Na odprtem morju pred Rochefortom [rošfórom] v Franciji, blaženi Natalis Hilarij Le Conte [lekón], mučenec, ki je kot klerik stolnice v Bourgesu [búržu] postavljen v službo pevovodja, bil zadržan ob preganjanju na ladji suženjstva iz sovraštva do vere. Zbolel je in umrl zaradi Kristusa. († 1794)
Vir
Views: 0
Atributi: romarska palica, model cerkve
Imena: Amor, Amore
Amor je po nekaterih virih prišel s Škotske, nekateri drugi viri pa pa govorijo, da je prišel iz Akvitanije. Pridružil se je Pirminu, ki je misijonaril po Odenwaldu. Z njima je deloval tudi Burkhard, ki je pozneje postal škof v Wurzburgu. Leta 734 je Amor ustanovil samostan Amorbach, ki se je razvil v eno najpomembnejših benediktinskih opatij. Misijonar Amor je umrl okoli leta 777. Nekdanja opatijska cerkev v Amorbachu je danes evangeličanska cerkev. Amor je na upodobitvah prikazan kot romar z romarsko palico in modelom cerkve v rokah.
Goduje 17. avgusta.
Vir
Rodil se je na Irskem ali Škotskem, umrl pa okoli leta 777.
Skupaj s Pirminom iz Reichenaua je misijonaril v Gornji Raini in Elzasu. Leta 730 je ustanovil benediktinski samostan v Amorbachu. V bližini je “Amor vodnjak”, zdravilni vrelec, katerega voda jim je služila za krščevanje. Amor je postal opat samostana v Odenwaldu, kjer je tudi umrl.
Vir
Rojstni kraj svetega Amorja ni znan. Bil je spremljevalec svetega Pirmina in je širil krščansko vero v Odenwaldu. V tistem času se je grof Ruthard odločil, da bo živel v sveti samoti na Gotthardsbergu, ki so ga pozneje poimenovali po svetem Gotthardu. Na gori je zgradil kapelo v čast Materi Božji, zdaj pa je želel, da se tam ustanovi samostan. Po nasvetu svetega Pirminija se je Amor z več brati preselil na to območje in ustanovil pozneje znani samostan Amorbach. To je močno pripomoglo k širjenju krščanstva na teh gozdnatih območjih.
Ta Amorbach leži v prijazni dolini ob reki Mudau v škofiji St Burkhard. Ta apostol Frankovske je z vsemi močmi podpiral Amorbachova prizadevanja in si neutrudno prizadeval za spreobrnjenje poganskih prebivalcev gozda.
Opat Amor je ustanovil samostansko šolo, kot je bilo v navadi v vseh takrat ustanovljenih samostanih, in sam z izjemno ljubeznijo in spretnostjo poučeval mlade. Bil je tudi poln sočutja do revnih in bolnih. Bog ga je obdaril s čudežnim darom. S tem čudežnim darom je izvrstno zdravil in pogosto na čudovit način odpravljal stisko in bedo ubogih. V bližini samostana je bil vodnjak, ki je menihom zagotavljal potrebno vodo. Svetnik je nad to vodo izrekel svoj blagoslov in od takrat naprej se je z njeno uporabo zgodilo veliko čudežnih ozdravitev. Ta voda se še vedno imenuje Amorjev vodnjak. Posebno ljubezen in predanost je gojil do Božje matere. Vsak dan je obiskoval kapelo, ki jo je v njeno čast zgradil grof Ruthard, in jo prosil za priprošnjo.
Samostan je cvetel že za časa življenja svojega ustanovitelja. Pozneje je dal več škofov. Prvi samostanski opati so bili povišani v škofijski sedež v Verdnu. Sveti Amor je umrl leta 777 in bil pokopan v Marijini kapeli ob Amorjevem vodnjaku. Bog je njegov grob poveličal s številnimi čudeži, ki so se tam zgodili na svetnikovo priprošnjo.
V 9. stoletju so samostan Amorbach izropali in požgali Madžari. Nekaterim menihom je uspelo pobegniti, ostale pa je krvoločni sovražnik kruto umoril. V tistem času so bili vsi dokumenti uničeni, zato je o ustanovitvi samostana in življenju ustanovitelja znanega zelo malo. Sekularizacija je samostan spremenila v knežjo rezidenco.
DE
Views: 25
V Cezaréji v Kapadóciji (v današnji Turčiji), sveti Mamán ali Mamét, mučenec, ki je živel kot zelo ponižen pastir sam v gozdovih gora, živel od sadežev in ker je priznaval vero v Kristusa, je dovršil pod Avrelijánom mučeništvo.
