V Winchestru [vinčestru] (v Angliji), smrt svetega Ethelwólda, škofa, ki je naredil redovniško konkordanco za izpopolnitev meniške discipline, ki se jo je naučil od svetega Dunstána.
Vir

Natančen Ethehvoldov rojstni datum nam ni znan.
Verjetno je bil nekoliko mlajši kakor njegov prijatelj Dunstan (gl. 19. maj). Starši so pripadali vodilnemu sloju in tako je prišel kot mladenič na dvor kralja Ethelstana. Tu se je verjetno tudi prvikrat srečal s svojim poznejšim prijateljem Dunstanom; winchesterski škof Elfheah ju je uvedel v redovna pravila svetega Benedikta. Okoli leta 936 je podelil škof Elfheah Ethehvoldu tonzuro in kmalu zatem, istega dne kakor Dunstanu, mašniško posvečenje. Ko je bil Dunstan — po čudežni rešitvi kralja Edmunda iz hude življenjske nevarnosti — imenovan za opata v Glastonburyju, se mu je Ethehvold pridružil in zdaj sta poskušala oba, da ta najbolj sloveči samostan na Angleškem napravita za pravo ‘središče obnove verskega in meniškega življenja, središče, ki se je lahko primerjalo s slovečimi samostani, kot so bili Cluny, Fleury in Sv. Peter v Gentu.

Ker se za osnove meniške reforme še niso zavzeli ne angleški kralj ne plemstvo, tudi opat v Glastonburyju ni mogel uspeti, da bi svoje »menihe« prepričal ali celo prisilil, naj žive po redovnih pravilih svetega Benedikta. V zgodnjem desetem stoletju je bilo meništvo na Angleškem na zelo nizki stopnji. Lahko bi rekli, da niti ena meniška družina ni izpolnjevala redovnih pravil. Le redki posamezniki so se trudili, da bi živeli po pravilih benediktinskega reda. Dohodke tako imenovanih samostanov so večidel razdeljevali med člane samostanske družine, ki so po niLili volji razpolagali z njimi, prav tako pa tudi s časom. Meniški stan je bil torej dejansko komaj kaj več kakor dedna družbena plast, katere člani so se imeli zahvaliti za svoj položaj vplivnim prijateljem ali svojemu plemiškemu rodu. Dunstan je bil tako v svoji mladosti sprejet v Glastonbury in se je šele nekaj let pozneje resno odločil, da se ne bo oženil in si bo naložil breme pravega meniškega življenja.

V takih samostanih je imel opat le malo tistega ugleda, ki naj bi ga imel po predpisih svetega Benedikta. Ethehvold sam je rekel o članih redovne družine v samostanu v Winchestru, da niso hoteli biti pokorni ne predstojniku ne kralju in ne škofu. V Glastonburyju pa se je Ethehvold sam postavil na čelo skupini, ki se je zavzemala za večjo pokorščino, saj njegov opat Dunstan nikakor ni mogel prisiliti k spoštovanju pokorščine tistih, ki se ji niso hoteli podvreči. Okoli leta 950 pa je postal Ethehvold zaradi takšnih razmer čedalje nestrpnejši in se je naposled odločil, da bo zapustil bogati, a v duhovnem pogledu malo vredni samostan v Glastonburyju in se odpravil na celino v benediktinski samostan, ki živi po redovnih pravilih svetega Benedikta, verjetno v Fleury.

Angleški menihi zgodnje dobe se imajo mnogo zahvaliti materi kralja Eadreda, pobožni gospe z imenom Eadgifu. Pregovorila je sina, naj Ethelwolda pripravi k temu, da ostane na Angleškem; zato naj bi mu dal zemljišče zapuščenega in propadajočega samostana v Abingdonu, oddaljeno nekaj milj od sedanjega vseučiliškega mesta Oxforda. Tako je postal Ethelwold opat v Abingdonu.

Šest tovarišev iz Glastonburyja ga je spremljalo: tudi ti so hoteli živeti v samostanu, v katerem naj bi se menihi ravnali po pravilih svetega Benedikta. Iz te tako majhne osnove se je začela na Angleškem samostanska reforma, ki se je potem razširila po vsej južni in srednji Angliji. Mali meniški skupini v Abingdonu so se kmalu pridružili še drugi menihi. Angleški sever so šele cistercijani pridobili za pravo meništvo. Od šestih Ethelwoldovih tovarišev jih je pozneje doseglo pet opatovsko čast.

