Rupert iz Deutza – opat

Rupert iz Deutza - opatNjegove čase (čas, v katerem je živel benediktinski menih Rupert iz Deutza, op. u.) so zaznamovale napetosti med papeštvom in cesarstvom zaradi tako imenovanega »investiturnega boja«, s katerim je – kot sem nakazal v drugih katehezah – papeštvo hotelo preprečiti, da bi bilo imenovanje škofov in izvajanje njihove jurisdikcije odvisno od svetnih oblastnikov, ki so jih vodili bolj politični in gospodarski razlogi in gotovo ne pastoralni.

Rupert nas uči, da takrat, ko se v Cerkvi zbudijo spori, prav sklicevanje na petrinsko službo zagotavlja zvestobo zdravemu nauku in daje notranjo vedrino in svobodo. Po sporu z Otbertom je moral svoj samostan zapustiti še dvakrat. Leta 1116 so mu nasprotniki hoteli celo naložiti obsodbo. Čeprav je bil Rupert oproščen vsake tožbe, se je raje za nekaj časa umaknil v Siegburg. Leta 1120 je bil imenovan za opata v Deutzu, kjer je ostal do svoje smrti leta 1129. Samostan je zapustil samo enkrat, ko je poromal v Rim leta 1124.

Rupert je kot ploden pisatelj zapustil številna dela, ki so še danes pomembna, tudi zato, ker je bil dejaven v raznih pomembnih teoloških razpravah tistega časa. Odločno je, na primer, posegel v evharistični spor, ki je leta 1077 pripeljal do obsodbe Berengarja iz Toursa. Ta je namreč podal omejujočo razlago Kristusove navzočnosti v evharističnem zakramentu, ko jo je opredelil kot zgolj simbolično. V cerkveno govorico tedaj še ni prišel izraz »transsubstanciacija«, Rupert pa je, včasih tudi z drznimi izrazi, odločno podpiral evharistični realizem in predvsem v delu z naslovom De divinis officiis (O božji službi) neomajno potrdil kontinuiteto med telesom učlovečene Besede in telesom, navzočim pod evharističnima podobama kruha in vina. Dragi bratje in sestre, zdi se mi, da moramo pri tej točki pomisliti tudi na naš čas; tudi danes obstaja nevarnost, da bi skrčili evharistični realizem, to je, da bi evharistijo dojemali zgolj kot obred občestva, druženja, in bi zlahka pozabili, da je v evharistiji resnično navzoč vstali Kristus – s svojim vstalim telesom –, ki se nam pusti prijeti z rokami, da bi nas on potegnil iz nas samih, nas vključil v svoje neumrljivo telo in nas tako vodil v novo življenje. Ta velika skrivnost, ko je Gospod navzoč v vsej svoji resničnosti pod evharističnima podobama, je skrivnost, ki jo moramo vedno znova počastiti in ljubiti! Tu bi rad navedel besede Katekizma katoliške Cerkve, ki vsebujejo sad premišljevanja vere in teološke refleksije dveh tisočletij: »Jezus Kristus je navzoč v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je resnično, stvarno in bistveno: s telesom in krvjo, z dušo in božanstvom. V njej je torej navzoč na zakramentalen način; pod evharističnima podobama kruha in vina je navzoč ves Kristus: kot Bog in človek« (prim. KKC 1374). Tudi Rupert je s svojim razmišljanjem prispeval k tej natančni formulaciji.

Drugi spor, v katerega je bil vpleten opat iz Deutza, zadeva problem usklajevanja božje dobrote in vsemogočnosti z obstojem zla. Če je Bog vsemogočen in dober, kako naj potem razložimo dejstvo zla? Rupert se je odzval na stališča učiteljev teološke shole v Laonu, ki so z vrsto filozofskih premislekov v božji volji ločevali »pritrditev« in »dopuščenje«; tako so prišli do sklepa, da Bog dopušča zlo, ne da bi mu pritrdil, torej ne da bi ga hotel. Rupert pa se odpove uporabi filozofije, ki jo ima za neustrezno zaradi tako velikega problema, in ostaja preprosto zvest svetopisemski pripovedi. Izhaja iz božje dobrote, iz resnice, da je Bog najbolj vzvišeno dober in ne more hoteti drugega kot dobro. Tako razbira izvor zla v človeku samem in v zgrešeni rabi človeške svobode. Ko se Rupert sooči s to temo, napiše cele strani, polne verskega zanosa, s katerim hvali neskončno Očetovo usmiljenje, božjo potrpežljivost in dobrohotnost do grešnega človeka.

