Justin, Just, Justi, Justo, Juštin, Justinus, Justinjan, Justina …
Cerkve: v Sloveniji je 8 cerkva sv. Justa, in to vse v koprski škofiji.
Doma je bil v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1800. Z osemnajstimi leti je vstopil k lazaristom. Kot mlad duhovnik se je odlikoval v vztrajni potrpežljivosti in neugnani pripravljenosti pomagati. Odpovedal se je mestu predstojnika velike naselbine lazaristov v Neaplju in se leta 1839 odpravil v Abesinijo (Etiopijo), kjer se mu je odprlo velikansko misijonsko področje. Tu je našel propadajoče krščanstvo (koptska vera), ki je izgubilo zelo veliko svoje življenjske sile sredi poganske množice, med katero se je čedalje bolj širil islam.
Justin je dobil pooblastila apostolskega prefekta. Prebival je v Adui. Povsem se je prilagodil življenju domačinov. Navedimo nekaj mest iz njegove prve pridige: »Vrata srca so usta. Ključ srca je beseda. Ko odprem usta, vam odprem svoje srce. Ko vam govorim, vam dajem ključ v moje srce. V svoji domovini sem slišal, da je Abesinija krščanska dežela. Pa sem rekel svojemu očetu in materi: Moj oče, moja mati, blagoslovita me, zakaj namenil sem se, da odpotujem. Rekla sta mi: Moj sin, kam nameravaš iti? Odgovoril sem jima: Svoje ljubljene brate v Abesiniji bi rad videl. Zato me blagoslovi, oče, blagoslovi me, mati. Oče je zdihoval, mati je jokala. Potem sta me blagoslovila in rekla: Sin moj, pojdi, kamor te Bog kliče, pojdi tja, da boš videl abesinske kristjane. Povej jim, da jih imava rada tudi midva, sicer ne bi poslala k njim svojega ljubljenega otroka …«
Ob takšnem odnosu si je Justin hitro pridobil zaupanje ljudi in tudi rasa (kneza) Ubie iz Tigrisa. Ta mu je zaupal vodstvo odposlanstva v Kairo. Justin pa je dosegel, da je smel s tem odposlanstvom potem še v Rim in Palestino.
Do leta 1844 je zbral okrog sebe sto vernikov. Število pa je raslo in kmalu so bile ustanovljene nove skupine kristjanov po drugih krajih. Naslednje leto je odprl malo semenišče za vzgojo domačih duhovnikov. Justin de Jacobis je bil posvečen za škofa. Ko pa je postal abesinski cesar Cassa, so začeli preganjati katoličane po vsej deželi. Škofa Justina so izgnali, na poti proti obali je leta 1860 umrl. Za blaženega ga je razglasil papež Pij. XII., za svetnika pa papež Janez Pavel II.
Sveti Justin je svoja prva duhovniška leta preživel v domačem Neaplju in Monopoliju. Nekaj časa je bil predstojnik hiše v Neaplju, leta 1839 pa se je tej službi odpovedal in se odpravil v Abesinijo (Etiopijo), kjer je v zelo težkih razmerah postavil temelje katoliški Cerkvi in jo dogradil. Pri svojem misijonskem delu je imel velike uspehe, tudi zato, ker se je popolnoma prilagodil življenjskim navadam abesinskega ljudstva. Opravljal je službo apostolskega vikarja, kasneje pa bil, čeprav se je temu upiral, posvečen v škofa. Ustanavljal je številne katoliške misijone, šole, skrbel za izobrazbo domačih duhovnikov in zanje ustanovil semenišče. Zaradi svoje priljubljenosti in uspehov je imel tudi veliko nasprotnikov, ki so ga zasledovali in preganjali, na koncu pa dosegli, da je bil nekaj časa zaprt in nato pregnan iz dežele.
Ime: Justin izhaja iz imena Just, ta pa iz latinskega imena Justus. V latinščini ima beseda justus širok pomen: »pravičen, pošten; zakonit, utemeljen, tehten, pristojen; pravilen, pravi, reden«.
Rodil se je 9. oktobra 1800 v kraju San Fele pri Neaplju v Italiji, umrl pa 31. julija 1860 v Aligadeju v Etiopiji.
Družina: Izhajal je iz stare, ugledne in bogate družine. Njegov oče Janez Krstnik in mati Marija Jožefina Muccia sta rodila štirinajst otrok, deset fantov in štiri dekleta. Justin je bil sedmi po vrsti.
Posvečenje: 17. oktobra 1818 je vstopil k lazaristom, v duhovnika je bil posvečen 12. junija 1824, v škofa pa leta 1847.
Skupnost: Misijonsko skupnost lazaristov je ustanovil Vincencij Pavelski leta 1617 (oz. 1625), njeno glavno poslanstvo je oznanjevanje evangelija ubogim; najbolj značilna oblika njihovega delovanja so ljudski misijoni. Ime so dobili po matičnem samostanu svetega Lazarja v Parizu.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, a ga lahko štejemo med zavetnike Etiopije, saj ga imenujejo »oče Cerkve v Etiopiji«.
Kreposti: Že v najnežnejši otroški dobi mu je mati vcepila ljubezen do revežev in trpečih. Bil je zelo preprost in skromen, veliko se je postil, skrbel za bolnike. Večkrat je cele noči premolil, sveta maša pa mu je bila vsakdanje veselje in trdna opora.
Upodobitve: Večinoma ga upodabljajo kot moža v srednjih letih z brado, v škofovskih oblačilih s knjigo ali križem v roki. Na nekaterih slikah pa ga lahko vidimo obdanega s preprostim ljudstvom in oblečenega v njihovo nošo s popotno palico in preprostim križem na prsih.
Grob: Potem ko je bil izgnan iz dežele, je zadnje mesece misijonaril vzdolž Rdečega morja in umrl od izčrpanosti oz. zaradi tropske vročice ter bil pokopan v cerkvi v Hebu. Danes njegov grob obiskujejo tako kristjani kakor muslimani.
Goduje 31. julija.
Beatifikacija Za blaženega ga je razglasil papež Pij XII. 25. junija 1939, za svetnika pa papež Pavel VI. 26. oktobra 1975.
Misel: »Vrata srca so usta. Ključ srca je beseda. Ko odprem usta, vam dajem ključ do svojega srca. Zato pridite in glejte veliko ljubezen, ki jo je Sveti Duh položil v moje srce …« (iz prve pridige v Etiopiji)
Vir

V dolini Alighede (v Etiopiji), sveti Justin de Jacobis, škof iz Misijonske kongregacije, ki se je mil in poln ljubezni posvetil apostolskem delu in učenju domačega klera, a je kmalu pretrpel lakoto, žejo, težave in ječo.
Vir

Views: 11