Porciunkula – spomin

PorciunkulaPorciunkula se je imenovala prav majhna cerkvica »sv. Marije Angelske«, od srednjeitalskega mesta Assisija oddaljena za pol ure hoda proti jugozahodu. Bila je na tem, da razpade, a jo je sv. Frančišek Asiški popravil in tam spoznal svoj poklic: popraviti Cerkev iz ljudi, Cerkev, v katero se je tedaj močno zajedla gniloba, predvsem pohlep po bogastvu in razkošju, po lagodnem življenju, brez čuta za telesno in duhovno revščino drugih; in Frančišek je vedel, da bo to nalogo mogel izvršiti le tedaj, če bo z vso temeljitostjo reformiral najprej sebe in zbral okoli sebe enako misleče, ki bodo predvsem s sijočim zgledom, čeprav tudi z besedo, oznanjali evangelij.

Cerkvica je bila last benediktincev samostana na Monte Subasio. Frančišek si jo je od njih izprosil kot »delček«, kot »dedino« svoje ustanove, od česar je dobila ime »porciunkula« (od latinsko-italijanske besede »portiuncula = delček). Tu je bilo izhodišče za nastanek velikega frančiškanskega reda. Tu je svetnik zlasti rad prebival; in hiša poleg te cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tu je sveti ustanovitelj l. 1212 izročil sv. Klari redovno obleko in tu je 1226 tudi umrl. Sedanja troladijska bazilika je bila (v letih 1569-1678) tako sezidana, da se njena kupola boči ravno nad porciunkulsko cerkvico, ki je ostala ohranjena v prvotni obliki. Znana je postala najbolj po »porciunkulskem odpustku«.

Do Frančiškovih časov Cerkev niti od daleč ni tako na široko in v tolikšnem obilju podeljevala odpustke, kakor je to delala pozneje. Predvsem je popolni odpustek podeljevala pravzaprav samo tistim, ki so se iz verskih nagibov odločili, da gredo na križarsko vojsko, in obenem skesano opravili zakrament sv. pokore. To vidimo npr. iz določb 4. lateranskega koncila l. 1215. – Frančišek Asiski pa je bil poln usmiljenja in ljubezni do ljudi, najbolj do grešnikov. Kadarkoli se je z brati vrnil z misijonskega potovanja, je vselej šel v »porciunkulo« in tam priporočal v molitvi vse poslušavce in spovedance misijona. Izročilo, ki pa je z gotovostjo izpričano šele iz l. 1277, pripoveduje:

Ko je sv. Frančišek dokončal predelavo »porciunkule« in mislil na to, kako bi jo dal posvetiti, je pred začetkom avgusta 1216 imel videnje, v katerem se mu je – tako pravi izročilo – prikazal Kristus in mu naročil, naj gre v mesto Perugio (Perudžo), kjer se je mudil novi papež Honorij III.; prosi naj papeža za naklonitev popolnega odpustka vsem obiskovalcem cerkvice na dan njenega posvečenja, to je 2. avgusta, pa tudi na vse obletnice posvečenja v prihodnosti. – Isto izročilo tudi pripoveduje, da je bilo pri posvečenju navzočih sedem škofov; sv. Frančišek sam, ki je bil kljub začetnemu papeževemu upiranju vendarle izprosil za porciunkulo omenjeno predpravico, je imel pridigo na prostem in pri njej razglasil popolni odpustek, ki so ga odslej od opoldne dne 1, avgusta do sončnega zahoda 2. avgusta mogli dobiti vsi, ki so se skesano spovedali in molili v porciunkulski kapeli.

