sveti Peter Julian Eymard – duhovnik

Peter Julijan Eymard“Premišljevanje o sv. Obhajilu”

Imena: Julijan, Julij, Julijo, Juljen, Julko, Julijana
Življenje tega svetnika je bilo zelo razgibano. Rodil se je leta 1811 blizu Grenobla v Franciji in bil sodobnik sv. Janeza Vianneya. Že kot deček je občutil posebno ljubezen do Jezusove navzočnosti v tabernaklju in je večkrat ure in ure preklečal pred njim. Duhovnik je postal leta 1834.
Leta 1838 je zvedel za red maristov, ki ga je kakšnih deset let prej ustanovil Jean-Claude Colin in v katerem so se duhovniki pripravljali na delo v misijonih. V redu pa ni ostal. Leta 1851 je pod vplivom notranjega razsvetljenja sklenil, da bo ustanovil svoj red, ki se bo posvetil izključno češčenju sv. Rešnjega telesa in iskal nove možnosti in načine, kako sploh širiti čast presvetega Zakramenta. Vodstvo maristov pa z njegovimi načrti ni soglašalo in Julijan je 1856 izstopil iz tega reda. V Parizu je ob podpori pariškega nadškofa kmalu ustanovil novo družbo »duhovnikov najsvetejšega zakramenta«.
Eymard je bil izvoljen za dosmrtnega vrhovnega predstojnika. Za svetne ljudi pa je ustanovil bratovščino najsvetejšega zakramenta, da bi navajala k molitvi pred sv. Rešnjim telesom. Po njegovih zapiskih je bila spisana knjiga »Božja evharistija«, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.
Vir

Že kot petleten deček naj bi Peter Julijan v sebi občutil posebno ljubezen do Jezusove evharistične navzočnosti v tabernaklju in že takrat ure in ure preklečal pred njim. Zato je razumljivo, da je širjenju češčenja sv. Rešnjega telesa posvetil vse svoje življenje in moči.
Ime: Ime Peter izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom. Julijan pa je pridevniška izpeljanka iz imena Julij, ki izhaja iz latinskega rodovnega imena Julius »Jupitrov, božji«
Rodil se je 4. februarja 1811 v mestecu Le Mure d’Isere pri Grenoblu v Franciji, umrl pa 1. avgusta 1868 v rodnem mestu.
Družina: Njegov oče Julijan je bil reven krojač, ki je zgodaj ovdovel in se leta 1804 drugič oženil s Petrovo mamo Marijo Magdaleno Pélorse. Imel je več bratov in sester, a nekateri od njih niso preživeli otroških let.
Skupnost: Junija 1829 je sprva vstopil v noviciat oblatov brezmadežne device Marije, a je moral zaradi bolezni skupnost zapustiti. Deset let kasneje je že kot duhovnik vstopil k maristom (Družba Marijina), kjer je opravljal pomembne službe. 14. maja 1856 je iz reda izstopil in ustanovil svojo družbo.
Ustanovitelj: Leta 1856 je v Parizu ustanovil redovno skupnost evharistincev – Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta (SSS). Naloga kongregacije je pospeševanje češčenja sv. evharistije. Poleg tega je ustanovil še kongregacijo »služabnic najsvetejšega Zakramenta« ter bratovščino za svetne ljudi (laiško združenje). Kongregacija ima danes dobrih 900 članov v 29 skupnostih po vsem svetu, na vseh kontinentih.
Dela: Po njegovih zapiskih je nastala knjiga Presveti zakrament, ki je bila leta 1935 prevedena tudi v slovenščino.
Sodobniki:Sveta Janez Vianney in Peter Chanel, papež Pij IX., Marguerite Guillot, soustanoviteljica »služabnic najsvetejšega Zakramenta«, kipar August Rodin.
Zavetnik:Svojega reda, častilcev najsvetejšega Zakramenta.
Kreposti:Vse življenje je gojil globoko in prisrčno pobožnost do Najsvetejšega in spokorno življenje. Bil je obdarjen z zamaknjenji, prerokbami in razločevanjem duhov, doživljal pa je tudi hudo notranje trpljenje in napade satana.
Upodobitve: Na upodobitvah in fotografijah ga vidimo običajno v preprosti duhovniški obleki, koščenega obraza s pogledom, zazrtim v daljavo. V rokah, ogrnjen z velumom, največkrat drži monštranco in z njo blagoslavlja.
Grob:Pokopali so ga na domačem pokopališču, a so ga po desetih letih (njegovo truplo so našli nestrohnjeno) prekopali in odpeljali v Pariz, kjer počiva v redovni cerkvi Kristusovega telesa.
Beatifikacija:Za blaženega ga je 12. julija 1925 razglasil papež Pij XI., za svetnika pa 9. decembra 1962 papež Janez XXIII.
Goduje: 2. avgusta.
Misel:»Za duhovnike bi storil vse!«
Splet:www.blessedsacrament.com; www.eymardianplaces.com
Vir

