Imena: Ivana, Iva, Ivančica, Ivanica, Ivanija, Ivanka, Ivi, Ivisa, Vanja
Sv. Ivana d‘Arc, ki jo imenujemo Devica Orleanska, je bila hči kmečkih staršev iz vzhodne Francije. Neuka ni znala ne brati ne pisati in ni bila nič sanjavo dekle. Trinajst let stari se je prikazal nadangel Mihael in zaslišala je glas, naj gre na pomoč svojemu kralju Karlu VII., ki se je vojskoval z Angleži. Ti so si lastili Francijo, prodirali vedno globlje v deželo in zavzeli že tudi Orleans, poglavitno Karlovo trdnjavo.
Božji klic je Ivano vedno razločneje spodbujal, naj gre in osvobodi Orleans in popelje kralja h kronanju v Reims. Napotila se je k francoskemu poveljniku po vojake. Ta jo je s posmehom odslovil. Toda božji glas ni utihnil. In Ivana je zbežala iz rojstnega kraja, šla spet k poveljniku in takrat so ji dali konja in vojaško obleko. Šla je h kralju in mu razložila svoje poslanstvo.
Ivana si je dala napraviti zastavo z Jezusovim in Marijinim imenom in bi bila rada takoj napadla angleško vojsko, pa ji častniki tega niso dovolili. Morala se je po reki Loiri preriti v mesto. Nato je napadla Angleže in jim vzela Orleans. Po teh zmagah je dobila ime »Devica Orleanska«. Potem je šla od zmage do zmage in peljala kralja h kronanju v Reims. Ljudstvo je vanjo brezmejno zaupalo, vsem se je zdela nadzemeljsko bitje. Naduti častniki pa se niso nič kaj radi pokoravali preprostemu kmečkemu dekletu in njeni uspehi so začeli čedalje bolj plahneti. Kralj se je začel pogajati z Angleži. Pri obleganju Pariza je bila Ivana ranjena in pozneje ujeta. Nehvaležni kralj ni storil ničesar, da bi jo rešil. Kot čarovnico so jo izročili sodišču, ki jo je kot krivoverko, nespokorjenko, odpadnico in malikovalko obsodilo na smrt na grmadi.
Njen god praznujemo 30. maja.
Vir

Od trinajstega leta starosti so Ivano Orleansko obiskovale tri nebeške osebe: sv. Mihael, sv. Katarina in sv. Margareta. Ko so ji nekoč naročili, naj prevzame poveljevanje oblegane francoske vojske, se je temu najprej uprla. “Revno dekle sem, ne znam niti jahati niti se boriti.” Ko so nebeščani vztrajali z besedami: “Bog je tisti, ki to hoče,” je Ivana privolila. V sedemnajstem letu starosti je prišla na francoski dvor z drzno ponudbo: vodila bo francoskega prestolonaslednika do obleganega Reimsa, kjer bo lahko kronan. Svetovalci so prestolonasledniku predlagali, naj Ivano preizkusi v bitki. Vojaške poveljnike, sprva zelo dvomljive, je kmalu prepričal Ivanin pogum (nadaljevala je z bojem celo potem, ko je bila ranjena s puščico v vrat) in njena napadalna vojaška strategija. V neki bitki, ko je zadnja zapuščala bojišče, jo je Britancem uspelo ujeti, a je pred tem že osvobodila francosko ozemlje in ga vrnila Francozom.
Na njenem sojenju so grobo kršili cerkveno zakonodajo. Kljub temu je s svojimi preprostimi odgovori sodnike pustila brez besed. V nadaljevanju so sojenje zaprli za javnost in izgnali občinstvo, ker se je nagibalo k podpori Ivani. Končno so jo obsodili na smrt. V zaporu si je nadela posebno opravo, neke vrste vojaški oklep, ki je ščitil njeno deviškost. Številni so bili že takrat prepričani, da bodo zažgali svetnico. Imeli so prav. Njena obsodba je bila razveljavljena že leta 1456. Ivana je bila razglašena za svetnico leta 1920.
Vir