O zgodovinski pristnosti tega izročila je bilo že mnogo razpravljanja (predvsem od 1900-1910), a vprašanje še ni bilo dokončno razvozlano. Gotovo pa je, da je bil »porciunkulski odpustek« v navadi vsaj že v 2. polovici 13. stoletja, a najprej le v porciunkulskem svetišču samem. To je – seveda tudi v zvezi z izrednim pojavom sv. Frančiška – bilo vzrok, da je v očeh zahodnih kristjanov cerkev sv. Marije Angelske, tj. »porciunkula«, razen Svete dežele, Rima in Kompostele kmalu veljala kot najsvetejši kraj na zemlji.

Od konca 14. stoletja naprej so papeži predpravico porciunkulskega odpustka začeli podeljevati tudi drugim frančiškanskim cerkvam. Sikst IV. je l. 1480 to predpravico dal vsem cerkvam prvega frančiškanskega reda, dve leti nato pa sploh vsem cerkvam frančiškanskih redov, vendar pa le v prid Frančiškovih duhovnih sinov in hčera (le v sami »porciunkuli« so mogli biti popolnega odpustka deležni tudi vsi drugi kristjani). Od 17. stoletja dalje pa so porciunkulske odpustke mogli dobiti sploh vsi obiskovalci frančiškanskih cerkva. Od 14. stoletja naprej je bilo dovoljeno porciunkulski odpustek nakloniti tudi vernim dušam v vicah, kar je nato l. 1687 papež Inocenc XI. še posebej potrdil. Prvotno je bilo porciunkulski odpustek mogoče dobiti samo enkrat v letu. Da bi obiskovavec cerkve, ki ji je bila dana ta predpravica, mogel prejeti popolni odpustek tolikokrat, kolikorkrat (»toties-quoties« odpustki) je 1. ali 2. avgusta prišel v cerkev in molil določene molitve (vedno je bilo seveda potrebno stanje posvečujoče milosti), to se je uveljavilo šele mnogo pozneje, z gotovostjo od l. 1847 dalje. – Začenši z l. 1856 pa je bilo mogoče dobiti porciunkulske odpustke tudi v nefrančiškanskih cerkvah in oratorijih (kapelah); od l. 1952 so po splošnih cerkveno-pravnih določbah dobile to predpravico vse stolnice in vse župnijske cerkve, s posebnim dovoljenjem pa tudi druge.

Po naročilu 2. vatikanskega koncila je bila z dne 1. januarja 1967 z apostolsko konstitucijo »Indulgentiarum doctrina« izdana nova ureditev glede odpustkov. V njej je o porciunkulskem odpustku določeno, da ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah, in sicer 2. avgusta ali pa na kakšen drug bolj primeren dan, ki ga določi škof ali njegov namestnik. Seveda pa, kakor za vsak drug popolni odpustek, velja tudi za porciunkulskega določba omenjene konstitucije:

»Za dosego popolnega odpustka moramo opraviti delo, ki je obdarovano z odpustkom, in izpolniti tri pogoje: opraviti zakramentalno spoved, prejeti sv. obhajilo in moliti v papežev namen. Zahteva se poleg tega tudi, da nismo navezani na kateri koli, tudi mali greh. – Kadar nimamo takega popolnega razpoloženja ali ne izpolnimo zapovedanih treh pogojev, je odpustek samo delen… Oviranim (npr. bolnikom) morejo spovedniki zamenjati predpisano dobro delo (pri porciunkulskih odpustkih pobožen obisk cerkve, pri katerem se moli očenaš in vera) ali pogoje.«

Seveda je v veliki zmoti, kdor misli, da se z odpustki odpusčajo grehi sami ali da so odpustki celo nekakšno nadomestilo resničnega notranjega spreobrnjenja in resnega prizadevanja za dejansko hojo za Kristusom, hojo, pri kateri človek mora biti pripravljen na odpoved samemu sebi in na pogumen sprejem križa, brez katerega redno sploh ni mogoče krščansko živeti; čeprav seveda križ kot tak ni sam sebi namen, marveč je sredstvo in dokaz ljubezni in obenem pot k poveličanju s Kristusom (prim. Rimlj 8, 17.29; 1 Kor 1, 18-24).

