Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Sveti Mariji so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva.
Življenje Pavle di Rosa, z redovnim imenom Marija od Križa, se je začelo leta 1813 v Brescii, izteklo pa se je leta 1855 prav tako v rojstnem mestu. Sedemnajstletno je hotel oče tovarnar omožiti, vendar ga je preprosila, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače. Ko je po prvem obhajilu (bilo ji je deset let) hudo zbolela, je mati ponudila Bogu svoje življenje za ozdravitev hčere. Pavla je res ozdravela, mati pa je še isto leto umrla, stara komaj 38 let. Po materini smrti je prevzela gospodinjstvo, skrb z mlajše brate in sestre. S posebno skrbjo se je posvetila delavkam v očetovi tkalnici. Kolera leta 1836, za katero je v Brescii kakšen dan umrlo tudi sto ljudi, je pomenila preobrat v njenem življenju. Oče ji je dovolil, da je stregla obolelim.Ko je epidemija minila, je Pavla še ostala v bolnišnici in negovala bolnike. V tem delu usmiljenja je našla pot, ki jo ji je namenila božja previdnost. Ustanovila je družbo »Služabnic ljubezni«. Te naj bi stregle po bolnišnicah, čemur pa so nasprotovale plačane svetne strežnice. Pavla je vse skrbi izročila božji previdnosti. Leta 1843 se je zaobljubila s svojimi tovarišicami, da bodo v ustanovi vsako leto posebej slovesno obhajale praznik Jezusovega srca. Ustanova je končno dobila začasno cerkveno in državno potrditev. Pavlin oče pa je ustanovi velikodušno oskrbel večjo hišo, kjer so začele delovati.
Leta 1845 je Pavlo zadela kap, ki se je naslednje leto ponovila. Počasi se ji je sicer izboljšalo, bolečine so pa ostale; povečale so se ji tudi duševne muke, pridružile so se jim noči brez sna in dnevi hude tesnobe. V tej stiskah je molila: »O moja križana ljubezen! Daj, da bo trpljenje, ki mi ga pošiljaš, globoko, presunljivo … Samo to te prosim, da se mi na zunaj ne vidi. Daj, da me bodo vsi zaničevali in grdo ravnali z mano, le to bi rada, da me napraviš popolnoma in za zmerom za svojo.«
Blagoslov njenega trpljenja se je kazal tudi v hitri razširitvi njene ustanove po italijanskih mestih. To ji je prineslo veliko skrbi in dela, saj ni bila samo mati »Služabnic ljubezni«, temveč tudi revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njenim ustanovam. Življenjepisci posebej omenjajo, kako je leta 1848 premagana piemontska vojska hotela iz bolnišnice v Brescii odpeljati ranjene avstrijske vojake, pa jim je Pavla z velikim razpelom stopila nasproti in so se umaknili.
Leta 1850 je odpotovala v Rim in tam pri Piju IX. dosegla potrditev svoje redovne skupnosti. Sestre so takrat napravile večne zaobljube in Pavla si je privzela ime Marija od Križa. Njen red se je razširil tudi po Hrvaškem in tam še danes deluje.
Sestro Marijo od Križa di Rosa je za svetnico razglasil 12. junija 1954 papež Pij XII.
Vir

Pavla, Marija od Križa, je morala po materini smrti še zelo mlada skrbeti za številno družino v domači aristokratski hiši. Oče jo je sicer želel omožiti, a ga je pregovorila, da je sprejel njeno odločitev, da se posveti službi Bogu in bližnjim. Kolera, ki je leta 1836 izbruhnila v njenem rojstnem mestu, je pomenila preobrat v njenem življenju. Poslej namreč ni nehala skrbeti za hudo bolne po bolnišnicah. To požrtvovalno delo je rodilo ustanovo »služabnic ljubezni«.
Ime: Njeno krstno ime je bilo Pavla Frančiška. Ime Pavel izhaja iz latinskega pridevnika paulus v pomenu »majhen«, Frančišek pa izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je 6. novembra 1813 v Brescii v Italiji, umrla pa 15. decembra 1855, prav tako v Brescii.
Družina: Rodila se je v družini tekstilnega tovarnarja. Oče Klemen in mati Kamila Albani sta imela devet otrok, a nihče od njih ni dočakal visoke starosti. Tudi mati je umrla mlada, potem ko je Bog sprejel njeno žrtev za hudo bolno Pavlo.
Skupnost: Pavla je leta 1836 začela streči v bolnišnicah bolnikom, obolelim za kolero. Kasneje so se ji pridružile nekatere posnemovalke in polagoma je začela nastajati ustanova »služabnic ljubezni«. Pravila je leta 1850 potrdil papež Pij IX., Pavla pa si je privzela redovno ime »sestra Marija od Križa«. Ustanova se je hitro širila po Italiji, blizu nas pa zlasti v Dalmaciji (Split, Dubrovnik) in po jadranskih otokih (Brač, Mali Lošinj, Cres). Danes delujejo še v Afriki in južni Ameriki (v misijonih). Sestre so poleg dela z bolniki skrbele tudi za zapuščena dekleta, danes pa strežejo po domovih za onemogle, bolnišnicah, vodijo šole in internate ter opravljajo razna župnijska dela.
Kreposti: Vseskozi, še v očetovi hiši, je imela velik čut za sočloveka, bila je globoko ponižna in potrpežljiva, sovražila je greh, z ljubeznijo pa sprejemala križ in trpljenje.
Preizkušnje: Vse življenje je morala prestajati najrazličnejše preizkušnje, poleg različnih bolezni so bile najhujše duševne muke, dvomi, občutek zapuščenosti in hude tesnobe.
Grob: Pokopali so jo v družinsko grobnico, kasneje pa so njeno truplo prenesli v cerkev v materni hiši, kjer so ji zgradili posebno kapelo.
Zadnje besede: »Milost je dopolnjena.«
Zavetnik: Je zavetnica svojega reda, prav gotovo pa jo lahko štejemo tudi med zavetnike bolniških strežnic.
Upodobitve: Upodabljajo jo v črni redovni obleki z belim ovratnikom, s črno naglavno ruto in pentljo okrog vratu. Običajno ima v roki knjigo, pero ali križ.
Beatifikacija: 25. februarja 1940 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 12. junija 1954 pa za svetnico.
Goduje: 15. decembra.
Misel: »O, moja križana ljubezen! Moj Jezus, ti sam mi zadostuješ. Moje življenje naj bo križano skupaj s teboj.«
Splet: www.ancelledellacarita.it
Vir

