»Svetost ni obleka, ki jo je mogoče kupiti v veleblagovnici. Svetost je obleka, ki jo izdela Bog.« S temi besedami kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, opisuje bl. Leopoldino Naudet. Obred njene beatifikacije je kot papežev predstavnik vodil 29. aprila 2017 v severnoitalijanskem mestu Verona.

Svetnik se rodi v harmoniji med Božjo in človekovo voljo
Nova blažena je živela med letoma 1773 in 1834. Rodila se je v Firencah. Njen oče je bil francoske, mati pa madžarske narodnosti. Družina je pripadala dvoru toskanskega nadvojvode. Leopoldina je tako živela v Italiji, Franciji, na Dunaju in v Pragi. Leta 1809 je ustanovila kongregacijo sester Svete družine.

Tisti, ki krščenca »preobleče s krščanskimi krepostmi«, je Sveti Duh, duh svetosti, pojasnjuje kardinal Amato. Te kreposti iz osebe naredijo zvestega Jezusovega učenca. Vendar pa za to obstaja pogoj. Po Marijinem zgledu je potrebno Božji milosti najprej privoliti: »Fiat mihi secundum verbum tuum.« V tej harmoniji med Božjo voljo in človekovo voljo se rodi in vzcveti svetnik.

Učiteljica in zgled vere
Leopoldina sama je zaupala, da se je vse od otroških let dalje zavedala konkretne navzočnosti Boga v svojem življenju. Že pri sedemnajstih letih je bila po pričevanju drugih obdarjena s krepostmi, kot so pobožnost, lepe navade, skromnost in ponižnost. Iste kreposti je obdržala tudi, ko je prebivala na dvoru na Dunaju ali v Pragi. V svetu je živela z isto zbranostjo, ki jo je imela med adoracijo evharističnega Jezusa. Zaobljubila se je celo k popolnosti: Bogu je obljubila, da bo vse delala na najpopolnejši in tak način, ki je Njemu najbolj všeč. Sv. Gašper Bertoni je Leopoldino opredelil kot »posodo, polno najbolj posebnih milosti«.

Kardinal Amato pa meni, da je bila največja krepost nove blažene vera: »Vera je tista krepost, ki se ne boji razburkanih valov, ampak jih premaguje z zaupanjem v Boga.« Leopoldina je pogosto govorila, da bolj ko njena skupnost trpi zaradi težav, bolj mora biti prepričana o svojem uspehu. Pravičen človek živi iz vere in ta ne bi bila več vera, če bi stvari potekale brez protislovij, tako rekoč z  razpetimi jadri.

Svojo vero je nova blažena posredovala spontano. Njeni bližnji so jo imeli za učiteljico in zgled vere ter so si prizadevali posnemati jo. Ta vera pa se je izražala preko dejavne ljubezni. Leopoldina je ustanovila brezplačne šole za revne deklice. V vzgojnih zavodih sv. Terezije in sv. Dominika jim je omogočila primerno izobrazbo. Odločila je, da se posamezne hiše odprejo ter sprejmejo osebe, ki so želele opraviti duhovne vaje. Njena ljubezen in potrpežljivost v odnosu do duhovnih hčera in sodelavk sta bili nepopisni, dodaja prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Od dvora in od samostana do svetosti
Njeno celotno življenje nato povzema z besedami: »Od dvora do samostana in od dvora in od samostana do svetosti.« Ideal te plemenite in izobražene ženske, ki je govorila več jezikov, je bila evangeljska popolnost. Leopoldina se pridružuje tisti vrsti žensk, ki so vse od začetka v vstalem Kristusu videle učitelja svojega življenja in dobrotnika človeštva v stiski. Na svoje sestre, razpršene po svetu, in na vse druge, se nova blažena obrača s spodbudo, da bi pogled vere in upanja vedno upirali v Boga in se tako ne bi izgubili med hrupom sveta: »Vse je minljivo, trava ovene, cvet se osuje. Samo Božja beseda – kot pravi sv. Peter – ostaja na veke (glej 1 Pt 1,21-25).«
Vir

Views: 15