Kot drugi srednjeveški teologi se je tudi Rupert spraševal, zakaj se je božja beseda, Božji Sin učlovečil. Nekateri, pravzaprav mnogi, so odgovarjali tako, da so razlagali učlovečenje Besede z nujno potrebo po zadostitvi za človekov greh. Rupert pa s kristocentričnim pogledom na zgodovino odrešenja razširi obzorje in v svojem delu z naslovom O proslavljenju Trojice zavzame stališče, da je bilo učlovečenje, ta osrednji dogodek vse zgodovine, predvideno že od večnosti, tudi neodvisno od človekovega greha, da bi vse stvarstvo lahko hvalilo Boga Očeta in ga ljubilo kot ena sama družina, združena okrog Kristusa, Božjega Sina. V noseči ženi iz Razodetja vidi torej vso zgodovino človeštva, ki je usmerjena h Kristusu, kakor je spočetje usmerjeno k porodu. To gledanje so kasneje razvili drugi misleci in je ovrednoteno tudi v sodobni teologiji, ki trdi, da je vsa zgodovina sveta in človeštva spočetje, usmerjeno h Kristusovemu rojstvu.

Pri razlagi Svetega pisma se Rupert ne omejuje na ponavljanje nauka očetov, ampak pokaže tudi svojo izvirnost. Tako je prvi pisatelj, ki je nevesto iz Visoke pesmi poistovetil z Marijo. Njegova razlaga te svetopisemske knjige se tako pokaže kot nekakšna mariološka suma, v kateri predstavi Marijine privilegije in izvrstne kreposti. V enem najbolj navdihnjenih odlomkov tega komentarja Rupert piše: »O najbolj ljubljena med ljubljenimi, Devica devic, kaj hvali na tebi tvoj ljubljeni Sin, ki ga poveličuje ves zbor angelov? Hvali preprostost, čistost, nedolžnost, nauk, sramežljivost, ponižnost, neokrnjenost duha in mesa, to je neomadeževano devištvo« (In Canticum Canticorum 4,1-6, CCL 26, pp. 69–70).

Dragi prijatelji, iz teh kratkih namigov že lahko opazimo, da je bil Rupert goreč teolog, obdarjen z veliko globino. Kot vsi predstavniki meniške teologije je tudi on znal povezati razumski študij skrivnosti vere z molitvijo in kontemplacijo, ki jo je razumel kot vrh slehernega spoznanja Boga. On sam včasih govori o svojih mističnih izkustvih, na primer takrat, ko nam zaupa neizrekljivo veselje, da je zaznal Gospodovo navzočnost: »V tistem kratkem hipu sem izkusil, kako resnično je, kar je sam povedal: Učite se od mene, ki sem krotak in v srcu ponižen« (De gloria et honore Filii hominis. Super Matthaeum 12, PL 168, 1601). Tudi mi lahko vsak na svoj način srečamo Gospoda Jezusa, ki nenehno spremlja našo pot in se v evharističnem kruhu in v svoji besedi ponavzočuje za naše odrešenje.

Papež Benedikt XVI. v sredo, 9. decembra, o Rupertu iz Deutza
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

Views: 8

sveti Justin iz Chietija – škof in mučenec

sveti Justin - škof in mučenecSvetega Justína častimo kot prvega škofa kraja Teate (danes Chieti v Italiji),  slavnega po gorečnosti in obrambi kristjanov. († 540)
Vir

Sveti Justin po starodavnem izročilu velja za evangelizatorja mesta Chieti in njegovega prvega škofa, kljub številnim nejasnostim glede obdobja, v katerem naj bi živel. Pravzaprav ni zgodovinske dokumentacije, iz katere bi lahko črpali podrobne podatke o njegovem življenju: šele v 15. stoletju se je pojavilo nekaj njegovih „passio“, večinoma po vzoru istoimenskih svetnikov, ki ga na koncu zamenjajo s svetnikom iz Siponta, ki naj bi skupaj z bratoma Fiorenzom in Felicem ter nečakinjo Giusto v 3. stoletju v Abruzzu pretrpel mučeništvo.
Vendar pa je gotovo, da se je katedrala v Chietiju imenovala po svetem škofu Justinu vsaj že v 9. stoletju. Pravzaprav najstarejši dokumenti o cerkvi, ki so prišli do nas, izvirajo iz tega obdobja. Najverjetneje je ta skrivnostna osebnost vladala škofiji Chieti v nemirnem obdobju barbarskih vpadov in širjenja arijanske herezije, tj. okoli konca 4. stoletja.
V tem zgodovinskem trenutku, ko so se ljudje soočali z razpadom državnih institucij v takratni Italiji, so se začeli zbirati okoli pastirjev, izbranih med najbolj karizmatičnimi osebnostmi krščanskega sveta. Nemalo italijanskih mest je svoje škofe iz tistega obdobja častilo kot svetnike.
Večino svetnikovih relikvij še danes častijo v urni, ki je shranjena v kripti teatinske katedrale. Predmet posebnega in starodavnega čaščenja je “sveta roka”, ki ji ljudska pobožnost pripisuje številne čudeže, vključno s tistim iz leta 593, ko je “sveta roka”, ki so jo v procesiji nosili teatini, odvrnila invazijo kobilic, ki so ogrožale pridelke v okolici mesta.
Svetega Justina so nekoč praznovali 1. januarja, leta 1616 so njegov praznik prestavili na 14. januar in nazadnje na 11. maj. Vendar ga Martyrologium Romanum še vedno obeležuje na prvotni datum.
IT