Pri tako veliki človeški slabosti, ki ostane tudi še v človeku s stanjem posvečujoče milosti, kaj šele v kristjanu, ki je to stanje izgubil in se ne potrudi, da bi ga spet pridobil, je razumljivo, da so se v uporabljanju odpustkov včasih vtihotapile zlorabe. Cerkev spet in spet popravlja in odpravlja takšne zlorabe ali tudi nevarnosti zanje. Obenem pa tudi še danes uči, da je »uporabljanje odpustkov krščanskemu ljudstvu nadvse zveličavno« (konst. »Indulg. d.« 8, 6). Kajti »ko verniki prejemajo odpustke, prihajajo do spoznanja, da ne morejo s svojimi lastnimi močmi popraviti zla, ki so ga z grehi prizadejali sebi in tudi vsej družbi. Tako dobijo spodbudo za zveličavno ponižnost. – Prejemanje odpustkov nadalje uči, kako tesno smo v Kristusu med seboj povezani in koliko lahko nadnaravno življenje vsakega posameznika pomaga drugim, da bi se tudi ti mogli lažje in tesneje združiti z Očetom. Prejemanje odpustkov nas torej učinkovito vnema k ljubezni in na odličen način jo izvršujemo s tem, ko pomagamo bratom, ki počivajo v Kristusu.« (Pr. t. št. 9.) Zlasti moramo pomisliti, da »odpustkov ni mogoče dobiti brez resničnega spreobrnjenja in brez zveze z Bogom, k čemur pa dodajamo še izvrševanje predpisanih del. Ohranjen je torej red ljubezni, v katerega se vključi odpuščenje kazni, podeljeno iz zaklada Cerkve« (pr. t. št. 11).

Če odpustek jemljemo tako, kakor ga je treba jemati po verskem nauku Cerkve, je prejemanje odpustkov, tudi »porciunkulskega«, zelo dragocen pomoček pri uresničevanju zares v najglobljem (in najboljšem) smislu »revolucionarnega« Jezusovega naročila: »Bodite popolni, kakor je vaš nebeški Oče popoln!« – Lepo je izrazil smisel odpustkov papež Pavel VI. v pismu »Sacros. Portiunculae« (AAS 1966, 632):

»Po storjenem grehu kristjani težijo za tisto svetostjo, s katero so bili v Kristusu oblečeni prvikrat pri krstu; pri tem jim prihaja naproti Cerkev, ki tudi z naklanjanjem odpustkov kakor z materinskim objemom in pomočjo podpira slabotne in bolehne otroke. Odpustek torej ni lažja pot, s katero se moremo izogniti nujno potrebni skesanosti nad grehi. Odpustek je marveč opora, katero posamezni verniki (ki jim v njihovi ponižnosti lastna slabost nikakor ni neznana) najdejo v Kristusovem skrivnostnem telesu, ki se v svoji celoti z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje.«

Anton Strle
Vir = Leto svetnikov

Danes je tudi PORCIUNKULA, obletnica posvetitve cerkvice svete Marije Angelske pod mestom Assisi. Bila je last benediktincev, Frančišek Asiški pa si jo je od njih izprosil kot ‘delček’ svoje ustanove, zaradi česar je dobila ime ‘porciunkula’ (latinsko portiunkula-delček). Tam je sveti Frančišek rad prebival in hišica poleg cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tukaj je svetnik izročil sveti Klari redovno obleko in tu je leta 1226 tudi umrl. Nad prvotno cerkvico so v letih 1569 do 1678 sezidali sedanjo baziliko. Porciunkulska cerkvica je najbolj znana po ‘porciunkulskem odpustku’, ki ga je sveti Frančišek izprosil od papeža za vse, ki bodo na obletnico obiskali Porciunkulo.
Dolgo časa je bilo mogoče porciunkulski (popolni) odpustek prejeti le v cerkvah in kapelah frančiškanskih redov (frančiškanov, kapucinov in minoritov), po novi uredbi o odpustkih pa ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah.
Vir

