V Citeauxu, smrt blaženega Petra, meniha, ki je bil izmed tistih prvih živih kamnov, ki jih je naš sveti oče Robert položil za temelj reda.
Vir
Views: 2
V Citeauxu, smrt blaženega Petra, meniha, ki je bil izmed tistih prvih živih kamnov, ki jih je naš sveti oče Robert položil za temelj reda.
Vir
Views: 2
V Rigi (v Latviji), spomin blaženega Alberta, škofa, ki je v tistih krajih oznanjal evangelij in preuredil viteški Red mečenoscev po cistercijanskih določbah. († ok. 1200)
Vir
Views: 1
V Piacenzi [pijačénci] (v Italiji), sveti Janez Krstnik Scalabrini [skalabríni], škof, ki je na mnoge načine pomagal tej Cerkvi. Zelo marljiv je bil do duhovnikov, poljedelcev in delavcev, toda predvsem je skrbel za priseljence v ameriška mesta. Zanje je ustanovil Pobožne družbe od Svetega Srca.
Vir
Sveti Janez Krstnik Scalabrini, škof Piacenze, je ustanovil kongregacijo misijonarjev sv. Karla in kongregacijo sester misijonark sv. Karla Boromejskega, imenovanih scalabrinci in scalabrinke. Novi svetnik se je rodil 8. julija 1839 v italijanskem mestecu Fino Mornasco, umrl pa je 1. junija 1895 v Piacenzi.
O svetniškem življenju je nekoč dejal: »Tisti, ki živi za vero, ne ljubi samo Boga, pač pa se čuti poklicanega, da tudi drugim vzbudi to ljubezen. Od tu izvira goreča želja svetnikov, da žrtvujejo sami sebe za odrešitev duš. Od tu so vsi čudeži dobrodelnosti in požrtvovalnosti, o katerih beremo v njihovih življenjepisih in vzbujajo občudovanje vseh generacij. Gorečnost za Božjo slavo jih je prevzemala in jim ni dala počivati niti za trenutek.«
Škofa Scalabrinija so imenovali tudi »apostol katekizma«.
Vir
Ime: Ime Janez Krstnik so dajali otrokom po sv. Janezu Krstniku. Ime Janez pa izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve je milostljiv«.
Vzdevek: Apostol katekizma.
Rojen: 8. julija 1839.
Kraj rojstva: Fino Mornasco, Como v Lombardiji na severu Italije.
Umrl: 1. junija 1905.
Kraj smrti: Mesto Piacenza v Severni Italiji.
Družina: Bil je tretji od osmih otrok v družini očeta Alojza in matere Colombi, roj. Trombetta. Dva njegova brata sta emigrirala v Ameriko.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen 30. maja 1863 v Comu.
Župnija: Po posvečenju je postal profesor in rektor semenišča, leta 1870 pa je bil imenovan za župnika župnije sv. Bartolomeja v Comu.
Škof: V škofa je bil posvečen 30. januarja 1876 v Rimu.
Geslo: »Vidim Gospoda na vrhu stopnic.«
Škofija: Škofija Piacenza je bila ustanovljena v 4. stoletju in ima 420 župnij ter dobrih 300.000 katoličanov (96 % prebivalstva). Leta 1989 ji je bila pridružena škofija Bobbio, tako da se imenuje Piacenza-Bobbio.
Pastorala: V tridesetih letih škofovanja je petkrat obiskal vseh 365 župnij, spremljal razmere, pisal pastirska pisma, duhovnike spodbujal k obnovitvi duhovnega življenja in poudarjal potrebo po rednih duhovnih vajah. Ustanovil je prvo italijansko katehetsko revijo »Katoliški katehet«, začel s tečaji gregorijanskega petja ter izdal Katoliški katekizem. Imel je tri škofijske sinode, za katere je napisal gradiva.
Skupnost: 28. novembra 1887 je ustanovil Kongregacijo misijonarjev sv. Karla Boromejskega (imenovani tudi scalabrijanci), leta 1889 laično združenje sv. Rafaela za pomoč migrantom, 25. oktobra 1895 pa še sestre misijonarke sv. Karla. Prvotni namen je bil ohraniti vero med italijanskimi migranti v »Novem svetu«, danes pa je to poslanstvo razširjeno na pomoč vsem migrantom, beguncem in brezdomcem.
Duhovnost: Njegova duhovnost je bila izrazito evharistična in marijanska. Ure je preživel v češčenju Najsvetejšega, veliko pridigal o Mariji in romal v njena svetišča. Vse pa so mu pomenili tudi ubogi, zapuščeni, bolni in revni ter seveda migranti.
