Iskan spovednik, zazrt vedno v zedninjenje kristjanov
Izmed vseh kapucinskih spovednikov nam je sv. Leopold Mandić najbližji. Blizu nam je, ker je bil doma na Balkanu, blizu ker je živel v naši dobi, blizu ker so naše cerkve in samostani njemu posvečeni.
V Padovo so ljudje radi romali: od l. 1263 na grob sv. Antona, od 1909 do 1942 so se hodili spovedovat k p. Leopoldu Mandiču; po l. 1942 pa romajo na grob sv. Antona in sv. Leopolda. Ta dva velika svetnika sta gosta v Padovi: sv. Anton je iz Portugalske, sv. Leopold pa iz Hrvaške. Oba sta želela drugje delovati: sv. Anton kot misijonar v Afriki, sv. Leopold na Vzhodu za zedinjenje kristjanov. Se pa dopolnjujeta: prvi je bil veliki pridigar, drugi odličen spovednik.
Sv. Leopold Mandić se je rodil v Herzegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je izhajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, ki pa je ohranil le plemenitost duha, drugače pa je bil obubožal. Mati je bila globoko pobožna, za kar ji je bil sv. Leopold vedno zelo hvaležen.
Bogdan je bil zelo inteligenten, dober, pobožen. Poznal je le dom, cerkev in šolo. Ni se udeleževal iger in zabav. Kapucini že od l. 1688 majhen hospic v Hercegnovem, ki je pripadal beneški kapucinski provinci. Ko se je s 16 leti prijavil za semenišče, so ga kapucini poslali v Videm. Z 18 leti je bil že v noviciatu v Bassanu del Grappa. S 24 leti je bil v Benetkah posvečen za duhovnika.
Od l. 1897 do 1900 je bil predstojnik v Zadru, 1905-06 vikar v Kopru, 2 leti spovednik v Thienah. Od l. 1909 do 1942 je bil spovednik v Padovi. Vmes je bil 10 mesecev interniran v južni Italiji, 1 mesec l. 1923 je bil na Reki. To je nekako zunanji okvir njegovega bogatega življenja.
Iskan, razsvetljen spovednik
Predstojniki so hitro uvideli in tudi sam je dobro vedel, da je zanj najbolj primerna služba spovednika. Ker je imel govorno napako, ni mogel jasno govoriti; ker ni imel pravega nastopa, bil je le 1,35 m velik, ni mogel nastopati kot govornik. Rad pa je sprejel in je z vso ljubeznijo 33 let opravljal službo spovednika. V službi najbolj potrebnih, grešnikov, je bil najprej po raznih krajih, od l. 1909 pa v padovi skozi 33 let.
To službo je opravljal z velikim čarom zaradi svoje kulture, ponižnosti in svetosti življenja. K njemu ni prihajalo samo preprosto ljudstvo, ampak in zlasti intelektualci in aristokratske osebe: profesorji in študenti, škofijski kler in redovne osebe. Spovedoval je dnevno tudi 10 do 12 ur. Vsi so mu bili dobrodošli, še zlasti duhovniki. Duhovniki so mu vračali to ljubezen, saj se je udeležilo njegove zlate maše nad 500 duhovnikov (22. sept. 1940); ob pogrebu pa so hoteli nositi njegovo rakev.
Lepo opisuje to njegovo delo prof. Ezio Franceschini s katoliške univerze v Milanu.”Takšno je bilo življenje p. Leopolda: zaprt v spovedno celico od par m2 je kljub boleznim, mrazu, vročini in utrujenosti nenehoma sprejemal spovedance, ki so prihajali predenj s težo grehov, težav in potreb in to potrpljivo in dobrohotno, vedno z živo pažnjo in z iskanjem primernih besed za vse, tudi 10 do 12 ur na dan, brez prestanka, počitka, niti v dnevih pred smrtjo. Imeti vsak dan prenovljeno živo žejo po dušah, razsvetljevati jih z božjo lučjo, pretvarjati lastno življenje v darovanje za druge in podarjanje Boga in vse to preprosto in vedro, to je bilo življenje p. Leopolda.”
Predstojnik ga je nekaj dni pred smrtjo, ko se je vlekel po hodniku, da bi šel spovedovat, poslal nazaj v celico, češ naj zdaj le počiva. P. Leopold je, ves zdelan od let, še bolj pa od svojih bolezni, pokleknil in prosil na kolenih in z odprtimi rokami: “Pater, usmilite se me; treba bi bilo storiti še toliko dobrega!”