Porcijunkulski odpustek

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 196

sveti Peter Julian Eymard – duhovnik

Peter Julijan Eymard“Premišljevanje o sv. Obhajilu”

Imena: Julijan, Julij, Julijo, Juljen, Julko, Julijana
Življenje tega svetnika je bilo zelo razgibano. Rodil se je leta 1811 blizu Grenobla v Franciji in bil sodobnik sv. Janeza Vianneya. Že kot deček je občutil posebno ljubezen do Jezusove navzočnosti v tabernaklju in je večkrat ure in ure preklečal pred njim. Duhovnik je postal leta 1834.
Leta 1838 je zvedel za red maristov, ki ga je kakšnih deset let prej ustanovil Jean-Claude Colin in v katerem so se duhovniki pripravljali na delo v misijonih. V redu pa ni ostal. Leta 1851 je pod vplivom notranjega razsvetljenja sklenil, da bo ustanovil svoj red, ki se bo posvetil izključno češčenju sv. Rešnjega telesa in iskal nove možnosti in načine, kako sploh širiti čast presvetega Zakramenta. Vodstvo maristov pa z njegovimi načrti ni soglašalo in Julijan je 1856 izstopil iz tega reda. V Parizu je ob podpori pariškega nadškofa kmalu ustanovil novo družbo »duhovnikov najsvetejšega zakramenta«.
Eymard je bil izvoljen za dosmrtnega vrhovnega predstojnika. Za svetne ljudi pa je ustanovil bratovščino najsvetejšega zakramenta, da bi navajala k molitvi pred sv. Rešnjim telesom. Po njegovih zapiskih je bila spisana knjiga »Božja evharistija«, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.
Vir

Že kot petleten deček naj bi Peter Julijan v sebi občutil posebno ljubezen do Jezusove evharistične navzočnosti v tabernaklju in že takrat ure in ure preklečal pred njim. Zato je razumljivo, da je širjenju češčenja sv. Rešnjega telesa posvetil vse svoje življenje in moči.
Ime: Ime Peter izhaja iz latinske in grške besede petra, »skala«, prevedeno iz hebrejskega imena Kefa z istim pomenom. Julijan pa je pridevniška izpeljanka iz imena Julij, ki izhaja iz latinskega rodovnega imena Julius »Jupitrov, božji«
Rodil se je 4. februarja 1811 v mestecu Le Mure d’Isere pri Grenoblu v Franciji, umrl pa 1. avgusta 1868 v rodnem mestu.
Družina: Njegov oče Julijan je bil reven krojač, ki je zgodaj ovdovel in se leta 1804 drugič oženil s Petrovo mamo Marijo Magdaleno Pélorse. Imel je več bratov in sester, a nekateri od njih niso preživeli otroških let.
Skupnost: Junija 1829 je sprva vstopil v noviciat oblatov brezmadežne device Marije, a je moral zaradi bolezni skupnost zapustiti. Deset let kasneje je že kot duhovnik vstopil k maristom (Družba Marijina), kjer je opravljal pomembne službe. 14. maja 1856 je iz reda izstopil in ustanovil svojo družbo.
Ustanovitelj: Leta 1856 je v Parizu ustanovil redovno skupnost evharistincev – Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta (SSS). Naloga kongregacije je pospeševanje češčenja sv. evharistije. Poleg tega je ustanovil še kongregacijo »služabnic najsvetejšega Zakramenta« ter bratovščino za svetne ljudi (laiško združenje). Kongregacija ima danes dobrih 900 članov v 29 skupnostih po vsem svetu, na vseh kontinentih.
Dela: Po njegovih zapiskih je nastala knjiga Presveti zakrament, ki je bila leta 1935 prevedena tudi v slovenščino.
Sodobniki:Sveta Janez Vianney in Peter Chanel, papež Pij IX., Marguerite Guillot, soustanoviteljica »služabnic najsvetejšega Zakramenta«, kipar August Rodin.
Zavetnik:Svojega reda, častilcev najsvetejšega Zakramenta.
Kreposti:Vse življenje je gojil globoko in prisrčno pobožnost do Najsvetejšega in spokorno življenje. Bil je obdarjen z zamaknjenji, prerokbami in razločevanjem duhov, doživljal pa je tudi hudo notranje trpljenje in napade satana.
Upodobitve: Na upodobitvah in fotografijah ga vidimo običajno v preprosti duhovniški obleki, koščenega obraza s pogledom, zazrtim v daljavo. V rokah, ogrnjen z velumom, največkrat drži monštranco in z njo blagoslavlja.
Grob:Pokopali so ga na domačem pokopališču, a so ga po desetih letih (njegovo truplo so našli nestrohnjeno) prekopali in odpeljali v Pariz, kjer počiva v redovni cerkvi Kristusovega telesa.
Beatifikacija:Za blaženega ga je 12. julija 1925 razglasil papež Pij XI., za svetnika pa 9. decembra 1962 papež Janez XXIII.
Goduje: 2. avgusta.
Misel:»Za duhovnike bi storil vse!«
Splet:www.blessedsacrament.com; www.eymardianplaces.com
Vir