Migranti: Iz ljubezni do revnih, zlasti izseljencev, je postal apostol rojakov, ki so bili prisiljeni zapustiti državo, pogosto pod težkimi pogoji in v nevarnosti, da bi izgubili vero: zanje je bil oče in vodnik.
Zadnje besede: »Gospod, jaz sem pripravljen, pojdiva!«
Zavetnik: Migrantov, italijanskih priseljencev, katehistov, misijonarjev, katoliške akcije, škofije Piacenza.
Goduje: 1. junija.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež sv. Janez Pavel II. 9. novembra 1997; za svetnika pa papež Frančišek 9. oktobra 2022.
Vir
Views: 27
V Omuri (na Japonskem), blaženi mučenci: Alfons Navarrate, iz Reda pridigarjev (dominikancev), Ferdinand od Svetega Jožefa iz Ayala, iz Reda puščavnikov svetega Avguština, duhovnikov, in Leona Tanaka, redovnika iz Družbe Jezusove, ki so bili po odloku najvišjega vojvode Hidetada skupaj obglavljeni, zaradi sovraštva do krščanske vere. († 1. junij 1617)
Vir
Views: 1
Zakoncema Abrahamu in Berti Freund v Görlitzu ob Nisi, ki je takrat pripadal pruski Šleziji, se je 30. januarja 1883 rodila druga hčerka. Deklica Hildegard je odraščala v meščanski družini, srednjega sloja, judovskega porekla, toda konfesionalno nevezani. Iz poklicnih razlogov se je družina 1895 iz Görlitza preselila v Berlin in 1899 v Švico. Hildegard se je razvijala v osebnost, ki si prizadeva za visoke ideale. Iskala je, kot mnogi mladi ljudje iztekajočega se 19. stoletja, cilje, ideale, nekaj velikega. 1903 je maturirala v Baslu in začela s študijem germanistike na univerzi v Zürichu. Dodatno je obiskovala tudi predavanja iz filozofije, kajti imela je številna vprašanja – o smislu življenja, o resnici … – in je iskala odgovore. Preko filozofa Roberta Saitschika in mirovnika Friedricha Foersterja je bila soočena s krščanstvom.
V Hildegard je začelo dozorevati spoznanje, da bo brezpogojno prizadevanje za popolnega človeka vedno ostalo nepopolno, če Bog ni cilj vsakega dejanja in ravnanja. Čutila je, da se mora odločiti za svoje nadaljnje življenje, toda premagati je morala še notranje ovire. Ni še bila deležna milosti, da bi lahko verovala. V času študija je spoznala študenta tehnike Alexandra Burjana. Bil je Madžar in prav tako judovskega porekla. 2. januarja 1907 sta se poročila in par se je preselil v Berlin. Hildegard je bila tik pred zaključkom študija.
9. oktobra 1908 so mlado ženo z ledvičnimi kolikami pripeljali v katoliško bolnišnico St. Hedwig v Berlinu. Njeno stanje se je vidno slabšalo, morali so jo večkrat operirati. V velikem tednu leta 1908 je bila blizu smrti. Zdravniki niso več upali na ozdravitev in so ji dajali morfij, da bi ji omilili bolečine. Na velikonočno jutro pa se je zgodilo nepojmljivo – stanje na smrt bolne se je vidno boljšalo. Po sedmih mesecih bivanja v bolnišnici so jo odpustili domov. Zaradi posledic te težke bolezni pa je trpela do konca življenja. Ta izkušnja je popolnoma spremenila njeno življenje. Hildegard je bila globoko pretresena, kako jo je Bog vodil. Sedaj je v sebi čutila moč, da lahko veruje. Tudi zgled redovnic, ki so jo negovale, je imel svoj delež pri tem. Česar ji ni uspelo z razumom, z intelektom, je sedaj lahko dojela s srcem. 11. avgusta 1909 je sprejela zakrament krsta. Hildegard je sedaj začenjala poslušati v sebi – Kaj hoče Bog od nje? Sama je vedela samo, da mora njeno ponovno podarjeno življenje popolnoma pripadati Bogu in ljudem. Še istega leta sta se zakonca Burjan preselila na Dunaj, kjer so Alexandru ponudili vodilno mesto.
