Kardinal Marcello Semeraro, prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov, je v soboto, 12. julija 2025, v Barceloni vodil slovesno somaševanje z beatifikacijo mučenca Lycariona Maya (rojenega kot François Benjamin), redovnega brata Inštituta šolskih bratov maristov, ki je bil leta 1909 umorjen iz sovraštva do vere.
Na začetku homilije je prefekt zbrane povabil, da bi življenje novega blaženega razumevali v luči prebranega evangelija. »Gospod daje svojim učencem kriterije za razumevanje tega, kar se mu bo v kratkem zgodilo, to je njegove smrti. S pomočjo istih kriterijev lahko tudi mi razumevamo krščansko resnico tega, kar nam je bilo povedano o našem blaženem. S povsem zunanjega vidika gre za nasilen dogodek, ki se konča z umorom v tragičnem trenutku za to mesto, znanem kot “tragični teden” v Barceloni med 26. julijem in 2. avgustom 1909,« je dejal kardinal Semeraro ter spomnil na besede, ki je papež Frančišek pogosto ponavljal: »Nasilje kliče nasilje«. Po prefektovih besedah to velja za vse vrste nasilja, tudi kadar krivični postopki, ki žalijo človekovo dostojanstvo, izzovejo odzive, ki so prav tako krivični in sramotni.
»To se je zgodilo tukaj na začetku prejšnjega stoletja in se ponavlja na številnih koncih sveta v “svetovni vojni po kosih”, kakor je papež Frančišek poimenoval trenutno mednarodno dogajanje. Čeprav se ne soočamo s svetovno vojno v tradicionalnem smislu, naš planet pretresajo številni konflikti, ki skupaj ustvarjajo uničujočo podobo nasilja, nestabilnosti in trpljenja. Od oboroženih spopadov do humanitarnih kriz, prek ekonomskih in socialnih neenakosti se nahajamo pred razdrobljenim svetovnim redom, v katerem se mir zdi vse bolj oddaljen privid,« je izpostavil kardinal Semeraro. Dodal je, da nam je prav v tem kontekstu dan za zgled lik blaženega Lycariona ter dejal, da ga lahko bolje razumemo s pomočjo naslednje Jezusove besede iz Janezovega evangelija: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25). »Natančnejši prevod, čeprav manj eleganten, bi se glasil: kdor se oklepa svojega življenja! Jezus namreč govori o tistih, ki so egocentrični, sebični, narcisoidni … Drugi ne obstajajo, obstajam samo jaz! In to lahko prevedemo tudi v socialne, politične in ekonomske kontekste. Vendar pa to neizogibno vodi v spor, v boj, v zatiranje. In iz tega izhajata bolečina in smrt.«
Nasprotje vsemu temu pa je po prefektovih besedah »odprtost drugemu v solidarnosti, v prijateljstvu, v sodelovanju, v srečanju«. Ob tem je navedel besede brazilskega pesnika Viniciusa de Moraesa, ki je zapisal: Življenje, prijatelj moj, je umetnost srečanja. »To dobi krščanski izraz, ko postane dar, podaritev samega sebe; ko postane dar, ker ima za najvišji zgled Gospoda, o katerem je Pavel zapisal: “Vzljubil me je in zame daroval sam sebe” (Gal 2,20). Papež Pavel VI. je dejal, da je ta Pavlov stavek sinteza Kristusove zgodovine (prim. Homilija, 2. junij 1969). In to pojasnjuje tudi mučeništvo našega blaženega,« je nadaljeval kardinal Semeraro in se zaustavil ob nekaterih vidikih njegovega življenja.
»Rodil se je v krščanski družini v kraju Champsec pri Bagnesu v Švici. Sodelovanje v župniji mu je pomagalo odkriti poklicanost v redovništvo med šolskimi brati maristi. Po koncu prve formacije je bil poslan v Španijo, kjer se je takoj odlikoval po svoji vzgojiteljski sposobnosti in zglednem redovnem življenju. Ustanovil in vodil je šolo Patronato Obrero de San José, in sicer v slogu bratov maristov, za katerega je značilno služenje človeku, pozornost na krščansko življenje, prijaznost v odnosih in družbena odgovornost. Že v tem slogu lahko prepoznamo značilnosti srečanja kot podaritev samega sebe; gre za obliko življenja, ki je svoj trenutek preizkušnje doživela v noči s 26. na 27. julij leta 1909, vrhunec pa 27. julija zjutraj.«
»Na tem mestu bi se lahko zaustavili in obsojali, kar se je zgodilo, ter poveličevali lik zglednega redovnika, ki je bil z zvijačo izpostavljen in umorjen. Vendar moramo iti globlje: umorjen je bil zato, ker je bil referenčna točka vzgojno-izobraževalne in redovne skupnosti, in prav to so nasprotniki nameravali napasti z anarhičnim in uporniškim duhom. Brat Lycarion je bil zadolžen za vzgojo in izobraževanje otrok delavcev v evangeljskih vrednotah, kar je bilo popolnoma v nasprotju s šolo, ki so jo zagovarjali anarhisti, tj. zapriseženo protiversko in zlasti protikrščansko šolo. Za brata Lycariona vzgoja ni bila le predajanje pojmov, temveč resnično dejanje ljubezni in služenja, ki vključuje podaritev samega sebe, da bi drugi rasel. Zato lahko na njegovo mučeništvo gledamo kot vrhunec in pečat njegovega življenja, kot krono njegove doslednosti življenja in zvestobe poklicanosti k maristom. To je prepoznal tudi eden izmed njegovih sobratov, ki je dejal: “Celotno redovno življenje tega brata je bilo tako zgledno, da si ga je zaslužil končati z mučeništvom.”«
V nadaljevanju homilije je kardinal Semeraro spomnil na prebrane evangeljske besede ter izpostavil, da sovražiti svoje življenje ne pomeni zaničevati ga, ampak ga ne zadrževati sebično zase, ne skrbeti samo za lasten interes, temveč poskrbeti, da obrodi sad z darovanjem samega sebe. Kot odgovor na vprašanje »^Kako naj postanemo sposobni vsega tega?«, je prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov navedel Jezusove besede v evangeliju: »Če hoče kdo meni služiti, naj hodi za menoj.« (Jn 12,26). »Naj hodi za menoj … To je bistveno. Biti z Jezusom pomeni nikoli ne biti pri miru na določenem kraju, saj je on vedno na poti. Biti z Jezusom pomeni slediti mu. Tega se je naučil naš blaženi. Da bi mu sledil, je zapustil svojo deželo; da bi mu sledil, je bil pokoren delikatnemu vzgojno-izobraževalnemu delu na področju spodbujanja človeka in krščanske formacije; da bi mu sledil, je skrbno varoval tiste, ki so mu bili zaupani; da bi mu sledil, je sprejel, da se bo kot on povzpel na križ. Drugače tudi ni moglo biti, saj je Jezus na koncu dejal: “Naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik” (Jn 12,26)«.
Kardinal Semeraro je homilijo med beatifikacijo v Barceloni sklenil z naslednjimi besedami: »Tudi mi, Gospod, ti želimo slediti. Vendar pa pogosto mislimo, da lahko to storimo, kjer, kakor in kadar hočemo, in ne tako, da izpolnjujemo tvojo voljo. Zahvaljujemo se ti, da si nam podaril blaženega Lycariona, da lahko v njegovem življenju najdemo zgled, kako naj ti sledimo, ter po njegovi priprošnji dobimo pomoč, da bi se tudi v nas uresničil tvoj načrt zveličanja«.
Vir

Views: 0