sveti Gorazd, Kliment, Naum in drugi učenci sv. Cirila in Metoda

Pomembno delovanje sv. Cirila in Metoda med Slovani so nadaljevali njuni učenci. Škof Metod je imel ob svoji smrti precejšnje število dobro izobraženih učencev, ki so že opravljali razne cerkvene službe. Metodov življenjepis imenoma označuje samo enega, Gorazda, ki ga je Metod želel imeti za svojega naslednika. Zaradi nasprotovanja nemških misijonarjev se to žal ni zgodilo in so bili učenci pregnani iz Panonije. Tako so nadaljevali z oznanjevanjem med drugimi slovanskimi narodi. Grški življenjepis sv. Klimenta pa omenja poleg samega Klimenta Ohridskega še Nauma in Angelarja, ki so bili doma iz Bolgarije ali slovanske Makedonije, kamor so se po Metodovi smrti tudi vrnili.
Vir

V Ohridu (v današnji Makedoniji), sveti Kliment, škof v Drami, znamenit po znanju in svetih znanostih, ki je nudil luč vere bolgarskemu ljudstvu. Z njim se spominjamo svetega škofa Gorázda, Nahuma, Sava in Angelárija, ki so v Bolgariji nadaljevali delo svetih Cirila in Metoda.
Vir

Slovanom dobro znana svetnika Ciril in Metod morda ne bi bila tako uspešna, če ne bi vzgojila svojih učencev, ki so njuno delo širili po Evropi in pri tem prestali mnogo preizkušenj, saj so bili preganjani. Hvaležno se jih spominjamo 27. julija, na dan smrti sv. Klimenta Ohridskega leta 916. Sveta brata sta na povabilo kneza Rastislava prišla leta 863 na Moravo, kjer sta bila lepo sprejeta, ker so ljudje razumeli jezik, prevzela jih je tudi liturgija, izvemo iz življenjepisa, ki so ga napisali njuni učenci. Z njima so prišli Kliment, Naum, Angelarij in Sava. »Metod se je po Cirilovi smrti, leta 869, vrnil v Panonijo in na Moravsko, kjer je do smrti leta 885 z velikimi napori misijonaril in vzgojil veliko učencev. Ko so bili po njegovi smrti učenci izgnani, so šli v Bolgarijo in Makedonijo. Iz Ohrida se potem širi starocerkvenaslovanščina med Srbe, iz Bolgarije pa v Ukrajino in Rusijo, med Hrvati pa so do 19. stoletja ostali in vztrajali ‘glagoljaši’,« je o učencih povedala prof. Martina Orožen v pogovoru za Družino leta 2013, ob praznovanju 1150. obletnice prihoda Cirila in Metoda na Moravsko.

Sv. Gorazd
Sv. Gorazd ali Moravana, kot ga imenuje Kliment v življenjepisu, je bil potomec slovenskih prednikov, prvi in doslej edini slovenski svetnik, piše o njem Franc Perko v Letu svetnikov. Bil je izredno nadarjen in je obvladal slovanski, grški in latinski jezik, zato ga je Metod določil za svojega naslednika. »Pokazal jim je enega svojih zvestih učencev po imenu Gorazd rekoč: »Ta je vaše dežele svoboden mož, pa dobro poučen v latinskih knjigah, pravoveren. To bodi vaša volja in vaša ljubezen, kakor tudi moja.« Po Metodovi smrti se je začelo na Moravskem preganjanje slovanskih duhovnikov in Gorazd je moral zapustiti deželo. Kam je odšel po izgonu, ni znano. Ne vemo niti tega, kje je umrl in kje je bil pokopan.