Po starodavnem izročilu je bil evangelizator mesta Teate (Chieti) in njegov prvi škof. V resnici se o Justinovi identiteti veliko razpravlja. Duhovščina in lokalni učenjaki tradicionalno želijo, da bi bil Teatinec, potomec plemiške družine Vezii; vendar je Justin skoraj zagotovo prišel v Abruzzo iz Siponta s svojimi brati. Škofijo Chieti je upravljal v nemirnem obdobju barbarskih vpadov in širjenja arijanske herezije prav v času, ko so se državljani zaradi razpada državnih institucij začeli zbirati okoli svojih pastirjev, izbranih med najbolj karizmatičnimi osebnostmi na tem območju.
IT

Justin je bil češčen kot prvi škof v Teatu – današnjem Chietiju.
Zgodba o pasijonu je bila napisana pozno, v 15. stoletju, in je nastala po zgledu škofa Justina iz Siponta in duhovnika Justina, ki je v 3. stoletju skupaj z bratoma Florencijanom in Feliksom ter njuno nečakinjo Justo iz Bazzana pretrpel mučeništvo.
V 9. stoletju so v Chietiju zgradili novo katedralo na mestu prejšnje katedrale, ki je bila zgrajena v 6. stoletju – morda jo je zgradil Justin – in je posvečena Justinu. Večina njegovih relikvij, vključno z roko, je shranjena v kripti; to roko so leta 593 ob kugi kobilic, ki je ogrožala letino, v procesiji nosili po mestu in pomagali pregnati kobilice. V Chietiju se Justina spominjajo 14. januarja od leta 1616, nato pa so ga prestavili na 11. maj.
Zavetnik mesta Chieti
DE

Sveti Justin iz Chietija, znan tudi kot Justin iz Siponta, je bil ugleden škof v Chietiju v Italiji. Rodil se je v začetku 6. stoletja in naj bi umrl okoli leta 540. Življenje in prispevek svetega Justina sta ga naredila za častitljivo osebnost v katolištvu, zlasti v regiji Chieti. Čeprav o zgodnjem življenju svetega Justina ni veliko znanega, je splošno znano, da je svoje življenje posvetil služenju Bogu in Cerkvi. Imenovan je bil za škofa v Chietiju, pomembnem mestu v italijanski pokrajini Abruzzo. Chieti je imel bogato krščansko tradicijo in sveti Justin je z veliko predanostjo prevzel vlogo pastirja svoje črede. Kot škof v Chietiju je imel sveti Justin pomembno vlogo pri duhovni rasti in razvoju lokalne krščanske skupnosti. Neutrudno je oznanjal evangelij, gojil vero med verniki in dajal zgled. Njegovi nauki so poudarjali pomen molitve, kesanja in krepostnega življenja. Sveti Justin je bil znan po svoji ponižnosti, sočutju in neomajni predanosti Cerkvi. Ves čas svojega življenja je sveti Justin dejavno sodeloval pri cerkvenih zadevah in si prizadeval za izboljšanje Cerkve. Znan je bil po svoji globoki predanosti boju proti herezijam in ohranjanju pravega nauka katoliške vere. Aktivno je sodeloval v teoloških razpravah in bil zelo cenjen zaradi svojega znanja in modrosti. Prisotnost in vpliv svetega Justina sta presegla meje mesta Chieti. Spoštovali in iskali so ga cerkveni in posvetni voditelji njegovega časa. Mnogi so ga prosili za nasvete glede vprašanj vere in moralnih vprašanj. Njegova pastoralna skrb ni bila omejena na njegovo škofijo, saj je veliko potoval, podpiral in spodbujal sosednje škofije in duhovnike. Ljubezen svetega Justina do svojega ljudstva in mesta je bila dobro prepoznana, zato je postal zavetnik mesta Chieti v Italiji. Tudi po njegovi smrti spomin nanj in njegov nauk še naprej navdihujeta in usmerjata vernike. Posvetili so mu številne cerkve in verske ustanove ter tako počastili njegov pomemben prispevek k rasti krščanstva v regiji. Svetega Justina iz Chietija se spominjamo in praznujemo 1. januarja, v nekaterih koledarjih pa tudi 14. januarja in 11. maja. Njegovi prazniki so zaznamovani s posebnimi liturgičnimi praznovanji, ki so poklon njegovi svetosti in predanosti Cerkvi. Če povzamemo, sveti Justin iz Chietija ostaja vplivna osebnost v katolištvu, zlasti v mestu Chieti v Italiji. Kot škof, teolog in predan Božji služabnik je svoje življenje posvetil širjenju evangelija, obrambi vere in skrbi za duhovno blaginjo svoje črede. Njegovo zapuščino še naprej negujemo in ostaja vir navdiha za vse, ki želijo poglobiti svojo vero in hoditi po Kristusovih stopinjah.
EN

