sveti Avstind – škof

sveti Avstind - škofV Auch [óš] (v Akvitániji), sveti Avstínd, škof, po delu katerega je bila zgrajena Božja hiša, stolnica, in prečiščene navade ljudstva.
Vir

Views: 6

sveti Giorgio (Jurij) Preca – duhovnik

Giorgio PrecaGiorgio (Jurij) Preca se je rodil 12. februarja 1880 v Valletti na Malti. Leta 1888 se je njegova družina preselila v kraj blizu Hamruna. Ko je bil star 17 let, se je spoznal s profesorjem na liceju, patrom Ercolom Mompalaom. Ta mu je dejal: »Preca, ko odrasteš, ti bodo ljudje, ki cenijo Boga, pomagali. Prav tako boš ti podpiral njih. V njih boš ti našel svojo srečo in oni v tebi svojo«. Po zaključku šolanja na liceju je Giorgio vstopil v semenišče na Malti. Želel je postati duhovnik.
Njegov spovednik, pater Aloysius Galea, je umrl aprila 1905. Preca je obširno opisoval, kako se mu je ta pet dni po smrti prikazal in mu dejal: »Bog te je izbral, da bi učil te ljudi.« Giorgija je ta misel navduševala. Napisal je pravilo v latinskem jeziku, ki ga je želel poslati papežu Piju X. v potrditev. Nameraval je sklicati skupino sedmih stalnih diakonov v vsaki župniji, ki bi s pomočjo laičnih pomočnikov skrbeli za Božje ljudi in njihovo utrjevanje v veri. Okoli leta 1905 se je v Hamrunu srečal s skupino mladih. Povabil jih je na duhovna srečanja, ki jih je organiziral sam. Za voditelja te skupine je določil Eugenia Borga, ki je kasneje postal prvi predstojnik Societas Doctrinae Christianae.
Nekaj mesecev pred posvečenjem v duhovnika je hudo zbolel in bi skoraj umrl. Na priprošnjo svetega Jožefa je sicer ozdravel, vendar ni ostal brez posledic. Desna stran njegov pljuč je ostala trajno oslabljena. V duhovnika je bil posvečen decembra 1906. Novo mašo je daroval na Božič v župnijski cerkvi Svetega Kajetana v Hamrunu.
Mlad duhovnik več tednov ni upal iz hiše, razen ko je daroval svete maše. Po sveti maši se je umaknil v majhno sobico na podstrešju, kjer je dneve preživljal v premišljevanju in kontemplaciji. Janurja 1907 je zopet poklical tisto skupino mladih, s katero so imeli duhovna srečanja. Skupina je kmalu najela prostor, v katerem so se prvič srečali 7. marca 1907. Ta datum velja za začetek delovanja Societas Doctrinae Christianae ali Družbe krščanskega nauka. Člani družbe so bili laiki, ki so se posvečali apostolatu kateheze. Temelj njihovega dela so bila načela katoliške vere, vodila pa jih je tudi misel Učitelj, o da bi ves svet sledil Evangeliju. Ženska veja družbe je bila ustanovljena leta 1910.
Giorgio PrecaIstega leta je Preca doživel zelo močno mistično izkušnjo, ki jo je vzbudilo nenavadno prikazovanje Jezusa. Nekega jutra, ko je hodil po soseščini, je namreč nenadoma zagledal 12-letnega dečka, ki je porival voz, na katerem je bila vreča, polna gnojila. Deček se je obrnil k duhovniku in mu dejal: »Pomagaj mi.« Ko je Preca položil svojo roko na voz, je občutil nenavadno duhovno sladkost. Nikoli zatem pa se ne mogel spomniti, kam sta šla in kaj se je zgodilo dečku. Kasneje je razumel, da je deček bil Jezus. Začutil je tudi prošnjo Boga, naj mu s svojimi privrženci pomaga vzgajati ljudi v njegovem vinogradu.
Člani Družbe krščanskega nauka so sledili preprostemu evangeljskemu življenjskemu slogu. Posvečali so se premišljevanju in molitvi. Pri slednji so uporabljali kratke molitvene obrazce, molili pa so v enakomernih presledkih tekom dneva. Mlade so eno uro na dan učili katehezo. Leta 1909 je Družba preživljala težke čase. Preca je namreč dobil odlok, ki mu je narekoval, naj zapre svoja središča. S težkim srcem, toda brez obotavljanja, je začel izpolnjevati ukaze, dokler niso okoliški duhovniki protestirali pri cerkvenih oblasteh in dosegli, da se odlok prekliče.
Od leta 1914 do leta 1915 so številni časopisi v svojih prispevkih opravljali, pa tudi blatili Družbo krščanskega nauka. Škof Mauro Caruana je zato znotraj družbe odredil preiskavo. Končno poročilo je bilo naklonjeno ustanovitelju družbe in njegovim posnemovalcem. Škof Caruana je tako 12. aprila 1932 Družbo krščanskega nauka priznal tudi po cerkvenem zakonu. Sčasoma se je razširila v druge države, tudi v Avstralijo, Anglijo, Albanijo, Sudan, Kenijo in Peru. Leta 1952 je papež Pij XII. Giorgia Preco imenoval za osebnega komornika z nazivom monsinjor. Naziv je obdržal šest let, do papeževe smrti. Umrl je 26. julija 1962 na Malti. Papež Janez Pavel II. ga je 9. maja 2001 razglasil za blaženega.Giorgio Preca se je na malteških otokih trudil oznanjevati Evangelij in širiti evangeljske vrednote. Napisal je vrsto knjig v malteškem jeziku. Izdal je tudi veliko knjižic z molitvami za osebno uporabo svojih privržencev. Nedvomno je bil velik apostol Božje besede, še posebej Evangelija, ki ga je pogosto imenoval Glas ljubljenih. Med drugim je razširjal misel In beseda je človek postala (Janez 1: 14). Nikoli se ni bal odprto pridigati o smrti, sodbah, peklu in nebesih. V trdnem prepričanju, da je Bog pravičen, je oznanjal njegovo neskončno milost. Ljudje so se k njemu zatekali po nasvete ali besede spodbude. Verovali so v njegove priprošnje. Obstaja tudi mnogo pričevanj o ozdravljenjih na njegovo priprošnjo. Obdarjen je bil z mnogimi nadnaravnimi darovi, vključno z videnjem v srca ljudi in poznavanjem prihodnosti. Znan je bil po veliki ponižnosti, ubogljivosti, dobrotljivosti in velikodušnosti.
Vir

