blaženi Valentin Paquay iz Tongerena – redovnik in duhovnik

1. januarja leta 1905 je v Hasseltu (blizu Tongerena, v Belgiji) umrl blaženi Valentín Paquay, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je, ob službi pridiganja, dajal čudovit zgled krščanske  ljubezni, sprave in pobožnosti do rožnega venca. Rodil se je 17. novembra 1828 v kraju Tongeren v Belgiji kot Janez Ludvik.
Vir

Valentin Paquay se je rodil 17. novembra 1828 v Tongresu v Belgiji Henriju in Anne Neven, ki sta bila zgledno poštena in globoko verna, kot peti od enajstih otrok, pri krstu pa je dobil ime Ludvik.
Po končani osnovni šoli se je vpisal v internat redovnih kanonikov svetega Avguština v Tongresu, da bi nadaljeval študij književnosti; leta 1845 je bil sprejet v majhno semenišče St-Trond, kjer se je učil retorike in filozofije.
Po očetovi zgodnji smrti leta 1847 je po materini privolitvi vstopil v red manjših bratov belgijske province in 3. oktobra 1849 začel noviciat v samostanu Thielt.
4. oktobra naslednjega leta je v roke gvardijana samostana očeta Ugolina Demonta izrekel svoje zaobljube in takoj zatem odšel v Beckheim na teološki tečaj, ki ga je končal v samostanu St-Trond. V duhovnika je bil posvečen 10. junija 1854 v Liègeu, nato pa so ga predstojniki poslali v Hasselt, kjer je ostal do konca življenja in opravljal tudi službi vikarja in gvardijana. Leta 1890 in 1899 je bil izvoljen za provincialnega definitorja.
“Po vodstvu svetega Janeza Berchmansa, svojega najljubšega učitelja očeta Valentina,“ je zapisal Avguštin Gemelli, “se je vcepil v frančiškansko duhovnost in nas učil kreposti vseh trenutkov, vrednotenja najmanjših stvari pod vidikom najbolj odkrite in neposredne ponižnosti.” (prim. I. Beaufays, Father Valentine Paquay, the ‚Holy Father‘ of Hasselt , Milan, Ed. Vita e Pensiero, 1947, Presentation).
Oče je neutrudno deloval na področju apostolata. Skoraj neprekinjeno je pridigal in bil zaradi svojih preprostih in prepričljivih besed zelo cenjen, zlasti v ljudskih krogih in v verskih ustanovah. Posebej vztrajen je bil v spovednici, pri čemer se je zgledoval po svetem arškem župniku, s katerim so ga včasih primerjali. Pogosto je dokazoval dar, da je na izjemen način prodrl v vest spovedancev, ki so k njemu prihajali tudi od daleč.
Imel je posebno pobožnost do svete evharistije in je bil s svojim polstoletnim apostolatom za pogosto obhajilo dejavni predhodnik znamenitega odloka papeža svetega Pija X.
Bil je častilec Srca Jezusovega, o čigar vzvišenih popolnostih ni nehal meditirati in poveličevati, ter je širil njegovo češčenje, zlasti med sestrami laiške frančiškanske redovne bratovščine v Hasseltu, ki jo je vodil šestindvajset let. Vedno je ohranjal živ spomin na Jezusovo trpljenje z vsakodnevnim izvajanjem pobožne vaje križevega pota. Zelo predan Devici Mariji jo je kot mladenič častil v župnijski cerkvi v Tongresu z naslovom Causa nostræ lætitiæ (Začetek našega veselja), v svetišču v Hasseltu pa z naslovom Virga Jesse, vendar je kot frančiškan pred vsemi Marijinimi naslovi dal prednost naslovu Brezmadežno spočetje in je kljub svoji slabotnosti hotel z velikim veseljem praznovati petdesetletnico razglasitve te dogme, ki je sovpadala z njegovim duhovniškim jubilejem.
Umrl je v Hasseltu 1. januarja 1905 v starosti sedeminsedemdeset let. Herojsko naravo njegovih kreposti je priznal papež Pavel VI. z dekretom z dne 4. maja 1970.
Janez Pavel II. ga je beatificiral 9. novembra 2003.
IT

blaženi Valentin Paquay - redovnik in duhovnikNaša sveta katoliška Cerkev ne bi bila prava Jezusova Cerkev, ne bi bila sveta, če ne bi še naprej pošiljala v nebesa neštetih svetnikov. Prav tako neopazen kot njihovo pobožno življenje na zemlji je vstop blaženih Božjih otrok; niti svet okoli njih niti Cerkev jih ne krasi z imenom svetnika. Če pa se njihova svetost vidno pokaže, je najprej verno ljudstvo tisto, ki svoje izbrance ustrezno počasti, dokler morda pozneje, po dolgem in skrbnem preverjanju, Cerkev glas ljudstva ne potrdi z Božjo avtoriteto. 1. januarja 1905 je v Hasseltu v belgijski pokrajini Limburg umrl mož, ki je bil v mestu in okolici znan samo kot „sveti oče“, oče Valentin Paquay (izgovorjava Pakäh), svetnik našega časa.
Ludwig Paquay, rojen 17. novembra 1838 v Tongerenu, si je že kot dijak prislužil častno pričevanje sošolcev, da je bil svetel zgled velike pobožnosti, ponižnosti in bratske ljubezni ter popoln vzor poslušnosti svojim učiteljem. Tudi v semenišču v St Trondu so ga imeli za svetnika. V drži angela je bil popolnoma zatopljen v kontemplacijo najsvetejše skrivnosti na oltarju, kot drugi Johannes Berchmans, ne da bi videl ali slišal kar koli od tega, kar se je dogajalo okoli njega. Ko je krepostni mladenič 24. septembra 1849 s tresočim srcem potrkal na vrata samostana v Thieltu, ga ni vodil noben drug motiv kot najbolj goreča želja, da bi se v družini svetega očeta Frančiška lažje in hitreje povzpel do popolnosti. Pozneje je na rekolekcijah za redovnike rad ponavljal besede: „Kdor postane redovnik s kakšnim drugim namenom, kot da bi postal svetnik, je resnično bedak v polnem pomenu besede. „Vstopil sem v red, da bi postal svetnik,“ je dejal Johannes Berchmans. In to je rekel zelo glasno, da so ga vsi slišali. No, potem pa tudi mi to povejmo na glas, da bodo vsi slišali. Ko smo vstopili v samostan, smo se zaobljubili, da bomo postali svetniki. In nekega dne bodo naši meniški tovariši in svet ugotovili, ali smo bili možje besede. Trdo delajmo, oborožimo se z nepremagljivim pogumom in neomajnim zaupanjem v Boga, potem bomo zagotovo dosegli svoj cilj.“
Tisti, ki je tako govoril, je tako tudi deloval in le tako je tudi sam dosegel želeni cilj. Kajti tudi naš pobožni mož je moral premagovati odpor in težave, kot vsak borec za najvišje cilje. Njegov značaj je imel v sebi nekaj bojevitosti, zato je imela v njegovih mladih letih celo skrb za njegovo popolnost pridih nepremišljenosti. Toda po mnogih prizadevanjih je zmagal nad svojo bojevitostjo in vsa njegova dejanja so se odvijala v mejah, ki jih je določala preudarnost. Kako skrbno je brat Valentin varoval dragoceni zaklad čistosti srca! „Hvala Bogu,“ je nekoč dejal glede čistosti, ki jo je Bogu zaobljubil že pri trinajstih letih, “držal sem se je, a kako težko je bilo vedno paziti na svoje oči!“
Božji služabnik je nadvse sovražil greh, ne glede na to, ali je bil hud ali lahek. Sam ni delal razlik. Nekoč, novembra 1897, je moral na zaslišanju priznati, da zaradi posebnega Božjega varstva ni nikoli storil smrtnega greha. „Ta sveti redovnik,“ je zapisal eden od njegovih sobratov, “ki je tako ljubeznivo skrbel za druge, je bil neizprosno strog tudi do samega sebe in je s svojim telesom ravnal s strogostjo neusmiljenega biriča.“
Svetost raste le na podlagi ponižnosti. Učenec ponižnega svetnika iz Assisija je to težko krepost prakticiral s takšno prizadevnostjo, da se je pogosto namerno obnašal neumno, da bi omajal visoko mnenje, ki so ga drugi imeli o njem. Že od nežnega otroštva so bile njegove sanje osredotočene na duhovništvo kot največjo srečo na zemlji. A vendar se je že prej odločil, da bo po zgledu svojega serafskega očeta ostal diakon. Na predvečer njegovega posvečenja so očeta Valentina, ki se je skrival, dolgo iskali in le zaradi poslušnosti je privolil, da gre s svojimi sobrati v Liège, kjer je bil 10. julija 1854 posvečen v duhovnika.
Življenje duhovnika in redovnika je bilo preprosto in preprosto; nič ga ni navzven razlikovalo od njegovih sobratov. Vendar pa je bil v notranjosti popolnoma zatopljen v Boga. Njegovo srce je prežemala izredna ljubezen do Jezusa. Ta ljubezen je spodbujala njegova dejanja in se prenašala na ljudi okoli njega. „Oče Valentin nam je pridigal čudovite stvari. Od kod jih je dobil? Zagotovo ne iz knjig, saj ves čas rekolekcij ni odprl nobene knjige. Ves prosti čas je preživel na kolenih pred tabernakljem. Tam je bil vedno zatopljen v molitev in kontemplacijo.“ Tako je o njem zapisal njegov redovni predstojnik. V najbolj privlačnih podobah in primerjavah je hvalil združitev duše z Jezusom, to „zaželeno združitev, to sveto združitev, to združitev, polno neskončne sladkosti“. Zato je vedno priporočal vsakodnevno obhajilo. Ko je nekega spovedanca vprašal, zakaj se ne obhaja vsak dan, in mu je ta odgovoril, da se mu ne zdi vreden, mu je živo odgovoril: „Vreden? Ali sem jaz vreden? Nikoli ne boš vreden. Če bi bil vreden, ti sveto obhajilo ne bi bilo več potrebno. Počakaj, jaz te bom naredil vrednega! Odslej boš hodil vsak dan. Prihajati moraš k obhajilu, a ne tako, kot da si ga zaslužiš, ampak zato, da bi postal manj nevreden. Dragemu Jezusu daš več zadovoljstva, če ga iz ljubezni pogosto prejemaš, kot če se iz ponižnosti držiš stran od Gospodove mize.“
Oče Valentin je neki nuni, ki se je pritoževala, da ne smejo vsak dan k Gospodovi mizi, odgovoril: „Prišel bo dan, ko boš lahko vsak dan sprejemala Boga.“ In tako je tudi bilo. Navdušenec za pogosto obhajilo je bil mrtev komaj eno leto, ko je papež Pij X. izdal znameniti dekret o pogostem obhajilu.
Ljubezen do Odrešenika rodi ljubezen do duš. Valentinova gorečnost za duše, njegova predanost odrešenju duš je bila brezmejna. Prav ta ljubezen mu je prinesla zaupanje tisočev in njegovo ime ponesla daleč prek meja njegove domovine. Reševanje duš se mu je zdelo najlepša stvar na svetu. Noben napor zanj ni bil prevelik. Zato je večino svojega življenja preživel v spovednici. Le neizprosna gorečnost njegove duše mu je omogočala, da je zdržal nenehne napore, ki jih je opravljal dan in noč. Kolikokrat so si ga umirajoči, grešniki, ki s spreobrnjenjem niso hoteli imeti ničesar skupnega, želeli kot zadnjega rešilnega vratarja raja. Če je bilo zanj sladka tolažba, da je vodil srca k Gospodu, je morala njegova izjemno nežna in čista duša pogosto trpeti muke, ko je moral poslušati in zdraviti toliko moralne bede. Le zavest o svoji dolžnosti je njemu, ki je bil navajen samoodrekanja, omogočila, da je premagal odpor narave. Živel je v spovednici, kjer se je posvečal. „Dragi prijatelj,“ je rekel mlademu sobratu, “mi duhovniki se moremo in moramo posvečati v spovednici”.
Kako je izbrani Božji služabnik deloval na sodišču pokore, je bila skrivnost. Duh modrosti in vse tolažbe je moral govoriti skozi njegova usta. To je splošno prepričanje. „Čudno, kesalci gredo k njemu; on ne pove skoraj ničesar, pa vendar se vrnejo spremenjeni in spreobrnjeni.“ Zelo kratek opomin, beseda je bila dovolj, da je ublažila najbolj grenko bolečino, razsvetlila najgostejšo temo, razrešila največje dvome, dala čudovito moč in živahnost slabotnim. Tudi pri vodenju duš je Bog „nadnaravno razsvetlil izjemno sposobnega človeka, svetnika“, kot priča škof Doutreloux (izgovor. Dutrelu`) iz Liègea. Na najbolj verodostojen in zanesljiv način je postala znana cela vrsta dejstev, kjer je sveti oče iz Hasselta kesancem natančno po času, številu in kraju napovedal njihove najbolj skrite grehe, napovedal prihodnje stvari, trpljenje, smrt, pogosto tudi poklic, pogosto povsem v nasprotju z ustreznimi nagnjenji in razmerami, saj je pričakoval njemu povsem neznane ljudi: „Zakaj nisi prišel prej? Že pred štirinajstimi leti si hotel priti in si to vedno znova odlašal.“ Ali pa: „Oh, tukaj si. Celo noč sem molil zate.“
Lokalni škof je v sožalnem pismu provincialu reda ob smrti očeta Valentina označil za „svetega redovnika“; „apostola spovednice“. To bo ostal njegov slavni naziv. Moč njegove priprošnje pri Bogu se je že izkazala za učinkovito. Proces beatifikacije se je začel v začetku 20. stoletja. Papež Janez Pavel II. je 9. novembra 2003 razglasil očeta Valentina Paquaya za blaženega.
Oče Valentin je dejal: „Kaj je križ? To je človekova volja, ki ovira božjo voljo. Če ti dve volji postavimo drugo ob drugo, imamo namesto križa dve vzporedni črti, dva železniška tira, po katerih lahko brez težav vozimo s polno paro.“
DE