Views: 34

blažena Carmen Godoy Calvache de Coromina iz Adre – vdova in mučenka

Med ženskami, ki so bile prav tako ubite iz sovraštva do vere, pa je bila na primer Carmen Godoy Calvache de Coromina. V trenutku smrti je bila stara 49 let. Svoj denar je velikodušno namenjala za dobrodelnost. K staršem, ki so imeli bolne otroke, je sama pošiljala zdravnike in nato poplačala stroške. Na začetku preganjanja ji je bilo odvzeto vse njeno imetje, denar, bančni računi in druga lastnina. Zasedli so tudi njeno domovanje. Njo so zaprli in podvržena je bila vsem možnim oblikam trpinčenja. Obsojena je bila na lakoto in žejo, večkrat je bila zabodena, na pol utopljena v morju in nazadnje, ponoči konec leta 1936, po mučenju živa pokopana v pristaniški krčmi, medtem ko so se njeni mučitelji upijanjali in se ponašali s svojo podlostjo.
Vir

Carmen Godoy Calvache se je rodila 12. septembra 1888 v Adri v pokrajini Almería in bila krščena tri dni po rojstvu v župnijski cerkvi Brezmadežnega spočetja v domačem kraju.
16. januarja 1916 se je poročila z Antoniom Marío Colomino Bignatijem, nekdanjim možem ene od svojih sester, ki ji je obljubil, da se mu bo po njeni smrti pridružila v zakonu. Zakonca sta imela štiri otroke, od katerih sta dva umrla v otroštvu.
Ko je Carmen pričakovala zadnjega otroka, je Antonio umrl in jo pri 37 letih zapustil kot vdovo. Nato se je preselila k ostareli teti Emiliji in se posvetila vzgoji svojih otrok v dobre katoličane.
Svojim podrejenim je pošteno dajala plače, sicer pa je velik del svojega bogastva uporabljala za dobrodelna dela: vsak dan je na primer delila kruh ribičem. Bila je zvesta sodelavka svojega župnika don Luisa Eduarda Lópeza Gascona, ki je začel zbirati sredstva za obnovo župnijske cerkve, ki so jo leta 1932 požgali republikanci.
Zaradi tega so jo odkrito preganjali, zato je pobegnila v Madrid, vendar so jo avgusta 1936 aretirali in internirali v bolnišnico Princess v istem mestu. Nato so jo odpeljali nazaj v Adro, kjer je morala ostati zaprta na svojem domu.
Poleg psihičnega mučenja je bila deležna tudi fizičnih preizkušenj: preganjalci ji niso dovolili, da bi se preoblekla, in ji dajali piti le urin. Njihov cilj je bil, da bi jo prisilili k izročitvi seznama dobrotnikov, vendar je vedno odgovarjala: „Svoj kovček imam pripravljen za večnost. Z mano in mojimi otroki lahko naredite, kar hočete, toda seznama vam ne bom dala“.
Mučili so jo več kot štiri mesece, vendar ni razkrila niti enega imena. Večkrat so jo pretepli in posilili ali odpeljali v pristanišče, da bi jo utopili, nato pa so ji odrezali eno od prsi. Poleg tega so preganjalci ubili enega od njenih bratov, njeno teto pa internirali v azil.
Nazadnje so jo v noči med koncem leta 1936 in začetkom leta 1937 odpeljali v laguno Albufera de Adra in jo z motiko udarili po glavi. Po nadaljnjem pretepanju so jo živo zakopali; stara je bila 49 let.
Carmen Godoy Calvache je skupaj z Emilijo Fernández Rodríguez de Cortés ena od dveh žensk na seznamu 115 mučencev škofije Almería, na katerem je tudi župnik iz Adre, pater Luis Eduardo López Gascón. Vsi so bili beatificirani 25. marca 2017 v mestu Aguadulce v bližini Almeríe.
IT