………Pobudnica (evharističnih) kongresov je bila laikinja Emilie Tamisier (1834-1910) iz Toursa v Franciji, ki se je navdihovala ob svojem duhovnem voditelju in spovedniku, evharističnem svetniku sv. Petru Julijanu Eymardu (1811-1868). On je ustanovil družbo Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta ali evharistincev in žensko vejo Služabnic Najsvetejšega zakramenta, v katero je bila vključena tudi Emilie Tamisier. Eymard je bil ob koncu prvega zasedanja 2. vatikanskega koncila, 9. decembra 1962, razglašen za svetnika. V procesu je bilo naglašeno, da je odprl pot evharističnim kongresom.
Eymard je ure in ure premolil v cerkvi pred Najsvetejšim. Kjer je mogel, je vneto pospeševal in širil češčenje sv. Rešnjega telesa. Za svetne ljudi je ustanovil bratovščino Najsvetejšega zakramenta. Za svetnika je bila evharistija ogenj, ki naj bi zanetil ves svet. Naglašal je, da se je treba povrniti h Kristusu, ne le k Jezusu, ki je deloval v Judeji in je zdaj v nebesih, ampak predvsem k Jezusu, ki je med nami, navzoč v evharistiji. Jezus ne sme biti osamljen, ampak mora biti na čelu krščanske družbe, da jo bo vodil in odreševal. Evharističnega Jezusa je treba obdati z občestvom prijateljev, ki bodo z njim osebno povezani in ga bodo molili. Tako bo med nas prišlo evharistično Božje kraljestvo. Evharistija naj zopet postane središče krščanskega verovanja in življenja.
Te misli in predvsem osebna gorečnost, ki jo je v odnosu do evharistije kazal sv. Peter Julijan Eymard, prerok evharistije, so povzročile, da se je Emilie Tamisier navdušila za poglobljeno evharistično življenje. Vse njeno življenje je bilo prežeto s svetnikovimi mislimi, ki jih je še poglobila………..
Vir

Sveti Peter Juliján Eymárd, duhovnik, ki je bil najprej škofijski duhovnik, nato je postal član Družbe Marije. Kot izreden častilec Evharistične skrivnosti je ustanovil Kongregacji za pobožnost čaščenja do Presvetega Zakramenta in za njeno širjenje, eno za klerike drugo za služabnice, in v samem kraju La Mure pri Grenoblu v Franciji, kjer je bil rojen, tudi umrl.
Vir

Views: 60

sveti Štefan I. – papež

sveti Štefan I. - papežV Rimu, v Kalistovih katakombah, sveti papež Štefan I., ki je prepovedal ponovni krst heretikom, ki so prosili polno povezanost s Cerkvijo, da se ne bi zatemnila krstna zveza kristjanov s Kristusom, ki je uresničena samo enkrat.
Vir