Blaženi Valentin Paquay, znan tudi kot Jan Louis Paquay, Joannes Ludovicus Paquay, Valentijn Paquay, Valentine Paquay in Valentinus Paquay, se je rodil 17. novembra 1828 v Tongresu v Limburgu v Belgiji kot Ludvik Paquay. Bil je peti od enajstih otrok, ki so se rodili Hendriku Paquayu in Anne Neven, pobožnemu paru, ki je svojim otrokom privzgojil globoko vero in močno povezanost s Cerkvijo.
Louis se je izobraževal na področju književnosti na kolidžu v Tongresu. Leta 1845 pa se je odločil, da bo sledil svojemu poklicu, in vstopil v semenišče v Saint Trondu. Žal so se njegovi načrti prekrižali, ko je leta 1847 nepričakovano umrl njegov oče. Zaradi tega dogodka je Louis opustil šolanje in se pridružil frančiškanskemu redu. Zaobljube je naredil 4. oktobra 1850 in prevzel ime Valentin, pozneje pa je nadaljeval s študijem.
Valentin Paquay je bil posvečen 10. junija 1854 in dodeljen samostanu Hasselt v Belgiji, kjer je živel do konca svojega življenja. V samostanu je opravljal različne funkcije, kot sta podprior in prior hiše. Med letoma 1890 in 1899 je bil provincialni definitor, s čimer je dokazal svojo predanost in vodstvo v frančiškanski skupnosti.
Blaženi Valentin Paquay je bil znan po svojih zgovornih in navdušujočih pridigah. Imel je izjemno sposobnost branja vesti obiskovalcev, zaradi česar je bil zelo iskan spovednik in duhovni voditelj. Valentinovo pisanje je bilo obsežno, saj se je vse življenje vztrajno ukvarjal s pisanjem.
Valentin je še bolj poudarjal svojo vero, saj je bil močno predan sveti evharistiji in je dejavno spodbujal pogosto obhajilo med verniki. Poleg tega je bil globoko predan Svetemu Srcu Jezusovemu in je k tej pobožnosti spodbujal tudi druge, zlasti svoje sobrate frančiškane. Valentinovo duhovnost je zaznamovala vsakodnevna molitev križevega pota, ki je dokazovala njegovo globoko ljubezen do Kristusovega trpljenja.
Valentin Paquay je umrl 1. januarja 1905 v Hasseltu v Limburgu v Belgiji zaradi naravnih vzrokov. Njegovo sveto in krepostno življenje je pripeljalo do njegovega čaščenja, ki ga je papež Pavel VI. uradno priznal 4. maja 1970 z dekretom o junaških krepostih. Papež Janez Pavel II. ga je nato 9. novembra 2003 razglasil za blaženega, s čimer je priznal njegovo zgledno življenje in vpliv njegovega duhovnega nauka na vernike.
Zapuščina blaženega Valentina Paquaya še vedno navdihuje in usmerja mnoge na njihovi poti vere. Spominjamo se ga zaradi njegove globoke duhovnosti, predanosti pridiganju, njegovih spisov ter predanosti sveti evharistiji in Srcu Jezusovemu. Njegova beatifikacija je pričevanje o njegovi svetosti in globokem vplivu, ki ga je imel na Katoliško cerkev.
EN

Views: 18

sveta Zdislava von Lemberg – plemkinja, mati in tretjerednica

Zdislava je bila iz slavnega rodu čeških plemičev Berkov dobskih. Rodila se je I. 1200 na gradu Jablonskem. Že kot otrok je zelo rada molila in premišljevala trpljenje našega Gospoda Jezusa Krista in življenje svetnikov in svetnic božjih. Ko je bila sedem let stara, je ušla skrivoma iz grada v bližnji gozd, kjer je hotela živeti kot puščavnica. Služabniki žalostnih starišev so jo našli in jo zopet nazaj pripeljali. Ko so jo starši karali, prosila jih je deklica kleče odpuščanja.
Po volji svojih staršev se je Zdislava omožila s češkim plemičem Havlom Dečinskim, ki je živel na gradu Lembergu. Havel je bil surov in robat mož. ki se je večkrat jezil nad pobožnostjo in dobrotljivostjo Zdislavino. Toda modra, tiha in ljubezniva Zdislava ga je s svojo prijazno besedo mignila k dobremu. Spokornost, pobožnost in iskrena ljubezen ženina je zmagala nad možem, da ji ni delal nobenih zaprek več pri molitvi in dobrih delih. Z njegovim dovoljenjem je Zdislava prejela z rok blaž. Česlave belo obleko redovnic sv. Dominika kot sestra tretjega reda in je tudi ustanovila dominikanski samostan s cerkvijo v Jablonem. Vsak dan je šla z Lemberka bosa v to cerkev k službi božji; pod vrhnjo obleko je nosila žimnat pas, bila zadovoljna s preprosto hrano iz samostana, delila mile darove, veliko premišljevala in svojim domačim rada pripovedovala o trpljenju našega Gospoda Jezusa Krista. Kadar je njen mož odšel iz grada, postila se je strožje, veliko molila, obedovala pri mizi z berači, predla, tkala in šivala obleko za reveže, obiskovala bolnike, katerim je stregla.
Umrla je 1. januarja 1252. Pokopali so jo v grob, katerega je dala še živa sama napraviti v cerkvi sv. Lovrenca v Jablonem, kjer še dandanes počiva njeno telo.
Letopisec Dalimil imenuje v svoji kroniki pisani od 1308—1326, Zdislavo »blaženo”, pravi, da je sveto živela, da je Bog na njeno priprošnjo mnogim pomagal.
Praški nadškof Zbynek Berka dobski je deloval na to, da bi apostolska stolica proglasila Zdislavo za blaženo, kar se je tudi zgodilo 1. 1606.
Vir