Sv. Kliment Ohridski
O sv. Klimentu Ohridskem je znanega več. Rodil se je med letoma 830 in 840, najbrž v slovanskem delu grške pokrajine Makedonije. V duhovnika je bil posvečen v Rimu, potem pa je z Metodom šel na Moravsko. Po Metodovi smrti je bil med voditelji slovanskih duhovnikov. Ko so bili izgnani iz Moravske, je skupaj z Naumom, Angelarjem in drugimi prišel v Bolgarijo, kjer ga je kralj Boris postavil za učitelja. Dal mu je tudi bogate darove, da je lahko sezidal samostan in cerkev v Ohridu. Tam je s sodelavci ustanovil šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. V tej šoli so uporabljali glagolico; v severovzhodni Bolgariji pa je škof Konstantin leta 893 namesto nje uvedel lažjo pisavo, ki po sv. Cirilu nosi ime cirilica, in je pozneje izrinila glagolico. Enostavnejšo cirilico sta izoblikovala Kliment in Naum. Kliment je tudi plodovito književno deloval. Napisal je cerkvene govore, življenjepise cerkvenih očetov in pesmi. Nekateri njegovi spisi so se ohranili. Na stara leta se je umaknil v samostan ob Ohridskem jezeru, kjer je 27. julija leta 916 umrl. Ko so Turki cerkev sv. Pantalejmona leta 1396 spremenili v mošejo, so Klimentove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Matere božje, ki so jo poslej imenovali kar cerkev sv. Klimenta., in tam je pokopan še danes.
Vir

Srbska, makedonska in bolgarska (pravoslavna) Cerkev že dolga stoletja slavijo spomin glavnih učencev svetih bratov Cirila in Metoda, blagovestnikov Slovanov, ki so morali po letu 885, ko je umrl sveti Metod, zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske in so se naselili na slovanskem jugu.V svetniškem koledarju omenjenih Cerkva najdemo imena sv. Gorazda, Klimenta, Nauma, Angelarja in Sava. Zdaj jih je v svoj prenovljeni koledar sprejela tudi katoliška Cerkev in njihov spomin slavimo 27. julija, na dan smrti sv. Klimenta Ohridskega leta 916.
Nas Slovence mora posebej zanimati sv. Gorazd. Klimentov življenjepis ga imenuje Moravana. Utegnil bi pa biti tudi iz skupine tistih petdesetih učencev, ki jih je svetima bratoma dal panonski knez Kocelj. Po poreklu je bil Gorazd potomec naših slovenskih prednikov, “prvi in doslej edini slovenski svetnik”, piše o njem Franc Perko v Letu svetnikov. Bil je izredno nadarjen in je obvladal slovanski, grški in latinski jezik, zato ga je Metod določil za svojega naslednika. Po Metodo vi smrti se je začelo na Moravskem preganjanje slovanskih duhovnikov in Gorazd je moral zapustiti deželo. Kam je odšel po izgonu, ni znano. Nekateri viri trdijo, da je deloval na Poljskem, drugi ga postavlja jo v Dalmacijo, kjer naj bi utrdil glagolsko bogoslužje. Tretji viri poročajo, da ga je carigrajski patriarh kot Metodovega naslednika posvetil v škofa in ga pozneje poslal oglejskemu patriarhu, da je deloval med Slovani tega patriarhata. Vendar so to le domneve. Ne vemo niti tega, kje je umrl in kje je bil pokopan. Dejstvo, da ga je svetniški nadškof Metod izbral za svojega naslednika in da so ga Metodovi učenci v Bolgariji začeli častiti kot svetnika, priča, da je bil res svetniški mož.

