V nedeljo, 10. novembra, je v portugalskem mestu Braga potekala zahvalna sveta maša za ekvipolentno (»enakovredno«) kanonizacijo škofa Bartolomeja Fernandesa de Martyribusa. Tovrstna kanonizacija pomeni, da papež odloči, da se določenega Božjega služabnika ali blaženega, ki se ga časti že dolgo in katerega junaške kreposti, mučeništvo ali čudeži so skozi zgodovino neprenehoma prisotni v izjavah oseb, vrednih vere, lahko začne častiti na ravni vesoljne Cerkve – in sicer brez uradnega postopka in brez običajne slovesne razglasitve. Včerajšnjo slovesnost je vodil kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je v homiliji predstavil lik škofa Bartolomeja.

Na začetku se je navezal na naslednje besede iz prebranega prvega berila, ko prerok Ezekiel pravi: »Kakor pastir išče svojo čredo, … tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce« (Ez 34,12). Dejal je, da v tem vidimo nenehno skrb Boga za svoje vernike ter udejanjanje njegovega usmiljenega načrta zveličanja. Kardinal Becciu je spomnil, da je Gospod to izpolnil tudi v ljudstvu nadškofije Braga, preko škofa Bartolomeja Fernandesa, ki ga je Janez Pavel II. razglasil za blaženega 4. novembra 2001.

Razlogi za ekvipolentno kanonizacijo

Nato je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov povedal razloge, zaradi katerih se je papež Frančišek odločil za ekvipolentno kanonizacijo. To so: »nadaljnja pričevanja, preko katerih je Bog želel proslaviti tega svojega služabnika, njegovo čaščenje onkraj meja nadškofije Braga, pomembnost njegove svetosti za Cerkev ter vpliv njegovega nauka na krščansko življenje in evangelizacijo. Lik dominikanca Bartolomeja Fernandesa de Martyribusa je izredno pomemben predvsem zaradi globine njegove teološke kulture in nauka«.

Udeležba na Tridentinskem koncilu

Kardinal Becciu je nadalje spomnil na »prizadevanje za reformo Cerkve in prenovo krščanskega življenja tega gorečega pastirja duš, ki je bil eden izmed najbolj vnetih in uglednih očetov na Tridentinskem koncilu, najpomembnejšem cerkvenem dogodku v 16. stoletju. Njegovo sporočilo je tudi danes zelo aktualno, posebej na doktrinalnem in pastoralnem področju, saj je bil mož molitve, veliki evangelizator in škof, ki je bil popolnoma predan osebam, ki so mu bile zaupane«.

Sodobniki so ga imeli za svetnika

»Svetnik, ki ga praznujemo danes, je bil po sledeh in zgledu cerkvenih učiteljev in velikih teologov duhovnik in pastir, ki je združeval ljubezen do znanosti in ljudske pobožnosti ter skrb za duhovne potrebe ljudi. Tako spominja na zgled, o katerem piše Ezekiel, ko pravi: “Na dobri paši bom pasel [svoje ovce], na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. … Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal” (vv. 14.16). Takšen je bil Bartolomej«, je poudaril kardinal Becciu in dejal, da so ga imeli njegovi sodobniki za svetnika, ko je bil še med njimi. Pri tem je navedel besede, ki jih je neki jezuit o njem zapisal takoj po njegovi smrti, 16. julija 1590: »Bil je zelo moder, svet in asketski mož, ki ga ne tegobe regije Trás-os-Motes niso ne soparna vročina ali oster mraz ali težave niso zaustavile pri njegovem poslanstvu čuječega pastirja Cerkve« (Pozicija, 1).

Resnični zgled pastirja

Bartolomej je bil po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov »resnični zgled pastirja, saj je sledil božjemu Pastirju v njegovi šoli. Jeseni leta 1557 je bil izvoljen za priorja samostana v Benfici, kjer je dal veliko pozornost notranjemu življenju. Ob koncu sklepne molitvene ure je zbiral sobrate novince in jih poučeval v molitvi. Poudarjal je, da je edini način, da se ohrani in okrepi zunanjega človeka, vztrajna notranja molitev, s pomočjo katere lahko okušamo, kako prijeten je Božji Duh, stvaritelj in izpopolnitelj tistega novega človeka, ki je poklican nadomestiti starega človeka. Tudi ko je postal škof, je še naprej skrbno gojil duha vztrajne molitve in kontemplacije: in v tem je skrivnost njegove goreče apostolske dejavnosti. Njegova izredna misijonska pastoralna dejavnost je zunanje izžarevanje njegovega notranjega življenja. V medosebnih odnosih je vzbujal prijaznost in milino, v ljudstvu usmiljenje in velikodušnost, pri pridiganju vnemo in gorečnost, potrpežljivost ter vztrajnost pri nasprotovanjih in preganjanjih.«