Blažena Carmen Godoy Calvache De Coromina, znana tudi kot Carmen Godoy, je bila pobožna laikinja, ki je živela v nadškofiji Granada v Španiji. Rodila se je 12. septembra 1888 v Adri v Almeriji v Španiji.
Carmen je bila poročena z Antoniom Marío Colomino Bignatijem in skupaj sta imela štiri otroke. Žal sta dva od njunih otrok umrla v otroštvu, kar je v družino prineslo veliko žalost. Kljub tem težavam je Carmen ostala trdna v svoji veri in dejavno sodelovala v lokalni katoliški skupnosti.
Med njenimi pomembnimi prispevki je bilo njeno sodelovanje pri zbiranju sredstev za obnovo cerkve, ki so jo leta 1932 požgali komunisti. Njena predanost in zavezanost veri sta se kazali v njenih prizadevanjih v podporo cerkvi in njeni obnovi.
Carmen je bila osebno predana tistim, ki so imeli manj sreče, zlasti najrevnejšim prebivalcem svojega mesta, še posebej ribičem. Njena dejavna vera jo je vodila k temu, da je priskočila na pomoč tistim, ki so jo potrebovali, in tako utelešala nauke Jezusa Kristusa.
Vendar pa je med preganjanjem proti Cerkvi v času španske državljanske vojne Carmen postala tarča zaradi svoje dejavne vključenosti v katoliško skupnost. V strahu za svojo varnost se je poskušala skriti v Madridu v Španiji. Žal so jo oblasti odkrile in aretirale.
Carmen je zaradi svoje neomajne vere prestajala zapor in mučenje. Kljub težavam, s katerimi se je soočala, je Carmen ostala trdna in se ni hotela odreči katoliškemu prepričanju. Nazadnje je bila 1. januarja 1937 v kraju Albufera de Adra v Almeriji v Španiji mučeniško umorjena za svojo vero in je dala svoje življenje kot pričevanje o ljubezni do Boga in predanosti Cerkvi.
Blažena Carmen Godoy Calvache De Coromina je prejela priznanje za svoje pogumno pričevanje in mučeništvo. Papež Frančišek jo je 14. junija 2016 počastil z dekretom o mučeništvu. Nato je bila 25. marca 2017 na slovesnosti v Palacio de Exposiciones y Congresos de Aguadulce v Almeriji v Španiji razglašena za blaženo. Beatifikaciji je predsedoval kardinal Angelo Amato, ki je zastopal Sveti sedež.
Blažena Carmen je danes navdih za vse vernike, zgled vere in opomin na žrtve posameznikov v času verskega preganjanja. Njeno življenje je pričevanje o moči vere, tudi ko se sooča s preizkušnjami.
EN

Carmen Godoy Calvache se je rodila 12. septembra 1888 v Adri, ribiškem pristanišču v Almeriji, ki se je dolga leta intenzivno industrializiralo. V Adri, kjer so bile tudi tovarne sladkorja in talilnice svinca, so lovili sardine, sardele, brancine in morskega lista. V tridesetih letih 20. stoletja so bile v mestu tudi tovarne konzerv. V tem industrijskem okolju so socialisti, komunisti in predvsem anarhisti ustvarili svoje radikalno protiklerikalne in krščanstvu sovražne mreže.
Carmen je bila krščena v župnijski cerkvi Brezmadežnega spočetja. Že kot otrok se je odlikovala s svojo pobožnostjo. Ko je odraščala, je prevzela odgovornost za podpiranje češčenja Najsvetejšega zakramenta. Leta 1916 se je pri sedemindvajsetih letih poročila z Antoniom Coromino Bignatijem. Duhovnik, ki ju je poročil, župnik Luis Eduardo López y Gascón, bo dve desetletji pozneje prav tako umrl mučeniške smrti. Njuni prvi dve hčeri sta umrli ob rojstvu. Leta 1919 se je rodil mali Antonio, leta 1925 pa, že kot vdovi, njen zadnji sin Juan.