Drugi najpomembnejši učenec sv. Cirila in Metoda je bil sv. Kliment Ohridski. O njem je ohranjenih največ podatkov. Rodil se je med letoma 830 in 840, najbrž v slovanskem delu grške pokrajine Makedonije. V duhovnika je bil posvečen v Rimu, potem pa je z Metodom šel na Moravsko. Po Metodovi smrti je bil med voditelji slovanskih duhovnikov. Ko so bili izgnani iz Moravske, je skupaj z Naumom, Angelarjem in drugimi prišel v Bolgarijo, kjer ga je kralj Boris postavil za učitelja. Dal mu je tudi bogate darove, da je Kliment lahko sezidal samostan in cerkev v Ohridu. Tam je s sodelavci ustanovil šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. V tej šoli so uporabljali glagolico; v severovzhodni Bolgariji pa je škof Konstantin leta 893 namesto nje uvedel lažjo pisavo, ki po sv. Cirilu nosi ime cirilica, in ta je kasneje povsod izrinila glagolico.
Kliment je tudi plodovito književno deloval. Napisal je lepe in lahke cerkvene govore, pisal je življenjepise cerkvenih očetov in zložil je več pesmi. Nekateri njegovi spisi so se ohranili. Na stara leta se je umaknil v samostan ob Ohridskem jezeru, kjer je 27. julija leta 916 umrl. Ko so Turki cerkev sv. Pantalejmona leta 1396 spremenili v mošejo, so Klimentove posmrtne ostanke prenesli v cerkev Matere božje, ki so jo poslej imenovali kar cerkev sv. Klimenta, in tam je pokopan še danes.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 285

sveti Simeon Stilit Starejši – puščavnik

sveti Simeon Stilit - puščavnikImena: Simeon, Simon, Sima, Sime, Simeun, Simo, šeime, šeimej, šeimen, Simona, …
Rodil se je proti koncu 4. stoletja v majhni vasi na meji med Sirijo in Kilikijo. Do 13. leta je mladost prebil večji del kot ovčji pastir. Kakor mnoge menihe njegove dobe je tudi njega zvabila božja beseda, ki jo je slišal v cerkvi. Bili so Jezusovi blagri. Te besede so ga tako pretresle, da je začel otroško moliti, se postiti in pokoriti. Sklenil je, da se bo naučil čisto živeti in vse potrpeti. V sklepu pa so ga podprle nenavadne sanje. Sanjalo se mu je, da koplje temelj za novo hišo. Vsakokrat, ko je hotel nehati, je zaslišal glas: “Še globlje!” Ko je bil temelj dovolj globok, je dobil naročilo, naj zdaj zida, kolikor visoko hoče.
Po teh sanjah je Simeon pustil očetovo čredo in odšel k menihom v bližnji samostan, kjer je dobil osnovne nauke o asketskem življenju in o Svetem pismu. Videl pa je tudi trdo, skoraj divje trdo življenje spokornikov po navadi tedanjih sirskih menihov. Po dveh letih je odšel v samostan blizu Antiohije v Siriji, kjer je sila askeza še ostrejša. Tu se je Simeon še bolj poglobil v Sveto pismo, sprejel nove vaje v ponižnosti in potrpežljivosti. Čeprav so že samostanska pravila zahtevala huda telesna pokorila, je Simeon še huje mrtvičil svoje telo. To mučenje je v začetku zbujalo občudovanje, kmalu pa tudi nejevoljo celo pri najbolj spokornih menihih. Samostanski predstojnik ga je opozoril, naj ne pretirava. Nič ni opravil, zato ga je odslovil.
Simeon je odšel v bližnjo vas in hotel živeti kot puščavnik. Zaprl se je v kočo, in ker je bilo pred začetkom postnega časa, se je dal v celico zazidati. Hotel je po Gospodovem zgledu 40 dni ostati brez hrane in pijače. Njegov duhovni voditelj Bassus mu je to odsvetoval, češ, da je to “poskus samomora”. Ker pa je le vztrajal pri nameri, mu je Bassus postavil v celico vrč vode in deset hlebov kruha. Ob koncu posta je prišel v celico in vse našel nedotaknjeno, Simeon pa je na pol mrtev ležal na tleh. Tako je poslej obhajal postni čas do svoje smrti.
Veliko ljudi je prihajalo k njemu. Da bi si omejil življenjski prostor in bi se ognil vsem, ki so ga motili, je prišel na nenavadno misel. Postavil si je stolp, najprej nizek, v naslednjih letih pa ga je višel tako, da je bil nazadnje visok kakšenih dvajset metrov, ploščad pa je merila dva kvadratna metra. Ograj je bilo le toliko, da ni mogel pasti z njega. Na stolpu je stoje prebil dvajset let, povrh pa dolgo z obema nogama tako prikovan, da se ni mogel ganiti. V celem je skoraj štirideset let prebil na stolpu. Kaj ga je pripravilo do tega nenavadnega načina pokore, kljub domnevam ne vemo zanesljivo.
Simeon je umrl okoli leta 460, klečeč na svojem stolpu. Tretji dan ga je eden izmed njegovih učencev našel mrtvega. Na kraju njegovega življenja so postavili svetišče, katerega razvaline je še danes mogoče videti.
Goduje 27.julija, ponekod 5. januarja.
Vir