Hildegard je kmalu našla stik s katoliškimi krogi na Dunaju, predvsem s skupinami, ki so se ukvarjale s prvo socialno encikliko »Rerum Novarum« (1891) papeža Leona XIII. V svojem socialnem angažmaju se je morala Hildegard najprej še držati nazaj, kajti pričakovala je otroka. Za njeno načeto zdravje je to pomenilo življenjsko nevarnost. Zdravniki so svetovali splav zaradi medicinske indikacije. To je odločno odklonila. 22. avgusta je prišla na svet hči Lisa. Porod je mater spet približal smrti in potrebno je bilo dolgo bivanje v bolnišnici. V naslednjih letih pa je začela Hildegard Burjan dosledno razvijati svoj »socialni koncept« in slediti svojemu življenjskemu cilju, ustanovitvi skupnosti sester. Njene mnogostranske karitativne in pozneje politične dejavnosti, ki so potrebovale veliko časa, so jo privedle, tako kot vsako drugo še izven družine angažirano ženo im mater, tudi v konfliktne situacije – kako namreč ustrezno reševati oboje, naloge v javnosti in v družini. Samo njen velik talent za organizacijo ji je pomagal, da je bila temu kos.
Burjanovi so imeli veliko hišo. Alexander je dosegel mesto generalnega direktorja v veliki industrijski firmi. Hildegardino ime je zaradi njenih mnogostranskih dejavnosti kmalu postalo pojem v javnosti. Vrhovi gospodarstva in politike so bili pogosto gostje v hiši Burjanovih. Za Hildegard je to pomenilo življenje v dveh diametralno nasprotnih svetovih: žena generalnega direktorja in hkrati in zagovornica tlačenih in pravic oropanih obenem. Ogromne zahteve so razjedale njene moči. K njenim kroničnim boleznim je prišel še diabetes. Težave ji je delal tudi povišan krvni pritisk. V kratkem obdobju, ki ga je imela na razpolago za uresničitev svojih idej, je začela, v socialnem razmišljanju daleč pred svojim časom, projekte, ki so odločilno spremenili široko področje skrbi za druge. Izhodišče in motivacija za njeno delovanje je bila globoka povezanost z Bogom. Bila je prepričana o tem, da je njena naloga oznanjati božjo ljubezen s socialnim delovanjem. Ko je prisluhnila božji volji in stiskam ljudi, je poskušala izpolniti njegovo nalogo.
Ko jo je že zaznamovala smrt, je začela, v spomin na pokojnega duhovnega prijatelja in spremljevalca, prelata dr. Ignaza Seipla, graditi cerkev na Dunaju. Na današnjem področju okrožja Neu-Fünfhaus naj bi poleg cerkve nastal tudi – za tisti čas nova misel – socialni center. Položitve temeljnega kamna ni več doživela. Hildegard Burjan je umrla 10. junija 1933 – stara samo petdeset let. Na njenem nagrobniku na centralnem dunajskem pokopališču je napis, ki ga je sama želela: DOMINE, SPERAVI, NON CONFUNDAR IN AETERNUM – V tebe, o Bog, sem položil svoje upanje. V večnosti ne bom propadel.
6. junija 1963 se je začel postopek beatifikacije ustanoviteljice skupnosti CARITAS SOCIALS, Hildegard Borjan. Za blaženo je bila razglašena 29. januarja 2012.
Misli:
“Z denarjem ali malenkostmi človeku ne pomagamo, že od vsega začetka ga je treba postaviti na noge in mu spet dati polno prepričanje: Sem nekdo, in lahko nekaj naredim.”
“Religiozna združenja sama danes ne zadoščajo … Predstavljati moramo zaključeno enoto moči, če nočemo gledati, kako se vlada in uničuje preko naših glav… Polno zanimanje za politiko spada k praktičnemu krščanstvu.”
“Nekaj novega hočemo, ne nekaj že obstoječega, ampak prilagojenega stiski časa; nobene klavzure ali … samostanskih oblik, ampak gibčno in vedno uporabno za vsako stisko, ki se pojavi.”
“Delati socialno pomeni tudi preprečiti, pomeni skušati premostiti prepade, ki nastajajo znotraj družbe, s krščansko ljubeznijo in sočutnim srcem.”
“Zavest, da pripadaš neki skupnosti, krepi vsakega posameznika.”
Vir
Views: 26
Na ladji sužnosti, namenjeni v pristanišče Rochefort [rošfórt] (v Franciji), blaženi Janez Krstnik Vernoy de Montjournal [vernó de monžurnál], duhovnik in mučenec, ki je bil kot molinenski kanonik v času francoske revolucije zaradi duhovništva obsojen na ladijske verige, in je umrl pri sidru zaradi nalezljive bolezni. († 1794)
Vir
Views: 1