Views: 53

blaženi Zeffirino Gimenez Malla – tretjerednik in mučenec

1Blaženi Zeffirino Gimenez Malla je bil romskega porekla. rojen je bil v Španiji leta 1861. Mineva 150 let od njegovega rojstva in 75 let od njegove mučeniške smrti. Blaženi Zeffirin je bil vedno zvest Gospodu, kar ga je naredilo za resničnega pričevalca vere in ljubezni. V vsaki osebi in v vsakem dogodku je odkrival Božjo prisotnost. Bil je zvest svojemu poreklu, zgodovini in identiteti, hkrati pa se je njegova globoka vera izražala v  vsakodnevni udeležbi pri sv. maši in molitvi rožnega venca. Bil je član frančiškovega tretjega reda. Prav rožni venec, ki ga je vedno nosil s seboj, je bil razlog, da so ga v času španske državljanske vojne zaprli, ker se je postavil v bran nekemu duhovniku. Vse do smrti ni dovolil, da bi mu rožni venec vzeli iz rok, tako, da so ga ustrelili z molitvijo na ustih in rožnim vencem v rokah.
Vir

V Rimu so predstavili avdio knjigo o življenju prvega romskega blaženega Zeffirina Jimeneza Malle. Audio knjiga z naslovom Ne boste me videli umreti je plod skupnega dela italijanske Karitas, fundacije Migrantes in Evropskega centra za človeške vire. Ne boste me videli umreti pripoveduje življenjsko zgodbo Roma Zeffirina Jimeneza Malle, ki je živel v 19. stoletju v Španiji in bil med državljansko vojno ustreljen, ker se je postavil v bran nekemu duhovniku. Bil je član Frančiškovega tretjega reda, redno se je udeleževal svete maše in gojil pobožnost do Device Marije, kar se je videlo v njegovi nenehni molitvi rožnega venca. Njegovo življenje je bilo polno negotovih dogodkov, a vedno zaznamovano z držo, ki je izhajala iz preproste in jasne krščanske vere ter osvetljevala vsak njegov korak, še posebej v odnosu do ubogih in trpečih. V vsaki osebi je videl brata, vrednega ljubezni, ter si prizadeval za mir in slogo. Zeffirino Jimenez Malla je bil leta 1997 razglašen za blaženega in zavetnika Romov.
Vir

