Atributi: križ, žeblji ali bakla.
Imena: Ignacij, Ignac, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Nacko, Ignacija …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija, in sicer na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju.
Rodil se je leta 1491, umrl pa je 31. julija 1556. Ustanovil je Družbo Jezusovo, jezuite. Red je potrdil papež Pavel III. leta 1540.
Španski vitez Ignacij je iskal bojne slave v mestu Pamploni, ki so ga oblegali Francozi. Bil je ranjen v kost pod kolenom desne noge; vse življenje je potem šepal. Ko se je zdravil v domačem gradu Lojoli, je prosil kakšno knjigo, kakšen prijeten viteški »romanček«, pa ga ni bilo, zato so mu dali življenje Jezusovo in svetnikov. Spočetka mu tovrstno branje ni preveč dišalo; toda sčasoma je spoznaval, kakšni Kristusovi vojaki, kakšni božji vitezi so bili svetniki. Ali ne bi tudi on postal tak vitez in junak? Boj je divjal v njem med slavohlepno naravo in milostjo. Zmagala je milost.
Zapustil je domači grad in odjahal v sijajni viteški opremi na romarsko goro Monserrat. Tam je opravil dolgo spoved, naredil obljubo čistosti, obesil meč v cerkvi poleg milostne podobe božje Matere, podaril konja samostanu, dragoceno obleko strganemu beraču, sam pa se oblekel v spokorno romarsko haljo. Vitez Lojolski je postal vitez božji. Odšel je v Manreso, kjer je v tesni skalnati votlini molil, se bičal in premišljeval. Svoja spoznanja o Bogu je popisal v »Duhovnih vajah«, knjigi, ki je rešila več duš, kakor ima črk. Tako pravijo.
Nato je poromal v Sveto deželo. Dobri ljudje so mu dali denar za pot. Razdelil ga je revežem, češ da zaupa v Boga. Res, vzeli so ga na ladjo za »božji lon«. Ko se je vrnil domov, je triintrideset let star sedel med študente in se učil latinščine in drugih ved enajst let. Potem je v Parizu zbral okoli sebe šest tovarišev in ustanovil Družbo Jezusovo, ki je duhovno prenovila toliko duš zlasti s priporočanjem pogostnega obhajila, vzgojo mladine in duhovnimi vajami. Njegovo geslo je bilo: Vse v večjo čast božjo. Dejal je tudi: »Ako bi mogel tisočkrat umreti, bi rad tisočkrat pretrpel smrt zaradi ene same duše.
Upodobitve ga kažejo z ozkimi brčicami in redkimi lasmi. Te podobe so narejene po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo, pogosto pa ima znak IHS. Naslikana so tudi njegova videnja (kako v soncu opazi križ). V slovenščino je prevedena Ignacijeva avtobiografija Romarjeva pripoved in knjižica Duhovne vaje.
Vir

Ignacij velja prav gotovo za eno največjih imen, ne samo 16. stoletja, v katerem je živel in deloval, pač pa tudi v Cerkvi sploh. K temu je nedvomno veliko pripomogla tudi izkušnja spreobrnjenja.Ignacij je bil v mladosti predvsem vitez in vojak. Kljub dobri verski vzgoji, ki je je bil deležen, je razmišljal posvetno in bil častihlepen. Duhovniški stan ga ni mikal; veliko raje se je vojskoval in užival življenje na dvoru kastiljskega kralja Ferdinanda V. Vse do tistega usodnega trenutka, ko je bil v bitki za mesto Pomplona težko ranjen v desno nogo. Zdravljenje in okrevanje je bilo dolgotrajno, pa tudi »zdravilno«. Ker ni bilo drugega na razpolago, je Ignacij v tem času prebral Kristusovo življenje in Legendo aureo, življenjepise svetnikov. Počasi se je v njegovem srcu začela prebujati želja po posnemanju mož in žena, o katerih je prebiral, odločilno pa je k temu pripomoglo tudi videnje Device Marije z Detetom. Začela se je njegova »pot popolnosti«, ki ga je preko Montserrata in Pariza pripeljala v Rim. Na Montserratu je eno leto preživel kot puščavnik, tu imel prva videnja in napisal svoje Duhovne vaje. V Parizu je doštudiral in 15. avgusta 1534 v Marijini kapeli s šestimi somišljeniki naredil večne zaobljube uboštva in čistosti ter s tem postavil temelje jezuitskega reda. Po številnih potovanjih, iskanjih in videnjih, prej in po tem dogodku pa se je Ignacijeva pot »končala« v Rimu. Tu je papež Pavel III. 27. septembra 1540 potrdil skupnost Ignacija Lojolskega, Družbo Jezusovo, Ignacij pa je bil izbran za prvega generala novoustanovljenega reda. Posebnost članov družbe je med drugim tudi, da poleg treh redovnih zaobljub (uboštva, čistosti in pokorščine) izrekajo še četrto zaobljubo: popolno pokorščino papežu. Družba se je kmalu razširila po vsej Evropi, člani pa so bili dejavni na številnih področjih. To in pa njihov vpliv jim je med drugim velikokrat prineslo tudi nezaupanje, celo sovraštvo, ki je vodilo celo do ukinitve Družbe Jezusove za dobrih trideset let – leta 1814 jo je obnovil papež Pij VII.