»Slavimo te, Devica Marija, ti si polna milosti, ti si Devica – Mati. Prosimo te, posreduj za nas pri Kristusu. Vse stvari se ti klanjajo, saj je Vsemogočni v resnici zate storil velike stvari. Bog Oče ti je dal nebo in zemljo. Bog Sin ti je bil pokoren. Bog Sveti Duh ti je dal najvišje dostojanstvo, ki ga je Bog lahko kdajkoli dal kakšnemu bitju.« (molitev svetega Jurija Preca)
IME: Gorg izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios, ki ga pove­zu­jejo z grško besedo georgos, zloženo iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«. Georgos je torej »poljedelec, kmetovalec; vinogradnik, viničar«.­
Rojen: 12. februarja 1880.
Kraj rojstva: Valletta, glavno mesto Malte.
Umrl: 26. julija 1962.
Kraj smrti: Mesto Santa Venera, prav tako na Malti.
Družina: Bil je sedmi od devetih otrok v družini Vincencija in Natalije, roj. Ceravolo. Oče je bil sprva trgovec, nato pa je deloval kot sanitarni inšpektor, mati pa je bila učiteljica.
Bolezen: Zaradi številnih bolezni, ki jih prebolel v otroštvu, je bil precej šibak otrok. Ko je bil star pet let, so ga v pristanišču rešili čolnarji, da ni utonil, malo pred posvečenjem pa je na smrt zbolel zaradi težke pljučne bolezni, a je na priprošnjo sv. Jožefa ozdravel.
Študij: Študiral je najprej na državnem liceju, nato pa vstopil v semenišče. Bil je zelo nadarjen, zlasti za latinščino, poleg nje je študiral še angleščino in italijanščino.
Duhovni voditelj: Prvi, ki je odločilno vplival na njegov poklic, je bil profesor na liceju, p. Ercole Mompalao, poleg njega pa še frančiškan br. Diego Bonano ter njegov duhovni voditelj in spovednik p. Alojzij Galea.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen 22. decembra 1906, novo mašo pa je imel na božič v župnijski cerkvi sv. Kajetana v Hamrunu.
Tretji red: 21. julija 1918 je bil sprejet v karmeličanski tretji red in prevzel ime Franc.
Ustanovitelj: Bil je priljubljen in iskan spovednik in pridigar. Okoli sebe je zbiral katehete in začel ljudi, zlasti mlade iz delavskega razreda, poučevati katekizem. Zanje je organiziral duhovna srečanja, 7. marca 1907 pa je začel z delom v okviru »Societas Doctrinae Christianae«, Družbe krščanskega nauka.
M.U.S.E.U.M.: Gre za geslo oz. vodilo družbe: Magister Utinam Sequator Evangelium Universus Mundus! »Učitelj, naj ves svet sledi evangeliju!«
Poslanstvo: Člani družbe so laiki (imajo tudi žensko vejo), ki se posvečajo apostolatu kateheze. Danes delujejo na Malti, v Avstraliji, Albaniji, Angliji, Keniji, Peruju, na Poljskem in na Kubi.
»Skrivnosti luči«: Določil je pet skrivnosti iz Jezusovega življenja, ki so podlaga svetlemu delu rožnega venca.
Dela: Napisal je več kot sto različnih knjig in molitev, številne v malteškem jeziku.
Zavetnik: Malte, katehetov in Družbe krščanskega nauka, ki jo je ustanovil.
Goduje: 26. julija.
Beatifikacija: Sv. papež Janez Pavel II. ga je 9. maja 2001 razglasil za blaženega, papež Benedikt pa 3. junija 2007 za svetnika.
Vir

