Na Irskem, sveti Kolmán, škof in opat dromorskega samostana, ki ga je sam ustanovil, ki je v Downskem [daunskem] kraju čudovito delal za Kristusa.
Vir
Views: 16
sveti Anton Marija Gianelli – škof
Na samo Veliko noč 12. aprila leta 1789 je v Cereti, v pokrajini Ligurija luč sveta ugledal Anton Marija Gianelli, bodoči škof in svetnik. Že od malega je kazal znamenja duhovnega poklica. Pobožna in plemenita gospa Nicolleta Rebizzo ga je zato odpeljala v Genovo in predstavila kardinalu Spinu, ter ga zaprosila, naj mladeniča sprejme v semenišče. Na poti do oltarja mu je še naprej pomagala. V 19-tem letu življenja je Gianelli vstopil v bogoslovno semenišče ter živel vzorno kleriško življenje. Pokazal je izrazit smisel in poudarjeno sposobnost za pridiganje. Zato mu je bilo dovoljeno, da lahko pridiga takoj, ko je dosegel red poddiakonata.
Anton je v cvetu mladosti, pri samo 23-tih letih, 23. maja leta 1812 prejel mašniško posvečenje. Ker je bil vnet za svoj poklic, je začel takoj z vso vnemo opravljati razne duhovniške službe. Skrbno je poučeval vernike v krščanskem nauku, zavedajoč se, da je versko neznanje velik sovražnik duhovne rasti. Za svoje kateheze se je skrbno in zavzeto pripravljal, pripravo pa je pospremil z gorečimi molitvami. V kolegiju piaristov je opravljal službo profesorja književnosti, vendar ni bil samo profesor, ampak tudi vzgojitelj. Zavzemal se je za preventivno vzgojno metodo. Mladim je s prakticiranjem zakramentalnega življenja treba nekako pomagati, da ne pridejo v razne slabosti. Zlo je bolje preprečevati, kot pa ga kasneje zdraviti.
Kasneje je Gianelli postal profesor govorništva v bogoslovnem semenišču. Ker je bil tudi sam zagret govornik, mu ni bilo težko drugim predavati veščino in skrivnosti govorništva. O tem je napisal tudi malo razpravo, ki govori o njegovi zelo živahni naravi. Skozi desetletje je bil profesor govorništva, vendar to ni bila vsa njegova dejavnost. Ob tem je tudi karitativno deloval, posebno v letih pomanjkanja in lakote 1816-1817. Mesto Genova ga je poznalo kot izvrstnega pridigarja pri vseh pomembnih slovesnostih in na velike praznike. Dvanajst let je opravljal zelo plodno pastoralno delo v Chiavariju.
Gianelli je pri pastoralnem delu uporabljal povsem moderne metode. Tako je sestavil župnijsko kartoteko, ki mu je služila kot nekakšen barometer za poznavanje stanja v njegovi župniji. Leta 1829 je ustanovil žensko redovno družbo Marijinih hčera, katere namen je bil vzgoja ženske mladine in dobrodelno delo po bolnišnicah in gostiščih. Njegove redovnice so postale slavne, ko so v času epidemije kolere s herojskim pogumom in vztrajnostjo skrbele za bolnike kljub tveganju in nevarnosti za lastna življenja.
Ko je bil v Chiavariju v največjem delu, ga doleti imenovanje za škofa v Bobbiju. Temu se je upiral navajajoč razloge proti temu imenovanju. Ko pa ga je papež pozval, naj uboga, je ubogal. Eden njegovih učencev je pri posvečenju novega škofa izjavil:” Danes sem bil pri škofovskem posvečenju svetnika”.
Ko je postal škof se je Gianelli z ljudskimi misijoni in duhovnimi vajami trudil obnoviti svojo škofijo. Posebno skrb je posvetil semenišču, saj je vedel, da ni razcveta verskega življenja brez primernega števila dobrih klerikov. Sklical je tudi škofijsko sinodo. Umrl je 7. junija leta 1846, še dokaj mlad. Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za blaženega, papež Pij XII. pa leta 1951 za svetnika. Njegove duhovne hčere danes delujejo po celi Latinski Ameriki. Zadnja leta pa so se lepo razširile tudi po Španiji. Sveti Anton je v svojem življenju izkazal lik zavzetega dušnega pastirja.