V Sloveniji je ustanovitelju jezuitov posvečena baročna cerkev iz leta 1759 na Rdečem Bregu (župnija Lovrenc na Pohorju).
Ime: Njegovo krstno ime je Ińigo. Ime Ignacij pa ima svoje osnove v latinski besedi ignis »ogenj«.
Rodil se je leta 1491 v Loyoli v Španiji, na gradu sredi baskovske province Guipuzcoa, umrl pa 31. julija 1556 v Rimu.
Družina: Družina Loyola je pripadala nižjemu, podeželskemu plemstvu. Oče Beltram in mati Marina sta imela dvanajst ali trinajst (?) otrok, Ignacij je bil najmlajši.
Zavetnik: Velja za ustanovitelja in zavetnika jezuitov ter nekaterih krajev in škofij v Španiji. Za zavetnika so ga izbrali še: vojaki, nosečnice, otroci; priporočajo se mu pri težkih porodih, proti kugi, vročici, pred slabo vestjo, proti živalskim boleznim. Je tudi zavetnik duhovnih vaj in hiš za duhovne vaje.
Upodobitve: Poznamo njegove avtentične portrete, naslikane po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo ali v mašni plašč, pogosto nosi znak IHS. Njegovi atributi so lahko še: križ, goreče srce, trije žeblji, bakla, knjiga, zmaj.
Cerkve: Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija, in sicer na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju
Beatifikacija: 27. julija 1609 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, za svetnika pa papež Gregor XV. 12. marca 1622.
Goduje: 31. julija.
Vir

Ignacij Lojolski se je rodil leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je ob branjenju Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju pa se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Svetega pisma in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov.
Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje. V Manresi, kraju blizu Montserrata v Kataloniji, je preživel eno leto v molitvi in askezi. V tem času je doživljal velike notranje spremembe v sebi, kar sam imenuje spreobrnjenje. Svojo izkušnjo molitve tega časa je zapustil v znameniti knjižici Duhovne vaje.
Njegova želja je bila, da bi lahko živel in deloval v Sveti deželi, v krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Zato se je odpravil na romanje v Jeruzalem. Vendar mu zaradi političnih razmer tistega časa ni bilo dano, da bi lahko ostal tam. Ob vrnitvi v Evropo pa se je po premisleku posvetil študiju latinščine in filozofije v Parizu. Želel je pomagati dušam, kot se je sam izrazil. Govoriti z ljudmi o evangeliju in jim na podlagi lastne izkušnje duhovnih vaj pomagati, da bi tudi sami iskali in našli Boga, ter svoj odgovor na njegovo ljubezen. Kot neizobražen laik pa je imel v času inkvizicije precej težav z obtožbami o hereziji, zato se je posvetil filozofskemu in potem še teološkemu študiju. Skupaj s šestimi prijatelji, ki jih je zbral ob sebi v času študija v Parizu, je 15. avgusta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Odločili so se tudi, da bodo romali v Jeruzalem, česar pa zaradi vojne s Turki niso mogli uresničiti. Namesto tega so odšli v Rim in se leta 1538 ponudili na razpolago papežu Pavlu III, da jih ta pošlje kamor se njemu zdi najbolj potrebno.
15. aprila 1539 so ti prijatelji postavili temelj nove redovne družbe, ki so jo poimenovali Societas Jesu, Družba Jezusova. Uradna papeževa potrditev Družbe Jezusove se je zgodila 27. septembra 1540. Eno leto pozneje je bil Ignacij enoglasno izvoljen za prvega vrhovnega predstojnika. Ostal je v Rimu, kjer je vodil mlado Družbo, sestavil njene konstitucije, to je pravno osnovo življenja in delovanja, si veliko dopisoval z drugimi jezuiti in tudi pastoralno deloval. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se nihče drug ni zavzemal, reveži, prostitutke, judje in podobni.
31. julija 1556 je Ignacij v Rimu umrl. V tem času je bilo po vsem svetu že več kot tisoč jezuitov. Leta 1622 je bil skupaj s svojim velikim prijateljem Frančiškom Ksaverijem razglašen za svetnika. Njegov praznik je v koledarju 31. julija.