V Jabloném (na severnem Češkem), sveta Zdisláva, družinska mati, ki je veliko pomagala potrebnim. († ok. 1252)
Vir

21. maja 1995 je papež Janez Pavel II. v mestu Olomouc na Moravskem, na jugovzhodu Češke republike, za svetnico razglasil dominikansko laično mater, ki je tam živela v času, ko so se bratje pridigarji šele začeli širiti. Od takrat je Dominikova ‘ladja’ varno plula po morju svetosti in vase sprejemala različne oblike življenja: brate, nune, laike in laikinje. „Na tej ladji je vsem dobro. Vsi so široki, vsi veseli in vsi dišeči: najbolj čudovit vrt v celoti“ – je zapisano v ‚Dialogu‘ svete Katarine Sienske. Ni pomembno, ali brata Petra iz Verone, mučenca, in Zdislavo, ki sta umrla leta 1252, Cerkev razglasi za svetnika v razmaku 750 let: pomembno je njuno pričevanje o življenju, pomemben je sad, ki ga Dominikova karizma rodi v dušah, ki jo sprejmejo: popolnost ljubezni v njihovem življenjskem stanu.
Papež je v homiliji ob njeni kanonizaciji dejal: „Sveta Zdislava je intenzivno živela duhovnost dominikanske tretjerednice in se znala darovati v skladu z Jezusovimi besedami: ‚Več veselja je v dajanju kot v prejemanju‘ (Apd 20,35)….. Njen zgled se zdi danes zelo aktualen, zlasti glede vrednote družine, ki mora biti – kot nas uči – odprta za Boga, za dar življenja in za potrebe ubogih. Naša svetnica je občudovanja vredna priča ‘evangelija življenja’, ki ga mora Cerkev na prehodu iz drugega v tretje krščansko tisočletje širiti bolj kot kdaj koli prej.
Zdislava, najstarejša od petih otrok, se je rodila okoli leta 1220 v Križanovu na gradu svojega očeta Prybislava, plemenitega bojevnika v službi kralja Vaclava I. in fevdalnega guvernerja mesta Brno, preudarnega in hrabrega moža ter kristjana, polnega usmiljenja. Njegova mati Sibyla, kulturna in pobožna, je bila dvorna dama kraljice Kunigunde, bodoče žene Václava I., in o njej kronike pravijo, da je bila „srečna ženska“. Zgradila sta cistercijansko opatijo Zd’ar in frančiškanski samostan v Brnu, kjer so pozneje počivali njuni posmrtni ostanki.
Zdislava je tako preživela otroštvo na gradovih Križanov in Brno ter bila deležna človeške in krščanske vzgoje, ki je temeljila na globokih vrednotah, o katerih so njeni starši pričevali s svojimi vsakodnevnimi življenjskimi odločitvami.
Odraščala je polna sočutja do ubogih in bolnih ter želela slediti zgledu svetnikov puščavnikov, ki so živeli v molitvi in pokori. Pravijo, da je pri sedmih letih poskušala oditi živet sama v gozd nedaleč od gradu, vendar so jo starši kmalu pripeljali domov! Morda je sanjala o življenju, ki bi bilo popolnoma posvečeno Bogu, vendar ji je bilo v zgodnjih dvajsetih letih usojeno, da postane nevesta Havla (Gallusa), gospoda iz Lemberka, močnega in spoštovanega viteza na Češkem (zdaj severni del Češke republike), ki je zaslovel s svojo hrabrostjo na bojiščih.
Ko je sprejela božjo voljo zanjo, se je zavezala, da bo v svoji novi družini živela po moralnih in verskih načelih, ki jih je podedovala od svojih staršev, in kmalu se je razveselila rojstva štirih otrok. Kronike opisujejo njenega moža kot grobega, včasih nasilnega in precej vzvišenega človeka, ki ga je s potrpežljivostjo, nežnostjo in veliko požrtvovalnostjo uspela narediti bolj nežnega in prijaznega. Iz dejstev je razvidno, da je imel veliko razumevanja za dobrodelne dejavnosti, ki jih je predlagala njegova žena, in jo podpiral pri vseh njenih projektih, pri čemer se je izkazal za globoko krščanskega duha.
Po srečanju s sinovi svetega Dominika, ki so pred kratkim prispeli na sosednjo Poljsko, se je Zdislava zavedala, kako pomembna je njihova prisotnost tam za oznanjevanje evangelija, in je z moževo pomočjo zanje dala zgraditi dva samostana: v Jablonnem in v Turnovu, da bi Kristusova luč lahko sijala tudi na Češkem. Sama je postala del družine Dominika Guzmana kot laična sodelavka.
Še naprej je živela molitveno življenje in krepila svoj intimni odnos z Bogom ter bila pozorna na potrebe ubogih, bolnih, romarjev in tistih, ki so bili kakor koli v stiski.
Ljubila in pomagala je neizmernemu številu ubogih ljudi in si zaslužila, da jo skozi stoletja poznamo kot „mater ubogih“.
Neki kronist je zapisal: „Ni se zadovoljila z velikodušnim dajanjem miloščine, hrane in oblačil iz lastnih rok: srečna je bila le, če je lahko umivala in poljubljala noge tistih, ki jim je pomagala, kot da bi imela pred seboj križanega Kristusa. Dodaja: „ Od mrtvih je obudila pet ljudi, slepim vrnila vid, ozdravila mnoge paralizirane in gobavce …”.
Njena značilnost je bila, da je bila žena in mati, ki je gojila ‘bistvo usmiljenja’, onkraj vseh meja. Z moževo finančno podporo je v bližini gradu ustanovila hospic, v katerem je sprejemala in pomagala revnim in pomoči potrebnim, ki so hodili mimo.
Njeno razgibano življenje se je končalo pri približno 33 letih leta 1252. Pokopali so jo v dominikanski cerkvi svetega Lovrenca v Jablonnem, ki je zdaj postala bazilika svetega Lovrenca in svete Zdislave.
Ljudje nikoli niso prenehali častiti njenega spomina in so jo imeli za zavetnico dežele, vendar je njen kult uradno priznal šele leta 1908 papež Pij X., ki jo je razglasil za blaženo.
Mnogi ljudje še danes hodijo na njen grob, da bi prosili za ozdravitev ali se zahvalili, ker so bile njihove prošnje izpolnjene.
Njeno človeško življenje je po besedah papeža Janeza Pavla II. „zaznamovala izredna sposobnost dajanja drugim, tako v ravnanju v družini, kjer je bila zgled zakonske zvestobe, podpiranja domače duhovnosti in poštenosti morale, kot tudi v velikodušnem angažiranju na področju dobrodelnosti in pomoči, zlasti ob postelji bolnikov, do katerih je vedno gojila tako skrb in nego, da se je še danes spominjajo kot ‚zdravilke‘.
IT

