V Nagasaki-ju (na Japonskem), sveta mučenca: Jakob Kyuhei Gorobioye Tomonaga, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), in Mihael Kurobioye, ki sta bila obsojena na obglavljenje zaradi Kristusa, pod najvišjim vodstvom Tokugawa Yemitsu.
Vir
Views: 5
V Colle [kole] di Val d’Élsa (blizu Siene v Etrúriji), blaženi Albert, duhovnik, ki je kazal ljudstvu odličen zgled kreposti. Umrl je 17.avgusta leta 1202.
Vir
Views: 12
Rusi so mu dali vzdevek »ikonar«, se pravi »zavetnik svetih podob«, ker ga imajo za prvega slikarja ikon. Iguman Nikon (1078—1088) je Alipija poklical v Kijev skupaj z drugimi mojstri iz Carigrada, od katerih se je Alipij naučil slikanja, da bi poslikali cerkev Pečerske lavre (gl. 5. in 10. julij). Ko je bilo to delo dokončano, so Alipijevi prijatelji odšli, on sam pa je vstopil v Pečersko lavro, kjer je bil posvečen v duhovnika. Duhovniške dolžnosti ga niso odtegnile od slikanja, in ko se je odpovedal vsaki misli na zaslužek, ko je namreč postal »anargir« (= preziravec denarja), je s svojim blestečim in izredno natančnim slikanjem krasil ruske cerkve. Med njegovimi deli velja posebej omeniti ikono Bogorodice v Rostovu in tisto, ki prikazuje svetega Borisa in Gleba, ki se je, kakor poroča Somentovsky, nahajala v XII. stoletju v Sveti Sofiji v Carigradu. Od mnogih čudežev, ki jih je storil Alipij, omenjajo predvsem ozdravljenje gobavca, ki se je bil dotaknil barv na njegovi paleti. Legende pripovedujejo, kako so mu angeli pomagali slikati. Potem ko je neprekinjeno, brez najmanjšega počitka delal, je po ruskih hagiografskih virih umrl leta 1114. Njegove relikvije se nahajajo v kijevski lavri in v slovanskih menologih se njegov god obhaja 17. avgusta, ponekod pa 28. septembra.
Vir =Leto svetnikov
Views: 19
Kljub temu da so bili po vsej verjetnosti Štefanovi starši še pogani, ga je že od otroštva dalje v krščanski veri vzgajal duhovnik misijonar, ki je tudi poskrbel za njegov krst. Štefanu je uspelo, da je po več zmagah nad poganskimi ogrskimi knezi združil narod in ustvaril enotno Ogrsko, ki je stoletja branila ves krščanski Zahod pred turško nevarnostjo in drugimi barbari, ki so ga ogrožali. Skupaj s svojo ženo Gizelo je poskrbel za utrditev in širjenje krščanstva po vsem Ogrskem. V deželo je poklical redovnike iz Bavarske, Češke in Italije ter ustanovil več samostanov, ki so postali tako središče misijonskega delovanja kakor tudi verskega in kulturnega življenja. Gradil je cerkve, opatije in katedrale ter jih bogato obdaroval, ustanavljal številne škofije in tako utemeljil Cerkev in njeno organizacijo na Ogrskem. Odredil je spoštovanje nedelje in preganjal vse, kar je nasprotovalo krščanstvu, obenem pa zelo modro skrbel za njegovo inkulturacijo, saj ni zavrgel starodavnih izročil in običajev, pač pa jim poskušal vliti krščanskega duha. Za njegove velike zasluge za Cerkev mu je papež Silvester II. poslal zunanja znamenja kraljevske časti: krono, žezlo in jabolko, na božični dan leta 1000 pa je bil kronan za kralja. Štefana, ustanovitelja dinastije in mogočne države, je ljudstvo spoštovalo in ljubilo. Bil je ne samo izreden državnik in močan kralj, pač pa tudi človek velike dobrote in pravičnosti. Bil je vojskovodja, ki ni nikogar napadal, pač pa je iz nekoč bojevitega in nomadskega ljudstva naredil narod, ki se je ustalil v svoji deželi in živel v miru s svojimi sosedi. Velik ugled je užival tudi zunaj meja Ogrske, saj je rad pomagal beguncem, poskrbel za romarje in popotnike. Veličino njegovega duha izražajo tudi navodila, nekakšna duhovna oporoka, ki jo je zapustil svojemu sinu. Koliko zla bi bilo človeštvu prihranjenega, če bi se vsi vladarji in voditelji držali njegovih navodil!
Ime: Izhaja iz latinskega imena Stephanus, to pa iz grškega izraza stefanos, kar pomeni »venec, krona«, predvsem »častni, zmagovalni venec«.
Rodil se je okoli leta 969 v Granu na Madžarskem, umrl pa 15. avgusta 1038 v Györu na Madžarskem.
Družina: Rodil se je kot Vaik, sin arpaškega kneza Geze, in se dal skupaj z očetom pri desetih letih krstiti. Pri krstu je prejel ime Štefan. Poročil se je z blaženo Gizelo, sestro svetega Henrika II. Vemo, da je imel sina Emeriha.
Zavetnik: Je zavetnik Madžarske in njihov narodni svetnik. Poleg tega je priprošnjik zoper smrt otrok; za svojega zavetnika ga imajo tudi kralji, zidarji in kamnoseki.
Upodobitve: Skoraj vedno je prikazan kot starejši ali star kralj s krono (Štefanova krona) in žezlom ter zemeljsko kroglo s križem.
Beatifikacija: Za svetnika ga je razglasil papež Gregor VII. leta 1083.
Goduje: Njegov god so praznovali na različne datume: 2. septembra, 30. maja, na Madžarskem 20. avgusta (državni praznik), sedaj pa je njegov god za vso Cerkev 16. avgusta.
Vir
Sveti Štefan, madžarski kralj, ki je po prerojenju v krstu, prejel krono kraljestva od papeža Silvestra II.. Poskrbel je za širjenje vere v Kristusa pri Madžarih, uredil Cerkev v svojem kraljestvu in obdaril s premoženjem samostane, bil pravičen in miroljuben pri vladanju podložnikov, dokler se njegova duša ni preselila v nebesa v Szekesfeherváru [sékešfeheváru] na Ogrskem, na dan Vnebovzetja.
Vir
Views: 218
V Kokuri (na Japonskem), blaženi mučenci: Tomaž Gengoro in Marija, soproga, in Jakob njun sin, dvoletni deček, ki so bili po odloku župana Jetsundo iz sovraštva do krščanskega imena hkrati križani z glavo navzdol. († 1620)
Vir
Views: 0
V vasi Fan-jia-žuang pri Wu-jiao (v provinci He-bei na Kitajskem), sveta Roza Fan Hui, devica in mučenka, ki je bila, ob preganjanju sektašev »Yihe-tuan«, prebodena in bila vsa ranjena vržena v reko, ko je še dihala. († 1900)
Vir
Views: 1
