V Španiji, smrt blaženega Makárija, konverza v samostanu Valbué́na, čigar zasluge je Bog potrdil s čudeži.
Vir
Views: 6
V Španiji, smrt blaženega Makárija, konverza v samostanu Valbué́na, čigar zasluge je Bog potrdil s čudeži.
Vir
Views: 6
V Dublinu (na Irskem), trpljenje blaženega Dermota (tudi Diarmaida) O’Hurley [hérli], škofa in mučenca, ki je kot laični izvedenec prava, po volji papeža Gregorija XIII. postal kasheski škof. Bil je pod kraljico Elizabeto I. več mesecev zasliševan in mučen. Obrekovanja je stalno zavračal in se je v kraju Hoggen Green [hougn grín] postavljen pred mučila umirajoč izjavil, da je katoliške vere in da vrši škofovsko službo.
Vir
Views: 0
Mučenec v Angliji
Anthony Turner (1628-1679) je bil eden od petih jezuitov, ki so jih zajeli v mrežo laži, nastavljeno po Titusu Oates, ko je ta obtožil jezuite, da so hoteli ubiti kralja Charlesa III in zrušiti vlado. Čeprav je bila zgodba popolnoma izmišljena, so jezuiti plačali s svojim življenjem. Turner je bil sin protestantskega duhovnika, a je, ko je študiral na univerzi v Cambridgeju, sprejel katoliško vero. On in njegov brat sta zapustila Anglijo, da bi šla študirat v Rim na English College. Aprila leta 1653 je šel Turner v Flandrijo, kjer je vstopil v noviciat. Teologijo je študiral v Liegravedge in bil posvečen leta 1659. Dve leti kasneje se je vrnil v domači kraj in 18 let služil katoličanom v Worcestrshire.
Ko so se začele Oatesove obtožbe, je Turner želel trpeti za Cerkev, a so ga njegovi predstojniki pozvali, naj zapusti državo. Januarja 1679 je, v upanju, da bo tam našel jezuita, ki bi mu dal denar potreben, da bi zapustil državo, odpotoval v London. Njegovo iskanje je bilo neuspešno, zato je zadnje kovance dal revežu in se javno predal kot duhovnik in jezuit. Čeprav ni bil na Oatesovem seznamu, so ga oblasti odvedle v Newgate, kjer je bil obsojen in usmrčen s svojimi sobrati.
Vir
Views: 6
Frančišek (Francisco) Pacheco (1566-1626) je bil provincijski predstojnik in eden izmed najbolj izkušenih misijonarjev na Japonskem. Njegovo prijetje je bilo za krščansko skupnost, ki se je v velikem preganjanju borila za preživetje, velika izguba. Eno lepo potem, ko so leta 1614 iz Japonske izgnali tuje misijonarje se je skrivaj vrnil in mnogim ljudem pomagal ohraniti vero v težkih časih. Njega in dva katehista so zajeli, ker jih je nekdo izdal.
Frančišek se je rodil na Portugalskem in sanjal o posnemanju misijonarjev na Japonskem, o katerih je slišal že kot mlad fant. Večkrat je opazoval jezuitske misijonarje, ki so odhajali iz jezuitske šole v Lizboni, kjer je Frančišek študiral. Decembra leta 1585 je vstopil v Družbo Jezusovo in leta 1592 tudi sam odpotoval v Goa v Indijo. Tam je nadaljeval svoj jezuitski študij, ki ga je končal v Macao, kjer je bil tudi posvečen. Do leta 1604, ko je končno odšel na Japonsko je v Macao poučeval teologijo. Prva štiri leta tam je delal v Osaka in Miyako, ki je bil takrat prestolnica, danes se imenuje Kyoto. Leta 1608 je moral nazaj v Macao, da bi tam vodil jezuitski kolegij. Čez štiri leta pa se je lahko ponovno vrnil na Japonsko, kjer je bil imenovan za generalnega vikarja škofu Luís de Cerquiera. To službo je opravljal vse do pregona leta 1614.
Junija leta 1615 pa se je naskrivaj vrnil, preoblečen v trgovca. Deloval je v Takaku in na otokih Amakusa in Kani. Mnogo ljudi se je odpovedalo veri zaradi pritiska hudih preganjanj, na stotine pa se je raje odpovedalo življenju, kot da bi zapustili vero. Ko je škof umrl, je Frančišek postal apostolski administrator v škofiji, leta 1621 pa je bil imenovan še za predstojnika jezuitske province, provinciala. Preselil se je v morsko pristanišče Kuchinotsu na otoku Arima, da bi lažje potoval in obiskoval jezuite.
