Kljub temu da je bila Nona krščena in so jo starši vzgajali krščansko, pa ni bilo za tisti čas in okolje, še vse prepleteno s poganstvom, nič nenavadnega, da se je poročila z nekristjanom, višjim uradnikom Gregorjem. Njegov rod je pripadal ločini hipsistarijcev, kjer se je poganstvo pomešalo z judovstvom. Že od vsega začetka skupnega življenja je poskušala svojega moža pridobiti za Kristusa in ga spreobrniti: s prigovarjanjem, predvsem pa s svojim preprostim krščanskim življenjem, z vztrajno molitvijo in postom. Poleg tega je bila ljubeča in vdana soproga, tako da njeno prizadevanje ni moglo biti zaman. Njen mož se ni dal samo krstiti, pač pa se je pozneje dal posvetiti v duhovnika in postal škof v Nazianzu. Nona je bila po eni strani popolnoma predana svojim vsakdanjim opravilom in dolžnostim žene, matere in gospodinje, obenem pa se je enako zavzeto posvečala tudi službi Bogu, saj pri njej prvo ni bilo ovira za drugo. V vsakdanjem življenju je znala čudovito uresničevati ljubezen do Kristusa in vse spremeniti v molitev. Držala se je cerkvenih navad, vse pa je izpolnjevala z živo vero in ljubečim srcem. Njena posebna skrb so bile vdove, sirote, žalujoči in revni, ki jim je obilno pomagala s svojim imetjem, še bolj pa s tem, da jim je darovala samo sebe, saj je imela čuteče srce in je stisko ter trpljenje bližnjega občutila kot svoje, ga vzela nase, v svoje srce in ga nesla Gospodu. Čeprav življenje tudi njej ni prizanašalo, ni svojega žalovanja nikoli kazala navzven. Razen najstarejšega sina je preživela vse člane svoje družine, za mlajšim sinom je pokopala tudi hčerko in njenega moža, na koncu pa še svojega moža. Kmalu po njegovi smrti je umrla tudi sama, med neko daritveno slovesnostjo blizu oltarja. Z levico se ga je skušala oprijeti, desnico pa je imela povzdignjeno k molitvi.
Ime: Izvor imena lahko iščemo v italijanskem imenu Monnica oz. monica, ki je narečna oblika besede monaca »nuna, redovnica«. Latinsko osebno ime Monna pa pomeni »mati, nevesta«; iz tega bi lahko nastala nona kot ritmična tvorba otroškega jezika. Nona je tudi latinski števnik za »devet«, izraz nona pa je v italijanščini in grščini priljubljena oblika za »staro mamo«.
Rodila se je okoli leta 280 v pokrajini ob Pontu, Turčija, umrla pa leta 374 v Nazianzu, danes v Turčiji.
Družina: Bila je otrok krščanskih staršev, poročila se je s poganom Gregorjem, ki se je pozneje spreobrnil in postal škof. V zakonu je rodila tri otroke:
Gregorja z vzdevkom Bogoslovec, Gorgonijo in Cezarija. Vse tri prištevamo k svetnikom.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na upodobitvi jo vidimo v običajni noši tedanjega časa, kakšnih posebnih atributov pa nima.
Goduje: 5. avgusta.
Vir
V Nazianzu (v Kapadókiji, v današnji Turčiji), sveta Nona, ki je bila soproga svetega škofa Gregorja Starejšega in mati svetih: Gregorja Teologa, Cezárija in Gorgónije.
Vir
Views: 25
»Gre za edinstveno osebnost. Živel je v zelo zahtevnem trenutku argentinske zgodovine. Pogosto je govoril, da je potrebno imeti eno uho za evangelij in eno za ljudstvo. Če povzamemo, pomeni to ljubezen do Boga in bližnjega – to, kar nam naroča evangelij. In on je posluh za evangelij živel v polnosti, po čem me sprašuje evangelij, po čem me sprašuje Bog; kako ljubim Boga in potem kako ljubim svoje ljudstvo. Ljudstvo, ki je bilo v tistem času zatirano.« (kardinal Angelo Becciu, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov)
SLUŽBE: Po vrnitvi v Cordobo leta 1961 je bil imenovan za župnika koordinatorja v župniji San José v okrožju Alto Alberdi in bolniškega kaplana. Bil je profesor za kanonsko pravo in družbeni nauk Cerkve v semenišču in profesor teologije na inštitutu Lumen Christi.