»Izkazoval je izjemno krščansko vdanost v trenutkih trpljenja. Nikoli ni bilo slišati, da bi se pritoževal zaradi te ali one nesreče ali zaradi ekonomskih reči. Njegov edini odziv je bil: je že Bog tako hotel; naj bo slavljeno ime Gospodovo… Zlahka si od njega dobil denar, če je videl, da si v kaki potrebi, nikoli pa ga nisi mogel odvrniti od pravičnega ravnanja. Bil je nadvse pošten mož, hkrati pa je bil nadvse skromen … « (iz pričevanj)
Ime: Zeferino je portugalska oblika rimskega imena Zephyrinus, izhaja pa iz grškega imena Zephyros, ki je bil grški bog »zahodnega vetra«.
Vzdevek: El Pelé.
Rojen: Avgusta leta 1861. Krščen je bil 26. avgusta 1861 v naselju Frago.
Kraj rojstva: Eno izmed šotorišč v Benaventu de Segria v španski Kataloniji.
Umrl: V noči na 9. avgust 1936.
Kraj smrti: Mestece Barbastro na vzhodnem delu pokrajine Huesce v Aragoniji.
Rodbina: Oče Janez Jimenez, imenovan Tichs, in njegova žena Jožefa Malla, oba cigana, sta imela pet otrok. Poleg prvorojenca Zefirina še dečka Enriqueja, ki pa je umrl še kot otrok, in dve deklici: Chiveco in Encarnación. Čez leta se je rodil še deček Felipe, ki so ga klicali El Menino, Revček. Zanj je moral namesto očeta in matere skrbeti Zefirin kot glava družine.
Otroštvo: Zefirin, podobno kot drugi cigani-nomadi, ni hodil v šolo, skupaj z domačimi se je selil iz kraja v kraj. Naučil se je pletenja košar in nekaj molitvic v katalonščini. V skladu s tradicijo je postal mešetar z živino.
Družina: Dvajsetleten se je po ciganskih običajih poročil s Terezo Jimenez Castro. V zakonu nista imela otrok, skrbela pa sta Zefirinovo družino in Terezijino nečakinjo Pepito, ki sta jo posvojila.
Ustalitev: Sprva se je tudi Zefirino selil z družino in kupčeval po vaseh in mestih, nato pa se je leta 1898 ustalil, ko je v četrti San Hipolito v Barbastru kupil hišo. S kupčijami se je iz siromaka povzpel v premožneža, vendar je vedno velikodušno pomagal tudi drugim.
Poroka: Pelé in Tereza sta se cerkveno poročila 9. januarja 1912 v cerkvi sv. Lovrenca v Leridi. Bila sta med prvimi cigani, ki sta svoj zakon uredila tudi pred Bogom in ob tem prejela tudi druge zakramente.
Kreposti: Pelé je bil velik prijatelj otrok; zbiral jih je ob sebi in jim pripovedoval svetopisemske zgodbe. Bil je zvest prijatelj, velik dobrotnik in zagovornik sprave. Vsakdan je hodil k sveti maši, pogosto opravljal spoved, častil Jezusa v evharistiji in molil rožni venec.
Ugled: S svojo poštenostjo, čutom za pravičnost, pobožnostjo in dobrodelnostjo si je pridobil veliko spoštovanje med vsemi sloji tedanje družbe. Bil je član več bratovščin, frančiškanski tretjerednik in član Vincencijeve konference.
Mučeništvo: Zefirin je postal žrtev krvave revolucije, ki je v Španiji preganjala in pobijala številne duhovnike in verne laike. Dovolj je bilo, da se je zavzel za prijetega duhovnika in imel v žepu rožni venec. Pol meseca je preživel v zaporu, nato pa bil ustreljen na pokopališču v Barbastru in pokopan v skupni grob.
Zavetnik: Ciganov, nomadov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, s knjigo, pa tudi drugimi atributi: s sulico, mečem, kijem ali sekiro; z veslom, odsekano glavo v rokah; z orlom, ki brani njegovo truplo, z gobavcem, ki uhaja hudiču iz ust.
Beatifikacija: 4. maja 1997 ga je papež sv. Janez Pavel II. kot prvega cigana razglasil za blaženega.
Vir

Ravno tam, blaženi Zefirín Giménez Malla [himénes malja], mučenec, po rodu cigan. Zavzemal se je za mir in slogo med svojim ljudstvom in sosedi, dokler v istem preganjanju ni branil nekega duhovnika na poti, vlečenega od vojaštva, vrženega v ječo in slednjič peljanega na pokopališče. Ko je držal rožni venec v rokah, je umorjen s svinčenkami, dovršil zemeljsko romanje.
Vir

Views: 50

blaženi Aléksij Sobaszek – duhovnik, učitelj in mučenec

photograph of Blessed Aleksy Sobaszek, date unknownV koncentracijskem taborišču Dachau (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Aléksij Sobaszek [sobašek], duhovnik in mučenec, po rodu Poljak, ki je bil od napadalcev v času vojne nečloveško odpeljan in umrl za Kristusa zaradi mučenja, ker je branil vero. († 1. avgust 1942)
Vir

Views: 0

blaženi Rafael Marija de Mataro – duhovnik, redovnik, mučenec

Španija je 21. novembra 2015 dobila nove blažene. To so Frederic iz Berge in njegovih 25 tovarišev, ki so umrli kot mučenci. Gre za skupino duhovnikov, klerikov in bratov iz reda kapucinov.
Med njimi je tudi duhovnik Rafael Maria de Mataró (Francesc de Paula Soteras Culla).
Današnjo beatifikacijo v katedrali v Barceloni je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. O novih blaženih je kardinal povedal več tudi za Radio Vatikan.

Na tisoče nedolžnih žrtev
V skupini 26 mučencev je 15 duhovnikov, 6 klerikov in 5 laičnih bratov. Vsi so bili ubiti med verskim preganjanjem v obdobju 1936-1937, ko je po besedah kardinala Amata Cerkev v Španiji postala »tragično polje smrti«. Umrlo je na tisoče nedolžnih žrtev.