Vir
V Placenzi [pijačénci] (v Emíliji), smrt svetega Antona Marije Gianelli [džanéli], bobbijskega škofa, ki je ustanovil Kongregacijo hčera presvete Marije od Vrta. Blestel je, ko je pomagal reševati duše potrebnih, in je s svojo delavnostjo pospeševal svetost klera.
Vir
Views: 19
sveti Aleksander iz Fiesole – škof
Imena: Aleksander, Ale, Aleks, Aleksa, Aleksij, Aljoša, Aleš, Sandro, Sašo, Sanja, Saša, Šanti, Šandor, Aleksandra
O škofu Aleksandru iz Fiesole (mesta v srednji Italiji blizu Firenc) nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Po legendi naj bi se rodil v plemiški družini. Škof Leto naj bi ga imenoval za arhidiakona. Ko je ta umrl, so ga poklicali za njegovega naslednika. Zanesljiv datum njegove izvolitve ni znan, vsekakor pa zgodovinarji na splošno mislijo, da je vodil škofijo v tistem času, ko je bil rimsko-nemški cesar Lotar (823-840).
Obstaja tudi domneva, da je Aleksander živel že v 6. stoletju, vendar nima zgodovinske podlage.
V svetnikovem življenjepisu beremo, da se je Aleksander odločil za pot v mesto Pavia, kjer se je želel srečati s cesarjem Lotarjem in ga prositi za pomoč, ker so se domači fevdalci krivično polastili cerkvenega premoženja.
Leta 826 je moral biti Aleksander že med pokojnimi, ker se tedaj omenja Grausoft kot njegov naslednik na škofovskem sedežu v Fiesoli. Zgodovina poroča, da je cesar Lotar škofa Aleksandra prijazno sprejel ter njemu in njegovim naslednikom potrdil nesporno pravico do ukradenega cerkvenega premoženja. Še več. Dodal mu je še nove posesti, med njimi tudi grad Monteloro v bližini mesta.
Ko se je vračal od cesarja, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Blizu Bologne so ga čakali fiesolski plemiči s pretvezo, da bodo pomagali njemu in njegovem spremstvu prebroditi reko Reno. Toda sredi vožnje so ga vrgli v reko in Aleksander je utonil.
Spremljevalci so njegovo truplo potegnili iz vode in ga prenesli v Fiesolo, da bi ga pokopali v stolnici, ki je tedaj stala zunaj mesta. Toda po nekem čudežnem dogodku so ta namen opustili in 6. junija pokopali Aleksandra v mestni cerkvi sv. Petra v Jeruzalemu, ki so jo pozneje posvetili njemu. Leta 1580 je njegov daljni naslednik škof Francesco Cattani (avtor obširne zbirke o zgodovini fiesolskih škofov) dal pokopati njegove zemeljske ostanke v sedanji stolnici, v marmornem sarkofagu.
Meščani mesta Fiesola častijo sv. Aleksandra kot svojega zavetnika. V življenjepisih ga predstavljajo kot škofa mučenca. V stolnici je mogoče še danes videti, kako ga je kot škofa starčka pred več kot petsto leti naslikal Bicci di Lorenzo.
Vir
V Emíliji (v bolognskem [bolónjskem] okraju), smrt svetega Aleksandra, fiesolskega škofa, ki je ob vrnitvi iz mesta Pápije, kjer je pri langobardskem kralju branil premoženje svoje Cerkve pred prilaščevalci. od teh je bil vržen v reko in je v vodi utonil.