Če je v tem opisu narisana slika svetnice, ki se imenuje prvi cvet tretjega reda svetega Dominika, je treba povedati le to, da je ta svetnica, blažena Zdislava, prva in najstarejša tretjerednica, ki ji je bila podeljena čast oltarjev. Nedvomno bodo pred njo številni terciarji z zglednim krepostnim življenjem dosegli lepo nebeško nagrado, saj sta v vernih časih 13. stoletja, kmalu po ustanovitvi tretjega reda svetega Dominika, med mnogimi tisoči Dominikovih otrok prevladovali sveta gorečnost in junaško prakticiranje kreposti; toda veličino njihovih kreposti in nebeško nagrado pozna samo Bog. Zdislava je prva tretjerednica, ki je bila slovesno beatificirana. To je 28. avgusta 1907 storil papež Pij X. Zdislavina beatifikacija je bila 1. januarja 1252, tako da je zdaj dopolnila 760 let, odkar je v nebeškem raju, skupaj s številnimi drugimi, ki so posvetili svoje življenje v skladu s postavami svetega Dominika.
Vsekakor bi bilo zanimivo povedati kaj o začetkih tretjega dominikanskega reda, njegovem delovanju, širjenju in statutu v času svetega Dominika. Tudi prvotno razmerje med vojaki Kristusa in družabniki pokore ter poznejša združitev obeh v sedanji Tretji red svetega Dominika sta vredna omembe. Kristusova vojska in pokora, to je celoten pomen dominikanskega gesla: Veritas (resnica). To sta dva vzvišena cilja, ki ju je sveti Dominik postavil za vse tri veje svoje velike verske ustanove.
Zdislava je čudovit cvet tretjega dominikanskega reda. Njeno življenje in delo sta skoraj podobna življenju in delu svete Elizabete Turingijske, ki je bila tudi njena sodobnica. Zdislava in Elizabeta sta obe visokega rodu, obe se poročita mladi, pri svojih zakoncih ne najdeta razumevanja za prakticiranje višjih kreposti ali pa ga sploh ne najdeta in morata zaradi tega prenašati precej kruto ravnanje. Obe tekmujeta v ljubezni do revnih in v strogosti do sebe. Zdislava dobi celo častni vzdevek „mati revnih“. Dobrodelnost obeh je morda včasih presegla meje hladnega, preračunljivega razuma. Zaradi tega doživljata sovražnost ali vsaj strog nadzor. Toda Božje oko je naklonjeno njunim ljubeznivim delom usmiljenja. Čudež spremenjenega križa lahko najdemo v življenju obeh svetnikov. Zdislava je že v zgodnji mladosti ponudila roko v zakon grofu Gallusu von Marquardeju. Raje bi služila Bogu v deviškem stanju, vendar so njeni starši zahtevali njeno privolitev v poroko. Vendar je verjela, da je v volji staršev prepoznala Božjo voljo, zato je pogumno sprejela zakonski jarem na svoja ramena. Zdi se, da je bil njen mož strog vitez, ki ni z njo ravnal nič kaj nežno in ljubeče ter ji je dal slišati veliko grobih in žaljivih besed. Kljub temu Zdislava ni bila nezadovoljna, žalostna ali nestrpna. Nasprotno, z veseljem je nosila svoj težki zakonski križ in se moževemu grobemu vedenju zoperstavila z nepremagljivo nežnostjo, prijaznostjo in ljubeznijo; vrlinami, ki so na koncu zmagale nad moževim grobim temperamentom. V zakonu so se rodili štirje otroci, trije fantje in deklica. To, najmlajšo od otrok, so zaradi njene miline imenovali „lepa Margareta“. V tem času je Zdislava prvič spoznala dominikanski red prek dveh izjemnih mož: svetega Hiacinta in blaženega Venčeslava. Ni počivala, dokler v severnočeškem mestu Gabel, v bližini njenega gradu, ni bila ustanovljena dominikanska veja. Z velikodušnostjo je iz svojih bogatih sredstev prispevala za gradnjo cerkve in samostana. Pravijo celo, da je ponoči z lastnimi rokami nosila gradbeni material za gradnjo samostana in cerkve. Stavba je bila končno dokončana. Toda Zdislava je želela še več. Rada bi zapustila grofovski grad in sama postala dominikanka v strogem samostanu. Vendar to ni bilo mogoče. Bila je mati in žena in ni mogla zapustiti domačega ognjišča. Kljub temu je njena goreča vnema skupaj s spretno vztrajnostjo našla način, da je izpolnila svojo srčno željo. Z nenehnim in gorečim prosjačenjem je končno dobila dovoljenje svojega moža za vstop v tretji red svetega Dominika in leta 1224 jo je blaženi cesar sam uvedel v red. V tistem času je bilo posvetnim tretjerednikom še vedno dovoljeno nositi habitus v javnosti, zato se je bogata grofica z gradu Lämberg vsak dan v belem dominikanskem habitu pojavljala v redovniški cerkvi v Gablu, ki jo je sama zgradila.
Ne da bi zanemarjala svoje materinske in gospodinjske dolžnosti, se je zelo resno lotila spoštovanja redovnih statutov. Ne le, da je bila članica reda pokore po imenu, ampak je tudi v vsakdanjem življenju izvajala strogo samodisciplino. To, kar nam pripovedujejo o njenem zvestem upoštevanju redovnih postov, o njeni vestni delovni etiki, o različnih strogih delih pokore, o njenih velikih dejanjih ljubezni, vse to dokazuje, da ni bila le plemiška po krvi, ampak tudi po naravi in veličini značaja. V vsej okolici je bila znana kot „mati ubogih“. Njen celoten videz je bil tako srčno očarljiv, da je pritegnila in navduševala vsakogar. Tej privlačnosti se na dolgi rok ni mogel upreti niti njen strogi, neusmiljeni mož. Njegovo srce se je popolnoma spremenilo. Naučil se je ceniti nesebično, predano naravo svoje svete žene in ji zdaj dal popolno svobodo, da je lahko dajala najbogatejše miloščine in svojo dobrodelno ljubezen uresničevala tudi na druge načine. Kljub Zdislavini skoraj brezmejni radodarnosti se premoženje njene družine ni zmanjšalo. Nasprotno, še se je povečalo in še stoletja so bili grofje Berki najbogatejši v deželi.
Medtem ko je mož v prvih letih zakona z njo ravnal hladno, celo odbijajoče, sta zdaj uživala najbolj intimno in plemenito zakonsko ljubezen. Zdislavo so vsi cenili in ljubili, ker je v vsem iskala samo Boga, pozabila nase in se trudila vsem delati dobro. – Leto 1251 se je bližalo koncu, z njim pa tudi zemeljska pot te velike ženske. Bila je pripravljena na nebesa, čeprav bi morala po človeških računih še dolgo delati tukaj na zemlji. Komaj je dopolnila 40 let, že je čutila, da se bliža njen konec. Ker se je tega zavedala, si je dala pripraviti prostor za pokop v dominikanski cerkvi, ki jo je ustanovila v Gablu. Bilo je konec decembra. Iz grofovskega gradu v Lämbergu se je pripeljala v cerkev v Gablu. Grob je bil blagoslovljen v njeni navzočnosti. Nato je prejela zadnji obred v sami cerkvi. Ko se je vrnila na svoj grad, je ob svoji smrtni postelji zbrala vso svojo družino. Njen mož, stari trdoživi vitez, je bil zaradi skorajšnje izgube svoje ljubljene žene neutolažljiv. Vroče solze so mu tekle po izmučenem obrazu. Toda Zdislava ga je znala potolažiti z gotovo napovedjo hitrega srečanja v nebesih, kjer ne bo več ločitve. Umrla je 1. januarja 1252 in njen mož Gallus, z njim pa njeni otroci in vsi, ki so jo poznali, so šele zdaj začutili, kaj so v Zdislavi izgubili. Tudi Gallus je morda čutil goreče obžalovanje. Bilo mu je tako grenko, da v preteklosti ni bolj ljubeče ravnal s svojo dobrosrčno, sveto ženo, ki je tako skrbela zanj. Žaloval je podnevi in ponoči. Nato se mu je prikazala pokojna žena, sijoča v nebeškem sijaju, oblečena v rdečo obleko, ga potolažila in ga prosila, naj preneha žalovati zaradi nje. „Gallus, kmalu boš z mano.“ S temi besedami je prikazen izginila. Gallus je dve leti pozneje res umrl blažene smrti.
Na Češkem Zdislavo častijo kot zavetnico revnih in trpečih. Že v 14. stoletju je češki kronist Dalimil poročal o Zdislavinih ozdravitvah bolnikov in o oživitvi petih mrtvih, ki so ji jih pripisovali. Med letoma 1699 in 1722 je Franc Anton grof Berka von Dubá v čast svoje prednice, svete Zdislave, zgradil novo cerkev svetega Lovrenca v Gablu. Zasnoval jo je Johann Lucas von Hildebrandt in jo oblikoval po vzoru dunajske cerkve svetega Petra. Zdislavine relikvije so shranjene v kripti. Kljub prizadevanjem Berke iz Duba sprva ni bilo papeževe potrditve Zdislavinega povišanja v blaženo Katoliške cerkve. To je leta 1907 storil šele papež Pij X. Njene relikvije so bile v ta status povzdignjene leta 1908. Tudi po prihodu komunistov na oblast na Češkoslovaškem leta 1948 si je takratni škof v Leitmeritzu Stepán Trochta od leta 1949 prizadeval za Zdislavino kanonizacijo, vendar jo je papež Janez Pavel II. kanoniziral šele 21. maja 1995. Na romarski gori Sveta gora je spominsko obeležje. Od leta 1994 je v kraju Lavičky cerkev, posvečena Zdislavi. Leta 1996 je bila cerkev svetega Laurenca v Jablonnem v Podještědí, kjer častijo svetničine relikvije, povzdignjena v status bazilike minor in dodana je bila zavetnica sveta Zdislava.
DE