………Pobudnica (evharističnih) kongresov je bila laikinja Emilie Tamisier (1834-1910) iz Toursa v Franciji, ki se je navdihovala ob svojem duhovnem voditelju in spovedniku, evharističnem svetniku sv. Petru Julijanu Eymardu (1811-1868). On je ustanovil družbo Duhovnikov najsvetejšega Zakramenta ali evharistincev in žensko vejo Služabnic Najsvetejšega zakramenta, v katero je bila vključena tudi Emilie Tamisier. Eymard je bil ob koncu prvega zasedanja 2. vatikanskega koncila, 9. decembra 1962, razglašen za svetnika. V procesu je bilo naglašeno, da je odprl pot evharističnim kongresom.
Eymard je ure in ure premolil v cerkvi pred Najsvetejšim. Kjer je mogel, je vneto pospeševal in širil češčenje sv. Rešnjega telesa. Za svetne ljudi je ustanovil bratovščino Najsvetejšega zakramenta. Za svetnika je bila evharistija ogenj, ki naj bi zanetil ves svet. Naglašal je, da se je treba povrniti h Kristusu, ne le k Jezusu, ki je deloval v Judeji in je zdaj v nebesih, ampak predvsem k Jezusu, ki je med nami, navzoč v evharistiji. Jezus ne sme biti osamljen, ampak mora biti na čelu krščanske družbe, da jo bo vodil in odreševal. Evharističnega Jezusa je treba obdati z občestvom prijateljev, ki bodo z njim osebno povezani in ga bodo molili. Tako bo med nas prišlo evharistično Božje kraljestvo. Evharistija naj zopet postane središče krščanskega verovanja in življenja.
Te misli in predvsem osebna gorečnost, ki jo je v odnosu do evharistije kazal sv. Peter Julijan Eymard, prerok evharistije, so povzročile, da se je Emilie Tamisier navdušila za poglobljeno evharistično življenje. Vse njeno življenje je bilo prežeto s svetnikovimi mislimi, ki jih je še poglobila………..
Vir

Sveti Peter Juliján Eymárd, duhovnik, ki je bil najprej škofijski duhovnik, nato je postal član Družbe Marije. Kot izreden častilec Evharistične skrivnosti je ustanovil Kongregacji za pobožnost čaščenja do Presvetega Zakramenta in za njeno širjenje, eno za klerike drugo za služabnice, in v samem kraju La Mure pri Grenoblu v Franciji, kjer je bil rojen, tudi umrl.
Vir