Leta 955 je umrl kralj Eadred in je zapustil dva nečaka. Starejši Eadwig je bil njegov naslednik na prestolu, mlajšega Edgarja pa so zaupali Ethehvoldu, ki naj bi mu oskrbel dobro versko vzgojo.

Eadwig je bil nespameten in razsipen. Izgnal je Dunstana in užalil mnoge vplivne in mogočne podložnike. Ko je umrl 959, je njegov brat Edgar postal kralj, ki je postavil Dunstana za nadškofa v Canterburyju. Leta 961 je imenoval na Dunstanovo prošnjo meniha Oswalda (Ozvalda) za škofa najvažnejšega škofijskega sedeža v Srednji Angliji, Worcestra. Leta 963 pa je imenoval Ethelwolda za škofa velike škofije s sedežem v Winchestru v Wessexu. Oswald je bil več let menih v Fleuiyju. Ethelwold je več kakor deset let vodil samostan, ki je živel ostro po redovnih pravilih svetega Benedikta. Dunstan je spoznal obnovljeno meniško življenje in njegovo vrednost v času izgnanstva v Gentu. Tako so bili zdaj kar trije menihi na čelu Cerkve v Angliji, podpiral pa jih je kralj, ki je že od mladih let zelo spoštoval svetega Benedikta. Oswald je odcepil del posestva in ustanovil samostan v Westburyju v Trimu. Ethehrold se je bil namreč že od vsega začetka odločil, da bo napravil Winchester za meniško katedralo.

Ethehvold je izkoristil podblastila, ki jih je imel na novem položaju — kralj je odločil, da se posest angleške Cerkve prenese na menihe — in je posvaril tiste duhovnike iz Winchestra, ki niso bili pripravIjeni, da se odrečejo skupnemu življenju z ženami in nosijo duhovniško obleko. V Winchestru je obnovil poleg katedrale tudi stolnico, ki jo je ustanovil Edvard starejši, ko je bil na višku svojih uspehov proti Vikingom, in je pripravil tudi ženski samostan v Nunnaminstru do tega, da je sprejel nova redovna pravila. V sosednji grofiji Dorset je postavil opatijo Milton. Največja ustanova pa mu je uspela leta 970. Pregovoril je kralja, da mu je prepustil otok Ely in skrinjo s posmrtnimi ostanki Ethelthrythe, svetnice kraljevega rodu iz vzhodne Anglije. Tako je nastalo pomembno svetišče za prebivavce vzhodne Anglije, ki sta ga kar najbolj slovesno opremila vsak s svoje strani Ethehvold in kralj; prvi opat te veličastne ustanove je bil menih Brithnoth iz Abingdona. Največja ustanova velikega meniškega škofa pa je bila opatija v Thomeyu, samostan na otoku Thorns v Cambridgeshire, ki je bil do takrat daleč od sveta in zelo odljuden.

Noben menih svojega časa ni razvil tako obsežne dejavnosti kakor Ethelwold. Lepo število majvečjih in slovečih angleških samostanov, ki jih je odpravil Henrik VIII., ima nepretrgano zgodovino do njihovega ustanovitelja. Nobeden od njih ne sega preko tega časa.

Abingdon in Winchester je postopoma razvil v šolo, iz katere so izhajali opati za njegove samostane. Med tremi velikimi menihi, ki so kot škofje vodili Cerkev na Angleškem, ni bilo trenj. Ker so imeli velik vpliv na kralja, so dosegli, da so na izpraznjene škofije imenovali menihe za škofe. Tako so Cerkev na Angleškem v desetem stoletju vodili menihi, ki so vsi izšli iz gibanja za obnovo samostanov in redovnih družin.

Ethelwold je dal Cerkvi na Angleškem izobražene in svetniške škofe. Če izvzamemo odličnega Bedo, Cerkev na Angleškem v stopnji izobrazbe ni nikoli dosegla frankovske Cerkve. Dolgo ni bilo pravih samostanov, ki bi se lahko ponašali z izročilom dobrih šol in učiteljev in to izročilo ohranjali in posredovali dalje. Zato je bilo ob nastopu vlade kralja Edgarja stanje izobrazbe le malo nad pismenostjo. Po Ethehvoldovi zaslugi se je to stanje silno izboljšalo.