Spominski dan: – 1. januar, 30. maj (Češka), 4. januar (Dominikanci)
Druga imena: Zdislava Berka, Zedislava Berkiana, Zdislava iz Lemberka
Zavetnica: težavnih zakonov; ljudi, ki se jim posmehujejo zaradi njihove pobožnosti
Atributi: V umetnosti je upodobljena kot dominikanska tretjerednica s križem, ovitim z rožicami, ki leži na mestu bolnika v postelji (Roeder). Častijo jo na Češkem (Roeder)
Zedislava se je rodila v rodbini bojevnikov plemenitim staršem in je živela v utrjenem gradu na mejah krščanstva v času, ko so bile divje mongolske horde najhujša grožnja svetu. Vse svoje življenje je preživela v zvokih spopadov orožja in stokanju umirajočih. Nežnost in čistost njenega življenja presenetljivo lepo izstopata na temnem ozadju bojevitega in materialističnega ljudstva.
Zedislava se je krščanske dobrodelnosti zgodaj naučila od matere, ki jo je poleg skrivnosti priprave zdravilnih zelišč naučila tudi zdravilnega balzama molitve. Vsak dan je hodila do grajskih vrat z miloščino in zdravili za revne in uboge, ki so se zgrinjali po pomoč, in kmalu je dobro spoznala človeško bedo. Veselo, molitveno in budno, da bi videla tegobe drugih, je postala luč upanja za nesrečne ljudi. Zaradi svoje prijaznosti in naravnega šarma je lahko ljudem okoli sebe dala veliko naukov.
Kot otrok naj bi za nekaj časa pobegnila od doma in živela kot puščavnica, vendar se je vrnila in zaživela bolj običajno življenje, ki je vključevalo zgodnjo poroko z vojakom, vojvodo lemberškim, ki je bil tako kot njen oče bogat plemič in je imel na skrbi grad na meji. Zakonca sta imela štiri otroke. Zedislava je preudarno skrbela za svojo družino in veliko skrb namenjala revnim, zlasti prebežnikom in žrtvam tatarskih vpadov.
Njen mož je bil dober človek, vendar grob in v bojih izurjen vojak, ki je imel najraje spopad z meči. Morda je z Zedislavo ravnal slabo in zagotovo je na tisoč načinov preizkušal potrpežljivost in poslušnost svoje mlade žene. Vztrajal je, da se je oblačila v najlepše obleke in se udeleževala dolgih in barbarskih banketov, ki so mu bili tako všeč. (V zameno je ona preizkušala njegovo potrpežljivost zaradi svoje velikodušnosti do revnih.)
Ker je bila umirjene narave in se je veliko posvečala molitvi, poleg tega pa je imela družino in velik grad, za katerega je morala skrbeti, je bilo to zanjo pravo žrtvovanje. Vendar sta bili poslušnost in potrpežljivost pomemben del njene vzgoje, zato se je naučila poduhovljati neskončne preizkušnje, ki so pestile mater štirih otrok v srednjeveški trdnjavi.
Poljska misijonarja, sveti Hiacint in blaženi Ceslav, sta Zedislavi prinesla prvo znanje o novem verskem redu, ki se je začel šele pred nekaj leti. Sveti Dominik, Španec, ju je spoznal v Italiji, kamor je odšel, da bi potrdil svoj red. Dominikanski red, ki se je začel v Franciji, je bil že mednarodni, s poklicanostjo Zedislave kot prve slovanske tretjerednice pa se je pokazal njegov svetovni obseg.
Očarana nad možnostmi reda, ki ji je omogočal, da je ob skrbi za družino sodelovala pri njegovih koristih in delih, se je Zedislava z zavidljivo vnemo vrgla v nov projekt. Svojega moža je spodbudila, naj zgradi prenočišče za številne revne romarje, ki so brez strehe nad glavo prihajali k vratom. Obiskovala je zapornike v strašnih ječah in s svojim vplivom dosegla pomilostitev strogih kazni, ki so jim bile izrečene. Hranila in skrbela je za revne, učila katekizem otroke služabnikov in s sladkostjo svojega življenja vsem pokazala, kaj pomeni biti krščanska dama in dominikanska tretjerednica. Ob mongolskem (tatarskem) napadu, ko so se v grajsko utrdbo zgrnili begunci brez doma, je bila njena mirna, nepremagljiva dobrodelnost vsem v oporo.
Zedislava se je odločila, da bo z lastnimi sredstvi zgradila cerkev ( priorat svetega Vavrenca), kjer bi lahko primerno častili Boga. Kot dejanje gorečnosti in pokore je sama nosila veliko težkih tramov in materialov, ki so bili uporabljeni za gradnjo. To je počela ponoči, da nihče ne bi vedel za njeno težko delo. V tem času je Zedislava doživljala videnja in ekstaze. Skoraj vsak dan je prejemala tudi sveto obhajilo v času, ko to ni bilo v navadi.
Umrla je kmalu po dokončanju cerkve. Žalujoči, ki so klečali ob njeni smrtni postelji, so v spomenikih, ki jih je zapustila, lahko videli dokaze njenih močnih krščanskih vrlin: njene otroke, cerkev in navdih svete žene in matere. V življenju je tolažila svojega moža in se mu po smrti prikazala v slavi, kar je močno spodbudilo njegovo željo po spreobrnjenju. Sveti Zedislavi se pripisujejo številni čudeži, med drugim tudi obuditev mrtvih k življenju, čeprav jih papež Pij X. ni omenjal v svoji odobritvi kulta, ki so ji ga namenili v njeni domovini (Benediktinci, Dorcy, Farmer).
EN

Views: 40

Novo leto, Obrezovanje Gospodovo – Osmina Gospodovega rojstva

Novo leto, Obrezovanje Gospodovo - Osmina Gospodovega rojstvaLeto svetnikov je nujno obenem tudi leto Gospodovo, zakaj Jezus je »krona vseh svetnikov«. Naša živa zveza s svetniki se uresničuje le po Kristusu in njegovem Duhu (C 49). Svetniki so naši vodniki h Kristusu, njegovi odposlanci, posredniki med nami in njim. Zato je prav, da je na začetku svetniških godov Gospodov praznik.
Prvi dan leta obhajamo osmino Gospodovega rojstva. Posebno ime praznika je obrezovanje Gospodovo, zakaj: »ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil otrok obrezan, so mu dali ime Jezus« (Lk 2, 21). S tem je izražena dvojna misel: učlovečeni Sin božji je kot edini veliki duhovnik nove zaveze prelil prve kaplje krvi za odrešenje človeškega rodu in je to razodel javnosti s privzemom imena Jezus, kar pomeni: Jahve odrešuje ali krajše, Odrešenik. V stari zavezi je Bog govoril Abrahamu: To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški… To bodi znamenje zaveze med menoj in vami (1 Mojz 17, 10.11). Judje so tedaj prelito kri imenovali kar »kri zaveze« in so ji pripisovali spravni značaj, podobno kakor krvi velikonočnega jagnjeta, ki so ga smeli jesti le obrezani. Po judovskem pojmovanju je bila kri nosivka življenja, kri obrezanega je bila vez z Bogom, virom življenja. Hkrati je ta kri povezovala ude judovskega naroda med seboj in zaznamovala upanje na Odrešenika, ki ga je napovedal Bog in so ga oznanjali preroki. S tem se je izvoljeno ljudstvo ostro ločilo od poganske okolice. Kakor vsak judovski deček, je bil osmi dan obrezan tudi Marijin sin (Lk 1, 59; 2, 21). Kristus je hotel biti obrezan. Njegova pokornost obredu obrezovanja je pomenila, da se podreja postavi izraelskega ljudstva za ves čas svojega zemeljskega bivanja. Šele pri zadnji večerji je po spremenjenju vina v svojo kri napovedal konec Mojzesove postave, ko je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva« (Lk 18, 20). Ko je prelil lastno kri na križu, je prenehala obveznost postave, dane Mojzesu (Apd 15, 29). Takrat se je do kraja izpolnilo, kar se je začelo, ko je Jezus osmi dan po rojstvu prelil prve kaplje kot začetnik novega božjega ljudstva, odkupljenega za ceno njegove krvi. Udje božjega ljudstva v novi zavezi imamo namesto obreze krst. Ta zakrament nas vceplja v živo telo Cerkve in napravlja deležne odrešenja po Jezusovi krvi. Sv. Pavel zato imenuje krst »Kristusovo obrezo« (Kol 2, 11.12). Upa si celo reči: Resnična obreza smo mi, ki služimo Bogu v Duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu in se ne zanašamo na meso (Flp 3, 3.4). Odkar je Kristus ustanovil »novo zavezo v svoji krvi« (1 Kor 11, 25), smo resnični Izrael kristjani, to je ljudstvo, zraslo v enoto ne po mesu, ampak po Duhu, pravo »novo božje ljudstvo«, »izvoljen rod, svet narod« (1 Pet 2, 9.10).
Ob tej temeljni misli današnjega praznika ne smemo prezreti resnice, da je naša pripadnost božjemu ljudstvu nove zaveze velik božji dar. Deležni smo ga, ker nas Bog ljubi in je zato dal sam sebe in svojo kri v odkupnino za nas. Novo leto nas opozarja, da nihče nima toliko ljubezni kakor učlovečeni Bog, ki je dal svoje življenje za nas in nam sadove te žrtve naklanja po krstu. Zunanja pripadnost Cerkvi po krstu pa nas pred Bogom še ne opraviči. »Ne zveliča se, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve s telesom, ne pa s srcem. Zavedajo naj se vsi otroci Cerkve, da morajo svoj odlični položaj pripisovati ne lastnim zaslugam, ampak posebni Kristusovi milosti; ako tej milosti niso poslušni v mislih, besedah in dejanju, ne le da se ne bodo zveličali, ampak bodo strože sojeni« (C 14, 2). V novo leto torej stopamo polni hvaležnosti do Boga, v zaupanju na njegovo odrešenje po Jezusu, pa tudi z zavestjo velike lastne odgovornosti, kako »gospodarimo« z milostjo, ki nam je dana. Kakor si božičnega praznika ne moremo predstavljati brez Marije, matere božjega Sina, tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo Gospodovo obrezovanje. 1. januar je tudi Marijin praznik, med najstarejšimi prazniki Matere božje. To razločno kaže besedilo mašnega obreda. Marija je pač najtesneje povezana tako s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. »Iz nje je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha« (C 55). Po njej se je izvršila tista čudovita »zamena«, ki o njej zgovorno pišejo stari cerkveni očetje: Sin božji je postal človek, da bi mi postali božji otroci. – Marija je bila voljno orodje božjih načrtov za naše zveličanje, saj je »s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva« (C 56). Na pragu «novega leta nas sprejema tudi mati Marija in nas vabi, naj se pod njenim vodstvom in varstvom prepustimo ljubečim rokam neskončno modre božje previdnosti. Za nas se bo nastopajoče leto gotovo najbolje izteklo, če se kakor ona zaupljivo podredimo božjim sklepom glede vsega, kar nas čaka.
Dr. a. Strle