Nenavadna življenjska usoda preprostega, nepismenega dekleta s francoskega podeželja, ki je odločilno vplivala na izid stoletne vojne med Anglijo in Francijo v 14. in 15. stoletju, je že ves čas vir navdiha za mnoge zgodovinske spise in knjige, gledališke igre, pesmi in filme. Ivana se v zgodnjem otroštvu ni prav nič razlikovala od svojih vrstnic: bila je pobožna, dobro vzgojena, skromna in preprosta, opravljala je vsa običajna hišna opravila, pasla je živino svojega očeta in se ukvarjala s prejo. S trinajstimi leti pa je prvič zaslišala glas, v katerem je kasneje prepoznala glas nadangela Mihaela. Večkrat na teden jo je opominjal, naj gre na pomoč francoskemu kralju (prestolonasledniku), ki ga ogrožajo Angleži, in reši Francijo. Več let je skrivala ta svoja videnja, ko pa je dopolnila sedemnajst let, se je, po moško oblečena, na konju v popolni bojni opremi pojavila pred kraljem ter mu razložila svoj načrt in poslanstvo. Po oklevanju in preverjanju ji je kralj le dovolil, da je z majhno vojsko odšla v Orleans, ki ga je našla v brezupnem položaju. To ključno postojanko so Angleži uspešno oblegali, francoska vojska je bila popolnoma na tleh in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo mesto padlo. Ivana se je najprej lotila reda med vojaki: vsi so morali opraviti življenjsko spoved, dala je odstraniti vse vlačuge, nato pa jih je povedla v zmago. Mesto je bilo osvobojeno, Angleži pregnani v beg, Ivana pa je z vojsko dosegala nove in nove zmage, ki so ponekod že mejile na pravi čudež. Na koncu je skupaj z zakonitim prestolonaslednikom Karlom VII. zmagoslavno vkorakala v Reims, kjer je bil le-ta okronan za kralja. S tem dejanjem naj bi se njeno poslanstvo končalo, a je zaradi kraljeve pasivnosti in lahkomiselnosti na lastno pest odšla branit Pariz. Bila je ranjena, ujeta in kot ujetnica prodana Angležem. Ti so jo pred inkvizicijskim sodiščem obtožili, da je čarovnica, vlačuga in čarodejka, ter jo pet mesecev zasliševali. Ves čas je bila vklenjena v verige, izpostavljena nasilju ječarjev, ni imela zakonitega zagovornika. Izid procesa in obtožba pa sta bili že vnaprej določeni. 30. maja 1431 so jo v Rouenu, komaj devetnajstletno, sežgali na grmadi. Kmalu po njeni smrti je papež Kalist II. proces obnovil in preklical sodbo.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Johannes, Joannes, to pa iz hebrejskega Jehohanan, Johanan, kar pomeni: »Jahve, Bog je milostljiv«.
Rodila se je 6. januarja 1412 v vasici Domremy v Lotaringiji, v Franciji, umrla pa 30. maja 1431 v Rouenu, prav tako v Franciji.
Družina: Rodila se je v zgledni kmečki družini kot najmlajša izmed petih otrok. Njen oče Jakob Tarco, župan, je bil častitljiv, varčen in nekoliko mrk človek, mati Izabela Romee pa blaga ženska in ljubeča mati.
Zavetnica: Francije, Rouena in Orleansa, francoskih vojakov, telegrafije in radia.
Upodobitve: Na številnih upodobitvah je prikazana kot zelo mlada, ponavadi kot bojevnica ali osvoboditeljica. Pogosto nosi oklep, večinoma pa ima pri sebi zastavo ali meč.
Beatifikacija: 18. aprila 1909 jo je papež Pij X. razglasil za blaženo, 9. maja 1920 pa Benedikt XV. za svetnico.
Goduje: 30. maja.
Vir

Zgodovina pozna le malo oseb preprostega rodu, ki bi se o njih toliko razpravljalo kakor o Jeanne d’Arc, pri nas in drugod bolj znani pod imenom Devica Orleanska. Francozi jo že nad 500 let slave kot vzornico junaške domovinske ljubezni in kot utelešenje francoskega narodnega duha. Nastop tega preprostega kmečkega dekleta je zdramil Francoze, da so se v skrajni stiski dvignili in se rešili angleškega gospostva. Ivana je vztrajno trdila, da jo je v pomoč domovini poklical Bog in da se je pokoravala zgolj njegovi volji. Drugi pa so ji spodbijali njeno versko poslanstvo, jo razglasili za čarovnico in obsodili na smrt na grmadi. Že petindvajset let po njeni smrti je Cerkev uradno ugotovila, da so njeni sodniki nastopali krivično, s političnimi cilji. Leta 1920 je bila razglašena za svetnico. Cerkev je s tem priznala veličino njene žrtve za svobodo lastne domovine in jo postavila vsem vernikom za zgled.
Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Ivana se je rodila leta 1412 in v letih njenega otroštva se je bojna sreča obrnila v prid Angležem in sicer po krivdi nesposobnih francoskih vladarjev. Ivana je bila pobožna, dobro vzgojena, skromna, preprosta in sramežljiva dekle. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, ki jo je opominjal k zglednemu življenju in k čim pogostnejšemu obisku cerkve. V tem glasu je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. 6. marca 1429 se je pojavila na dvoru v Chinonu in omahljivemu kralju Karlu VIL dejala: »Plemeniti kralj, ime mi je Ivana Devica in nebeški Kralj me pošilja, da osvobodim Orleans in te popeljem v Reims, kjer boš kronan in maziljen. Po nalogu Gospodovem ti izjavljam, da si kraljev sin in pravnomočni dedič Francije!«
Poldrugi mesec kasneje se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. 17. julija je že spremljala kralja v Reims na kronanje in s tem izpolnila svojo nalogo. Ime zmagovalke pri Orleansu je opajalo tisoče novih bojevnikov za popolno osvoboditev domovine. Kralj Henrik VII. je pod vplivom reimskega nadškofa podpisal sramotno premirje z Angleži, ko je ljudstvo hotelo osvoboditi Pariz.
Ivana zase ni iskala ničesar, čutila pa je, da ne sme odnehati, dokler domovina ne bo svobodna, zato se je spomladi leta 1430 vrnila na bojišče. Dosegla je še nekaj uspehov, pri izpadu iz mesta Compiegne so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, ki ga je vodil škof Peter Cauchon, ki ga je osvobodilna vojska pregnala k Angležem in se je hotel nad Ivano maščevati. Za obsodbo pred svetnim sodiščem ni bilo najmanjše podlage, zato je prišla pred cerkveno – zaradi ‘krivoverstva in čarovništva’. Krivična in mučna sodna razprava se je vlekla pet mesecev, dokler ni bila 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi. Obsodbo so izvršili 30. maja 1431 v Rouenu. Nekaj več kot osemnajstletna Ivana je pred smrtjo glasno molila za vse navzoče. Izdihnila je z Jezusovim imenom na ustnicah, s trdnim zaupanjem, da je njena daritev Bogu všeč.
Vir

V Rouenu [ruánu] v Normandíji (v Franciji), sveta Ivana Arška, devica, imenovana »devica orleánska«, ki se je junaško bojevala za domovino. Slednjič je bila izročena v oblast sovražnikov, po krivični sodbi obsojena in sežgana na ognju.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 938