarjev (dominikancev), Ludvik Sotelo in Ludvik Sasanda, duhovnika, in Ludvik Baba, redovnik iz Reda manjših bratov, ki so bili živi sežgani.
Views: 8
sveti Mena iz Carigrada – škof
V Carigradu, sveti Mena, škof, ki je bil posvečen od svetega Agapíta. Po začasni prekinjeni zvezi s papežem Vigílijem, je že spravljen posvetil veliko cerkev, ki jo je zgradil cesar Justinijan pod naslovom Božja Modrost (Hagia Sofia).
Vir
Views: 10
sveti Tomaž Cantelupa – škof
Pri Montefiasconu (v Láciju), smrt svetega Tomaža Cantelupa [kantelupa], herefordskega škofa v Angliji, ki je bil slaven po učenosti. Bil je strog do sebe, do revežev pa se je izkazal kot darežljivi darovalec.
Vir
Views: 0
sveti Genesij – vojak, tajnik in mučenec
V Arlesu [árlu] (v Provansi), sveti Genésij, mučenec, ki je še kot katehumen vršil službo tajnika. Zbežal je, da bi se rešil, ker ni hotel delati proti kristjanom. Toda bil je od vojakov ujet in krščen v lastni krvi.
Vir
Views: 7
blaženi Andrej Bordin – redovnik in bolničar
Cerkev je 2. maja 2015 dobila novega blaženega. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je kot papežev predstavnik v Torinu vodil beatifikacijo Andreja Bordina z redovniškim imenom Luigi (Ludvik) della Consolata.
Novi blaženi je bil rojen leta 1922 na severu Italije. Bil je tretji od osmih otrok v družini. Odraščal je v okolju, zaznamovanem z vsakodnevno sveto mašo, molitvijo rožnega venca, zakramentalnim življenjem in predvsem z odnosi z redovnicami in duhovniki visokih duhovnih vrlin. V tem zdravem družinskem okolju je po besedah kardinala Amata zorela njegova močna krščanska identiteta. Nikoli ni skrival svoje vere in svoje pobožnosti. Z izjemno preprostostjo je vedno delal tisto, kar je verjel, da mora delati, ne da bi se pri tem obremenjeval z drugimi.
»Dobri velikan«
Med drugo svetovno vojno je bil poslan na rusko fronto, vendar je bil zadolžen za živež in se tako ni nikoli udeležil neposrednih spopadov. Po lakoti, žeji in drugem pomanjkanju v koncentracijskih taboriščih v Sibiriji se je po vojni uspel vrniti domov. Po teh izkušnjah ga je začelo privlačiti redovniško življenje. Želel se je posvetiti služenju trpečim. Leta 1946 se je tako pridružil Kongregaciji bratov sv. Jožefa Benedikta Cottolenga. Njegovo prvo poslanstvo je bilo skrb za higieno bolnikov, pomoč najtežjim pacientom, umivanje brezdomcev in nepokretnih bolnikov. Ni mu bilo težko niti pomivati posode, tal ali delati na polju. Leta 1966 je izpovedal večne zaobljube.
Zaradi njegove krepke postave so ga klicali »dobri velikan«. Bil je redkobeseden, a na njegovem vedrem obrazu je bil zmeraj nasmeh. Vzbujal je gotovost in zaupanje. Tako med bolniki kot med sestrami in zdravniki je hitro postal najbolj zaželen bolničar, saj je bil vešč, učinkovit, zanesljiv in oprezen. Umrl je zaradi levkemije leta 1977.
V njegovem srcu je bil vedno Jezus
Pričevanja o vrlinah novega blaženega so po besedah kardinala Amata ganljiva. Njegovi sobratje so govorili, da je svojo poklicanost živel v obliki, ki je presegala njihovo. Bil je »velik mož«, v molitvi je bil srečen. Poleg redovniških so bile izjemne tudi njegove človeške kreposti. Resnično je živel iz vere. Kjerkoli je bil, je bil v njegovem srcu vedno Jezus. Križani in evharistični Kristus je bil središče njegovega poslanstva. Njega je častil, molil k njemu, ga ljubil in mu služil v najbolj ubogih bratih.
Božje ljubezni niso izražale toliko njegove besede in niti ne dejanja, temveč njegova osebnost. Sama navzočnost novega blaženega je izražala ljubezen, usmiljenje in razumevanje. Njegovo življenje je bilo »nenehen spust iz Jeruzalema do Jerihe, da bi pomagal ljudem vseh vrst, prizadetih na telesu ali v duhu. Bil je resnično dobri Samarijan, kakor Jezus.«
Vir
Views: 20