Vzhodne Cerkve, ki so v zvezi z Rimom, praznujejo obrezovanje Gospodovo na isti dan kakor katoličani. Ločene Cerkve v tem pogledu ne ravnajo enako. Z nami hkrati praznujejo 1. januarja pripadniki bizantinskega, antiohijskega in zahodnosirskega obreda. Po naše pa je to že 14. januarja, ker se tam ravnajo po julijanskem koledarju in so zato 13 dni za nami; tako ravna tudi srbska pravoslavna Cerkev. Druge ločene vzhodne Cerkve imajo deloma še drugačen cerkveni koledar in tako nekatere spomin telesnega obrezovanja Gospodovega ali opuščajo ali pa ga povezujejo (kakor tudi že praznik Jezusovega rojstva) kar z največjim vzhodnim praznikom Bogojavljenja 6. januarja (po naše razglašenje Gospodovo). Prvi dan sončnega leta obhajamo od 1. januarja 1968 tudi kot »Dan miru«. Pobudo za to praznovanje je dal papež Pavel VI. v posebni poslanici, ki jo je prebral 23. decembra 1967 po vatikanskem radiu in jo poslal tudi vsem državnim poglavarjem in predstavnikom vseh narodov, vernim in nevernim. Praznovanje dneva miru naj bi vsako leto ponavljali kot voščilo in obljubo na začetku koledarja, ki meri in kaže pot človeškega življenja skozi čas. Mir s svojo pravičnostjo in dobrodejno umerjenostjo naj bi v prihodnje vodil vso človeško zgodovino. V poslanici pravi sveti oče: »Predlog, da posvetimo miru prvi dan v novem letu, nam ni pred očmi kot nekaj izključno verskega, katoliškega; rad bi, da se mu pridružijo vsi resnični prijatelji miru, kakor da gre za njihovo lastno pobudo; moral bi se izraziti v svobodnih oblikah, pač po osebnem značaju tistih, ki razumejo, kako lepo in pomembno je v tako raznoličnem zboru sodobnega človeštva soglasje vseh glasov v svetu, da poveliča tako temeljno dobrino, kakor je mir.« Vernike katoliške Cerkve vabi, da praznujejo Dan miru z verskimi in nravnimi izrazi krščanske vere. Vendar ta praznik ne sme spremeniti liturgičnega koledarja, ki določa za novega leta dan češčenje Marijinega božjega materinstva in presvetega Jezusovega imena. »Ti sveti in mili verski spomini morajo vreči svojo luč dobrote, modrosti in upanja na prošnjo, premišljevanje, povišanje velikega in tako zaželenega miru, ki je svetu tako potreben… Mi, ki verujemo v evangelij, lahko poveličamo ta praznik s čudovitim bogastvom izvirnih in mogočnih misli: npr. o nedotakljivem in vsesplošnem bratstvu vseh ljudi, ko vendar izhajamo vsi iz edinega, neodvisnega in preljubeznivega božjega očetovstva; izhajamo iz skupnosti, ki nas, stvarno ali v upanju, vse druži v Kristusu in tudi iz preroške besede, ki v Sv. Duhu kliče človeški rod ne le k enotnosti vesti, ampak tudi del in usod. Kakor nihče drug lahko govorimo mi o ljubezni do bližnjega; iz evangeljske zapovedi o odpuščanju in usmiljenju lahko dobimo sokove, ki res morejo prenoviti družbo …
Začnimo torej novo leto z molitvijo za mir; če je mogoče, vsi skupaj v cerkvi in po naših domovih; to je tisto, kar vas prosimo; noben glas naj ne manjka v tem velikem zboru Cerkve in sveta, ko bomo prosili za nas darovanega Kristusa: podari nam mir!«
Vir=Leto svetnikov

Views: 88

blaženi Marjan Venčeslav Konopinski iz Kluczewa – duhovnik in mučenec

blaženi Marjan Konopinski - duhovnik in mučenecRodil se je 10. septembra leta 1907 v kraju Kluczewo, Poljska, umrl pa v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau (blizu Münchna, na Bavarskem, Nemčija), 31 decembra 1942.  Blaženi Marjan Konopinski, duhovnik in mučenec poljske narodnosti, je umrl za Kristusa Gospoda v strašnih mukah, ki so mu jih povzročili zdravniki.
Vir

Marian Konopinski se je rodil 10. septembra 1907 v poljskem mestu Kluczewo v bližini mesta Wielkopolskie. Postal je duhovnik v nadškofiji Poznan, v kateri je bil pozneje tudi vikar.
Iz sovraštva do vere ga je septembra 1939 aretiral nacistični režim in ga deportiral v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Münchna v Nemčiji.
Mučitelji zdravniki so ga podvrgli krutim poskusom na njegovem telesu, nazadnje pa je v mukah umrl 1. januarja 1942.
Papež Janez Pavel II. je 13. junija 1999 na čast oltarjev povzdignil 108 žrtev istega nacističnega preganjanja, med njimi tudi blaženega Marjana Konopinskega, ki se ga Martyrologium Romanum zato zdaj spominja 1. januarja.
IT

Marian Venčeslav, najstarejši od petih otrok kovača Walentyja Konopińskega in njegove žene Veronike, je obiskoval humanistično gimnazijo v Szamotułyju, od leta 1927 študiral v semenišču v Gnieznu in v nadškofijskem semenišču v Poznanu ter bil leta 1932 posvečen v duhovnika v tamkajšnji katedrali. Nato je bil kaplan, leta 1938 pa je postal vikar v cerkvi svetega Mihaela v Poznanu, kjer je na univerzi študiral tudi sociologijo. Leta 1939 je bil Konopiński imenovan za kaplana v rezervi; po nemški invaziji 1. septembra se je prostovoljno prijavil v poljsko vojsko in služil kot kaplan v 15. konjeniškem polku. Do poljskega poraza 28. septembra je sodeloval v bitki pri Poznanu, nato pa so ga poslali v takratno taborišče za vojne ujetnike – pozneje vojašnice, zdaj stanovanjske bloke – v Nienburg an der Weser. Maja 1940 so ga izpustili, kmalu zatem pa so ga znova aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Neuengamme v Hamburgu; od tam so ga še isti mesec poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.
V Dachauu so zaporniki sprva še smeli obhajati sveto mašo v duhovniškem bloku, v začetku leta 1941 pa so to prepovedali, prav tako so prepovedali molitev brevirja, posedovanje nabožnih predmetov in duhovno svetovanje umirajočim. Novembra je bil Marian Konopiński eden od 20 duhovnikov – 18 iz Poljske, po eden iz Nizozemske in Češke -, ki so bili dodeljeni medicinskim poskusom: vbrizgavali so jim patogene mikrobe. Štirje duhovniki nato sploh niso bili zdravljeni, osem pa jih je prejelo sulfonamide ali homeopatska zdravila, med njimi tudi Konopiński. Slednja niso pomagala in njegovo stanje je postalo kritično. Ko je izgubil zavest, je štiri dni pozneje umrl; njegovo truplo so upepelili v taboriščnem krematoriju.
SS-Obergruppenführer Ernst Robert Grawitz je bil odgovoren za poskuse na ljudeh v koncentracijskem taborišču Dachau; zavezniški kazni se je izognil tako, da je aprila 1945 z ročno granato ubil sebe in svojo družino. Emil Heinrich Schütz, ki je izvajal poskuse na dachauskih zapornikih, je konec vojne preživel brez kazni in od leta 1947 delal kot specialist interne medicine v Essnu. Leta 1972 je bil obtožen pred deželnim sodiščem München II in leta 1975 obsojen na deset let zapora; njegovi zdravniki so potrdili, da je bil hudo bolan, zato mu ni bilo treba odslužiti kazni. Umrl je leta 1986 v Feldafingu pri Starnbergu v starosti 80 let.
Kanonizacija: Marian Konopiński je bil 13. junija 1999 v Varšavi beatificiran s strani papeža Janeza Pavla II. skupaj s 107 drugimi poljskimi mučenci nacistične oblasti.
DE