Vsak spovedanec je bil v spovednici deležen božjega usmiljenja in njegove duhovniške dobrote. Spovedancu je pogosto šel naproti, pri odhodu se mu je često zahvalil. Včasih se je opravičil.”Pravijo, da sem preveč dober. Oh, božje usmiljenje je večje od vsakega pričakovanja. Zgled nam daje Kristus. Jaz še nisem prišel tako daleč, da bi dal življenje za duše.”
Vsi spovedanci poveličujejo njegov “edinstven sprejem”, “neverjetno potrpežljivost”, “fini čut, ki se nikoli ne vznemirja”.”Zaupajte, dajem vam malo pokore, drugo bom opravil jaz sam.” Molil je ponoči.”Moram opraviti pokoro namesto svojih spovedancev”. Največja pokora je gotovo bila, da je moral prebiti negibno ves dan v spovedni celici, ki je merila 2,65 x 1,70 x 2,50 m višine. Njegova pokora je bila tudi to, da je moral biti tu v Padovi, čeprav ga je privlačil Vzhod, da bi tam lahko delal za zedinjenje kristjanov. Zaupal je nekomu: “Za sedaj res ne morem zbežati iz Padove: hočejo da sem tu. Vendar se počutim kot ptica v kletki. Moje srce je vedno onkraj morja.”
Redke ure zunaj “kletke”
Vsako jutro je maševal na stranskem oltarju Brezmadežne. Molil je njen Mali oficij in več rožnih vencev. Občasno je romal k Mariji, materi zdravja, ki se časti v bližnji župnjiski cerkvi sv. Križa, ali pa k Carigrajski Mariji, ki so jo častili v baziliki sv. Justine ali pa je šel na vrt v Marijino kapelico in okrasil njen kip s kakšno rožico. Julija 1934 je romal prav Francijo v Lurd, kjer je bil izredno zadovoljen, ker je bil “priča čudovitih reči”.
Včasih je stopil iz spovednice v cerkev in se je približal kakšni ženi, ki je bila v blagoslovljenem stanju, da jo je opogumil, blagoslovil in ji zagotovil svoje molitve za srečen porod. Včasih se je približal otrokom, se jim sladko nasmehnil, jih ljubkoval in jih blagoslovil.
Večkrat je šel v mesto obiskat kakega bolnika bodisi na privaten dom ali pa v bolnišnico: pa tudi bolnike v samostanu je rad obiskoval. On, zdravnik duš, je visoko cenil zdravnike. Nje je spodbujal k ljubeči skrbi za bolnike. Rad je govoril zdravnikom z bolnikom: “Bog je zdravnik in zdravilo.”
V presledkih med spovedovanjem je pisal pisma prijateljem, spovedancem in svojim duhovnim otrokom. Ohranjenih je 220 pisem, ki so večinoma kratka in so lep dokaz, kako rad je gojil čut prijateljstva s posamezniki.
Definitivno ga je potegnila iz njegove “kletke” šele zadnja kratka bolezen, rak na požiralniku.
“Vedno imam Vzhod pred očmi”
Tako je pisal leto dni pred smrtjo (14. 2. 1941) iz Padove. Okoliščine so ga pripeljale v Padovo. Postal je kapucin in duhovnik v Padovi, ker so pač v njegovem rojstnem kraju delovali italijanski kapucini.
Ideal p. Leopolda je seveda bil, da bi doma deloval kot apostol edinosti. Zato je takoj po novi maši prosil predstojnike, naj ga pošljejo na Vzhod kot misijonarja edinosti. Ti so bili v zadregi zaradi njegovega krhkega zdravja in govorne napake. Nekajkrat se je vendar zdelo, da bodo njegovi veliki načrti uspeli; takrat ko je l. 1897 prišel v Zadar, nato še v Koper in na Reko, vendar so številni spovedanci pri predstojnikih dosegli, da se je moral vrniti v Padovo v spovednico.
Izgleda, da mu je Bog sam razodel to poklicanost za Vzhod. Dne 18. junija 1937 je napisal na Listič: “Letos obhajam 50 letnico, odkar sem prvič zaslišal božji glas, ki me je pozval k molitvi, in delu za vrnitev ločenih bratov h katoliški skupnosti.”
