blažena Marija Frančiška Schervier – redovna ustanoviteljica

Marija Frančiška Schervier  Marija Frančiška je bila rojena v bogati družini industrialca in podžupana mesta Aachen, zato je bila deležna temeljite izobrazbe pa tudi dobre verske vzgoje. Že kot otrok je rada obiskovala očetovo tovarno in delavcem dajala hrano in obleko. Zdi se, da je to poleg duhovnosti svetega Frančiška, v čigar tretji red je vstopila, že takrat zaznamovalo njeno življenje in poslanstvo. S svojo kongregacijo se je namreč posvetila predvsem skrbi za nego bolnikov, prostitutk, delu v javnih kuhinjah za reveže ter oskrbi ranjencev v številnih vojnah.
Ime: Maria je latinska oblika hebrejskega imena Mirjam: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«. Frančišek pa izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je 3. januarja 1819 v Aachnu v Nemčiji, umrla pa 14. decembra 1876, prav tako v Aachnu.
Družina: Njen oče Janez Henrik je bil tovarnar, izdelovalec igel, materi pa je bilo ime Marija Luisa Viktorija Migeon. Njen boter je bil sam cesar Franc Jožef.
Skupnost: Leta 1845 je ustanovila kongregacijo »ubogih sester sv. Frančiška«. Sestre so dajale zgled skoraj nadnaravne ljubezni z uboštvom in pokoro. Dan in noč so bile pripravljene pomagati ljudem v stiski. V vojnah so požrtvovalno negovale ranjence po lazaretih. Papež Pij X. je leta 1908 red potrdil. Danes ena veja tega reda deluje predvsem na Danskem, v Nemčiji in Belgiji, druga skupnost, ki se je osamosvojila leta 1959 (»Frančiškove sestre ubogih«) pa je razširjena predvsem po Združenih državah Amerike, sestre pa so tudi v Braziliji, Italiji, na Filipinih in v Senegalu.
Duhovnost: Že v otroštvu je bila Marija Frančiška polna globoke pobožnosti in je imela razvit socialni čut. Kasneje se je popolnoma »našla« v duhovnosti svetega Frančiška, zlasti v uboštvu, pokori in skrbi za najbolj uboge.
Zavetnica: Svojega reda.
Upodobitve: Običajno je upodobljena v preprostem redovnem oblačilu, kot atribut ima pogosto ob sebi razpelo.
Grob: Pokopali so jo v njeni matični hiši v Aachnu.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 28. aprila 1974 razglasil papež Pavel VI.
Goduje: 14. decembra.
Misel: »Zdelo se mi je, kako sem ob križu zaznala, da se moram popolnoma posvetiti Gospodu z deli dejavne ljubezni. V meni je gorel ogenj svete ljubezni do bližnjega. Začutila sem veliko željo, da grem in ljubim Gospoda v ubogih, bolnih in nesrečnih. Verjamem, da v revnih in bolnih gledamo Gospoda samega in sem presrečna, da mu v njih lahko služim in skrbim zanj.«
Vir

V Aachnu (na Nemškem), blažena Frančiška Schervier [šervír], devica, ki je bila nekaj časa v mestu aktivna za potrebne, bolne in žalostne in je ustanovila Kongregacijo revnih sester od svetega Frančiška, za potrebe in službo ubogih.
Vir