Ko je šogun Iyemitsu leta 1625 nastavil več vohunov, se je pritisk na jezuite še povečal. Toda Frančiška ni izdal vohun, ampak nekdanji prijatelj. Eden izmed odpadlih kristjanov je namreč krajevnemu guvernerju izdal kraj, kjer je bil Frančišek in guverner je 18. decembra leta 1625 poslal 200 vojakov, ki so obkolili misijonarja. Pri njem sta bila še dva katehista, Pavel Xinsuke Peter Rinscei. Aretirali pa so tudi jezuitskega brata Gašperja Sadamatsu in še enega katehista, Janeza Kisaku, ki sta bila v sosednji hiši in vso družino pri kateri sta bila. Vse ujetnike so odvedli v Shimabara, kjer so jih zaprli v hladno in vlažno ječo. Nekaj dni pozneje so se jim v ječi pridružila še pater Janez Krstnik Zola in njegov katehist Vicente Caun.
Do konca zime so zaporniki živeli kot redovna skupnost in opravljali dnevne molitve in post. Želeli so se duhovno pripraviti na smrt, ki so vedeli, da jih čaka. V mesecih zapora so bili v Družbo Jezusovo sprejeti tudi katehisti. Vendar skupaj niso mogli darovati maše niti moliti rožnega venca ali brevirja, saj so jim vzeli prav vse. Ko se je krajevni guverner vrnil z obiska pri šogunu je prišel z ukazom, da usmrti zapornike.
Zaporniki v Shimabara so se 20 junija srečali z drugima dvema iz Omura-e, jezuitskim patrom Baltazarjem de Torres in njegovim katehistom Miguelom Tozó, na griču mučencev, na obrobju Nagasakija. Jezuiti so se razveselili, da se ponovno vidijo. Devet jezuitov so zvezali h kolom, guverner pa je ukazal, naj okrog njih naložijo veliko količino lesa. Tako je želel, da bi namesto počasnega ognja in dolgega mučenja pred smrtjo, hitro umrli. Počasni ogenj se mu je zdel primeren za kriminalce in ne za može, ki umirajo zaradi svoje vere. Vsi jezuiti so bili v petnajstih minutah mrtvi. Guverner je laike prisilil, da so gledali usmrtitev, ker je upal, da so bodo zaradi strahu premislili, a se niso. Odvedli so jih nazaj v zapor in usmrtili 12. julija.
Vir
Views: 9
V laonski pokrajini (v Névstriji, v današnji Franciji), sveti Gobán Cuillen, duhovnik, ki je bil rojen na Irskem. V Angliji je postal učenec svetega Furseja, iz ljubezni do Kristusa je odpotoval v Galijo in živel v tamkajšnjih gozdovih puščavniško življenje. († ok. 670)
Vir
Views: 1
Mučenec v Angliji
Pet jezuitov je bilo s Tomažem Whitbreadom (Harcourt) (1618–1679) vred lažno obtoženih, da so načrtovali atentat na kralja Karla III. in da želijo vreči vlado. Bili so žrtve maščevalnega načrta zloglasnega Titusa Oatesa, ki ga pred tem provincial jezuitov ni sprejel v Družbo Jezusovo. Noben jezuit ni načrtoval ničesar proti kralju, načrt proti jezuitom pa je bil zelo uspešen.
Thomas je bil doma iz Essexa. Obiskoval je jezuitski kolegij v Saint-Omerju v Flandriji. K jezuitom je vstopil leta 1635 in bil leta 1645 posvečen v duhovnika. Dve leti pozneje se je vrnil v Anglijo in tam več kot trideset let uspešno apostolsko deloval. Leta 1678 je pater Tomaž Whitebread v prvem letu svojega službovanja kot predstojnik jezuitov v Angliji obiskal skupnosti na celini, kjer so študirali tisti, ki so se pripravljali za delo v Angliji. V Saint-Omerju je srečal Titusa Oatesa, študenta tamkajšnjega kolegija, ki je provinciala zaprosil, da bi ga sprejel k jezuitom. Oates je bil pred tem anglikanski duhovnik, a je bil zaradi slabega vedenja odpuščen. Za tem je kot katoličan študiral v English Collegeu v Valladolidu v Španiji, a je bil tudi tam odpuščen. Whitebread, ki ni zaupal Oatesovemu značaju in njegovi motivaciji, ga ni hotel sprejeti v noviciat in je tudi ukazal, naj ga zaradi neprimernega obnašanja odpustijo iz Satin-Omerja.
Oates se je vrnil v London, kjer se je pridružil Izraelu Tongeu, ki je začel širiti govorice o jezuitskem načrtu, da bi ubili kralja. Tonge in Oates sta si izmislila zgodbo o načrtu jezuitov, da bi ubili kralja, zrušili vlado in vzpostavili katoliško nadvlado. Sredi avgusta 1678 sta zarotnika imela priložnost, da sta zgodbo predstavila kralju, ki pa jima ni verjel. Zato si je Oates izmislil še več podrobnosti in predelano zgodbo predstavil kraljevemu privatnemu svetu 27. septembra istega leta. Takrat se je začela vrsta dogodkov, ki so mnogo nedolžnih pripeljali v smrt.