Vir
Views: 72
sveti Marcelin Champagnat – duhovnik in ustanovitelj
Pri mestu Saint-Chamond [sén šamón] (v lyonski pokrajini, v Franciji), sveti Marcelin Champagnat [šampanjá], duhovnik iz Družbe Marije, ki je ustanovil Inštitut Marije manjših bratov, za krščansko vzgojo dečkov. († 6. junij 1840)
Vir
Views: 3
blaženi Lovrenc iz Villamagne – duhovnik in redovnik
V Ortoni (v Abruzzu [abrucu]), blaženi Lovrenc iz Villamagna de Másculis [viljamánja de máskulis], duhovnik iz Reda manjših bratov, znamenit po oznanjevanju božje besede. († 6. junij 1535)
Vir
Views: 1
sveti Norbert – škof
Norbert je bil sprva subdiakon, po nesreči, ko ga je zadela strela, pa se je dal posvetiti v duhovnika. Kot potujoči pridigar je hodil po deželi in oznanjal božjo besedo. Leta 1118 je razdal svoje premoženje in se podal v južno Francijo, kjer je od papeža Gelazija II. dobil dovoljenje, da deluje kot pridigar. Ustanovil je red, katerega člani se imenujejo norbertinci. Skupnosti je dal redovno vodilo sv. Avguština. Premonstratenci so hoteli s spokorniškim duhom obnoviti meniški ideal Cerkve. S posvetitvijo lastne osebe so skušali doseči posvetitev vse okolice.
Umrl je leta 1134, ze leta 1128 pa je vodstvo svojega reda prepustil prijatelju Hugu. Upodobljen je v premonstratenškem oblačilu ali v nadškofovski obleki. Pogosto ima pri sebi kelih ali monštranco, večkrat pa mu pri nogah leži hudič.
***
Zdi se, da je bilo Norbertu, mladeniču plemiškega rodu, vzgojenega po navadah tedanje visoke družbe srednjega veka, že v zibelko položeno brezskrbno življenje, polno lahkomiselnega uživaštva in posvetnosti. Ker je bil mlajši sin, so mu starši namenili duhovniški stan, povezan seveda z bogatimi službami in beneficiji. Norbert je sicer prejel nižje redove, toliko, da je lahko užival dohodke svojega beneficija pri kapitlju sv.Viktorja v Xantenu, ni pa se hotel dati posvetiti v duhovnika. Popolnoma se je predajal posvetnim užitkom, slavi in priljubljenosti, ki mu jo je prinašalo bogastvo, bolj malo pa je skrbel za svoje duhovno življenje. Tako bi najbrž živel še naprej, če ne bi ob nekem nenavadnem dogodku doživel popolno spreobrnjenje. Zgodilo se je, da ga je nekoč, ko je jezdil s svojim služabnikom na veseljačenje, zajelo strašno neurje z bliskom in gromom. Med grmenjem pa je kar naenkrat s strašnim treskom predenj udarila strela, tako da se je konj splašil in ga vrgel s sebe. Nezavesten je obležal na tleh in služabnik je že mislil, da je mrtev. Ko je po dolgem času le prišel k sebi, se ni več odpravil na dvor, pač pa v Xanten, kjer se je oblekel v raševino in delal pokoro za svoje grehe. Čez čas se je umaknil v samostan Siegburg in zaprosil za prejem diakonata in mašniško posvečenje. Postal je goreč reformator tedanjega načina življenja klerikov, odpovedal se je vsem nadarbinam in posestvom ter vse razdal revežem. Kar nekaj časa je s papeževim dovoljenjem hodil naokoli kot potujoči pridigar in nagovarjal ljudi k pokori in spreobrnjenju. Pot ga je vodila po Franciji, Belgiji, Nizozemski in Nemčiji. Bil je bos in v beli raševinasti obleki. Bil je izredno strog do sebe in drugih, tako da so le redki obstali pri njem. Ko je videl, da s strogostjo in visokimi zahtevami ne uspe, se je umaknil v samotno dolino Premontre blizu Laona in tam ustanovil svoj samostan. Redovno pravilo je povzel po pravilih sv. Avguština, le da jih je poostril, menihom je določil belo volneno obleko, ime pa so prevzeli po dolini, kjer so sprva živeli: premonstratenci. Papež je red potrdil, Norbert pa je kmalu postal nadškof v Magdeburgu. Zadnja leta svojega življenja je veliko potoval s cesarjem, umrl pa je blizu Rima, kjer si je nakopal bolezen.