V Valletti (na otoku Malta), blaženi Jurij Preca, duhovnik, ki je bil z ljubeznijo vdan službi katehetske vzgoje dečkov. Ustanovil je Družbo krščanskega nauka, za skrbno pričevanje za Božjo besedo med ljudstvom.
Vir

Views: 18

blaženi Tit Brandsma – duhovnik, redovnik in mučenec

V koncentracijskem taborišču Dachau (blizu Münchna na Bavarskem, v Nemčiji), blaženi Tit Brandsma (Anno Sjoerd), duhovnik in mučenec iz Karmeličanskega reda, po rodu Nizozemec, ki je ravnodušno pretrpel vse vrste težav in mučenj za Cerkev in obrambo človeškega dostojanstva. Nudil je zgled izredne ljubezni, tako do sojetnikov, kot tudi do samih rabljev. († 26. julij 1942)
Vir

Views: 1

sveti Joahim in Ana – starša Device Marije

Joahim in AnaAtributi: knjiga ali svitek, golob ali jagnje
Imena: Joahim, Ana, Anka, Anica, Ancka, Hana, Nana …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 58 cerkva sv. Ane
Oba sta bila kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Kmalu po poroki sta razdelila svoje premoženje na tri dele: za svetišče, za ubožce in za njuno preživnino. Nista pa imela otrok, ki sta si jih zelo želela. Ana je kakor svoj čas Ana, mati preroka Samuela, molila v Gospodovi hiši, naj se Gospod ozre nanjo in ji da sina, ki ga bo Bogu darovala vse dni svojega življenja.
Izročilo pripoveduje, da je angel zakonca potolažil in jima razodel, da bosta dobila hčer, ki bo v veselje vsemu človeštvu; dasta naj ji ime Marija. Razodeta verska resnica pa je, da je bila Marija, Anina in Joahimova hči, spočeta brez madeža izvirnega greha. Voščimo srečo zaradi te odlike srečnim staršem! Štirinajst dni po rojstvu sta Joahim in Ana dala svoji hčerki ime Mirjam, po naše Marija.
Stara poročila vedo povedati, da sta starša peljala Marijo še čisto mlado v tempelj, jo Bogu darovala, kakor sta se bila zaobljubila, in jo v Jeruzalemu dala v tempeljski zavod za deklice, sama pa sta se vrnila domov. Kako sta se potem veselila tistih dni, ko sta vsako leto za tri velike judovske praznike romala v Jeruzalem, da bosta spet videla svojo drago hčer.
Beseda Ana pomeni po slovensko »milina«. Jezusova stara mati je res morala biti sama milina, da je bila vredna roditi in vzgajati samo božjo Mater. Milina ji je bila pač tudi razlita prek obličja.
Ano upodabljajo, ko razlaga Mariji Sveto pismo; zelo mnogo podob in kipov jo kaže kot sv. Ano »Samotretjo«, ko objema svojo hčer Marijo in dete Jezusa. Kako je Ana priljubljena svetnica, dokazujejo številna krstna imena po vsem svetu.
Na Slovenskem je njej posvečenih več farnih in podružničnih cerkva, imamo pa tudi več božjih poti sv. Ane.