Blizu Antiohije (v Siriji), sveti Simeón, menih, ki je mnoga leta živel stoje na stebru. Od tod je prejel ime Stilit, katerega življenje in vedenje je bilo čudovito.
Vir

Že v svojem času Simeon z nenavadnim načinom asketskega in spokornega življenja ni bil povsem razumljen, z očmi današnjega človeka pa se zdi vse, kar je ta nenavadni svetnik počel, ne samo norost, pač pa preprosto nekaj nemogočega. A verodostojnih zgodovinskih prič o njem je toliko, da noben dvom ni upravičen. Velja za ustanovitelja puščavništva na stebru, na stolpih stoječih menihov, t. i. stilitov ali stolpnikov. Sam je na 20 metrov visokem stolpu preživel skoraj 40 let v molitvi, zamaknjenju, pa tudi svetovanju množicam, ki so se s svojimi težavami zgrinjale k njemu.
Ime: Simeon ali Simon izhaja iz hebrejskega imena Šimon. Povezujejo ga s hebrejsko besedo šama, ki pomeni »poslušati, uslišati«. Vzdevek stilit pa izhaja iz grške besede (stylos), ki pomeni steber, stolp, torej »stolpnik«.
Rodil se je proti koncu 4. stoletja, najverjetneje okoli leta 390 v majhni vasi Sis v Kilikiji, na meji s Sirijo, danes Turčija, umrl pa 2. septembra 459 v Kalat Semanu v Siriji.
Družina: Rodil se je v preprosti, verni kmečki družini. Imel je več bratov, ki pa so vsi pomrli, tako da je do svojega trinajstega leta kot pastir moral skrbeti za domače ovčje črede.
Sodobniki: opat Heliodor, škof Teodoret, cesar Teodozij II. in njegova sestra sv. Pulherija, sv. Genovefa.
Stiliti: Simeon Stilit mlajši, Danijel Stilit, sveti Alupius, sveti Luka mlajši.
Zavetnik: Velja za zavetnika pastirjev.
Sanje: Na začetku poklicanosti je imel nenavadne sanje: sanjalo se mu je, naj koplje temelj za novo hišo. Vsakokrat, ko je hotel nehati, je zaslišal razločen glas: »Še globlje!« Ko je bil temelj dovolj globok, je dobil naročilo, naj zdaj zida, kolikor visoko hoče.
Kreposti: Njegov asketski in spokorni način življenja je mejil na norost in »samomor«: s telesno pokoro je do skrajnosti mučil svoje telo in se s tem vadil v ponižnosti in potrpežljivosti. Samega sebe je imel za najmanjšega in najmanj vrednega od vseh ter se imel za največjega grešnika. Do vseh, ki so prihajali k njemu, je bil prijazen, mil in ljubezniv.
Upodobitve: Upodabljajo ga vedno kot puščavnika v meniški kuti na stebru. Včasih na stebru ob njem stoji Simeon Stilit mlajši, pod stebrom pa lahko vidimo različne ljudi.
Goduje: Datumi njegovega godu se razlikujejo: v zahodni pravoslavni Cerkvi goduje 1. septembra, ponekod drugod pa 5. januarja oz. 25. ali 27. julija.
Grob: Pokopali so ga najprej v veliki cerkvi v Antiohiji, nato pa so ga prenesli v posebno, njemu v čast zgrajeno kapelo. Na kraju, kjer je živel, so postavili božjepotno svetišče, katerega mogočne razvaline in podstavek njegovega stebra so vidne še danes.
Misel: »Steber je bil za tega drugega Joba, kar je bilo gnojišče za prvega.«
Vir