Marian Konopinski se je rodil 10. septembra 1907 v kraju Klützow (zdaj Kluczewo), ki se je takrat nahajal v pokrajini Poznan, ki je pripadala Kraljevini Prusiji in s tem Nemškemu cesarstvu. Bil je najstarejši od petih otrok kovača Walentyja Konopinskega in njegove žene Veronike. Pri petih letih je bil krščen v lokalni cerkvi. V osnovno šolo v Steffenswalde (Szczepanków) je moral vsak dan hoditi štiri kilometre. Po treh letih se je preselil v srednjo šolo v Fronicken (Wronki), kar je pomenilo še tri kilometre hoje in nato vožnjo z vlakom. V nemških šolah je bila takrat prepovedana uporaba poljskega jezika.
Leta 1919, ko je bila po prvi svetovni vojni ponovno vzpostavljena neodvisna Poljska, se je Marian Konopinski prepisal na humanistično gimnazijo Szamotuły, kamor se je prav tako vozil z vlakom. Študij je leta 1927 zaključil z maturo, ki jo je opravil z odliko. Takoj zatem se je vpisal v semenišče v Gnieznu. Kasneje je prestopil v nadškofijsko semenišče v Poznanu. Tam ga je 12. decembra 1932 v katedrali posvetil kardinal Avgust Hlond, primas Poljske. Pri svoji prvi maši je izbral dva izreka: „Hodi poslušno, kakor te vodi Bog“ in „Vse daj Bogu v resnici in ljubezni“.
Marian Konopinski je bil sprva tri leta kaplan v župniji Marijinega vnebovzetja v Ostrzeszowu, leta 1935 je bil premeščen v župnijo svetega Pavla, leta 1938 pa v župnijo svetega Mihaela nadangela. Zaslovel je s svojimi pridigami, katerih podrobni rokopisi so bili med vojno izgubljeni v požaru. Marian Konopinski je študiral tudi sociologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Poznanu. (danes Univerza Adama Mickiewicza).
Marian Konopinski se je 1. septembra 1939, na dan začetka vojne, prostovoljno prijavil v poljsko vojsko in služil kot kaplan 15. konjeniškega polka v Poznanu. Sodeloval je v bojih do kapitulacije 28. septembra, nato pa so ga Nemci internirali v častniško taborišče Oflag X B št. 2 v kraju Nienburg an der Weser na Spodnjem Saškem. Njegova „izpustitev“ maja 1940 mu ni prinesla svobode. Takoj so ga ponovno aretirali in poslali v taborišče v Hamburgu, verjetno v koncentracijsko taborišče Neuengamme. Tam je moral opravljati suženjsko delo pri proizvodnji opeke in ploščic. Marian Konopinski je bil 30. maja 1940 poslan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so mu dodelili zaporniško številko 26 065. Tam je moral med drugim opravljati težka dela v kmetijskem „nasadu“ in pozimi čistiti sneg. Sprva je bilo zapornikom še vedno dovoljeno obhajati sveto mašo v duhovniškem bloku. V začetku leta 1941 pa ni bila prepovedana le ta, temveč tudi molitev brevirja, posedovanje nabožnih predmetov in duhovno svetovanje umirajočim. Prisiljeni v težko delo je umiralo vedno več oslabljenih, izčrpanih in lačnih duhovnikov.
Marian Konopinski je bil 26. novembra eden od 20 duhovnikov (18 Poljakov, en Nizozemec in en Čeh), ki so jih nemški zdravniki in znanstveniki dodelili za psevdomedicinske poskuse. Vsem so vbrizgali patogene mikrobe. Štirje duhovniki sploh niso bili zdravljeni. Osem drugih je prejemalo homeopatska zdravila (med njimi Marian Konopinski) ali sulfonamide. Homeopatija ni pomagala. Stanje Mariana Konopinskega je postalo kritično. Marian Konopinski se je zavedal svojega položaja in je dejal: „Naj se zgodi Božja volja“. Henryk Kaliszan je pozneje zapisal: „Marian je bil v molitvi združen z Bogom. V prvih dneh njegove bolezni smo vsak dan molili rožni venec, vsakič z drugačnim namenom. Toda po nekaj dneh se je njegovo stanje poslabšalo in ni bilo več mogoče moliti rožnega venca. Konopinski je potem še vedno tiho molil in svoje trpljenje daroval Bogu.“
Umirajoči je svoje zadnje besede izrekel prijatelju, ki mu je dal odvezo: „Zbogom v nebesih“. Konopinski je 28. decembra 1942 izgubil zavest in umrl štiri dni pozneje. Njegova mati se je 1. januarja ob pol enih zjutraj zbudila na več sto kilometrov oddaljenem domu, točno v trenutku sinove smrti. Njegovo truplo so upepelili v taboriščnem krematoriju.
DE

Views: 24

sveti Klar iz Vienne – opat

KlarRodil se je okoli leta 590 v kraju Saint-Clair-du-Rhône, umrl pa leta 660 kraju Vienne v Burgundiji.
Bil je opat v samostanu Sv. Marcela v kraju Vienne.
Vir

V Vienni v Burgúndiji (v današnji Franciji), sveti Klar, opat samostana svetega Marcela, ki je menihom zapustil zgled redovne popolnosti.
Vir

Rodil se je v današnji vasi Saint-Clair-du-Rhône, bil opat samostana Saint Marcellin de Vienne in umrl okoli leta 660. Njegov kult je ostal zelo živ v starodavni pokrajini Vienne, zlasti v vaseh Dauphinéja, kjer je pod njegovim pokroviteljstvom deset župnij, njegovo ime pa nosijo tri občine in številni zaselki.
Njegove relikvije častijo v cerkvi v Aixles-Bains, nekdanji kolegijski cerkvi; v škofijah Annecy, Chambéry, Grenoble in Lyon praznujejo njegov praznik 2. januarja, medtem ko se v Viviersu spominjajo le njega. Klarovo češčenje, ki v Saint-Clair-du-Rhône (nekdanji Saint-Genés) sega vsaj v 8. stoletje, je leta 1903 potrdil Pij X.
IT

Sveti Klarus, rojen v Vienni, je bil še otrok, ko je izgubil očeta. Njegova mati, ki je bila zelo cenjena zaradi svoje pobožnosti, ga je zgodaj vzgajala v krščanskih krepostih; pogosto ga je jemala s seboj v cerkev in samostane, nazadnje ga je v celoti zaupala redovnikom samostana Saint Ferreol, sama pa se je umaknila v samostan Saint Blandine. Mladi Klarus je pozneje pridobil tak sloves svetosti, da ga je viennski škof imenoval za opata svetega Marcela, zaupal pa mu je tudi vodenje nun svetega Blandina.
V tistem času je bilo v škofiji Vienne veliko število samostanov, nad katerimi je kot glavni pastir vodil sveti Kadold. Štiristo redovnikov so našteli v samostanu Grigni, od katerih je najznamenitejši nosil ime svetega Ferrucija. V opatiji svetega Petra na Viennu jih je bilo petsto, v samostanu svetega Martina tristotrideset, pa tudi v samostanih svetega Marcella, svetega Gervazija, svetega Janeza in svetega Vincencija. V treh samostanih svetega Andreja je bilo po sto nun. Petdeset jih je bilo v opatiji svetega Nikitija, trideset pa v opatiji svetega Kolumba. V opatiji svete Blandine je živelo petindvajset vdov. Sveti Klarus je postal najpopolnejši zgled svetega predstojnika. Dobil je tudi dar čudežev in avtor njegovega življenjepisa jih omenja več. V bolezni, ki ga je spravila v grob, je svojim učencem napovedal pustošenje Vandalov in Saracenov, ki je državo zajelo po dvainsedemdesetih letih. V njegovih zapisih beremo, da se mu je tri dni pred smrtjo prikazala sveta Blandina in mu napovedala trenutek, ko bo odšel s tega sveta. Pustil se je odnesti v cerkev, kjer se je ulegel na trdo spokorno rjuho in molil. Po smrti okoli leta 660 so ga pokopali v cerkvi svete Blandine. Kasneje so njegove svete ostanke prenesli v cerkev svetega Petra. Vendar so njegove svete ostanke v 16. stoletju razpršili hugenoti.
DE

Klar (Klarus) je okoli leta 620 postal opat benediktinskega samostana St-Marcel v Vienni.
Klar je umrl v sluhu svetosti in bil pokopan v cerkvi Sv. Blandine v Vienni. Njegovi posmrtni ostanki so bili pozneje preneseni v cerkev Sv. Petra. Grobnica je bila uničena med hugenotskimi vojnami leta 1562.
Kanonizacija: papež Pij X. je leta 1903 odobril Klarusovo čaščenje.
Zavetnik krojačev; proti očesnim boleznim
DE

Sveti Klarus iz Vienne, znan tudi kot Clarus du Dauphiné, Clair in Claro, je bil benediktinski menih in priznani duhovni voditelj svojega časa. Znan je predvsem po svojem globokem razumevanju teologije in sposobnosti poučevanja teologije na jasen in vsem učencem dostopen način. Klarus se je rodil okoli leta 590 v mestu Vienne v francoskem departmaju Dauphine in je svoje življenje že od zgodnjega otroštva posvetil služenju Bogu. Pridružil se je benediktinski skupnosti v opatiji Saint Ferreol, kjer je z veliko predanostjo in disciplino sprejel samostanski način življenja. Njegova predanost in zgledno meniško življenje sta navdušila njegove predstojnike, zato je bil izbran za opata opatije Saint Marcellus v Vienne v departmaju Dauphine. Kot opat Klarus ni bil odgovoren le za duhovno blaginjo svojih menihov, temveč je bil zaželen tudi kot duhovni vodja mnogih drugih. Globoko je razumel duhovno življenje in je znal voditi druge na njihovih duhovnih potovanjih. Njegov sloves duhovnega voditelja je rasel in sčasoma so mu zaupali vodenje nun v samostanu svete Blandine, kjer so bile nune tudi njegova mati in sestre. Klarus je bil znan po tem, da je znal poenostaviti zapletene teološke koncepte in jih narediti razumljive svojim učencem. S tem načinom poučevanja se je priljubil mnogim, njegov vpliv pa se je razširil tudi prek samostanskih zidov. Ljudje iz vseh družbenih slojev so iskali njegovo vodstvo in poučevanje ter prepoznavali globoko modrost in jasnost, s katero je posredoval teološko znanje. Poleg intelektualnih sposobnosti je bil Klarus cenjen tudi kot čudodelnik. Njegovi priprošnji so pripisovali številne čudežne dogodke, ki so dokazovali njegovo močno povezanost z Bogom. Ti čudeži so le še povečali njegovo priljubljenost med verniki, ki so verjeli v njegovo svetost in ga spoštovali kot svetega moža. Sveti Klarus iz Vienne je umrl okoli leta 660 in za seboj pustil dediščino duhovnega vodstva, teološkega razumevanja in čudežnih posredovanj. Za blaženega ga je 9. decembra 1903 razglasil papež sveti Pij X., ki je potrdil češčenje svetega Klarusa. Danes je sveti Klar iz Vienne spoštovan in čaščen kot zavetnik krojačev. Njegovo življenje in nauk še vedno navdihujeta vernike, zlasti tiste, ki iščejo globlje razumevanje teologije in svetega zgleda, ki bi mu lahko sledili v svojem duhovnem življenju.
EN