Prvi življenjepis Marijinih staršev Ane in Joahima sega v drugo stoletje in ga je v apokrifnem »Jakobovem protoevangeliju« popisal spreobrnjen Jud, ki ni poznal Svete dežele. Kljub temu, da je zato v tem in kasnejših življenjepisih veliko nezanesljivih podatkov in legend, pa nam vendarle vsaj malo približa življenje družine, v kateri se je rodila Jezusova mati Marija. Oba, Ana in Joahim, naj bi bila kraljevega, Davidovega rodu. Bila sta pobožna in plemenitega značaja, zato sta kmalu po poroki svoje premoženje razdelila na tri dele: enega sta namenila za svetišče, drugega za ubožce, tretjega pa sta obdržala za svoje preživetje. Bog je tudi njiju preizkušal s »sramoto« nerodovitnosti: dvajset let nista imela otrok. Zaobljubila sta se, da ga bosta, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal potomca, posvetila njemu. Zadnja žalostna preizkušnja je Joahima doletela, ko je veliki duhovnik odklonil njegov daritveni dar prav zaradi tega, ker z ženo nista dala izvoljenemu narodu potomcev. Potrt in osramočen se je za štirideset dni zatekel k svoji čredi v puščavo. Tu se je postil in molil k Bogu. V tem času se Ani na vrtu prikaže angel in ji razodene, da so njene molitve uslišane, saj ji bo Bog dal otroka, po katerem bo njen rod blagoslovljen po vsem svetu. Podobno razodetje doživi tudi Joahim, ki se nato vesel vrne k svoji ženi. »Znamenito« je njuno srečanje, objem in poljub pri tempeljskih zlatih vratih v Jeruzalemu. Deklici, ki se jima je rodila, sta dala ime Marija ter jo skrbno vzgajala. Izročilo pravi, da sta jo, tri leta staro, izročila v varstvo duhovnikov v templju. Njuna vloga je bila s tem dopolnjena, začelo pa se je poslanstvo njune hčerke Marije: postala je mati obljubljenega Mesija.
Ime: Ime Ana izhaja iz hebrejskega Hannah in pomeni »ljubkost, milina, milost, ljubezen, molitev«. Ime Joahim pa je sorodno hebrejskemu Jehohanan »Jahve je bil milostljiv«.
Rodila sta se v prvem stoletju, Ana v Betlehemu, Joahim pa v Nazaretu, kjer naj bi tudi umrla.
Družini: Oba, Ana in Joahim, sta bila kraljevega, Davidovega rodu. Legenda pravi, da je bila Ana rojena v Betlehemu staršema Stolanu in Emercijani iz Levijevega rodu.
Zavetnika: Sveta Ana je zavetnica Firenc, Innsbrucka in Neaplja, priporočajo se ji za srečno poroko in srečen zakon, za obdarjenost z otroki, za srečen porod; je zavetnica mater, vdov, gospodinj, delavk, hišnih delavcev, rudarjev, tkalcev, strugarjev, zlatarjev, rezbarjev, mlinarjev, kramarjev, vrvarjev, krojačev, pletilcev nogavic, klekljaric, slug; je priprošnjica za dež, proti neurju, za srečno zadnjo uro, pri iskanju izgubljenih predmetov. Sveti Joahim pa je zavetnik zakoncev, mizarjev in trgovcev z lanom.
Upodobitve: Ano upodabljajo kot starejšo ženo s pokrivalom, kako sede razlaga Mariji »sveto pismo« oz. jo uči; pogosto sta Joahim in Ana prikazana skupaj z Marijo, prav tako pogoste pa so upodobitve »Ane Samotretje«, ki ima ob sebi deklico Marijo, v naročju pa drži Jezuščka. Joahima upodabljajo s košaro z golobčkoma, ki ju je prinesel v svetišče, in s palico ter kot starčka z Marijo v naročju.
Njun god obhajamo 26. julija, ponekod 9. septembra
Vir

