blažena Uraka – opatinja

V pokrajini Logroňo [logrónjo] (v Španiji), spomin blažene Uráke, opatinje in ustanoviteljice samostana Cánas, ki je s svojim zgledom in vzpodbujanjem privedla mnogo devic k Ženinu v Gospodov tempelj.
Vir

Views: 11

sveti Kolman – škof in opat

Na Irskem, sveti Kolmán, škof in opat dromorskega samostana, ki ga je sam ustanovil, ki je v Downskem [daunskem] kraju čudovito delal za Kristusa.
Vir

Views: 16

sveti Anton Marija Gianelli – škof

Anton Marija Ginaelli

Na samo Veliko noč 12. aprila leta 1789 je v Cereti, v pokrajini Ligurija luč sveta ugledal Anton Marija Gianelli, bodoči škof in svetnik. Že od malega je kazal znamenja duhovnega poklica. Pobožna in plemenita gospa Nicolleta Rebizzo ga je zato odpeljala v Genovo in predstavila kardinalu Spinu, ter ga zaprosila, naj mladeniča sprejme v semenišče. Na poti do oltarja mu je še naprej pomagala. V 19-tem letu življenja je Gianelli vstopil v bogoslovno semenišče ter živel vzorno kleriško življenje. Pokazal je izrazit smisel in poudarjeno sposobnost za pridiganje. Zato mu je bilo dovoljeno, da lahko pridiga takoj, ko je dosegel red poddiakonata.
Anton je v cvetu mladosti, pri samo 23-tih letih, 23. maja leta 1812 prejel mašniško posvečenje. Ker je bil vnet za svoj poklic, je začel takoj z vso vnemo opravljati razne duhovniške službe. Skrbno je poučeval vernike v krščanskem nauku, zavedajoč se, da je versko neznanje velik sovražnik duhovne rasti. Za svoje kateheze se je skrbno in zavzeto pripravljal, pripravo pa je pospremil z gorečimi molitvami. V kolegiju piaristov je opravljal službo profesorja književnosti, vendar ni bil samo profesor, ampak tudi vzgojitelj. Zavzemal se je za preventivno vzgojno metodo. Mladim je s prakticiranjem zakramentalnega življenja treba nekako pomagati, da ne pridejo v razne slabosti. Zlo je bolje preprečevati, kot pa ga kasneje zdraviti.
Kasneje je Gianelli postal profesor govorništva v bogoslovnem semenišču. Ker je bil tudi sam zagret govornik, mu ni bilo težko drugim predavati veščino in skrivnosti govorništva. O tem je napisal tudi malo razpravo, ki govori o njegovi zelo živahni naravi. Skozi desetletje je bil profesor govorništva, vendar to ni bila vsa njegova dejavnost.  Ob tem je tudi karitativno deloval, posebno v letih pomanjkanja in lakote 1816-1817. Mesto Genova ga je poznalo kot izvrstnega pridigarja pri vseh pomembnih slovesnostih in na velike praznike. Dvanajst let je opravljal zelo plodno pastoralno delo v Chiavariju.
Gianelli je pri pastoralnem delu uporabljal povsem moderne metode. Tako je sestavil župnijsko kartoteko, ki mu je služila kot nekakšen barometer za poznavanje stanja v njegovi župniji. Leta 1829 je ustanovil žensko redovno družbo Marijinih hčera, katere namen je bil vzgoja ženske mladine in dobrodelno delo po bolnišnicah in gostiščih. Njegove redovnice so postale slavne, ko so v času epidemije kolere s herojskim pogumom in vztrajnostjo skrbele za bolnike kljub tveganju in nevarnosti za lastna življenja.
Ko je bil v Chiavariju v največjem delu, ga doleti imenovanje za škofa v Bobbiju. Temu se je upiral navajajoč razloge proti temu imenovanju. Ko pa ga je papež pozval, naj uboga, je ubogal. Eden njegovih učencev  je pri posvečenju novega škofa izjavil:” Danes sem bil pri škofovskem posvečenju svetnika”.
Ko je postal škof se je Gianelli z ljudskimi misijoni in duhovnimi vajami trudil obnoviti svojo škofijo. Posebno skrb je posvetil semenišču, saj je vedel, da ni razcveta verskega življenja brez primernega števila dobrih klerikov. Sklical je tudi škofijsko sinodo. Umrl je 7. junija leta 1846, še dokaj mlad. Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za blaženega, papež Pij XII. pa leta 1951 za svetnika. Njegove duhovne hčere danes delujejo po celi Latinski Ameriki. Zadnja leta pa so se lepo razširile tudi po Španiji. Sveti Anton je v svojem življenju izkazal lik zavzetega dušnega pastirja.
Vir