Neutrudno prizadevanje za prenovo

Novi svetnik si je neutrudno prizadeval za »prenovo škofije in sicer v slogu absolutnega osebnega uboštva; obiskal je celotno področje metropolije in se po več dni ustavil v skoraj 1300 župnijah. Pastoralni obisk, ki ga je opravil na tri leta, je predstavljal večjo duhovno prisotnost škofa med verniki, tako da je postal konkretno učinkovito sredstvo za razumevanje, opominjanje in popravljanje. Zaradi gorečnosti za Cerkev je bil zelo pozoren na temo reforme ter je duhovnike in laike spodbujal, naj bolj dosledno in zvesto sledijo evangeliju«.

Pozornost na tegobe družbe

»Ko se je moral soočati z duhom posvetnosti, ki je zaradi pomanjkljive priprave in nedejavnosti zaznamoval cerkveno stvarnost, je organiziral različne oblike formacije za duhovnike in laike ter ponovno poudaril pomen kateheze. Neutrudno si je prizadeval za izboljšanje moralnega in materialnega položaja duhovnikov, prav tako pa je zgradil tudi bogoslovno semenišče. Očetovsko je bil pozoren na tegobe družbe, svojo bližino je izkazoval posebej revnim. Ko je leta 1570 izbruhnila kuga, ni bil pokoren kralju in kardinalu, ki sta mu zapovedala, naj zapusti Brago. Raje je tvegal svoje življenje kot da bi zapustil okužene in pustil tiste, ki so bili zdravi, same in brez pomoči zaradi epidemije«.

Ponižen in ubog sin sv. Dominika

Kardinal Becciu je nadalje v homiliji spomnil, da sv. Bartolomej kaže vsem nam, posebej pa pastirjem duš, kako pomembna je zdrava občutljivost za kulturo, ki je utemeljena na pristni ljubezni do resnice. Le-ta se kaže kot velikodušno prizadevanje za to, da bi jo posredovali bratom. Bartolomej je bil ponižen in ubog sin sv. Dominika; globok poznavalec Svetega pisma in teologije; bil je kontemplativen in misijonarski hkrati, popolna priča tradicionalne in znane definicije dominikanca iz časa sv. Tomaža Akvinskega, ki je dejal, da je dominikanska karizma contemplari et contemplata aliis tradere (predati drugim sadove kontemplacije)«.

Zadnja leta življenja

Utrujen, bolan in brez moči je škof v Bragi leta 1581 papežu Gregorju XIII. podal odpoved službi, ki je bila sprejeta. Nemudoma se je vrnil v mesto Viana, kjer je ustanovil samostan, v katerem je v ponižnosti preživel zadnjih osem let svojega življenja. Z veseljem je še vedno opravljal službo pridigarja in pripravljal kateheze, pomagal revnim in jim razdelil vse, kar je imel, celo posteljo, na kateri je spal«.

Zbiral čredo in jo vodil na pašnike Božje besede

Ob koncu homilije med zahvalno mašo v Bragi pa je kardinal Becciu razmišljal še ob besedah iz petega poglavja Matejevega evangelija: »Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Dejal je, da je novi svetnik na to naročilo apostolom odgovoril z mnogoterimi dejavnostmi, ki pričajo o njegovi ponižnosti, veličini duha kot tudi o vestni in metodični specifični usposobljenosti. Vse to mu je pomagalo v njegovem služenju Cerkvi, posebej pri reformi njenih struktur in predvsem načina življenja vernikov. Znal je zbirati čredo, ki je bila včasih razkropljena ter jo voditi »na zelene pašnike in k vodam počitka« (prim. Ps 23,2): predvsem na pašnike Božje besede, ki jo je razlagal v pridigah in je »postala meso« v izredni drži pastoralne dejavne ljubezni.

Bartolomej, podoba Cerkve “v izhodu”

»V njegovem življenju se je izpolnilo to, kar je sv. Pavel napisal Rimljanom: “Rotim vas, bratje, darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev” (12,1). Sveti Bartolomej je svoje življenje in poslanstvo naredil za nenehno žrtev za osebe, ki so mu bile zaupani v pastoralno skrb. Črede ni vodil od daleč, ampak je prihajal drugim naproti z izredno apostolsko vnemo. Tako je postal podoba Cerkve, ki jo sveti oče Frančišek rad imenuje “v izhodu”, vedno na poti, da bi podelila življenje oseb, posebej tistih, ki so na robu družbe, da bi prižgala luči in ogrela srca, ki bi pomagala ljudem najti smisel življenja in zgodovine,« je še dejal v homiliji med včerajšnjo zahvalno mašo prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Vir