Na lističih in podobicah – skupno jih je 66 – je p. Leopold pogosto pisno v latinščini obnavljal svojo obljubo, kateri je včasih dodal še prisego, da hoče kot apostol delovati za edinost z Vzhodom, oziroma za “rešitev svojega naroda”, “za svoje brate”, “za rešitev svojega ljudstva”, da “bo ena čreda in en Pastir”.
Prvi listič nosi datum 17. december 1905, zadnji pa 27. junij 1941.
Polagoma mu je Bog dal spoznati, da je njegov Vzhod, njegov misijon, v spovednici v Padovi. Takrat je presrečen zapisal: “Vsaka duša, ki me bo prosila za spoved, bo moj Vzhod!” Spoznal je, da s tem ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje one na Vzhodu.
Zato si je zadal kot nalogo, da bo v spovednici ravnal tako, kot če bi v resnici deloval za edinost z drugimi kristjani na Vzhodu. Obvezal se je, da bo vsakega človeka, ki bo pri njem iskal tolažbe, sprejel s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.
Bog je p. Leopolda klical med vzhodne narode. Pokorščina ga je zaprla v spovednico. Isti Bog, ki mu je jasno odprl pot, se je zdelo, da mu jo je zaprl. Toda ne, bila mu je odprta na svojski način. Ne samo v spovednici.
Dne 19. oktobra 1935 je napisal: “Z obljubo se zavežem: vsakokrat ko bom maševal, naj gre ves sad svete maše za vrnitev vzhodnih ločenih bratov k katoliškemu edinstvu, kolikor me pri tem ne veže pravičnost ali ljubezen.”
P. Leopold seveda ni mogel imeti v času pred koncilom tako jasnih pojmov o tem, kako gojiti dialog z drugimi kristjani, vendar je nosil v srcu zdravo jedro ekumenskega duha.
Blažena preselitev
P. Leopold je imel močno voljo do življenja: rad je delal, reševal, rad bi si bil še mnogo zaslužil.
Govoril je: “Več ko bomo naredili na svetu, več zaslug si bomo pridobili za nebesa, več prispevali za rešitev duš. Nebes nam nihče ne bo vzel.” “Rojeni smo za delo, spočili se bomo v nebesih.”
“Duhovnik mora umreti od apostolskih naporov; ni druge smrti, ki bi bila vredna duhovnika.” Kapucinskim klerikom v Vidmu, ki so mu čestitali za zlato mašo, je zaupal: “Rojeni smo za delo. Največje veselje je, če lahko delamo. Prosite Gospoda Boga, da bi umrli od apostolskih naporov.”
Gospod je uslišal p. Leopolda, saj je spovedoval in daroval sv. mašo do 29. julija, do dneva pred smrtjo.
P. Leopold je vedno imel velik strah pred smrtjo. Najbolj se je bal pravične sodbe božje. Na predvečer ga je še enkrat prevzel ta strah, a pomiril se je rekoč: “Gospodar življenja hoče tako. Zgodi se po njegovi volji. Samo da bi bil usmiljen z menoj.”
Dne 30. julija 1942 je p. Leopold vstal zgodaj, molil je ob 6. 30 se je oblekel za maševanje; nenadoma pa je padel, izgubil zavest. Odnesli so ga v posteljo. Namesto maše je zdaj dokončeval daritev življenja. Vdan v božjo voljo je prejel maziljenje in molil skupaj z brati Pozdravljena Kraljica; ob zadnjih besedah pa je končal svoje sveto življenje. Dočakal je 76 let, od katerih je preživel v redu 60, kot duhovnik pa 52 let.
pri veličastnem pogrebu je bila navzoča vsa cerkvena in svetna oblast in vse mesto. Vsi so bili prepričani: “To je bil svetnik!” Pri p. Leopoldu je bila privlačna njegova čudovita dobrota, njegova skromnost, njegova svetost.
Nestrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev l. 1963. Ljudje so začeli na veliko romati na Leopoldov grob. Dokaz: do zdaj so častilci p. Leopolda popisali 320 debelih knjig, od katerih ima vsaka po tisoč velikih strani. To je prava knjižnica človeškega gorja pa tudi zaupanja.
Pavel VI. je razglasil l. 1976 za blaženega, Janez Pavel II. pa za svetnika 16. oktobra 1983.