Ime: Izhaja iz nemščine, pomeni pa »slaven mož s severa.«
Rodil se je najverjetneje leta 1085 v Gennepu na Nizozemskem (po drugih virih pa v Xantenu v Nemčiji), umrl pa 6. junija 1134 v Magdeburgu v Nemčiji.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu. Njegov oče je bil Heribert, mati pa se je imenovala Hedvika.
Zavetnik: Češke, premonstratencev, priprošnjik za srečen porod.
Upodobitve: Upodabljajo ga v premonstratenskem redovnem oblačilu ali pa v nadškofovski obleki. Pri sebi ima kelih ali monštranco, palmo miru, večkrat mu ob nogah leži hudič. Poznana je tudi upodobitev, kako mu Marija narekuje redovno vodilo.
Beatifikacija: Za svetnika ga je leta 1582 razglasil papež Gregorij XIII.
Goduje: 6. junija.
Misel: »Bil sem na dvoru, živel sem v samostanu, dosegel sem visoke cerkvene položaje, vendar sem povsod videl, da ni nič boljšega kot popolnoma se predati Bogu.«
Vir
Sv. Norbert se je rodil v družini visokega plemstva. Izobrazil se je pri benediktincih v samostanu Siegburg. Živel je zelo posvetno. Ko je šel nekega poletnega dne na sprehod, je poleg njega udarila strela. Padel je v nezavest, ko pa se je zbudil, je sklenil popolno spremeniti svoje življenja. Postal je duhovnik. Hodil je od kraja do kraja in oznanjal pokoro. Zaradi globoke vere v sv. evharistijo je imel veliko spoštovanje do duhovništva. Takole je pisal:
“O duhovnik, ti nisi ti, saj si božja posest. Ti nimaš oblasti nad seboj, ker si Kristusov hlapec in služabnik. Ti nisi svoj, ker si s Cerkvijo zaročen. Ti ne pripadaš sebi, ker si posrednik med Bogom in ljudmi. Ti nisi sam od sebe, saj sam od sebe nisi nič. Torej, kdo si, duhovnik? Nič in vse! O duhovnik, varuj se, da ti ne bodo zaklicali kot trpečemu Zveličarju: Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati!”
Samemu sebi more duhovnik najbolje pomagati s pravo, vredno daritvijo sv. evharistije. To je vedel Norbert iz najglobljega prepričanja. Zato je vsak dan maševal z največjo zbranostjo. Da bi pridobil druge za isti ideal, je ustanovil red premonstratencev. Umrl je leta 1134.
Vir
Po legendi naj bi strela spreobrnila zelo posvetno živečega Norberta, ki je sicer pripadal kleriškemu stanu, v ponižnega spokornika. To kar je med jahanjem doživel z vremenom, naj bi nanj naredilo takšen vtis, da je ob slutnji bližnje smrti zaobljubil drugačno življenje. Dotedanji subdijakon se je dal kölnskemu nadškofu posvetiti v duhovnika in odtlej kot potujoči pridigar hodil po deželi ter goreče oznanjal Božjo besedo. Po l. 1120 je z nekaterimi svojimi učenci in s svojim prijateljem Hugom v kraju Premontre ustanovil red premonstratencev – bratje, oblečeni v bele kute, so hoteli z neizprosno resnostjo in najstrožjim spokorniškim duhom po redovnem vodilu sv. Avguština obnoviti stari meniški ideal Cerkve. Leta 1126 ga je papež Honorij II. imenoval za magdenburškega nadškofa. Norbert je v kratkem času dosegel, da se je razcvetela do tedaj že popolnoma zanemarjena škofija. Umrl je 6. junija 1134 v Magdenburgu.
Vir
Sveti Norbert, škof, ki je strogo živel in bil ves predan združenju z Bogom in oznanjevanju evangelija. Ustanovil je v Franciji blizu Laóna Red redovnih kanonikov iz Premontréja (Premonstratencev). Ko je postal pastir v Magdeburgu na Saškem, je odlično prenovil krščansko življenje in se trudil širiti vero pri sosednjih ljudstvih.
Vir
Vir
Views: 93