18. stoletje (razsvetljenstvo, zaverovanost v napredek in razum nadomesti vero v razodetje in Cerkev) prinese francosko revolucijo, velikopotezne ideje o svobodi in enakosti končajo v zarotništvu, v imenu svobode narodna skupščina sekularizira redovne ustanove (njihova pravila naj bi bila zoper človekove pravice do svobode), v Cerkvi pride do razkola (civilna ustava klera zahteva spremembo pravnega položaja Cerkve brez posvetovanja s Svetim sedežem, kar Rim obsodi in pride do dveh nasprotujočih si Cerkva)
– v tem ozračju se skupnost šestnajstih karmeličank v Compiègnu (Francija) izroči Bogu kot spravna žrtev, da izprosi mir Cerkvi in domovini; besedilo posvetitve sestre obnavljajo dve leti vsak dan ter se vztrajno pripravljajo na darovanje življenja; po odloku o razpustitvi samostanov dne 18. avgusta 1792 so prisiljene odložiti redovno obleko in zapustiti samostan; v štirih skupinah živijo pri družinah ter ostajajo zveste predpisanim molitvam
– z razglasitvijo republike odloki kar prehitevajo drug drugega, prepovedujejo krščanska imena, pustošijo cerkve, morijo duhovnike, ki zavračajo državno zaprisego, krščanstvo naj bi izginilo popolnoma
– sredi poletja 1794 teror doseže višek: 23. junija aretirajo tudi bosonoge karmeličanke iz Compiègna, iz samostana Učlovečenja, in jih zaprejo v samice, ker »zadržujejo napredek javnega duha s tem, da sprejemajo v svojo skupnost osebe t.i. škapulirske bratovščine in jih fanatizirajo … naredile so obljube za neko kontrarevolucijo«
– 13. julija jih prepeljejo v Pariz, kjer do 17. julija s svojo preprostostjo in vedrino tudi drugim zapornikom posredujejo pogum, ohranjajo zaupanje v Boga, vdanost in se veselijo, da morejo dati svoje življenje kot pričevanje za Boga; to kaže pesem, ki jo je sestavila ena od njih: «Veselimo se,/napočil je dan slave,/vsa slabost naj se umakne,/ko vidimo dvigajočo se zastavo./Pripravljamo se na zmago,/pojdimo kot resnični osvajalci/pod zastavami umirajočega Boga,/pustite nas hiteti slavi naproti./Poživimo znova našo vnemo,/naše telo pripada Gospodu,/stopimo na morišče in vrnimo ga Gospodu.«
– 17. julija sodišče vseh 16 karmeličank obsodi na smrt zaradi zvestobe Cerkvi in posvečenemu življenju ter zaradi pobožnosti do Jezusa in Marije; sestre izrek sodbe poslušajo z vedrino in veseljem v srcu, nato sledi prava liturgija mučeništva
– za množico, ki stoji ob cesti ali gre za konvojem, je belo oblečena skupina redovnic, ki zbrano poje Miserere, Salve Regina in Te Deum, tako nenavaden prizor, da ga sprejme in spremlja v spoštljivi tišini, česar revolucija ne pomni; tišina se širi, bolj ko se vozovi bližajo morišču
– duhovnik, ki jih spove že v zaporu, jih spremlja do trga Place du Trône, kamor prispejo okoli 20. ure; s. Terezija od sv. Avguština prosi rablja, da bi smela umreti zadnja in bi tako mogla bodriti svoje hčere do konca; mati Terezija začne peti Veni, Creator (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh); ko vse sestre obnovijo svoje zaobljube, priorica stopi k vznožju giljotine s kipcem Marije z Jezusom v rokah; prva je poklicana s. Konstanca, najmlajša, novinka; poklekne pred priorico, prosi za blagoslov in dovoljenje, da sme umreti, ter poljubi kipec, ki ji ga ponudi priorica; nato vstane in gre po stopnicah proti giljotini, vesela, kakor da gre na slavje; nenadoma začne peti psalm Laudate, omnes gentes in vse sestre melodijo povzamejo ter tako prihajajo druga za drugo; ostareli s. Anamariji Križanega Jezusa morajo rabljevi hlapci pomagati, da pride gor po stopnicah; reče: »Prijatelji moji, odpuščam vam iz vsega srca in upam, da bo Bog tudi meni odpustil.«; ko gre nazadnje za vsemi po stopnicah do giljotine še mati Terezija, izroči kipec nekomu, ki stoji poleg nje; danes je shranjen v karmelu v Compiègnu
– »Udarec bruna, predirljivi zvok rezila, topi udarec glave … Nobenega krika ni bilo, nobenega ploskanja, nobenega sramotenja. Tudi bobnarji so utihnili. Na tem prostoru, ki je bil od prelite krvi v poletni vročini zasmrajen, se je slovesna tišina polastila okrog stoječih. Mogoče se je molitev karmeličank že dotaknila src.«
– tako se konča mučeništvo 16 karmeličank; sestre doživijo dan svoje usmrtitve kot dan sprave in velikega veselja, njihovo življenje razodeva, kakšno moč ima ljubezen do Boga in medsebojna sestrska ljubezen; uresničijo se besede priorice s. Terezije: »Ljubezen bo vedno zmagala. Ljubezen premore vse.«
– za blažene jih razglasi sv. Pij X. 13. maja 1906
– njihov god obhajamo 17. julija
Vir

Seznam sester:
sestra  Terezija od Avguština (Maria Magdalena Claudina Lidoine), rojena v Parizu 22. september 1752;
sestra  Alojzija (Mary Anne Frances Brideau), rojena 7. december 1751 v Belfortu;
sestra Anna Maria Jezusa Križanega (Piedcourt Mary Ann), rojena v Parizu 9. december 1715;
sestra Šarlota od Vstajenja (Ana Marija Magdalena Thouret), rojena v Mouy (Oise), 16. september 1715;
sestra Evfrazija od Brezmadežnega spočetja (Mary Claudia Cipriana Brard), rojena v Bourth (Eure) 12. maj 1736;
sestra Henrieta Jezusova (Mary Frances de Croissy), rojena v Parizu 18. junij 1745;
sestra Terezija od Srca Marijinega (Mary Ann Hanisset), rojena v Reims (Marne), 18. januar 1742;
sestra Terezija Ignacija (Maria Gabriella Trézel), rojena 4. april 1743 ob Compiegne;
sestra Julija Alojzija Jezusova (Christian Rose de Neuville), rojena v Avreux (Eure) 30. december 1741;
sestra Marija  Eririchetta od Previdnosti (Mary Annetta Pelras), rojena v Cajare (Lot) 16. junij 1760;
sestra Konstanca (Mary Genevieve Meunier), rojena v Saint-Denis (Seine) 28. maj 1765;
sestra Marija od Svetega Duha (Angelica Roussel), rojena v Fresne-Mazancourt (Somme) 3. avgust 1742;
sestra Marta (Mary Dufour),  rojena v Bannes (Sarthe) 2. oktober 1741;
sestra Frančiška Xavier (Elizabeth Juliet Vérolot), rojena v Lignières (Aube) 13. januar 1764;
sestra Katarina Soiron, zunanja sestra, rojena 2. februar, 1742 ob Compiegne;
sestra Terezija  Soiron,  zunanja sestra, rojena 23. januar 1748 v Compiègne.

Views: 16