Že 28. septembra se je začela zarota uresničevati. Aretirali so dva jezuita, Janeza Fenwicka in Viljema Irelanda. Oates je sam vodil oborožene sile parlamentarne vojske, da bi sredi noči ujeli omenjena dva jezuita. Še pred jutrom so ujeli tudi Tomaža Whitbreada in Edvarda Mico. Ta dva jezuita sta na potovanju v Antwerp zbolela in ju zaradi hude vročine niso mogli odvesti naprej; bila sta tudi pod varstvom španskega veleposlanika, v čigar rezidenci sta živela. Do decembra se je Tomaževo zdravje toliko izboljšalo, da so ga lahko odpeljali v zapor Newgate Prison, kjer sta že bila Fenwick in Ireland. Pater Mico je medtem zaradi slabega ravnanja že umrl.
Medtem so se Oatesove izmišljene zgodbe in obtožbe zelo razširile. Govorilo se je, da se irski in francoski katoličani skrivajo v kleteh in da samo čakajo pravo priložnost, da bi planili na ulice in porezali vratove dobrih protestantskih kraljevih služabnikov. Med ljudmi se je začel širiti strah in histerija. Zaradi splošnega ogorčenja in zaslepljenosti je bilo, preden sta se polegla, po nedolžnem usmrčenih kakih 35 ljudi, nekaj sto pa jih je umrlo v zaporih, nekateri zaradi bolezni.
Trije jezuiti so pred sodišče privedli 17. decembra 1678 v Old Bayleju. Oates je pričal, da je tri osumljence videl v neki gostilni, kako so načrtovali umor kralja, državni udar in vzpostavitev katoliške vere. Trije možje so res imeli srečanje od 24. do 26. aprila v palači St. James, kjer je bil jezuit Klavdij La Colombiere kaplan pri yorški kneginji. Zbrali pa so se samo zato, da bi določili jezuita, ki bi šel v Rim in odnesel vrhovnemu predstojniku redno triletno poročilo o njihovem delu.
Oates je o srečanju verjetno slišal, ko je bil v Saint-Omerju, vendar gotovo ni bil prisoten v palači St. James. Pričanje druge priče tožilstva se ni skladalo z njegovim pričanjem, kar je pomenilo, da sodišče ni imelo dovolj dokazov, da bi jezuite spoznalo za krive. Sodni svet je kljub temu presenetljivo odložil sodbo na poznejši datum, čeprav so bile vse priče že zaslišane. Jezuite so zato poslali nazaj v zapor.
Leta 1679 so bili na podlagi lažnega pričevanja Stephena Dugdaleja, strastnega goljufa, zaprti še trije jezuiti. Pater Viljem Harocourt, Janez Gavan in Anton Turner so bili vključeni v obtožbo, da so načrtovali atentat na kralja. Oates je spet pričal, da je bil navzoč na njihovem srečanju v White Horse Tavern. Pater Janez Gavan, ki je bil glavni zagovornik jezuitov, je s svojimi govorom pokazal na nevzdržnost očitkov. V bran jezuitom je nastopilo 16 prič, ki so potrdile, da je bil Oates tisti dan v kolegiju. Kljub jasnim dokazom obrambe so imeli sodniki navodila, naj raje verjamejo tožnikom in ne obrambi. Pet jezuitov je bilo zato obsojenih na smrt zaradi izdaje.
Usmrčeni so bili v petek, 20. junija 1679, v Tyburnu. Pater Tomaž je poudaril svojo nedolžnost in nedolžnost drugih ter hkrati izrazil odpuščanje tistim, ki so krivo pričali in tako povzročili smrtno obsodbo. Drugi jezuiti so tudi spregovorili zadnje besede in nato v tišini čakali z vrvjo okoli vratu, da jim spodmaknejo tla pod nogami. Nenadoma je pridrvel jezdec na kraj dogodka in kričal “pomilostitev, pomilostitev”. Šerifu je dal dokument, na katerem je bilo napisano, da jih bo kralj pomilostil, če bodo priznali krivdo. Mučenci so se zahvalili kralju, a tudi jasno povedali, da ne morejo priznati krivde za nekaj, česar niso nikoli storili. Ne morejo sprejeti pomilostitve, če bi to pomenilo, da morajo lagati. Nekaj časa so še so stali v tihi molitvi, nakar so jim spodmaknili tla pod nogami. Njihova telesa so sneli in jih še razčetverili. Prijateljem jezuitov je njihove ostanke pokopati na pokopališču St. Giles-in-the-fields.
Vir
V Londonu (v Angliji), blaženi Tomaž Whitbread in tovariši: Viljem Harcourt [hakórt], Janez Fenwich [fenvič], Janez Gavan [gejven] in Anton Turner [térner], duhovniki iz Družbe Jezusove, ki so bili lažnivo obtoženi zarote smrti kralja Karla II.. Dovršili so mučeništvo za nebeško kraljestvo v Tiburnu.
Vir
Views: 4