V Brescii [brešji] (v Lombardíji), sveta Marija od Križanega de Rosa, devica, ki je uporabila svoje premoženje in samo sebe za rešitev duš in teles bližnjega, in ustanovila Inštitut služabnic Ljubezni.
Vir

Resnični Jezusovi prijatelji so tisti, ki mu ostanejo zvesti tudi v urah trpljenja. Ljudje se trpljenja bojimo, radi bi se mu izognili. Mnogi svetniki pa so Jezusa prosili, naj jim pošlje čim več trpljenja, ker bodo na ta način najbolje sodelovali pri njegovem delu odrešenja. S takšnimi prošnjami se je današnja svetnica obračala k Odrešeniku že kot dvanajstletno dekle. Vzgajala se je v samostanu in rada je dolgo časa ostajala pred Najsvetejšim. Ko so jo vprašali, zakaj tako dolgo moli, je odgovorila: »Jezusa prosim, da bi smela veliko trpeti.«
Življenje Pavle di Rosa se je začelo 6. novembra leta 1813 v mestu Brescia na severu Italije. Njen oče je bil lastnik manjše tekstilne tovarne. Kmalu po prvem svetem obhajilu je hudo zbolela in tedaj je mati ponudila Bogu svoje življenje za hčerkino: dejansko je Pavla ozdravela, mati pa je za božič umrla. Ko ji je bilo sedemnajst let, je prevzela gospodinjstvo v hiši: skrb za mlajše brate in sestre, za posle, posebno se je zavzela za kakšnih sedemdeset delavk v očetovi tkalnici. Oče jo je hotel omožiti, pa mu je rekla, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače.
Leta 1836 je v nekaterih mestih severne Italije in tudi v Brescii izbruhnila kolera. Pavla je prosila očeta, če sme iti streč bolnikom Njen zgled je pritegnil še druge. Pavla je ostala v bolnišnici tudi potem, ko je kolera ponehala, in je z veliko ljubeznijo negovala bolnike. To delo usmiljenja je bila pot, ki ji jo je bil namenil Bog. Polagoma je nastala ustanova ‘Služabnic ljubezni’, ki je skrbela predvsem za redovne strežnice v bolnišnicah. Leta 1843 se je s svojimi tovarišicami zaobljubila, da bodo v ustanovi vsako leto slovesno obhajale praznik Srca Jezusovega, če se bodo prenehala nasprotovanja novi ustanovi. Istega dne je državni namestnik v Milanu potrdil ustanovo, na cerkveno potrditev je bilo treba čakati še nekaj let. Leta 1845 je Pavlo zadela kap, pridružile so se še hude notranje stiske, toda Pavla se zaradi tega trpljenja ni Bogu pritoževala, temveč se mu je zanj zahvaljevala. Blagoslov njenega trpljenja se je kazal v hitri širitvi njene ustanove. Do leta 1848 je lahko odprla več novih hiš v raznih italijanskih mestih. To ji je prineslo nove skrbi in še več dela, saj ni bila samo mati Služabnic ljubezni, temveč tudi vseh revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njeni ustanovi v raznih hišah. Da bi dosegla potrditev svoje ustanove, je leta 1850 šla v Rim, kjer jo je sprejel papež Pij IX., ki je potrdil pravila njene ustanove. Dve leti pozneje je ustanovo priznala tudi državna oblast.
18. junija 1852, na praznik Srca Jezusovega, je napravila redovne zaobljube in si privzela ime Marija od Križa. V začetku leta 1855 je .zbolela, pa hitro ozdravela. Ko se je oktobra vrnila iz Verone, kjer je odprla novo redovno hišo, je na pragu svojega samostana v Brescii vzkliknila: »Gospod, zahvalim se ti, da si mi dal priti sem umret!« 15. decembra 1855 je umrla. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za blaženo, leta 1954 pa jo je prištel med svetnice.
Vir

Views: 198