Vir
Views: 14
»Svetost ni obleka, ki jo je mogoče kupiti v veleblagovnici. Svetost je obleka, ki jo izdela Bog.« S temi besedami kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, opisuje bl. Leopoldino Naudet. Obred njene beatifikacije je kot papežev predstavnik vodil 29. aprila 2017 v severnoitalijanskem mestu Verona.
Svetnik se rodi v harmoniji med Božjo in človekovo voljo
Nova blažena je živela med letoma 1773 in 1834. Rodila se je v Firencah. Njen oče je bil francoske, mati pa madžarske narodnosti. Družina je pripadala dvoru toskanskega nadvojvode. Leopoldina je tako živela v Italiji, Franciji, na Dunaju in v Pragi. Leta 1809 je ustanovila kongregacijo sester Svete družine.
Tisti, ki krščenca »preobleče s krščanskimi krepostmi«, je Sveti Duh, duh svetosti, pojasnjuje kardinal Amato. Te kreposti iz osebe naredijo zvestega Jezusovega učenca. Vendar pa za to obstaja pogoj. Po Marijinem zgledu je potrebno Božji milosti najprej privoliti: »Fiat mihi secundum verbum tuum.« V tej harmoniji med Božjo voljo in človekovo voljo se rodi in vzcveti svetnik.
Učiteljica in zgled vere
Leopoldina sama je zaupala, da se je vse od otroških let dalje zavedala konkretne navzočnosti Boga v svojem življenju. Že pri sedemnajstih letih je bila po pričevanju drugih obdarjena s krepostmi, kot so pobožnost, lepe navade, skromnost in ponižnost. Iste kreposti je obdržala tudi, ko je prebivala na dvoru na Dunaju ali v Pragi. V svetu je živela z isto zbranostjo, ki jo je imela med adoracijo evharističnega Jezusa. Zaobljubila se je celo k popolnosti: Bogu je obljubila, da bo vse delala na najpopolnejši in tak način, ki je Njemu najbolj všeč. Sv. Gašper Bertoni je Leopoldino opredelil kot »posodo, polno najbolj posebnih milosti«.
Kardinal Amato pa meni, da je bila največja krepost nove blažene vera: »Vera je tista krepost, ki se ne boji razburkanih valov, ampak jih premaguje z zaupanjem v Boga.« Leopoldina je pogosto govorila, da bolj ko njena skupnost trpi zaradi težav, bolj mora biti prepričana o svojem uspehu. Pravičen človek živi iz vere in ta ne bi bila več vera, če bi stvari potekale brez protislovij, tako rekoč z razpetimi jadri.
Svojo vero je nova blažena posredovala spontano. Njeni bližnji so jo imeli za učiteljico in zgled vere ter so si prizadevali posnemati jo. Ta vera pa se je izražala preko dejavne ljubezni. Leopoldina je ustanovila brezplačne šole za revne deklice. V vzgojnih zavodih sv. Terezije in sv. Dominika jim je omogočila primerno izobrazbo. Odločila je, da se posamezne hiše odprejo ter sprejmejo osebe, ki so želele opraviti duhovne vaje. Njena ljubezen in potrpežljivost v odnosu do duhovnih hčera in sodelavk sta bili nepopisni, dodaja prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Od dvora in od samostana do svetosti
Njeno celotno življenje nato povzema z besedami: »Od dvora do samostana in od dvora in od samostana do svetosti.« Ideal te plemenite in izobražene ženske, ki je govorila več jezikov, je bila evangeljska popolnost. Leopoldina se pridružuje tisti vrsti žensk, ki so vse od začetka v vstalem Kristusu videle učitelja svojega življenja in dobrotnika človeštva v stiski. Na svoje sestre, razpršene po svetu, in na vse druge, se nova blažena obrača s spodbudo, da bi pogled vere in upanja vedno upirali v Boga in se tako ne bi izgubili med hrupom sveta: »Vse je minljivo, trava ovene, cvet se osuje. Samo Božja beseda – kot pravi sv. Peter – ostaja na veke (glej 1 Pt 1,21-25).«
Vir
Views: 15
V Cízicu (v Helespóntu, v današnji Turčiji), sveti Mirón, duhovnik in mučenec, ki je bil pod cesarjem Decijem in predsednikom Antípatrom po mnogih mukah obglavljen.
Vir
Views: 16
V Arkáriji (blizu Milazza [miláca] na Sicíliji), sveti Nikolaj Politi, puščavnik, ki je živel strogo življenje, največ časa v votlini.
Vir
Views: 12