Sveti Klarus (fr: Clair) se je rodil okoli leta 590 v bližini Vienne v Dauphinéju v Galiji. Po očetovi smrti ga je mati, ki je bila zelo pobožna, vzgajala v kreposti in pobožnosti. Za nadaljnjo vzgojo in izobraževanje ga je zaupala menihom benediktinskega samostana (Ordo Sancti Benedicti – OSB) svetega Fererola (Saint-Ferréol), sama pa se je umaknila v samostan svete Blandine (Sainte-Blandine), kjer so bile predvsem vdove.
Klarus je sam vstopil v samostan kot benediktinski menih. Kmalu si je pridobil tak sloves svetosti, da ga je okoli leta 620 viennski škof imenoval za opata samostana svetega Marcella (Saint-Marcel) v Viennu, južno od Lyona v departmaju Dauphiné. To službo je opravljal štirideset let do svoje smrti. Bil je tudi duhovni vodja samostana svete Blandine, kjer sta njegovi sestra in mati postali nuni. Svojim menihom je dajal popoln zgled verskega življenja. O njem pravijo, da so njegove molitve ustavile poplavo reke Rone.
Med svojo zadnjo boleznijo je napovedal, da bodo samostan uničili Saraceni (srednjeveški izraz za muslimane; verjetno izhaja iz arabske besede, ki pomeni „tisti z vzhoda“). Tri dni pred smrtjo je prejel videnje svete Blandine, ki jo je spremljala nebeška vojska, in povedala mu je dan njegove smrti. Umrl je 1. januarja 660 v Vienni.
Kanoniziral ga je sveti papež Pij X. (1903-14), ko je 9. decembra 1903 potrdil njegov kult (skupina „Teobald iz Vienne in njegovih 16 tovarišev“). Njegov spominski dan je 1. januar. Častijo ga predvsem v Franciji, kjer so po njem poimenovane številne cerkve.
NOR

Views: 25

sveti Fulgencij iz Ruspe – škof

sveti Fulgencij iz Rusp - škofAtributi: puščavniška ali škofovska oblačila
Imena: Zoran
Živel je v letih od 467 do 532 v severni Afriki, ko sta se za premoč bojevali dve krščanski izpovedi, arijanska in katoliška.
Bil je sin senatorske družine iz Kartagine, ki pa se je pred Vandali umaknila na deželo. Očeta je kmalu po rojstvu izgubil, mati Mariana je prvorojencu preskrbela odlično vzgojo in izobrazbo. Dobro je poznal grške cerkvene očete, še bolj pa se je poglobil v sv. Avguština in si prisvojil njegov način mišljenja. Govoril je kratko, udarno, nazorno.
Najprej se je posvetil svetnim službam. Ko pa je bral Avguštinovo razlago 36. psalma, se je z vso voljo odločil za askezo. Poiskal je zvezo s pobožnimi menihi in posnemal njihov način življenja, kolikor je mogel. Kmalu pa je videl, da je takšno polovičarstvo nevzdržno. Odrekel se je svojemu premoženju, opustil javno službo in prosil za sprejem v samostan. Pozneje je sodil, da ga Bog kliče v popolno samoto, zato je odplul v Egipt, da se tam posveti najstrožjemu samotarstvu. Vendar na cilj ni prišel. Ko je zvedel, da so egiptovski menihi zašli v zmoto monofizitov, se je vrnil v domovino, kjer je vstopil v redovniško družino na samotnem otoku. Postal je predstojnik in bil posvečen v duhovnika. Kasneje je postal škof.
Bil je večkrat pregnan. Leta 523 se je pod kraljem Hilderihom vrnil v Kartagino, kjer so njega in druge pregnane škofe kristjani častno sprejeli. Kot škofu v Ruspah mu je bila posebej pri srcu vzgoja duhovnikov. Z veliko vnemo si je prizadeval za skrbno in prepričljivo razlago verskih resnic in sam veliko krivovercev (arijancev in semipelagijancev) privedel nazaj v Cerkev.
Goduje 1. januarja.
Vir

Ne samo bistroumnost in nadarjenost, pač pa tudi odločna mati, ki je svojemu nadarjenemu prvorojencu znala priskrbeti najboljšo vsestransko izobrazbo, so pripomogli, da so Fulgencija imenovali kar »okrajšani Avguštin«. Poleg grščine je namreč obvladal in natančno poznal vse grške očete, še posebej pa se je poglabljal v dela sv. Avguština in si osvojil metodo njegovega mišljenja. Sprva je kazalo, da bo nadaljeval družinsko tradicijo, saj je kot dedič spretno skrbel ne samo za družinsko premoženje, pač pa se uveljavljal tudi v javnem in družbenem življenju. Bil je zvest katoličan, a so mu Vandali, krivoverci, ki so v tistem času katoličane preganjali in kruto zatirali, vendarle zaupali odgovorno službo davčnega prokuratorja. Z njo je želel povečati ugled katoličanov v javnosti, a je kmalu spoznal, da mu to ne bo uspelo. Poleg tega pa se njegova srčna dobrota in milina ter ustrežljivost niso prav nič skladali s strogostjo in neusmiljenostjo njegove službe. Poleg tega je zaradi številnih obveznosti in opravkov trpelo njegovo duhovno življenje, saj se ni mogel več posvečati teološkemu študiju in branju Svetega pisma. Počasi je zato začel opuščati posvetni blišč, pojedine in zabave ter začel živeti bolj asketsko, na javnih nastopih je začel celo nositi meniško tuniko. Kljub temu pa je hitro uvidel, da takšno polovičarstvo ne pelje nikamor. Zato se je končno odpovedal svojemu premoženju, pustil javno službo in zaprosil za vstop v samostan. Začetne preizkušnje so bili težke in trde, a Fulgencij je z odlično askezo vse prestal in v svoji trdnosti ter zvestobi meniškemu življenju kmalu postal vzor še drugim menihom. To trdnost pa je tudi potreboval, saj ga je arijanski kralj Trasamund nenehno preganjal, dal celo bičati, zapreti in mu ostriči lase. Fulgencij se je kasneje umaknil pred njim v mirnejše domače kraje, poskusil s samotarstvom, poromal v Rim, nato pa začel graditi velik samostan, a dela sam ni dokončal, ker si je ponovno zaželel samote. V tem času ga je škof Favst posvetil v duhovnika. Kmalu se je njegovo ime pojavilo tudi med kandidati za nove škofe. Sprva se je umikal in upiral, kasneje pa, zaradi »ovc brez pastirja« le privolil, da ga imenujejo za škofa v obalnem mestu Ruspe. Poslej je živel samo še za zaupano mu božje ljudstvo, kljub temu pa ni opustil meniških navad. Tudi kot škofa ga je čakalo preganjanje in celo izgnanstvo. Skupaj s še 60 škofi so ga izgnali v Kartagino in kasneje na Sardinijo. Po sedmih letih se je smel vrniti, a je po odločni in briljantni obrambi pravega katoliškega nauka spet postal trn v peti arijancem, ki so dosegli, da je moral oditi v izgnanstvo še za šest let. A tudi tokrat ni miroval. Na Sardiniji je ustanovil samostan in tam med drugim razvijal tudi živahno pisateljsko dejavnost. Sledila je še ena, tokrat veličastna vrnitev po smrti kralja Trasamunda. S svojimi odličnimi knjigami, nastopi in pridigami je Fulgencij odločilno pripomogel k zatonu Vandalov, saj je mnogo krivovercev spreobrnil in pripeljal nazaj na pravo pot. Velika je bila tudi njegova skrb za vzgojo in izobrazbo duhovnikov, mednje je uvajal preprost način življenja.
Ime: Ime izhaja iz latinščine, pomeni pa »bleščeči se, svetli«.
Rodil se je okoli leta 467 na posestvu Telepte blizu Kartagine v severni Afriki, umrl pa 1. januarja 532 v mestu Ruspe, v severni Afriki.
Družina: Izhaja iz plemenite in bogate senatorske družine iz Katragine. Oče mu je umrl, ko je bil še otrok, za njegovo mater Marijano pa vemo, da je bila kristjana.
Zavetnik: nima posebnega patronata.
Upodobitve: Najpogosteje je upodobljen kot puščavnik, ki moli v svoji votlini ali pred njo; včasih pa je naslikan tudi v slovesnih škofovskih oblačilih.
Goduje: 1. januarja.
Vir

“Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje” – Iz razprave sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe, Zoper Fabiana (28, 16-19)

V Ruspi (v Bizaceni, v današnji Tuniziji), sveti Fulgéncij, škof, ki je najprej vršil službo prokuratorja v Bizaceni, nato postal menih, potem bil izvoljen za škofa in je v času vandalskega preganjanja mnogo pretrpel. Kralj Trasamund ga je dvakrat pregnal v Sardínijo. Ko je bil slednjič vrnjen svojemu ljudstvu, je ostala leta življenja zvesto hranil z besedo resnice in milosti.
Vir

Views: 51