Čaščenje svetega Joahima in svete Ane
Dan po prazniku Marijinega rojstva, se naša Cerkev spominja: “Svetih in pravičnih Božjih staršev Joahima in Ane”. Kot starša Marije in prednika Jezusa Kristusa, jim Cerkev daje posebno čast. Zato jih imenujemo v naši liturgiji “Božji starši”. V njihovih molitvenih priprošnjah prosimo vsak dan za stabilnost cerkvenih služb.
Pri bogoslužjih v njihovo čast se Cerkev veseli njihovih praznikov, pohvali njihovo vlogo v zvezi z našo odrešitvijo, in jih poveličuje kot najbolj častitljive starše. “Pridite nocoj, ljubitelji praznika, da bomo peli stihe na predvečer 9. septembra, veseli pojte in spoštljivo cenite spomin na Joahima in Ano, ki je pošten par, ker sta nam rodila Božjo Mater, deviško čisto … O, blagoslovljen par, vi starši prevzvišeni, ker ste rodili najboljše od vseh bitij! Resnično, ti blagoslovljeni, Joahim, da ste Oče takšne Device! Blagoslovljena tvoja maternica, Ana, ker ste se darovala Materi našega življenja. Blagoslovljene prsi, ki so hranile z mlekom Tisto, ki je hranila Tistega, ki nahrani vsako bitje. Zato prosimo vas, blagoslovljeni, prosite Njega za odrešenje naših duš”.
Čaščenje svetega Joahima in Ano, se je začelo kmalu po namestitvi praznika Marijinega rojstva. V 6.stoletju so se pojavili templji v čast svete Ane. Cesar Justinijan I (527-565) je leta 550 posvetil v njeno čast cerkev v Bizancu (Istanbul). V istem stoletju so zgradili tempelj v njeno čast v Jeruzalemu, v mestu njenega rojstva. Ti cerkvi sta imeli velik vpliv na širjenje kulta staršev Device Marije, zlasti pa svete Ane. Njihov spomin Vzhodna Cerkev začenja častiti 9.septembra, ob koncu 6.stoletja. V njuno čast so bile napisane starodavne grške himne. V zapisih svetih Očetov, in zlasti pri svetem Epifaniju in pri svetem Janezu Damaščanu najdemo pohvale v čast sveti Ani.
Pod vplivom Vzhoda, se razvija kult svete Ane v 8.stoletju tudi na Zahod v Rim. To je postalo skupno po vsej Evropi, šele v 14.stoletju. Latinska Cerkev obhaja spomin na sveto Ano 26. julija, in na svetega Joahima 16.avgusta.
V našem cerkvenem koledarju, razen spomina na svetega Joahima in Ano na 9.september, imamo še dva praznika v čast svete Ane: 9.decembra – dan spočetja Device Marije, in 25.julija – dan njene smrti.
Krščanska ikonografija je posvetila veliko pozornosti staršem Device Marije. Pogosto lahko vidite ikono svete Ane z otrokom – Marijo v naročju, ali z obema staršema, ki vodita mlado Marijo v tempelj, da jo dasta v službo Bogu.
Vir

