Imena: Simeon, Simon, Sima, Sime, Simeun, Simo, šeime, šeimej, šeimen, Simona, …
Rodil se je proti koncu 4. stoletja v majhni vasi na meji med Sirijo in Kilikijo. Do 13. leta je mladost prebil večji del kot ovčji pastir. Kakor mnoge menihe njegove dobe je tudi njega zvabila božja beseda, ki jo je slišal v cerkvi. Bili so Jezusovi blagri. Te besede so ga tako pretresle, da je začel otroško moliti, se postiti in pokoriti. Sklenil je, da se bo naučil čisto živeti in vse potrpeti. V sklepu pa so ga podprle nenavadne sanje. Sanjalo se mu je, da koplje temelj za novo hišo. Vsakokrat, ko je hotel nehati, je zaslišal glas: “Še globlje!” Ko je bil temelj dovolj globok, je dobil naročilo, naj zdaj zida, kolikor visoko hoče.
Po teh sanjah je Simeon pustil očetovo čredo in odšel k menihom v bližnji samostan, kjer je dobil osnovne nauke o asketskem življenju in o Svetem pismu. Videl pa je tudi trdo, skoraj divje trdo življenje spokornikov po navadi tedanjih sirskih menihov. Po dveh letih je odšel v samostan blizu Antiohije v Siriji, kjer je sila askeza še ostrejša. Tu se je Simeon še bolj poglobil v Sveto pismo, sprejel nove vaje v ponižnosti in potrpežljivosti. Čeprav so že samostanska pravila zahtevala huda telesna pokorila, je Simeon še huje mrtvičil svoje telo. To mučenje je v začetku zbujalo občudovanje, kmalu pa tudi nejevoljo celo pri najbolj spokornih menihih. Samostanski predstojnik ga je opozoril, naj ne pretirava. Nič ni opravil, zato ga je odslovil.
Simeon je odšel v bližnjo vas in hotel živeti kot puščavnik. Zaprl se je v kočo, in ker je bilo pred začetkom postnega časa, se je dal v celico zazidati. Hotel je po Gospodovem zgledu 40 dni ostati brez hrane in pijače. Njegov duhovni voditelj Bassus mu je to odsvetoval, češ, da je to “poskus samomora”. Ker pa je le vztrajal pri nameri, mu je Bassus postavil v celico vrč vode in deset hlebov kruha. Ob koncu posta je prišel v celico in vse našel nedotaknjeno, Simeon pa je na pol mrtev ležal na tleh. Tako je poslej obhajal postni čas do svoje smrti.
Veliko ljudi je prihajalo k njemu. Da bi si omejil življenjski prostor in bi se ognil vsem, ki so ga motili, je prišel na nenavadno misel. Postavil si je stolp, najprej nizek, v naslednjih letih pa ga je višel tako, da je bil nazadnje visok kakšenih dvajset metrov, ploščad pa je merila dva kvadratna metra. Ograj je bilo le toliko, da ni mogel pasti z njega. Na stolpu je stoje prebil dvajset let, povrh pa dolgo z obema nogama tako prikovan, da se ni mogel ganiti. V celem je skoraj štirideset let prebil na stolpu. Kaj ga je pripravilo do tega nenavadnega načina pokore, kljub domnevam ne vemo zanesljivo.
Simeon je umrl okoli leta 460, klečeč na svojem stolpu. Tretji dan ga je eden izmed njegovih učencev našel mrtvega. Na kraju njegovega življenja so postavili svetišče, katerega razvaline je še danes mogoče videti.
Goduje 27.julija, ponekod 5. januarja.
Vir

Blizu Antiohije (v Siriji), sveti Simeón, menih, ki je mnoga leta živel stoje na stebru. Od tod je prejel ime Stilit, katerega življenje in vedenje je bilo čudovito.
Vir

Že v svojem času Simeon z nenavadnim načinom asketskega in spokornega življenja ni bil povsem razumljen, z očmi današnjega človeka pa se zdi vse, kar je ta nenavadni svetnik počel, ne samo norost, pač pa preprosto nekaj nemogočega. A verodostojnih zgodovinskih prič o njem je toliko, da noben dvom ni upravičen. Velja za ustanovitelja puščavništva na stebru, na stolpih stoječih menihov, t. i. stilitov ali stolpnikov. Sam je na 20 metrov visokem stolpu preživel skoraj 40 let v molitvi, zamaknjenju, pa tudi svetovanju množicam, ki so se s svojimi težavami zgrinjale k njemu.
Ime: Simeon ali Simon izhaja iz hebrejskega imena Šimon. Povezujejo ga s hebrejsko besedo šama, ki pomeni »poslušati, uslišati«. Vzdevek stilit pa izhaja iz grške besede (stylos), ki pomeni steber, stolp, torej »stolpnik«.
Rodil se je proti koncu 4. stoletja, najverjetneje okoli leta 390 v majhni vasi Sis v Kilikiji, na meji s Sirijo, danes Turčija, umrl pa 2. septembra 459 v Kalat Semanu v Siriji.
Družina: Rodil se je v preprosti, verni kmečki družini. Imel je več bratov, ki pa so vsi pomrli, tako da je do svojega trinajstega leta kot pastir moral skrbeti za domače ovčje črede.
Sodobniki: opat Heliodor, škof Teodoret, cesar Teodozij II. in njegova sestra sv. Pulherija, sv. Genovefa.
Stiliti: Simeon Stilit mlajši, Danijel Stilit, sveti Alupius, sveti Luka mlajši.
Zavetnik: Velja za zavetnika pastirjev.
Sanje: Na začetku poklicanosti je imel nenavadne sanje: sanjalo se mu je, naj koplje temelj za novo hišo. Vsakokrat, ko je hotel nehati, je zaslišal razločen glas: »Še globlje!« Ko je bil temelj dovolj globok, je dobil naročilo, naj zdaj zida, kolikor visoko hoče.
Kreposti: Njegov asketski in spokorni način življenja je mejil na norost in »samomor«: s telesno pokoro je do skrajnosti mučil svoje telo in se s tem vadil v ponižnosti in potrpežljivosti. Samega sebe je imel za najmanjšega in najmanj vrednega od vseh ter se imel za največjega grešnika. Do vseh, ki so prihajali k njemu, je bil prijazen, mil in ljubezniv.
Upodobitve: Upodabljajo ga vedno kot puščavnika v meniški kuti na stebru. Včasih na stebru ob njem stoji Simeon Stilit mlajši, pod stebrom pa lahko vidimo različne ljudi.
Goduje: Datumi njegovega godu se razlikujejo: v zahodni pravoslavni Cerkvi goduje 1. septembra, ponekod drugod pa 5. januarja oz. 25. ali 27. julija.
Grob: Pokopali so ga najprej v veliki cerkvi v Antiohiji, nato pa so ga prenesli v posebno, njemu v čast zgrajeno kapelo. Na kraju, kjer je živel, so postavili božjepotno svetišče, katerega mogočne razvaline in podstavek njegovega stebra so vidne še danes.
Misel: »Steber je bil za tega drugega Joba, kar je bilo gnojišče za prvega.«
Vir

Views: 98