Učinkovita in velikodušna voditeljica
Ovdovela je pri 37 letih, z dojenčkom in sedemletnim sinom. Njena teta Emilia Godoy de Navia, ki je bila premožna, jo je sprejela na svoj dom. Carmen se je izkazala kot dobra upraviteljica in gospodarica družinskega premoženja, hkrati pa je bila radodarna do tistih, ki so jo potrebovali. V postopku beatifikacije je zapisano, da je pošteno plačevala delavce in da je družinam zaposlenih, ki so zboleli, krila tudi zdravstvene stroške.
Med ribiči so občasno nastopila obdobja lakote: takrat je Carmen organizirala razdeljevanje kruha.
To je motilo različne skupine: nekatere premožne ljudi, ker jih je postavljalo v slabo luč. In revolucionarna združenja in skupine, ker je to oviralo revolucijo in preprečevalo pridiganje marksistične dogme o „razrednem boju“. Bili so trenutki, ko so aktivisti šli kamenjat njeno hišo, vendar to nikoli ni ustavilo njene dobrodelne dejavnosti.
Leta 1933, ko je bila v Španiji razglašena druga republika, so antiklerikalci zažgali župnijsko cerkev Brezmadežnega spočetja v Adri. Carmen, ki je bila vedno dobra organizatorka, je koordinirala katoličane pri zbiranju donacij in popravljanju škode. Antiklerikalci, ki so jih vodili anarhisti iz Nacionalne konfederacije dela (CNT), so jo takoj označili za vodjo katoličanov v mestu.
Začela se je vojna: čeprav je pobegnila, so jo prišli iskat.
Julija 1936 se je začela španska državljanska vojna in Almería je bila na republikanskem območju. Ker je vedela, da so anarhisti na preži za njo, je Carmen z otrokoma (starima 17 in 11 let) in teto Emilijo pobegnila v Madrid. Toda anarhisti iz Adre so jo poiskali v prestolnici. Njeno teto Emilijo so zaprli v psihiatrično bolnišnico, kjer je zaradi slabega ravnanja umrla.
Carmen je bila zaprta v svoji hiši v Adri, ki jo je zasedel CNT in jo spremenil v sedež svojega odbora.
Začelo se je štirimesečno mučenje. Anarhisti želijo, da jim izroči seznam ljudi, ki so pomagali financirati popravilo župnijske cerkve, ki so jo požgali. Ljudje, ki so darovali denar za cerkev, bodo veljali za „sovražnike ljudstva“. Poleg tega ne grozijo samo njej, ampak tudi njenim otrokom.
Carmen je bilo jasno, da bodo anarhisti s tem seznamom pobili še veliko krščanskih družin v Adri. Ona pa je odgovorila: „Imam pripravljen kovček za večnost, z mano in mojimi otroki lahko naredite, kar hočete, toda seznama vam ne bom dala.“

Vztrajno, vse bolj kruto mučenje
Seznam mučenj, ki jih je štiri mesece izvajala na svojem domu, žali vsak človeški čut:
– pustili so jo brez hrane
– dobila je le svoj urin za pitje.
– Prepovedali so ji umivanje in jo prisilili, da je živela v lastnih iztrebkih.
– Da bi jo še bolj ponižali, so jo pustili golo.
– Čeprav so jo običajno stražile ženske miličnice (enako krute ali bolj krute od moških miličnikov), so jo prihajali gledat, zasmehovati in poniževati tudi moški miličniki.
– Neka priča je trdila, da so jo golo razkazovali v kletki.
– Ob neki priložnosti so pripeljali duševno prizadetega moškega, od katerega so pričakovali, da jo bo posilil.
– Dne 1. septembra so jo zabodli v prsni koš, da bi jo oslabili; potrebovala naj bi veliko časa, da bi si od tega opomogla.
– V mrzli novembrski noči so jo odvlekli v pristanišče in jo potopili v ledeno vodo; naslednji dan so mučitelji v gostilnah v Adri komentirali njene krike in se ji posmehovali.
– Iskali so njenega brata Ramóna, ga zabodli in nato ustrelili; poskrbeli so, da so to povedali Carmen, da bi izgubila vsako upanje, da se bo rešila.