Kako je prišlo do mučeništva?
»Tudi kapucinski red, katerega edini namen je bil pomagati vernikom z večnim evangeljskim in frančiškanskim sporočilom ‘mir in dobro’, je plačal visok krvni davek. In sicer z ubojem mnogih redovnikov ter, v našem primeru, z mučeništvom Frederica iz Berge in njegovih 25 sobratov, duhovnikov in laikov, predanih molitvi, študiju, pridiganju in dobroti do najbolj ubogih.« Po izbruhu revolucije konec julija 1936 so bili kapucini izgnani iz svojih samostanov. Ti so bili izropani in požgani. Redovniki so se zatekli k sorodnikom, prijateljem ali znancem. Zavedali so se svoje mučeniške usode in so »sestro smrt« sprejeli z isto vedrino in veseljem kot sv. Frančišek, katerega besede so bile: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.«

V skupini danes razglašenih 26 blaženih je bilo več navdušenih mladih, polnih apostolskih sanj o prihodnosti. Kardinal Amato je omenil brata Jordija, veselega devetnajstletnika, odprtega za življenje, ki je rad risal. Tudi brat Pacià Maria je bil star komaj devetnajst let. Zaobljube je izpovedal marca 1936. V prvih mesecih preganjanja je pogumno obiskoval bolnike in vse, ki so bili v nevarnosti, ter jim prinašal obhajilo. Prihranjeno pa ni bilo niti najmlajšemu med njimi, osemnajstletnemu bratu Lluísu, ki se je skril pri sorodnikih in je bil ubit na vaškem pokopališču.

Odgovor na preganjanje: gledati Križanega
Njihova razglasitev za blažene vse nas danes spominja, da je surovost v odnosu do kristjanov še sedaj živa. Sodeč po poročilu organizacije Pomoč Cerkvi, ki trpi, ki je bilo objavljeno pred enim mesecem, so kristjani najbolj preganjana verska skupina na svetu. Kardinal Amato je poudaril, da moramo na to odgovoriti tako, da gledamo Križanega: »Gospod je svojim rabljem odpustil, Cerkev odpušča svojim sovražnikom, španski mučenci so umrli v odpuščanju.« Tudi mi smo poklicani odpustiti.

Srce Jezusovega evangelija
Blaženi kapucini so dobro poznali Jezusov nauk: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24-35). To sporočilo je po kardinalovih besedah »srce Jezusovega evangelija«. Cerkev slavi mučeništvo svojih otrok v zavesti, da je Gospod imenoval blažene tiste, ki trpijo preganjanje in so ubiti zaradi njegovega imena. Na preteklo in sedanje zlo smo danes vsi poklicani »odgovarjati s plemenitostjo dobrega, odpuščanja, usmiljenja, sprave«. »Mučenci kapucini nas vabijo, da ne bi gojili ne mržnje ne sovraštva, ampak, da bi molili, ali še bolje, da bi ljubili.«

Po zgledu vstalega Križanega so kristjani »ljudje neomejene velikodušnosti, neskončne plemenitosti in usmiljenja brez razlikovanja med osebami«. Le tako so lahko »popolni in resnični« otroci nebeškega Očeta, ki daje »svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45). Na ta način kristjani pomagajo človeštvu, da se ubrani strupenega dima sovraštva, razdeljenosti in maščevanja. In zato, kakor je sklenil kardinal Angelo Amato, so kristjani danes »bolj kot kdajkoli prej nepogrešljivi za spravljeno in bratsko človeštvo«.

Vir

Views: 6

blaženi Peter, Olaj in Tordon iz Alvastre – menihi

V Alvastri (na Švedskem), spomin blaženih menihov: Petra, Olája in Tordóna, katerih imena je videl zapisana v knjigi življenja njihov opat, blaženi Gerekín, ko se je pred njimi preselil s tega sveta.
Vir

Views: 0