Views: 20

sveti Bertold iz Regensburga – redovnik in ljudski pridigar

Velja za najpomembnejšega nemškega pridigarja v srednjem veku. Zaradi pridigarskih sposobnosti so ga imenovali tudi »drugi Elija« in »učitelj narodov«, saj se je njegov »sloves« raztezal od Italije do Anglije.
Ime: Izhaja iz imena Berhtwald, sestavljenega iz besed beraht »bleščeč, slaven« in waltan »vladati«. Naslanja se tudi na pridevnik hold »mil, ljubek«.
Rodil se je okoli leta 1210 (1220?), najverjetneje v Regensburgu v Nemčiji, umrl pa 14. decembra 1272, prav tako v Regensburgu.
Družina: Domnevajo, da naj bi izhajal iz dobro stoječe meščanske družine Sachs.
Študij: Študiral je v Magdeburgu, kjer je v času od l. 1236 do 1240 deloval kot lektor.
Skupnost: Že v mladih letih je vstopil v frančiškanski samostan v Regensburgu. Vodilo in način življenja sv. Frančiška Asiškega je leta 1210 potrdil papež Inocenc III. Moški red se je kasneje razdelil v tri veje: frančiškani (observanti), minoriti in kapucini.
Sodobniki: Sv. Frančišek Asiški, sv. Albert Veliki, papež Urban IV., David iz Augsburga (njegov vzgojitelj), francoski kralj sv. Ludvik IX.
Pridigar: Prvič je kot pridigar omenjen leta 1240 v Augsburgu, v naslednjih desetletjih pa je pridigal na Bavarskem, v Šleziji, na Češkem, Moravskem, v Avstriji in Švici ter na Ogrskem. Veljal je za izredno močnega in prepričljivega pridigarja, saj je znal pritegniti velikanske ljudske množice – govorijo o štirideset oz. dvesto tisoč poslušalcih. Večinoma je pridigal na prostem, na kakšnem lesenem odru ali drevesu, ter govoril v smeri vetra, da so ga lahko vsi slišali.
Vsebina: Bil je vnet zagovornik pravega nauka, vedno je zavračal krivoverske zmote. Ob razlagi dnevne božje besede je redno pozival k resničnemu obžalovanju nad storjenimi grehi, k iskreni spovedi in resnični pokori.
Križarji: Papež Urban IV. ga je povabil, da skupaj z Albertom Velikim sodeluje pri pridigah za križarsko vojno. Poudarjal je, da ne romanje ne križarski pohod ne moreta imeti uspeha, če udeleženci nimajo trdnega namena: odreči se grehu.
Delo za mir: Večkrat je nastopal tudi v vlogi sposobnega diplomata in delavca za mir, ko je moral posredovati med različnimi sprtimi strankami in vladarji, ki niso živeli po nauku Cerkve (Oton II. Bavarski, Albert Saški, Boleslav iz Šlezije).
Dela: Ohranjenih je 396 njegovih pridig v latinščini, 71 pa v nemščini.
Grob: Pokopali so ga v regensburški minoritski cerkvi St. Salvator. Relikviarij z njegovimi posmrtnimi ostanki hranijo v regensburški stolnici.
Zavetnik: pridigarjev.
Upodobitve: Prikazan je v frančiškanskem habitu s knjigo v levi roki, desna roka pa je dvignjena v blagoslov. Različne upodobitve ga kažejo tudi, kako pridiga s prižnice ali drevesa.
Goduje: 14. decembra.
Misel: »Pri povzdigovanju Najsvetejšega zakramenta se zdi, kakor bi duhovnik želel reči tri stvari: glejte Božjega Sina, ki zaradi nas kaže svoje rane nebeškemu Očetu; glejte Božjega Sina, ki je bil zaradi nas povzdignjen na križ; glejte Božjega Sina, ki bo prišel sodit žive in mrtve.«
Vir

Views: 16

sveti Ares, Prom in Elija – mučenci

V Aškalónu (v Palestini), sveti mučenci: Ares, Prom in Elija. Ko so hoteli priti iz Egipta v Kilíkijo, da bi obiskali pričevalce Kristusove ob preganjanju cesarja Maksimina in jim pomagali, so bili ujeti v Cezareji, kruto oropani oči in nog in prignani v Aškalon. Na ukaz predsednika Firmilijána so dopolnili mučeništvo, Ares v ognju, drugi pa z obglavljenjem.
Vir

Views: 9