V Placenzi [pijačénci] (v Emíliji), smrt svetega Antona Marije Gianelli [džanéli], bobbijskega škofa, ki je ustanovil Kongregacijo hčera presvete Marije od Vrta. Blestel je, ko je pomagal reševati duše potrebnih, in je s svojo delavnostjo pospeševal svetost klera.
Vir

Views: 19

sveti Aleksander iz Fiesole – škof

Aleksander        Imena: Aleksander, Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
O škofu Aleksandru iz Fiesole (mesta v srednji Italiji blizu Firenc) nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Po legendi naj bi se rodil v plemiški družini. Škof Leto naj bi ga imenoval za arhidiakona. Ko je ta umrl, so ga poklicali za njegovega naslednika. Zanesljiv datum njegove izvolitve ni znan, vsekakor pa zgodovinarji na splošno mislijo, da je vodil škofijo v tistem času, ko je bil rimsko-nemški cesar Lotar (823
-840).
        Obstaja tudi domneva, da je Aleksander živel že v 6. stoletju, vendar nima zgodovinske podlage.
        V svetnikovem življenjepisu beremo, da se je Aleksander odločil za pot v mesto Pavia, kjer se je želel srečati s cesarjem Lotarjem in ga prositi za pomoč, ker so se domači fevdalci krivično polastili cerkvenega premoženja.
Leta 826 je moral biti Aleksander že med pokojnimi, ker se tedaj omenja Grausoft kot njegov naslednik na škofovskem sedežu v Fiesoli. Zgodovina poroča, da je cesar Lotar škofa Aleksandra prijazno sprejel ter njemu in njegovim naslednikom potrdil nesporno pravico do ukradenega cerkvenega premoženja. Še več. Dodal mu je še nove posesti, med njimi tudi grad Monteloro v bližini mesta.
Ko se je vračal od cesarja, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Blizu Bologne so ga čakali fiesolski plemiči s pretvezo, da bodo pomagali njemu in njegovem spremstvu prebroditi reko Reno. Toda sredi vožnje so ga vrgli v reko in Aleksander je utonil.
Spremljevalci so njegovo truplo potegnili iz vode in ga prenesli v Fiesolo, da bi ga pokopali v stolnici, ki je tedaj stala zunaj mesta. Toda po nekem čudežnem dogodku so ta namen opustili in 6. junija pokopali Aleksandra v mestni cerkvi sv. Petra v Jeruzalemu, ki so jo pozneje posvetili njemu. Leta 1580 je njegov daljni naslednik škof Francesco Cattani (avtor obširne zbirke o zgodovini fiesolskih škofov) dal pokopati njegove zemeljske ostanke v sedanji stolnici, v marmornem sarkofagu.
Meščani mesta Fiesola častijo sv. Aleksandra kot svojega zavetnika. V življenjepisih ga predstavljajo kot škofa mučenca. V stolnici je mogoče še danes videti, kako ga je kot škofa starčka pred več kot petsto leti naslikal Bicci di Lorenzo.
Vir

V Emíliji (v bolognskem [bolónjskem] okraju), smrt svetega Aleksandra, fiesolskega škofa, ki je ob vrnitvi iz mesta Pápije, kjer je pri langobardskem kralju branil premoženje svoje Cerkve pred prilaščevalci. od teh je bil vržen v reko in je v vodi utonil.
Vir

Views: 71

sveti Marcelin Champagnat – duhovnik in ustanovitelj

Pri mestu Saint-Chamond [sén šamón] (v lyonski pokrajini, v Franciji), sveti Marcelin Champagnat [šampanjá], duhovnik iz Družbe Marije, ki je ustanovil Inštitut Marije manjših bratov, za krščansko vzgojo dečkov. († 6. junij 1840)
Vir

Views: 3