Zadnja noč, posilstvo in umor
Nazadnje, zadnjo noč leta 1936, morda kot „novoletno zabavo“ in naveličani, da ni razkrila nobenega imena, so jo posadili v vozilo in jo odpeljali na cesto v La Curva, kjer jo je eden od njenih usmrtilcev posilil. Nato so jo po polnoči odpeljali v Albufera de Adra, pred njo izkopali grob, jo z motiko udarili po glavi in jo, očitno še živo, zakopali.
Šele po vojni so njeno truplo našli in pokopali na mestnem pokopališču. Danes se je skupaj z drugimi mučenci iz Adre spominjamo v župnijski cerkvi v mestu.

Kaj pravi splošna zadeva
V nadaljevanju prepisujemo dokumentacijo, ki jo je o njej leta 1940 zbrala Splošna komisija (Causa General).
„Med vsemi umori, ki so jih zagrešili rdeči, velja omeniti umor doñe Carmen Godoy Calvache, katera je živela v Madridu, v katerega prestolnico so jo šli iskat rdeči elementi iz Adre po nalogu omenjenega revolucionarnega odbora in ki je bila iz te prestolnice premeščena v to mesto; zaprli so jo kot ujetnico v hišo, ki ji je pripadala in ki jo je omenjeni odbor zasegel ter v njej uredil svoj sedež.“
„Da je bila v enem od prostorov omenjene hiše in na mestu, ki je bilo vidno javnosti, nameščena kletka, v kateri je bila Doña Carmen Godoy Calvache zaprta popolnoma gola in je bila nenehno žrtev posmeha in ogorčenja ne le članov odbora, temveč tudi vseh rdečih elementov, ki so prišli v omenjeni kraj.
„Da se s tem niso zadovoljili, je sprevrženost omenjenih marksističnih elementov šla tako daleč, da so v omenjeno kletko skupaj z omenjeno gospo in prav tako golega zaprli lokalnega imbecila, zdaj že pokojnega, z imenom Checa (…)“.
„da je bila kot oseba, ki je najbolj neposredno odgovorna za nadzor nad omenjeno gospo Carmen, prisotna pripadnica milice, povezana s CNT, za katero se ve le, da ji je ime Adelina, in za katero se ve, da so jo obsodili vojni sveti in da trenutno prestaja kazen v ženskem zaporu.
„Da je omenjena Carmen Godoy ostala v takšnem žalostnem položaju, žrtev nenehnih žalitev in slabega ravnanja, dokler ni bila po ukazu ponovljenega revolucionarnega odbora Adre umorjena v mesecu decembru leta devetsto šestintrideset, pri čemer so v mestu povedali, da je krutost morilcev šla tako daleč, da so omenjeno gospo živo pokopali.

„Doña Carmen Godoy Calvache je bila zelo dostojanstvena in prijazna gospa, ki je veliko miloščine namenjala pomoči potrebnim, in verjame, da je bila zagrenjenost, ki so jo do nje gojili marksisti, posledica izrazite religioznosti Doñe Carmen Godoy, osebe, ki je bila zelo navezana na stvar.“
[Izjava priče: Antonio Ortiga Hita, direktor tovarne sladkorja Adra, obsojen zaradi veleizdaje republike in vohunstva (Almería, 11. 12. 1940). Domnevni storilec zločina pa je priznal, da so po uboju Ramóna Godoya „ubili eno od njegovih ljubic, imenovano Doña Carmen Godoy Calvache, ki so jo po vseh vrstah poniževanj in posilstev v njeni prisotnosti izkopali jarek, da bi jo pokopali, in jo z lopato večkrat udarili in vrgli vanj ter jo zakopali, ne da bi vedeli, ali je živa ali ne“. Njegova identiteta ni razkrita zaradi spoštovanja zasebnosti nekdanjega svetnika in vodje CNT v tem mestu (Adra, 23-1-2940. AHN, Causa General de Almería. Tomo I. Folio 1283.)].
ES

Views: 35

sveti Avgust Chapdelaine – duhovnik in misijonar, mučenec

sveti Avgust Chapdelaine - duhovnik in misijonar, mučenecV mestu Xi-lin-xian (na Kitajskem, v provinci Guang-xi), sveti Avgust Chapdelaine, duhovnik in mučenec iz Pariške misijonske družbe za zunanja ljudstva, ki so vojaki ga zajeli z mnogimi novokrščenci, ko je v tej pokrajini prvi sejal krščansko vero. Bil je pretepen s tristo udarci in potisnjen v majhno jamo, ter je slednjič obglavljen umrl.
Vir