Views: 60

sveti Štefan I. – papež

sveti Štefan I. - papežV Rimu, v Kalistovih katakombah, sveti papež Štefan I., ki je prepovedal ponovni krst heretikom, ki so prosili polno povezanost s Cerkvijo, da se ne bi zatemnila krstna zveza kristjanov s Kristusom, ki je uresničena samo enkrat.
Vir

Views: 50

blaženi Zeffirino Gimenez Malla – tretjerednik in mučenec

1Blaženi Zeffirino Gimenez Malla je bil romskega porekla. rojen je bil v Španiji leta 1861. Mineva 150 let od njegovega rojstva in 75 let od njegove mučeniške smrti. Blaženi Zeffirin je bil vedno zvest Gospodu, kar ga je naredilo za resničnega pričevalca vere in ljubezni. V vsaki osebi in v vsakem dogodku je odkrival Božjo prisotnost. Bil je zvest svojemu poreklu, zgodovini in identiteti, hkrati pa se je njegova globoka vera izražala v  vsakodnevni udeležbi pri sv. maši in molitvi rožnega venca. Bil je član frančiškovega tretjega reda. Prav rožni venec, ki ga je vedno nosil s seboj, je bil razlog, da so ga v času španske državljanske vojne zaprli, ker se je postavil v bran nekemu duhovniku. Vse do smrti ni dovolil, da bi mu rožni venec vzeli iz rok, tako, da so ga ustrelili z molitvijo na ustih in rožnim vencem v rokah.
Vir

V Rimu so predstavili avdio knjigo o življenju prvega romskega blaženega Zeffirina Jimeneza Malle. Audio knjiga z naslovom Ne boste me videli umreti je plod skupnega dela italijanske Karitas, fundacije Migrantes in Evropskega centra za človeške vire. Ne boste me videli umreti pripoveduje življenjsko zgodbo Roma Zeffirina Jimeneza Malle, ki je živel v 19. stoletju v Španiji in bil med državljansko vojno ustreljen, ker se je postavil v bran nekemu duhovniku. Bil je član Frančiškovega tretjega reda, redno se je udeleževal svete maše in gojil pobožnost do Device Marije, kar se je videlo v njegovi nenehni molitvi rožnega venca. Njegovo življenje je bilo polno negotovih dogodkov, a vedno zaznamovano z držo, ki je izhajala iz preproste in jasne krščanske vere ter osvetljevala vsak njegov korak, še posebej v odnosu do ubogih in trpečih. V vsaki osebi je videl brata, vrednega ljubezni, ter si prizadeval za mir in slogo. Zeffirino Jimenez Malla je bil leta 1997 razglašen za blaženega in zavetnika Romov.
Vir