Vir

Rodil se je leta 1866 v Hercegnovem (Boka Kotorska). Njegovi predniki so se pred Turki zatekli v te kraje iz Bosne. Bogdan (takšno je bilo njegovo krstno ime) je bil 12. otrok v družini. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red v Vidmu (Udine), ki spada v beneško provinco. Pri preobleki je dobil redovniško ime Leopold. Leta 1890 je bil v Benetkah posvečen za mašnika.
V prvih duhovniških letih ga je prežemal ekumenski duh, zato je želel v domovino, da bi gradil mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Zaradi krhkega zdravja mu predstojniki tega niso dovolili. Kljub temu je bil nekaj časa na ozemlju sedanje republike Hrvaške, in sicer v Zadru (1890) in dobro leto (1906/1907) v Kopru. Od takrat pa do smrti leta 1942 je bil spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Nekaj časa je bil vzgojitelj mladih redovnikov, vendar se je vedno znova vračal v spovednico. Ostal pa je vedno povezan z domovino, saj ni nikoli sprejel italijanskega državljanstva. Zato je tudi moral za nekaj časa iti v izgnanstvo.
Njegovo pričevanje in mučeništvo hkrati je bila njegova spovednica. Od jutra do večera so jo oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega uspeha je bila prav gotovo v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal vsakega spovedenca. Že takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu izročali v uslišanje svoje prošnje. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega.
Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. Zgodilo se je to v svetem letu odrešenja, ob peti obletnici njegove izvolitve za vrhovnega poglavarja Cerkve in ob 25-letnici njegovega škofovstva. Ko je papež orisal lik novega svetnika, je omenil, da se je njegovo življenje odvijalo brez velikih zunanjih del; bilo je preprosto življenje ljubezni do bližnjega. Ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina. Kot spovednik je bil ves poglobljen v Boga. Iz te življenjske povezave pa je črpal moč za duhovno vodstvo drugih ljudi.
Goduje 30. julija, v kapucinskem redu pa 12. maja.
Vir

Mladi Bogdan Mandić je imel samo eno željo: postati misijonar. V šestnajstem letu je Bogdan, po rodu Hrvat, vstopil v red bratov kapucinov beneške province ter si izbral redovniško ime Leopold. Bil je visok samo 135 cm, šepal je in jecljal ter se vse življenje boril s slabim zdravjem. Zaradi govorne napake ni mogel pridigati in mu ni bilo dovoljeno oditi v misijone. Po različnih nalogah v svoji domovini, pri nas in v Italiji so Leopolda poslali v Padovo za spovednika in duhovnega voditelja. Tam je preživel skoraj štirideset let življenja v majhni, neogrevani celici. Spovedoval je deset do štirinajst ur dnevno. Njegovo največje veselje je bilo Božje usmiljenje. »Svojim spovedancem nalagam le majhno pokoro – je nekoč dejal – kajti ves preostanek prevzamem nase«.
Pogosto je imel bolečine v trebuhu, zbolel je za revmatoidnim artritisom. Vsak dan je izročal samega sebe za obnovo edinosti med zahodno in vzhodno Cerkvijo. Med mašo ob njegovi razglasitvi za svetnika leta 1983 je blaženi Janez Pavel II. dejal: »Leopold je svojo ekumensko poklicanost živel na popolnoma skrit način.«
P. Leopold je umrl obdan s svojimi sobrati kapucini v trenutku, ko so prepevali zadnjo kitico molitve Pozdravljena kraljica: O milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija!
Dobri Oče, na priprošnjo sv. Leopolda mi pomagaj, da se bom vedno odpiral izviru tvojega usmiljenja v zakramentu sprave.
Vir

V Padovi (v Italiji), sveti Leopóld (Bogdán) de Castronovo [kastronovo] Mandič, duhovnik iz kapucinskega reda, ki se je goreče zavzemal za edinost kristjanov in vse življenje porabil za službo spovedovanja. († 30. julij 1942)
Vir

Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.
Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan. Rodil se je namreč 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carevič. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta. Začutil je živo željo, da postane misijonar in delavec za edinost med verujočimi. To željo je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.
V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost. Njegov Vzhod je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v živo.
Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zadnja leta se mu je zdravje močno poslabšalo. Marca 1942 so odkrili raka na požiralniku. Vedno bolj se je bližal dan, ko bo Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi. To se je zgodilo 30. julija 1942. Hotel je še maševati, pa se je pred oltarjem nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v bolniško sobo, kjer je prišel k sebi. S pojemajočim glasom je ponavljal molitev Pozdravljena, Kraljica in izdihnil.
Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 378