Spomin svetih: Joahima in Ane, staršev Brezmadežne Device, Božje Porodnice Marije, katerih imena so ohranjena v starih izročilih kristjanov.
Vir

Po novem svetniškem koledarju, veljavnem od leta 1969, danes skupaj godujeta Marijina starša, oče Joahim in mati Ana. Poprej je bil današnji dan posvečen le spominu matere Ane, očeta Joahima smo se spominjali 16. avgusta, dan po prazniku Marijinega vnebovzetja. Z združitvijo obeh godov je bolj poudarjena zakonska zveza, iz katere je izšel edinstveni otrok edino človeško bitje, ki je bilo že ob spočetju obvarovano madeža izvirnega greha.
Tako Joahim kakor Ana sta bila potomca kraljevega Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Ko sta se ta dva bogaboječa pravična človeka poročila, sta si silno želela otrok, kajti takrat je vsaka verna judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila obljubljenega Mesija. Pobožna zakonca sta vztrajala v zaupni molitvi in na stara leta sta le dobila tako želenega otroka hčerko Marijo-Mirjam.
Srečna starša Joahim in Ana sta hčerko imela pri sebi le tri leta, potem pa sta jo po zaobljubi izročila v varstvo in vzgojo duhovnikom. Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno.
Ime Ana v hebrejščini pomeni milost, ljubezen, molitev. Poleg Marijine matere je ime Ana imelo več svetopisemskih žena, med katerimi je najbolj slavna mati starozaveznega preroka Samuela, o kateri beremo v prvem in drugem poglavju Prve Samuelove knjige. Obe Ani sta si bili podobni v tem, da sta otroka izmolili in ga že pred rojstvom posvetili Bogu. Nič čudnega torej, da so se k sveti Ani, Marijini materi, zatekale po pomoč matere in nerodovitne žene, ki so videle svoje najvišje dostojanstvo v materinstvu.
Joahima upodabljajo s košaro, v kateri sta dva goloba, ki ju je bil prinesel v svetišče, in s palico. Časté ga kot zavetnika zakoncev in mizarjev. Ano pa umetniki najpogosteje prikazujejo, kako hčerki Mariji razlaga Sveto pismo. Mnogo podob in kipov jo kaže kot sveto Ano ‘Samotretjo’: v naročju velike svete Ane sedi manjša Marija, v Marijinem naročju pa je mali Jezus; ali pa sveta Ana stoji in v eni roki nosi manjšo Marijo, v drugi pa malega Jezusa. K sveti Ani so se zatekale, kot že rečeno, matere in nerodovitne žene ter opravljale pobožnost devetih prvih torkov po binkoštih, ker je bil torek sveti Ani posvečen dan. Priporočajo se ji za srečno poroko in skladen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, žene se ji posebej priporočajo za srečen porod in za blagoslov otrok. Pri nas je bila sveta Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele. Na Slovenskem je sveti Ani posvečenih nad 70 župnijskih cerkva in podružnic.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 923