Vir

Pesem v hvalnicah današnjega molitvenega bogoslužja ali brevirja, ki ga v imenu vseh vernikov molijo duhovniki, redovniki in redovnice, pravi: »Ignaciju zapojmo v čast, / ki družbo Jezusu je zbral, / bil mojster je besed, dejanj / in za Boga se vojskoval.« Ignacij Lojolski, današnji slavljenec, je bil najprej pogumen vitez v službi svetnih vladarjev, potem pa je vse svoje moči in sposobnosti posvetil nebeškemu vladarju Kristusu.
Njegova življenjska pot se je pričela leta 1491 na gradu Lojola v baskovski provinci na severozahodu Španije, kjer se je rodil kot dvanajsti ali trinajsti (in zadnji) otrok podeželskega plemiča. Pri krstu je dobil ime Inigo, med študijem v Parizu ga je leta 1528 spremenil v latinsko Ignatius de Loyola. Korenina tega imena je beseda ‘ignis ‘, ki pomeni ogenj. In ognja je bil Ignacij poln! Oče ga je menda hotel usmeriti v duhovniški poklic, Inigo pa se je navduševal za viteško in pustolovsko življenje. Nekaj let se je vzgajal na dvoru, nato pa je odšel k podkralju v Navarro, kjer se je izkazal kot neustrašen bojevnik. Pri obrambi trdnjave Pamplona, ki so jo oblegali Francozi, ga je 20. maja leta 1521 zadel ‘milostni udarec’ topovske krogle, ki mu je zdrobila kost pod desnim kolenom in je spremenila smer njegovega življenja.
Ko se je zdravil na domačem gradu, si je zaželel svojega najljubšega čtiva viteških romanov. Namesto teh so mu dali Življenje svetnikov. Ob prebiranju zgodb ‘vitezov nebeškega Kralja’ se je v njem vedno močneje oglašala želja, da bi jih tudi sam posnemal. V začetku naslednjega leta je zapustil domači grad z namenom, da roma v Sveto deželo. Ustavil se je v znamenitem romarskem svetišču Montserrat, kjer je opravil dolgo spoved, potem pa Mariji izročil svoj viteški meč. Zaradi nepredvidenih težav je celo leto ostal v kraju Manreza, nedaleč od Montserrata. Tam je najprej veliko molil, potem pa se je lotil apostolskega dela: poučeval je katekizem in pomagal je v bolnišnici. Duhovna spoznanja, ki so dozorela v njem, je zapisoval in iz teh zapiskov se je rodila nesmrtna knjižica Duhovne vaje, o kateri je sv. Frančišek Saleški zapisal, da je “pripravila več spreobrnjenj kot pa ima črk”.
Čutil je, da ga Bog kliče k apostolskemu delovanju, zato je pri triintridesetih letih postal študent. Najprej je študiral v Španiji, nato pa v Parizu, kjer je s svojimi duhovnimi vajami pritegnil nekaj somišljenikov, ki so postali prvo jedro Družbe Jezusove. 15. avgusta 1534 so v kapeli na Montmartru naredili zaobljube. 24. junija 1537 je Ignacij skupaj z nekaj tovariši prejel mašniško posvečenje, novo mašo pa je opravil šele na božično noč leta 1538 pri jaslicah bazilike Marije Velike v Rimu.
Ignacija in njegove spremljevalce so Rimljani imenovali ‘romarji’, sami pa so govorili, da so ‘iz družbe Jezusove’. Do konca leta 1539 je Ignacij papežu izročil listino z načrtom svoje ustanove. Pravila je potrdil papež Pavel III. 27. septembra 1540. Ta datum velja za rojstni dan Družbe Jezusove ali jezuitskega reda. Novost tega reda je bila ta, da je bil izrazito apostolski in zato zelo prilagodljiv. Papežu in Cerkvi je ponudil svoje služenje za prenovo tedanje Cerkve, močno prizadete zaradi protestantskega odpada.
Red je naglo rastel. Za prvega predstojnika, ki se imenuje general, so izvolili Ignacija. Ob njegovi smrti 31. julija 1556 je Družba štela že okoli tisoč članov v sto hišah po raznih državah. K nam v Ljubljano k Svetemu Jakobu, kjer imajo svojo hišo še danes, poleg nje pa na naših tleh še dve v Ljubljani ter dve v Mariboru so jezuiti prišli leta 1597 in v našem glavnem mestu ustanovili prvo visoko šolo na naših tleh. Ignacij Lojolski je bil leta 1609 prištet med blažene, leta 1622 pa med svetnike skupaj s svojim rojakom in velikim jezuitskim misijonarjem Frančiškom Ksaverijem.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 345