Ethehvold je prevedel vodilo svetega Benedikta v angleščino. Verjetno je napisal tudi za nekatere redovnice — prav tako v materinščmi — pomembno poročilo o obnovitvenem gibanju. Po vsej verjetnosti je prenesel s celine in vpeljal na otoku nove oblike za zakonske listine, ki so bile daljnosežnega pomena za angleško pravno zgodovino; njemu pripisujejo tudi nekatere najvažnejše latinske listine njegovega časa. V Abingdonu so spet začeli pisati v materinščmi kroniko, vendar ni nič znanega o njeni zanesljivosti. Pomembnejše kakor njegovi spisi je njegovo učiteljsko delovaje. Njegov najpomembnejši učenec je opat Elfric iz Eynshama, za Bedom največji anglosaški učenjak. Z Elfricom je dosegla angleščina zrelost, in Elfric, pisatelj prve angleško-latinske ‘slovnice, je s poudarkom priznal Ethelwolda za svojega učitelja. V poročilu o Ethelwoldovi smrti imenuje angleška kronika Ethelwolda »očeta menihov«. Ob njegovi smrti so vodili angleške samostane in veliko angleških škofij sami njegovi učenci.

Od začetka angleške cerkvene zgodovine so bili samostani last posameznih družin. V desetem stoletju je ibilo zemljišče angleških samostanov del dedine lastniških družin, in laik, ki je predstavljal družino ustanovitelja — torej ne samostanski opat — je lahko odločal o zemljišču in samostanu. A tudi opatovska služba je bila dedna in v rokah posameznih družm. Ethehvold kot vodeča moč obnovitvenega gibanja se je moral nujno spoprijeti s temi pravicami laikov. V samostanih, ‘v katerih je vpeljal reformo, so mogli biti izvoljeni za opata samo člani redovne družine, in sicer izključno na osnovi osebnih prizadevanj in zaslug. Vrhovno nadzorstvo nad temi je imel kralj. Tako je izgubilo plemstvo vse pravice in privilegije. V Winchestru je dosegel Ethelwold s kraljevo pomočjo, da so bila Cerkvi vrnjena obširna posestva s številnimi vasmi in cerkvami v treh južnih grofijah. Povsod je zagotovil novim samostanom svoboščine in pravice, ki jih jim je dotlej omejevala oblast krajevnega plemstva. Na nesrečo je umrl kralj še mlad v letu 975 in je zapustil kot naslednika dva nedorasla sinova.

Prišlo je do hudega odpora proti meništvu, več samostanov je bilo razdejanih, njihovi menihi pa razkropljenL Novi kralj, mladi Edvard, je bil spet naklonjen menihom. Leta 978 ali 979 je bil zahrbtno umorjen in prestol je zasedel njegov brat Ethelred. Morilci niso bili nikdar kaznovani in obdobje njegove vlade so zatemnjevala izdajstva in sumničenja, ki so se končala šele, ko je danski kralj osvojil Anglijo in vrgel staro vladarsko hišo Wessex. Morebiti bi se marsičemu lahko izognili, če bi Ethehvold in Edgar ravnala previdneje in pametneje. Vzlic temu, da sta povzročila precej politične škode, imata neizmerne zasluge za duhovne in kulturne pridobitve. V Winchestru je bila najbolj sloveča in cvetoča šola za knjižno in miniaturno slikarstvo.

Vse to je bila dediščina Ethehvoldove vztrajnosti in podjetnosti.

Umrl je kakor mnogi drugi svetniki v času vdirajoče teme in rastoče napetosti. Zadnje, kar je doživel, je bila 980 slovesna posvetitev katedrale v Winchestru, pri kateri je prišlo v navzočnosti Dunstana, mnogih angleških škofov in velikega dela angleškega plemstva do splošne sprave med Ethehvoldom in protimonastično stranko. Vendar se je kmalu pokazalo, da to ni bila nobena prava in odkrita sprava, in Ethelwoldu ni bilo dano, da bi sprtim rojakom zapustil novo edmost duha in zastavljenih ciljev. Ethelvoldovo srce je bilo verjetno že zelo opešalo: ostro in spokorno življenje ga je izčrpalo in iztrošilo njegove moči. Umrl je 1. avgusta 984 in je bil pokopan v katedrali v Winchestru.
Vir = Leto svetnikov

Views: 15