Views: 94

sveti Urs iz Lochesa – opat

V Loches-u [lóšeju] (nad reko Indre v tourski [túrski] pokrajini, v Galiji), sveti Urs, opat, oče mnogih samostanov, čudovit po vzdržnosti in drugih krepostih.
Vir

Gregor nam prikazuje tudi precej primerljiv primer Ursusa, domačina iz Cahorsa. Ursus je odšel na območje Bourgesa, kjer je ustanovil tri samostane, v Tausiriacusu, Oni in Pontiniacusu, ki naj bi se nahajali v bližini Châteaurouxa (Toiselay in Heugnes, tretjega ni mogoče najti). Ursus je ostal odgovoren za svoje ustanove in tam pustil priorja. Nato je odpotoval v okolico Toursa in ustanovil samostan v Senaparii (Sennevières), ki ga je zaupal priorju Leobatiju; nazadnje je ustanovil samostan v Loccisu (Loches) “na osamljeni vzpetini, na kateri danes dominira utrdba z istim imenom kot samostan. Tam je zbral skupnost in se v srcu odločil, da ne bo šel v noben drug kraj”. (Gregor iz Toursa, Pietri 2016: c. XVIII, 1, str. 253). Zdi se, da to sedentarizacijo spremlja velik preobrat v samostanski disciplini, zlasti v zvezi z martinskim eremitizmom. Ursus je želel, da bi celotna skupnost menihov delala z lastnimi rokami in se preživljala z zemljo. To je bil očitno ekonomski preobrat v primerjavi s prvotnim Marmoutierjem, kjer je morala brate vzdrževati lokalna Cerkev. Ta gospodarska skrb je zelo očitna tudi v sporu, ki je izbruhnil med Ursusom in vizigotskim uradnikom Silarijem, ki je bil odvisen od kralja Alarica. To se je zgodilo konec 5. stoletja ali v začetku 5. stoletja. Ursus si je zamislil, da bi bratom prihranil težave, ki so jih imeli s spreminjanjem pšenice v moko s pomočjo ročnih mlinskih kamnov. Zgradil je vodni mlin na reki Indre, naredil je vodni tok in vgradil kolo. Posel je bil tako uspešen, da je vzbudil zavist Silarija, ki je želel mlin postaviti za svojega. Ursus je to zavrnil. Silarij je nato zgradil še en mlin takoj ob reki, tako da se Ursov mlin ni mogel več vrteti. Ursus je prosil vse svoje menihe vse do Berryja, naj molijo, in čez tri dni se je mlin spet začel vrteti. Na poti do reke Indre je Ursus ugotovil, da o Silarijevem mlinu, ki ga je v celoti odplaknilo, ni več sledu.
FR

Views: 7

blaženi Anton Francisco – redovnik, duhovnik in mučenec

Indijski mučenec Anton (António) Francisco (1551–1583) je umrl že po nekaj mesecih misijonskega dela. Doma je bil iz Coimbre na Portugalskem. Za delo v misijonih ga je pritegnil zgled patra Ignacija de Azevedo, mučenca na poti v Brazilijo. V Goo je prišel leta 1581 skupaj s patrom Alfonzom Pacheco, ki je prišel zbirat misijonarje za Indijo. Posvečen je bil v Goi, nato pa poslan na otoke Molucca. Ker pa se je ladja, s katero je hotel oditi tik pred odhodom pokvarila, je odšel v Orlim, ki je bil del misijona Salsette.
Vir

V Salsetti (v Indiji), blaženi mučenci: Radúlf Aquaviva, Alfons Pacheco [pačéko], Peter Berna, Anton Francisco [francisko], duhovniki, in Frančišek Aranha [aránja], redovnik, iz Družbe Jezusove, ki so bili umorjeni od nevernikov zaradi povišanja križa.
Vir

Views: 4