Pavel VI. (Janez Krstnik Montini) je bil rojen 26. septembra 1897 v Concesiu (Brescia) v Italiji. 29. maja 1920 je bil posvečen za duhovnika. Leta 1924 je začel svoje sodelovanje s papeži, najprej pri papežu Piju XI. in zatem Piju XII. Istočasno pa je opravljal svojo duhovniško službo s pastoralo študentov. Imenovan za namestnika državnega tajnika, si je med drugo svetovno vojno prizadeval poiskati skrivališča za preganjane Jude in begunce. Zatem je bil določen za podtajnika za splošne zadeve Cerkve. Zaradi te svoje posebne službe je poznal in srečal številne zagovornike ekumenskega gibanja. Ko je bil imenovan za milanskega nadškofa, je začel na različne načine skrbeti za škofijo. Leta 1958 ga je sv. Janez XXIII. povzdignil v kardinala svete rimske Cerkve. Po njegovi smrti je bil 21. junija 1963 izvoljen na Petrovo stolico. Z vztrajnim prizadevanjem je začeto delo svojih predhodnikov pripeljal do konca, kot na primer II. vatikanski koncil ter začel s številnimi pobudami, znamenji svoje žive vneme do Cerkve in sodobnega sveta. Med temi naj se spomnimo njegovih potovanj, na katera se je podal kot romar in sicer zaradi apostolskih namenov, kakor tudi, da bi le-ta pripomogla k enosti kristjanov, pa tudi, da bi poudaril pomembnost temeljnih človekovih pravic. Svoj magisterij je izvajal v službi miru, spodbujal je napredek narodov in inkulturacijo vere, kakor tudi bogoslužno prenovo s tem, da je odobril obrede in molitve, ki so bili v skladu z izročilom, a prilagojeni za nove čase. S svojo papeško avtoriteto je odobril za rimski obred prenovljen koledar, misal, brevir, pontifikal in skoraj vse obrede in sicer z namenom, da bi pri bogoslužju spodbudil dejavno udeležbo Božjega ljudstva. Hkrati pa je poskrbel, da so postali papeški obredi bolj preprosti. 6. avgusta 1978 je v Castel Gandolfu Bogu izročil svojo dušo. Pokopan je bil, kot je sam odobril, na skromen način, kakor je tudi bilo njegovo življenje.
Vir

»Pavel VI. je bil papež 2. vatikanskega koncila. Če je imel Janez XXIII. preroški pogum začeti ta ekumenski zbor, je imel Pavel VI. poslanstvo voditi ga, ga zaključiti ter ga vpeljati v življenje Cerkve in sveta.« Te besede je kardinal Angelo Becciu, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov zapisal za predstavitev v dvorani Tiskovnega urada Svetega sedeža pred nedeljsko kanonizacijo, ko bo papež Frančišek razglasil 7 novih svetnikov Cerkve.
Pred izvolitvijo za papeža je bil msgr. Janez Krstnik Montini glavni sodelavec častitljivega Pija XII. Zatem je bil zelo blizu Janezu XXIII. Potem ko je postal papež je bil on, ki je umestil kardinale, ki bodo potem postali njegovi nasledniki: Albina Lucianija, Karola Józefa Wojtyło in Josepha Ratzingerja. Lik in poslanstvo Pavla VI. je torej potrebno razumeti v tem živem in nepretrganem zgodovinskem izročilu Cerkve.
Umrl je 6. avgusta 1978 na praznik Gospodovega spremenjenja. Pavel VI. je bil junaški in genialen pričevalec Kristusove luči v svetu. Ravno to globoko in prepričano osredinjenje v Kristusu predstavlja živo jedro njegovega duhovnega profila njegovega cerkvenega učiteljstva. Kristusova ljubezen in ljubezen do njegove Cerkve, za katere prenovo si je prizadeval onkraj svojih moči, sta ga vodila vse do konca. S tega vidika razumemo njegovo življenje kot nenehno pot svetosti in sicer od otroštva do duhovništva, od službe v rimski kuriji do ambrozijanske katedrale (milanske katedrale), od pastoralne delavnosti do Petrovega prestola.
Janez Krstnik Montini je osebno poznal velike drame 20. stoletja, torej obe svetovni vojni in totalitarne sisteme fašizma, nacizma in komunizma ter na koncu življenja skrajno nasilje terorizma. Niso mu pa bila prihranjena niti kočljiva vprašanja znotraj krščanske skupnosti, saj so bila leta takoj po koncilu med njegovim pontifikatom najtežja in najbolj boleča.
Med vsemi temi dramami pa ga je podpiral Kristusov Duh, ki je hranil njegovo notranje življenje in njegove številne ter pogumne pobude. Spomnimo se le nekatere, tiste najbolj znane. Te so: prenova bogoslužja, internacionalizacija rimske kurije z uvajanjem novih dikasterijev, uvedba škofovske sinode. Naslednja velika novost so njegova mednarodna potovanja na različne kraje sveta v službi evangelizacije in miru. Tudi z doktrinalnega vidika njegov pontifikat ni tako majhen. Zaradi svojega neposrednega pastoralnega značaja so posebnost njegove sredine splošne avdience, ki so prav tako še ena njegova pobuda, s katerimi so zatem nadaljevali vsi njegovi nasledniki, saj so ena sama stalna kateheza za Božje ljudstvo. Njegov nauk razsvetljuje številne vidike vere in krščanskega bivanja in sije zaradi včasih junaškega prizadevanja v obrambi resnice, življenja, miru in pristne ljubezni. Zvest svojemu programu svoje prve okrožnice Ecclesiam suam, je bil Pavel VI. papež nenehnega dialoga z drugimi, tako znotraj katoliške Cerkve kot z bratskimi kristjani drugih Cerkva, z nekristjani in neverujočimi. Ta dialog pa je vedno vodil s strastjo evangeliziranja, da bi vsakemu človeku prinesel Kristusovo luč, Kristusovo ljubezen.
Vir

Leto 2014 je ‘leto svetniških papežev’: 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.
Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec. Njegova življenjska pot se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concessio pri Brescii.
Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.
Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil ‘stari’ papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.
Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.
Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj ‘spomenik’ v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.
Vir

Views: 52