Francoski svetnik sv. Avgust Chapdelaine je bil v 19. stoletju duhovnik in misijonar iz Pariške misijonske družbe za zunanja ljudstva, ki se ji je pridružil nekaj let po duhovniškem posvečenju. Kristusa je oznanjal na Kitajskem. Leta 1856 se je kot prvi misijonar odpravil oznanjat v pokrajino Guang-xi, kamor je bil zaradi sumničavosti do kristjanov vstop tujcem prepovedan. V okrožju Xi-lin je spoznal katoliško skupnost, ki je štela približno 300 ljudi.
Kmalu potem, ko je tam obhajal prvo sveto mašo, so ga aretirali in vrgli v zapor. Po nekaj tednih je bil izpuščen. Zaradi groženj se je za nekaj časa umaknil in se na to območje vrnil čez nekaj mesecev. Kmalu je bil skupaj z drugimi katoličani znova aretiran. Obtožili so ga spodbujanja upora in ga strahotno mučili do smrti.
Vir

Views: 13

sveti Hilarij – papež

sveti Hilarij - papežZgodovinski viri soglasno priznavajo, da je sv. Hilarij odlično ohranil in še pomnožil dediščino svojega prednika sv. Leona I. Hilarijeve velike zmožnosti so se izkazale že l. 449, ko je bil najspretnejši ud papeževega odposlanstva na »razbojniškem koncilu« v Efezu (gl. 18. febr.). Od takrat je po cesarjevi sestri Pulheriji imel dobre zveze z bizantinskim dvorom, še tesnejše stike pa je imel s škofi in patriarhi, ko je posredoval za »edinost in mir« v Cerkvi, kar pohvalno priznava sam Leon I. Od 461 do 468 je bil Hilarij sam papež. S pogostnimi pismi na vse kraje je budno odpravljal verske zmede, branil odloke kalcedonskega koncila iz 1. 451, uvajal metropolitansko upravo na Zahodu, zlasti na španskem in v Galiji, vodil sinode in zatiral posvetnost med škofi in duhovniki. Mojstrsko je znal zaustaviti zidanje arijanskih cerkva v Italiji in drugod, kjer so jih zahtevale arijanske najemniške čete. Cerkvene dohodke je z očetovsko preudarnostjo delil na tri strani: cerkvenim ustanovam in ubožnim napravam, v pomoč beguncem, ki so pribežali iz Afrike ob preganjanju katoličanov pod vandalskim kraljem Gejzerikom, in še za obnovo božjih hramov v Rimu, kjer so nekdaj pustošili Vandali.

Še danes pričajo trije oratoriji v Lateranu (v čast sv. Janezu Krstniku, Janezu Evangelistu in Jezusovemu križu) in 25 drugih rimskih cerkva o Hilarijevi spretni roki, ki je prenavljala ali na novo zidala liturgične prostore v tedanjem Rimu. Zgodovinar H. Grisar sodi, da so sledovi njegovih del skoraj neizčrpni. Enako trajni so bili njegovi uspehi za vzgojo dobrih duhovnikov. Sv. Hilarij ni samo preskrbel za blagor Cerkve v svojem času, ampak je daljnovidno pripravljal potrebne temelje za prihodnja stoletja.
Smrtni dan papeža Hilarija je bil 29. februar 468. Le takrat, kadar ni prestopno leto, obhajamo njegov spomin 28. februarja.
Vir = Leto svetnikov

V Rimu ob tiburtínski cesti, smrt svetega Hilárija, papeža, ki je napisal okrožnice o katoliški veri, s katerimi je potrdil nicejski, efeški in kalcedonski koncil, ter razjasnil primat rimskega sedeža.
Vir

Sv. Hilarij je papeževal v 5. stoletju, le nekaj let (461–468). Že pred pontifikatom se je na efeški sinodi spretno boril za pravice rimskega sedeža in nasprotoval obsodbi Flavijana Konstantinopelskega. Uspešno je razjasnil primat rimskega sedeža. Tudi kot papež je ostal energičen in reševal predvsem probleme Cerkve v Španiji in Galiji, s pogostimi pismi na vse konce pa je tudi drugod budno spremljal in odpravljal verske zmede. Uspešno se je trudil tudi za zatiranje posvetnosti med škofi in duhovniki oz. vzgojo dobrih duhovnikov.
Cerkvene dohodke je preudarno delil na tri strani: cerkvenim in dobrodelnim ustanovam, v pomoč beguncem, ki so ob preganjanju katoličanov pribežali iz Afrike, in za obnovo cerkva v Rimu, kjer so pustošili Vandali. O slednjem še danes priča vsaj 25 rimskih cerkva. O njem pravijo, da ni samo poskrbel za blagor Cerkve v svojem času, ampak je daljnovidno pripravljal potrebne temelje za prihodnja stoletja.
Vir

Views: 19