»Izkazoval je izjemno krščansko vdanost v trenutkih trpljenja. Nikoli ni bilo slišati, da bi se pritoževal zaradi te ali one nesreče ali zaradi ekonomskih reči. Njegov edini odziv je bil: je že Bog tako hotel; naj bo slavljeno ime Gospodovo… Zlahka si od njega dobil denar, če je videl, da si v kaki potrebi, nikoli pa ga nisi mogel odvrniti od pravičnega ravnanja. Bil je nadvse pošten mož, hkrati pa je bil nadvse skromen … « (iz pričevanj)
Ime: Zeferino je portugalska oblika rimskega imena Zephyrinus, izhaja pa iz grškega imena Zephyros, ki je bil grški bog »zahodnega vetra«.
Vzdevek: El Pelé.
Rojen: Avgusta leta 1861. Krščen je bil 26. avgusta 1861 v naselju Frago.
Kraj rojstva: Eno izmed šotorišč v Benaventu de Segria v španski Kataloniji.
Umrl: V noči na 9. avgust 1936.
Kraj smrti: Mestece Barbastro na vzhodnem delu pokrajine Huesce v Aragoniji.
Rodbina: Oče Janez Jimenez, imenovan Tichs, in njegova žena Jožefa Malla, oba cigana, sta imela pet otrok. Poleg prvorojenca Zefirina še dečka Enriqueja, ki pa je umrl še kot otrok, in dve deklici: Chiveco in Encarnación. Čez leta se je rodil še deček Felipe, ki so ga klicali El Menino, Revček. Zanj je moral namesto očeta in matere skrbeti Zefirin kot glava družine.
Otroštvo: Zefirin, podobno kot drugi cigani-nomadi, ni hodil v šolo, skupaj z domačimi se je selil iz kraja v kraj. Naučil se je pletenja košar in nekaj molitvic v katalonščini. V skladu s tradicijo je postal mešetar z živino.
Družina: Dvajsetleten se je po ciganskih običajih poročil s Terezo Jimenez Castro. V zakonu nista imela otrok, skrbela pa sta Zefirinovo družino in Terezijino nečakinjo Pepito, ki sta jo posvojila.
Ustalitev: Sprva se je tudi Zefirino selil z družino in kupčeval po vaseh in mestih, nato pa se je leta 1898 ustalil, ko je v četrti San Hipolito v Barbastru kupil hišo. S kupčijami se je iz siromaka povzpel v premožneža, vendar je vedno velikodušno pomagal tudi drugim.
Poroka: Pelé in Tereza sta se cerkveno poročila 9. januarja 1912 v cerkvi sv. Lovrenca v Leridi. Bila sta med prvimi cigani, ki sta svoj zakon uredila tudi pred Bogom in ob tem prejela tudi druge zakramente.
Kreposti: Pelé je bil velik prijatelj otrok; zbiral jih je ob sebi in jim pripovedoval svetopisemske zgodbe. Bil je zvest prijatelj, velik dobrotnik in zagovornik sprave. Vsakdan je hodil k sveti maši, pogosto opravljal spoved, častil Jezusa v evharistiji in molil rožni venec.
Ugled: S svojo poštenostjo, čutom za pravičnost, pobožnostjo in dobrodelnostjo si je pridobil veliko spoštovanje med vsemi sloji tedanje družbe. Bil je član več bratovščin, frančiškanski tretjerednik in član Vincencijeve konference.
Mučeništvo: Zefirin je postal žrtev krvave revolucije, ki je v Španiji preganjala in pobijala številne duhovnike in verne laike. Dovolj je bilo, da se je zavzel za prijetega duhovnika in imel v žepu rožni venec. Pol meseca je preživel v zaporu, nato pa bil ustreljen na pokopališču v Barbastru in pokopan v skupni grob.
Zavetnik: Ciganov, nomadov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu, s knjigo, pa tudi drugimi atributi: s sulico, mečem, kijem ali sekiro; z veslom, odsekano glavo v rokah; z orlom, ki brani njegovo truplo, z gobavcem, ki uhaja hudiču iz ust.
Beatifikacija: 4. maja 1997 ga je papež sv. Janez Pavel II. kot prvega cigana razglasil za blaženega.
Vir

Ravno tam, blaženi Zefirín Giménez Malla [himénes malja], mučenec, po rodu cigan. Zavzemal se je za mir in slogo med svojim ljudstvom in sosedi, dokler v istem preganjanju ni branil nekega duhovnika na poti, vlečenega od vojaštva, vrženega v ječo in slednjič peljanega na pokopališče. Ko je držal rožni venec v rokah, je umorjen s svinčenkami, dovršil zemeljsko romanje.
Vir

Views: 41

blaženi Aléksij Sobaszek – duhovnik, učitelj in mučenec

photograph of Blessed Aleksy Sobaszek, date unknownV koncentracijskem taborišču Dachau (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Aléksij Sobaszek [sobašek], duhovnik in mučenec, po rodu Poljak, ki je bil od napadalcev v času vojne nečloveško odpeljan in umrl za Kristusa zaradi mučenja, ker je branil vero. († 1. avgust 1942)
Vir

Views: 0